Še do brezplačne dostave.

STE NAPISALI (PRVO) KNJIGO? IN KAJ ZDAJ?

Besedilo: Bronislava Aubelj

Literarno zgodovino bogatijo številne zgodbe pa tudi anekdote o slavnih zavrnitvah rokopisov. Zavrnitev lahko »zaslovi« po tistem, ko je bila knjiga, ki jo je avtor brezuspešno ponujal literarnim agencijam ali založbam in bil zavrnjen petkrat, desetkrat, sedeminštiridesetkrat, vendarle izdana pri kaki založbi ali pa jo je avtor založil sam, na lastne stroške, in je doživela neznanski uspeh, se prodajala v milijonskih nakladah in žela literarne nagrade. Marsikatera je postala kultna.

Stephen King je bil tridesetkrat neuspešen s prvencem Carrie; enaindvajsetkrat je bil menda zavrnjen Gospodar muh, romaneskni prvenec Williama Goldinga, poznejšega Bookerjevega in Nobelovega nagrajenca. Grisham je za Čas za ubijanje, tudi prvenec, osemindvajsetkrat dobil košarico; triindvajsetkrat je bil zavrnjen prvenec Franka Herberta Peščeni planet, dvaindvajsetkrat pa Hellerjev Kavelj 22. Se spominjate Služkinj Kathryn Stockett? Menda je bilo prodanih več kot sedem milijonov izvodov, a pisateljico je pred objavo zavrnilo kar 60 literarnih agentov.

Med rekorderji pa sta avtorja Kurje juhice za dušo: zavrnilo ju je 144 založb. »Če bi po stotih založbah obupala,« je na Facebooku zapisal avtor Jack Canfield, »danes verjetno ne bi bil tam, kjer sem. Naj vas opogumim: zavrnite zavrnitev. Če nekdo reče ne, recite NASLEDNJI!«

Po prvi Kurji juhici za dušo (1993; slovenski prevod 1997) je samo v dvajsetih letih v seriji izšlo še več kot 200 naslovov, ob dvajseti obletnici izida pa še posebna, jubilejna izdaja »matere vseh juhic«. Prodanih je bilo več kot 100 milijonov knjig.

Chicken Soup for the Soul je danes veliko podjetje z lastno televizijo, ukvarja pa se tudi s hrano za hišne ljubljence.

Podobna »usoda« lahko doleti tudi drugo, tretjo, katerokoli naslednjo avtorjevo knjigo. The Sellout, četrtega romana Paula Beattyja, ki je potem zanj dobil Bookerjevo nagrado, ni želelo izdati osemnajst založb. Preden je Pijevo življenje, Martelovo četrto knjigo, sprejela kanadska založba Knopf, ga je zavrnilo najmanj pet londonskih založnikov – Martel je zanj dobil bookerja, prodalo pa se je najmanj 10 milijonov izvodov po vsem svetu. Zgodi pa se tudi, da zavrnjeni rokopis izide postumno. Dve leti po smrti Siegfrieda Lenza, priljubljenega in enega najbolje prodajanih povojnih nemških pisateljev, je bil objavljen njegov drugi roman Prebežnik, ki je po zavrnitvi leta 1952 obtičal v predalu. Ampak za to so bili še posebni razlogi.

Kariero številnih avtorjev, katerih zaslužki so danes vrtoglavo visoki ali pa se njihove knjige še vedno ponatiskujejo, bi torej lahko uničila zavrnitev, če ne bi bili dovolj vztrajni in potrpežljivi.

Slovenski avtorji zavrnitev svojih del sicer ne obešajo na velik zvon, večina jih za to nima ne priložnosti ne razloga. Ena redkih odmevnejših je bila pred nekaj leti zavrnitev prvenca, katerega prodaja je pozneje, ko je bil izdan pri drugi založbi, hitro in celo krepko presegla petmestno število, avtorica pa je mimogrede pobrala še kresnika. Toda pred nadaljevanjem tega pisanja naj avtorjem z bibliografijo pri uglednejših založbah, prepoznavnim, branim, nagrajenim in celo dobro prodajanim, sugeriram, da lahko v tem trenutku zaprejo to stran, če so po kakem naključju že zašli nanjo. Pot do želene založbe je zanje lažja. Nekateri se držijo »svojega« založnika, in tudi če ga izgubijo, utegne njihova »prtljaga« zanimati drugega. Nekateri ga pridobijo, še preden sploh napišejo knjigo. A vsi ti so nekoč iskali založnika za svoj prvenec; marsikdo se je pri tem opekel, kdo pa tudi v prvo zadel, ker se je »projekta« lotil na pravi način.

Pisatelja Borut Golob in Roman Rozina sta svoj romaneskni prvenec objavila pri Modrijanu (SMREKA BUKEV LIPA KRIŽ, 2009; Galerija na izviru Sončne ulice, 2010); prvi je svoj predlog poslal »klasično«, v kuverti, drugi prek e-pošte. Oba sta se leto po izidu uvrstila v deseterico za kresnika. Borut Golob je pri Modrijanu objavil še roman Raclette (2012; peterica za kresnika), Roman Rozina pa še štiri dela; z romanom Zločin in ljubezen (2015) se je uvrstil v kresnikovo deseterico. Golob je bil pozneje za kresnika nominiran še z dvema romanoma, Rozina pa je leta 2014 prejel modro ptico (Županski kandidat Gams) in leta 2022 kresnika (Sto let slepote).

Kako naj torej avtor, ki se skuša na književno sceno prebiti s prvencem in o samozaložništvu noče niti slišati, pride do svoje prve založbe?

Za dve leti smo polni

Založbe ponudbe zavrnejo večinoma zato, ker ocenijo, da besedilo ni zrelo za objavo oziroma da ne zadosti kriterijem, ki jim sledijo pri kreiranju svojega programa. Pri tem ni nujno, da to – če se na ponudbe sploh odzovejo – na tak način tudi utemeljijo. Najverjetneje ne, kajti kar ni všeč eni založbi, utegne biti všeč drugi, in večina založb si ob zavrnitvi ne želi prevzeti odgovornosti za avtorjevo bodočo kariero, še manj pa pozneje prestreči očitek, da je njen urednik »popljuval« besedilo, ki ga bo pozneje urednik neke druge založbe ocenil za odlično. »Spoštovani g./spoštovana ga. XY, odločili smo se, da vašega dela ne bomo objavili.« To je dostikrat vse, za založbo je utemeljevanje, zakaj je ponudbo zavrnila, prav toliko neproduktivno, kot je za avtorja njegovo pričakovanje. Najbrž si tudi nihče ne želi prebrati, da ne ve, »kaj bi s slovenščino«, kakor je bila menda – v zvezi z angleščino – utemeljena neka zavrnitev Knjige o džungli Rudyarda Kiplinga.

Morda se bo založba v tem primeru raje izmazala s pojasnilom, da ima program za naslednji dve leti natrpan. Tak odgovor je namreč mogoče razumeti tudi kot znamenje, da nad besedilom ni bilo navdušenja, zlasti če je bilo poslano veliki založbi. Ni pa iz trte zvit, če ste ga poslali založbi, ki objavi letno do 10 ali pa tudi do 20 knjižnih naslovov. Večina slovenskih založb namreč spada med mikro družbe z zelo omejenimi »zmogljivostmi«, mnoge niti niso organizirane kot gospodarske družbe, ampak delujejo kot društva, zavodi ali kaj tretjega in izdajanje knjig ni njihova glavna dejavnost.

Leta 2020 je bilo v Sloveniji 1461 založnikov, več kot 65 % samo statistično, saj so objavili eno samo knjigo. Od preostalih 506 založnikov jih je več kot 90 % izdalo manj kot 20 naslovov, daleč največ – mednje sodi tudi Modrijan – od 2 do 5 naslovov. Samo 4 založbe so izdale 100 in več naslovov in samo 8 več kot 50.

Za iskalca prve založbe te številke niso ravno spodbudne: avtor prvenca mora imeti res neznansko srečo, da se mu uspe na podlagi ponudbe uvrstiti v program kake založbe, še posebej take, ki izda letno od 6 do 10 knjižnih naslovov pa tudi 20 ali 30 naslovov. V litrski vrč pač ne moreš vliti dveh litrov vode. Več malih založb s kakovostnim literarnim in humanističnim programom je poleg tega usodno odvisnih od javnega financiranja (JAK), ki je zelo omejeno in togo in ne dopušča, da bi se založba na še tako privlačno ponudbo odzvala drugače, kot da avtorja odpravi z »natrpanostjo«, ga za nedoločen čas postavi v čakalno vrsto ali ga pošlje drugam.

Če želiš postati pisatelj, moraš biti najprej bralec

Po mojih izkušnjah pa je daleč najpogostejša napaka avtorjev, ki iščejo svojo prvo založbo, nesporazum. Svoje delo pošljejo »napačni« založbi, dostikrat prvi, ki jim jo Google pripelje na zaslon. Tako si čisto po nepotrebnem kopičijo zavrnitve – kajti z njihovo utemeljitvijo večina založb nima težav – ali pa, kar je še verjetnejše, na ponudbo ne dobijo odgovora. Morda tudi zato kakšno vrhunsko delo lepega dne obtiči v predalu, saj je njegov avtor po večkratni zavrnitvi preprosto obupal. V radostnem pričakovanju prvenca si ni vzel dovolj časa, da bi preučil založbe in njihove programe. Kriminalke ne ponudiš založbi, ki izdaja pretežno slikanice; kuharske knjige se založba z literarnim programom gotovo ne bo lotila; založbe, ki je specializirana za stvarno literaturo, ne boste očarali s pesniško zbirko, naj bo še tako imenitna, katoliške založbe pa ne z erotičnimi zgodbami. Domneva, da bo fantazijski roman, ki ste ga pravkar dokončali (načrtujete pa trilogijo), vroča žemljica za založbo, ki izdaja priročnike za dom in vrt, je zelo slaba strategija. Tudi če bi vam z njim tako založbo uspelo prepričati (morda je njegovo prizorišče rajski vrt 😉), se bo zanj slabo končalo – založba za urejanje vašega žanra nima kompetenc pa tudi ne izkušenj ter ciljnega občinstva za njegovo promocijo in prodajo. Knjige se najbolje počutijo med sebi podobnimi. Skratka: če ste zgrešili založbo, ne pričakujte od nje odgovora.

***

Google je torej slab pomočnik, tudi poizvedovanje na raznih forumih utegne zapeljati v slepo ulico. Nasvet že objavljenega avtorja je lahko koristen, lahko pa je tudi dvorezen meč, še posebno če vas bo odvrnil od kake založbe samo zato, ker je imel z njo slabe izkušnje. (Medalja ima dve plati in za »slabe izkušnje« je dostikrat odgovoren tudi avtor sam.)

Da ste napisali »knjigo«, ste za to gotovo imeli motiv in spodbudo. Ste strasten bralec, obožujete knjigarne in obiskujete knjižnico, v svoji domači knjižnici pa kopičite knjige, ki jih radi berete in uporabljate in kakršne si želite objavljati tudi sami. Ali pa med njimi takšne, ki bi jo najrajši brali, še ni, pa ste jo zato napisali sami. »Med zbiranjem in ustvarjanjem ni tako velike razlike, kot bi si utegnili misliti,« je zapisal Austin Kleon. »Veliko pisateljev, ki jih poznam, vidijo v dejanju branja in dejanju pisanja le nasprotna konca istega spektra. Branje daje hrano pisanju, to pa spet daje hrano branju.« Če ni tako, ste podobni nekomu, ki se mu ob kaki jedi že od malega obrača želodec, pa si jo kljub temu vsako nedeljo pripravi za kosilo. Postavite si zelo preprosto vprašanje: »Na podlagi česa lahko pričakujem, da bo kdo kupil in prebral mojo knjigo, če sam ne z branjem ne kupovanjem nimam izkušenj?« In če nanj ne najdete dovolj prepričljivega odgovora, lahko to stran, če ste že zašli nanjo, v tem trenutku mirno zaprete.

Če berete in kupujete knjige, z iskanjem prave založbe za svoj prvenec (pa tudi drugo ali tretjo knjigo) torej ne bi smeli imeti težav. Naložite predse – doma, v knjižnici ali knjigarni – čim več knjig iz kategorij, v katero spada vaše delo in so vam všeč, ter si zapišite imena založb, ki so jih izdale. V Cobissu in na njihovih spletnih straneh – vsaka resnejša založba ima spletno stran – preverite, kolikšna je njihova produkcija in kakšna je njihova aktualna ponudba. Če menite, da bi lahko vaše delo – roman (umetniški, ne trivialni), zbirka kratkih zgodb ali esejev, pesniška zbirka, poljudnoznanstveno delo s področja humanistike pa tudi strip ali slikanica – postalo knjiga »v javnem interesu«, obiščite spletno stran Javne agencije za knjigo RS in se pozanimajte, katere založbe so vključene v večletno programsko financiranje in s koliko naslovi. (Med njimi utegne biti založba za vas, vendar se osredotočite na tiste, ki izdajajo dela, sorodna vašemu.) Preučite prednosti in pomanjkljivosti izdaje pri veliki ali manjši založbi ter razmislite, kaj to pomeni za vas. Če bo vaša knjiga izšla pri veliki založbi z lastno knjigarniško mrežo, lahko to pomeni, da bo dlje obdržala prostor na knjigarniških policah ali celo v izložbah, kar je zelo pomembno. Morda pa menite, da vam bo majhna založba izkazala več pozornosti in posluha. Poizvedite, ali vaše izbrane založbe prirejajo javne predstavitve knjig, ali izdajajo recenzijske izvode, se udeležujejo knjižnih sejmov in prijavljajo svoje knjige na nagradne natečaje; ali imajo urejeno distribucijo knjigarnam in knjižnicam. Če želite tudi e-knjigo, se pravočasno pozanimajte, katere založbe jih izdajajo. Začnite slediti njihovim profilom v družbenih omrežjih, prijavite se na njihove e-novice in spremljajte, kako pogosto in na kakšen način vabijo kupce v svoje spletne knjigarne. Preizkusite njihove spletne knjigarne. Skušajte iz programov založb tudi razbrati, kakšna je njihova svetovnonazorska usmeritev (založbe so ljudje), in ne ponujajte svojega dela založbi, katere nazor je v nasprotju z njim. Če se boste dovolj dolgo zanimali za izbrane založbe, boste počasi tudi spoznali, kaj vam je pri njih všeč in kaj ne. Če vas odbijajo naslovnice sicer za vaše delo ustrezne založbe, če vas motijo njeni marketinški prijemi, če se vam zdi njena spletna stran preveč pusta ali zastarela, socialni profili pa premalo aktivni, si začnite raje ogledovati drugo. Če ste v ustvarjanje svoje knjige vložili leto ali dve in medtem niste razmišljali o založbah, ki bi jih delo lahko zanimalo, si vsaj pol toliko časa ali pa vsaj četrtino vzemite za iskanje založbe. To se utegne obrestovati in vam pozneje prihraniti tudi kako grenko razočaranje.

Ne pritisnite pri priči gumba »Pošlji«

Tudi potem, ko ste našli svojega favorita ali favorite, ne pritisnite kar pri priči gumba »Pošlji«. Vrnite se k besedilu in ponovno razmislite, ali je dovolj zrelo, da zapusti vaš računalniški predal. Morda se vam je med raziskovanjem založb utrnila kaka nova ideja.

V preddigitalni dobi in še dobršen čas po tistem, ko so na računalnik začeli pisati tudi najzvestejši uporabniki pisalnih strojev, je bila najobičajnejša pot do založbe skrbno urejen kupček na roko popisanih, natipkanih ali natisnjenih listov, včasih celo vezan v ličen zvezek, in vložen v veliko mehurčkasto kuverto (da se listi ne bi poškodovali) ter bodisi poslan na sedež založbe ali odložen v njenem tajništvu, z obveznim spremnim dopisom, v katerem je avtor predstavil sebe in svoje delo. Od zadnje pike, ki jo je pritisnil avtor, do trenutka, ko je kuverto odprl urednik, je lahko preteklo veliko časa, več mesecev ali tudi leto dni. Besedilo je bilo morda najprej napisano na roko, nato prebrano, zatem pretipkano, medtem je bilo kaj dodano ali odvzeto, marsikaj polikano, potem še enkrat prebrano, pa spet malo polikano. Morda je avtor predtem k branju povabil še kakega lektorja pa kakega kolego, naokrog je povprašal o založbah z dobrimi uredniki in izbral tisto, katere knjige je najraje kupoval in bral, tisto, katere zbirka se mu je zdela najprimernejša, da bi medse sprejela njegovo delo. Marsikdo pa si je v tem času tudi premislil in svoj rokopis za nedoločen čas odložil v predal. Ravnajte podobno. Čim dlje se ogibajte gumba »Pošlji«.

Seveda ni odveč, če vašo »knjigo« pred oddajo prebere še kdo, toda mnenje vaše mame (tudi če je profesorica slovenščine), sestre (tudi če je zlata maturantka) ali očeta (pa čeprav prebere 365 knjig na leto) bo za resnega urednika štelo toliko kot nič. Družina in prijatelji so lahko v oporo in spodbudo, poti do založnika pa vam ne bodo olajšali. Misel, da bi vam do objave – če ste napisali roman, kratke zgodbe ali pesniško zbirko pomagal uveljavljen pisatelj ali pesnik, morda celo pri založbi, kjer objavlja sam, se zdi privlačna, a na to v našem malem književnem okolju ne kaže računati. Ne pravim sicer, da takih primerov pri nas ne poznam ali da bi bilo v tem karkoli spornega. Tudi pisateljsko društvo, kolikor mi je znano, članov ne rekrutira tako, da bi jemalo v branje njihove neobjavljene prvence.

Kritiški genij Marcel Reich-Ranicki je zapisal, »da se večina pisateljev na književnost ne spozna nič bolj kot ptice na ornitologijo«.

Kdo bi vedel, kako bi se zasukalo življenje slovite avstralske pisateljice Miles Franklin, če ji – komaj devetnajstletni – do objave prvenca Moja sijajna kariera pri svoji škotski založbi, potem ko ga je zavrnilo več avstralskih založnikov, ne bi pomagal takrat zelo priljubljen avstralski pisatelj in pesnik Henry Lawson.

 

***

Lahko pa se obrnete na profesionalnega bralca – izkušenega književnega lektorja (!) ali literarnega kritika.

Že zaradi narave svojega študija je literarni kritik, še preden je to sploh postal, prebral na metre knjig, in potem še dodatne metre (merjeno čez hrbte) s kritiškim očesom, zato utegne biti zelo dober razsodnik o kakovosti vašega literarnega dela. Njegova pomoč in nasveti pa niso usluga, ampak storitev, kar pomeni, da boste zanjo plačali (številni kritiki so svobodni kulturni delavci) iz lastnega žepa, in tega stroška vam založba, ki bo objavila vaše delo, ne bo povrnila. A vzemite to kot dobro naložbo, morda eno najboljših v svojem življenju. Literarni kritik seveda ne bo tudi vaš literarni agent – založbo boste morali prepričati sami – a če boste sledili njegovim napotkom ter pridobili njegovo priporočilo in dovoljenje, da ga posredujete založbi, se utegne založnik laže in prej odločiti za branje vašega besedila.

In morebiti tudi za izdajo ...

Besedilo, ki ga boste pošiljali založbam, shranite kot wordovo, openofficeovo ali pdf datoteko, berejo jih vsi računalniki. Časi, ko so založbe predpisovale times new roman in celo določale, koliko prostora mora biti med vrsticami, so minili. Vendar naj bo pisava dobro čitljiva (nikar comic sansa ali česa podobnega, nihče vas ne bo vzel resno), besedilo pa naj ne bo že na prvi pogled videti kot sračje gnezdo. Besedila ne oblikujte in ne okrašujte. Naj bo célo, tudi če ga še niste do konca polikali. Ne pošiljajte samo prvega poglavja romana, ene zgodbe ali eseja ali pa posameznih odlomkov. Slikanico z ilustracijami, strip, fotoknjigo shranite v primerni resoluciji za pošiljanje, če pa je datoteka vendarle »pretežka«, jo naložite v oblak (Dropbox, Hightail ipd.) in za pošiljanje pripravite spletno povezavo. Nobene potrebe ni, da datoteko prinesete na založbo s ključkom ali kakim drugim nosilcem (ne slepomišite z bojaznijo, da bo kdo »prestregel« vaše delo in ga zlorabil, če ga boste poslali po e-pošti; tarče spletnih prevarantov zagotovo niso knjige). Pošiljanje besedil v kuverti je dandanes passé; to poskusite samo, če res nimate druge izbire.

Zdaj pa lepo po vrsti

Svoje delo, za katero si želite, da bi postalo knjiga, pošljite najprej prvi založbi na svojem seznamu, se pravi tisti, za katero si najbolj želite, da bi ga izdala. Pred tem preverite, ali ima kjerkoli na svoji virtualni hiši, na spletni strani, objavljena navodila avtorjem, kako naj oddajo svoje delo, in jih upoštevajte. Čeprav so taka navodila prejkone izjema (našla jih nisem niti na spletni strani največje slovenske založbe), naj bi bila jamstvo, da bo avtor na svojo ponudbo v doglednem času prejel odgovor. Založbe se želijo z njimi zavarovati pred tistimi neučakanimi avtorji, ki že drugi dan po tistem, ko so poslali ponudbo, terjajo odgovor. Če ta »dogledni« čas ni natančneje opredeljen – neka založba ga je raztegnila celo na eno leto – se ji boste morda izognili. Če založba takih navodil nima objavljenih, pa to še ne pomeni, da ne sprejema predlogov za izdajo; se pač z ničimer ne želi zavezati, da se bo na ponudbe odzivala. Sama sicer menim, da je treba avtorju, čigar delo je skladno s programom založbe, vendar lahko odločujoči že v kratkem času oceni, da ga ne želi ali ne more izdati, čim prej odgovoriti in ga odrešiti negotovosti, da bo lahko poskusil drugje.

Seveda lahko svoje delo pošljete tudi več založbam hkrati, vendar nikoli, res nikoli ne naredite tega tako, da v okence za naslovnike vnesete njihove e-naslove in ga pošljete v enem sporočilu, z istim spremnim pismom, kot »okrožnico«. Tudi če boste naslovnike skrili (Skp), vas bodo založbe spregledale in se mogoče samo zato ne bo nobena odzvala. Predlog pošljite vsaki posebej, za vsako pa pripravite drugo spremno pismo. Kljub vsemu pa tak način iskanja založbe zelo odsvetujem; lahko se vam zgodi, da boste nazadnje svojo knjigo objavili pri najmanj zaželeni založbi, pač pri prvi, ki se bo odzvala.

Če iščete založbo za več svojih del (ki niso serija, trilogija ipd.), izbrane založbe, tudi če vsa ustrezajo njenim programskim smernicam, z njimi nikar ne zbombardirajte; niti hkrati (z eno ponudbo) niti v več sporočilih. Izberite najboljše delo in pošljite le to, v spremnem pismu pa lahko napišete, da imate v predalu še več drugih del. Če ste pred ponujenim delom že objavili knjigo ali več, je (jih) v času oddajanja svoje ponudbe ne pošiljajte založbi; ta utegne to vašo »radodarnost« razumeti popolnoma drugače, kot si želite. Ne pošiljajte založbi svojega dela, ki je že oblikovano in postavljeno, tudi če ga v taki obliki (iz kakršnegakoli že razloga) imate. Založba ni tiskarna. Izjemi sta slikanica in strip (še posebej če je poleg ilustracij tudi besedilo vaše delo). Ne ponujajte založbi kot novo delo knjige, ki ste jo že objavili, bodisi pri kaki založbi ali kot samozaložnik, bodisi tiskano ali e-knjigo. Založniki uporabljamo Cobiss. Ne opisujte založbi svojega gorja in da bi radi o tem, kaj hudega ste doživeli, napisali knjigo in naj vam urednik pri tem pomaga.

Molk založbe dolgo po tistem, ko je prejela v branje vaše delo, ni ravno obetaven. Bodite prepričani, da se bo založba, če dobi v svoj elektronski predal delo, ki ji bo zelo všeč, hitro odzvala in ne bo tvegala, da ga izgubi, ne glede na to, koliko predlogov prejme na teden ali celo na dan. Odgovor čakajte vsaj štirinajst dni, na konici poletne sezone in decembra pa še kak teden ali dva dlje, potem pa jo pobarajte, ali je prejela vašo ponudbo in kako kaže z odgovorom. Medtem se začnite spogledovati z naslednjo favoritinjo s svojega seznama ...

Ocenite, koliko zavrnitev prenesete. Tri, pet, deset? Kaj pa, če ste svoje delo precenili? Ne, prepričani ste, da je vaše delo dobro, celo odlično.

Kaj pa, če ga zgolj niste ponudili na pravi način?

Spremno pismo

Spremno pismo je izjemno pomembno, lahko celo usodno. Ne pošiljajte ga v obliki priponke, niti ločeno niti v datoteki s književnim delom. Če boste to storili, telo sporočila pa pustili prazno ali zgolj zapisali »Ponudba v priponki«, tvegate, da bo založnik vaše sporočilo naslednji trenutek po prejemu gladko odvrgel v smeti (ne glede na to, kaj boste napisali v »Zadevo«). Noben razumen uporabnik e-pošte ne odpira priponk, za katere ne more takoj nedvoumno oceniti, čemu jih je prejel.

Spremno pismo napišite v telo sporočila. Predstavite se, napišite, s čim se ukvarjate, če je to neposredno povezano z delom, ki ga ponujate za izdajo. Kratko povzemite vsebino svojega dela. Pojasnite, zakaj si ga želite objaviti prav pri tej založbi; pokažite, da založbo in njeno delo dobro poznate in jo spremljate. Če imate spletno stran in je povezana z dotičnim delom (na primer: če delate v zavetišču za zavržene mačke in ste o njih napisali zgodbe; če gojite in prodajate eksotične rastline in ste o tem napisali priročnik), prilepite povezavo. Prav tako priložite povezave na svoje javne profile družbenih omrežij. S tem boste založbi nedvoumno sporočili, da ste pripravljeni prispevati k promociji in tudi prodaji svoje knjige. (Založbe nerade sodelujemo z avtorji, ki se po izidu knjige »delajo Francoze« in ne opazijo in ne delijo niti tistih objav, ki so povezane z njihovo knjigo.) Pošteno je, če pripišete, da ste besedilo poslali še kateri drugi založbi. Podpišite se z imenom in priimkom. Za »ilustracijo« lahko na konec sporočila prilepite krajši odlomek, ki vam je še posebej pri srcu. Poskrbite, da bo spremno pismo brezhibno – brez pravopisnih zdrsov in zatipkov. Če ne gre drugače, prosite koga za pomoč. Preberite ga stokrat, če je treba, preden ga odpošljete. Če si ne boste vzeli dovolj časa za pripravo kakovostnega pisma, ne pričakujte od založbe, da si bo vzela čas za branje vašega dela.

Kaj nikakor ne sodi v spremno pismo in si boste s tem morda zaprli vrata izbrane založbe?

  • Ne postavljajte založbi roka, do kdaj mora odgovoriti na vašo ponudbo.
  • Ne postavljajte založbi roka, do kdaj mora iziti vaša knjiga.
  • Ne diktirajte založbi, kakšni naj bodo naslovnica, format in vezava vaše knjige. Tudi če imate kake posebne želje, jih potegnite iz rokava šele, ko/če bo založba zanjo pokazala zanimanje.

  • Ne razlagajte, da je besedilo že lektorirano (tudi če je). In nasprotno: ne opozarjajte, da potrebuje temeljito lekturo (če tako mislite, ga niti ne pošiljajte).
  • Ne poizvedujte, kako je s pogodbo, višino honorarja in plačilom za vaše delo. To so vprašanja za (morebitni) pozneje.
  • Ne solite pameti založniku, kako, kje, kdaj in komu naj bi ponujal vašo knjigo, in se ne postavljajte v vlogo marketinškega guruja. Če menite, da veste in znate vse bolje kot vaša izbrana založba, potem vendarle raje razmislite o samozaložbi.
  • Ne skrivajte se za psevdonimom, tudi če želite delo objaviti pod njim; ne pošiljajte ponudbe kot »Anonymus«.
  • Ne naštevajte, kdo vse da je pohvalil vaše delo. Če ste pridobili priporočila kompetentnih ocenjevalcev in imate njihovo dovoljenje, da jih posredujete, jih preprosto priložite.
  • Ne opominjajte založbe, kaj mora narediti z vašo ponudbo, če jo zavrne. Čisto mogoče se v pisarnah starejših založb še vedno valjajo kaki stari, »papirnati« rokopisi, ki jih avtorji niso terjali nazaj, a danes založniki elektronskih sporočil, ki jih ne bomo nikoli več odprli, ne »arhiviramo«.
  • Ne zagotavljajte založbi, da »prodaja za vas ni pomembna« in da je vse, kar si želite, »da bi nekoč v rokah držali čisto svojo knjigo«. Na spletu boste našli veliko zelo poceni možnosti, da si »čisto svojo knjigo« naredite sami.
  • Ne poskušajte omrežiti založbe z obljubami, kaj vse da boste naredili za prodajo in promocijo svoje knjige in s kom vse da imate »dobre zveze«. Tovrstne obljube se, vsaj moje izkušnje so take, na koncu večinoma izkažejo za prazne.
  • Ne dajte založbi vnaprej vedeti, da vam samopromocija ne diši, da se neradi izpostavljate in neradi nastopate pred javnostjo. Lebdenje v mehurčku, pričakujoč, da bo založnik ali kdorsibodižedrug poskrbel za vašo »slavo«, je sicer vaša izbira in vaša pravica, vendar je v teh časih precej neproduktivno. (Preberite Kleonovo knjigo Pokaži svoje delo!)
  • Ne ponujajte založbi kar vnaprej možnosti, da bi se odpovedali honorarju.

Tudi če ste jezni, užaljeni ali užaloščeni, se založbi zahvalite za odgovor ali pa ji vsaj dajte vedeti, da ste ga prejeli. Ne terjajte utemeljitve ali ocene; založba knjigo izda ali pač ne; večina jih zavrnitve ne utemeljuje, avtorjev pa ne mentorira. Ne poskušajte se prerekati z založbo – če vas je zavrnila tokrat, to še ne pomeni, da vas bo tudi, ko ji boste ponudili svoje naslednje delo.

Pripis
Besedilo je nastalo na podlagi dolgoletnih izkušenj prejemanja, preučevanja in pripravljanja odgovorov na e-ponudbe. Kriteriji za sprejemanje ponudb za izdajo so morebiti pri nekaterih založbah povsem drugačni, a prepričana sem, da pri večini niso.
     Založba Modrijan je svojčas, ko je letno objavila 60 pa tudi več knjižnih novosti, prejela kakih 100 e-ponudb na leto. Večine ni objavila. Danes Modrijan izda okoli pet knjig na leto, večinoma prevodna dela. To še ne pomeni, da ponudb ne sprejema, vendar so možnosti za njihovo uresničitev pičle. Modrijan ni vključen v večletno programsko financiranje Javne agencije za knjigo RS.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.