Še do brezplačne dostave. Ob nakupu »romana meseca« do 31. decembra prejmete brezplačno življenjepis Jane Austen.

Roman meseca: Trpljenje kneza Sternenhocha Ladislava Klíme

Ladislav Klíma, TRPLJENJE KNEZA STERNENHOCHA

Prevedla Urša Cvahte
Spremno besedo napisala Polona Balantič

Zadnji »roman meseca«. Izbrali smo roman, ki je verjetno najbolj nenavadna knjiga, kar smo jih kdaj objavili, a za povrh vrhunska literarna poslastica. Če je še niste prebrali pa menite, da vas v literaturi ne more presenetiti nič več, se morda motite. Poskusite Trpljenje kneza Sternenhocha!

Roman predstavljamo z odlomki iz spremnega besedila Polone Balantič.

________________________________________________________

Polona Balantič: Plastični ljudje iz vesolja

»Nikoli ne bomo ničesar dosegli, če ne bomo tvegali svojih ›riti‹, tako kot jih tvegajo ti otroci.« Tako je leta 1976 zapisal literat in disident, potem pa prvi predsednik demokratične Češke republike Václav Havel o češki rockovski skupini, ki si je ime Plastic People of the Universe nadela po eni od pesmi Franka Zappe. Leto kasneje so člane skupine zaprli. Utrujeni zaradi nenehnih bojev z oblastmi so člani leta 1988, torej le leto pred žametno revolucijo, ki je odpravila okosteneli in represivni komunistični režim, skupino razpustili. Kasneje so jo sicer obnovili, a to drugo življenje »plastičnih ljudi iz vesolja« za našo zgodbo ni več pomembno.

V delu te skupine – še posebej to velja za album Jak bude po smrti (Kako bo po smrti) iz leta 1979 – je filozofija Ladislava Klíme ponovno zaživela.

O skupini Plastic People of the Universe

Zakaj sploh pisati o češki rock skupini v tekstu, ki naj bi bil razprava o nekem pozabljenem posebnežu, ki je na prelomu 19. in 20. stoletja zaslovel zaradi svojega ekscentričnega načina življenja, ravno toliko oziroma še bolj pa zaradi svoje radikalne filozofije, ki je zaznamovala tudi njegovo (filozofsko) literaturo? Preprosto zato, ker je prav v delu te skupine – še posebej to velja za album Jak bude po smrti (Kako bo po smrti) iz leta 1979 – filozofija Ladislava Klíme ponovno zaživela. Klímo je kot misleca, s čigar koncepti je mogoče razkrinkati avtoritarni sistem in se proti njemu boriti, sicer odkril Ivan Jirous. Jirous je bil umetnostni zgodovinar, hud alkoholik in boem, v odnosu do »plastičnih ljudi iz vesolja« pa je imel podobno vlogo kot denimo Andy Warhol za skupino Velvet Underground.

Leta 1975 so Plastic People of the Universe nastopili kot vodilna skupina na glasbenem festivalu v Čeških Budjejovicah. Festival uradno ni bil dovoljen in policija je pretepla mnogo obiskovalcev, predvsem pa oboževalce »plastičnih ljudi«. Ob teh dogodkih je Jirous napisal manifest Tretji češki glasbeni preporod, v katerem je med drugim zapisal: »Cilj češkega ›undergrounda‹ je vzpostavitev druge kulture, kulture, ki ne bo odvisna od uradnih komunikacijskih kanalov, družbenega ugleda in hierarhije vrednot, ki jo je določila oblast.« Akterje češke alternative je označil za podporno skupnost ljudi, ki želijo živeti drugače in ki željo po duhovni zadovoljitvi na lestvici vrednot postavljajo nad materialno varnost, kakršno ponuja oblast v zameno za prostovoljno odpoved vsemu tistemu, kar je temelj svobodnega in individualiziranega subjekta.

Skupina Plastic People of the Universe je leta 1968 sicer nastala kot del alternative, ki je izšel iz praške pomladi. Ko je sovjetska intervencija avgusta 1968 zatrla proces liberalizacije, ki ga je poosebljal reformam naklonjeni prvi sekretar češkoslovaške komunistične partije Aleksander Dubček, se je začel proces »normalizacije«. Tisti, ki so trmasto in svojeglavo vztrajali pri kreativnem razmišljanju in naprednih pogledih na politiko in družbo, so morali biti »normalizirani«. Vrnil se je diskurz o normalnosti, ki je bil značilen za meščansko in aristokratsko družbo na prehodu iz 19. v 20. stoletje. Prav takšen, kakršnemu je vojno napovedal Ladislav Klíma, le da se je tokrat pojavil v kontekstu režima, ki je svoj obstoj mitološko utemeljeval s procesom, ki je pomenil rez z buržoaznim normiranjem zasebnega in javnega življenja. Ja, Plastic People of the Universe (tako kot drugi tedanji češki disidenti) niso hoteli biti normalni; hoteli so biti svobodni. Kot Ladislav Klíma, ki je drugi preporod doživel štirideset let po smrti in prav toliko tudi po izidu romana Trpljenje kneza Sternenhocha (Utrpení knížete Sternenhocha, Praga, 1928).

Njegov antimetafizični pogled na svet ni bil edinstven v tistem času. Evropa je bila polna dobrih pa tudi slabih častilcev Friedricha Nietzscheja. Ampak vendar je bila Klímova mešanica filozofskega eseja, fikcije, poezije in drame unikatna. Večkrat je prenagljeno razglasil, da je edina gotovost zavedanje lastne volje in absolutne osebne svobode. Na ta način je odpravil mejo med resnico in fikcijo, med budnostjo in sanjami pa tudi med življenjem in smrtjo. Če bi bil svet – kot to meni Klíma – nekakšna fantazma ali fantom, bi morali izumiti nov način njegove artikulacije; nov način, kako ga ustvariti. Obenem pa bi bil glavni smoter takšnega sveta inherenten svobodni in neomejeni volji in življenje bi bilo igra, ki jo igra svoboden individuum. Nekonformistično delo Ladislava Klíme je skoraj vedno šokiralo, pogosto je izzvalo škandal, le redko kdaj pa nas je pustilo brezbrižne. Ni potrebno sprejeti njegovega pogleda na svet, da bi ga lahko izkusili in uživali v njegovi celotni dvoumnosti in večpomenskosti; prav tako kot uživamo v gledališču.

Václav Havel

O Egonu Bondyju

Prva renesansa filozofije Ladislava Klíme se je zgodila v kontekstu komunistične revolucije, s katero je leta 1948 Češkoslovaška prišla pod okrilje sovjetskega komunističnega imperija, ki se je pozneje udejanjil v Varšavskem paktu. Mlajša generacija umetnikov, literatov in filozofov je v groteski in absurdu enfant terribla češke književnosti in filozofije iskala oporo za razumevanje in soočenje z novo politično in družbeno realnostjo. Ena od ključnih oseb med njimi je bil češki filozof Egon Bondy, ki se je že leta 1946, ko je imel komaj šestnajst let, pridružil nadrealistom. Dve leti kasneje je izkusil absurd novega realsocialističnega vsakdana, saj so njegovega očeta neutemeljeno razlastili in degradirali. Od tedaj se je boril proti režimu in pri tem črpal iz marksistične filozofije. Vseeno je Bondy še leta 1990 poudarjal, da je bil največji filozofski vpliv na njegovo delo ravno Klíma. Na podlagi njegovih idej si je poskušal zamisliti nekakšno skupnost (notranjega) upora.

Bondy je menil, da ideje, ki jih lahko imenujemo klímovske, v nekaterih ideoloških okoljih in situacijah dobijo močno politično poslanstvo. Zato so Bondy in pripadniki njegovega literarnega entourage poskušali konceptualizirati ofenzivno estetiko, s katero bi se lahko borili proti komunističnemu establišmentu. Razvili so pojem totalni realizem, katerega osnovna premisa je bila, da je obstoječa realnost sama po sebi tako groteskna, da se ji je možno postaviti po robu le, če ji nastavimo ogledalo, v katerem bo ugledala samo sebe. S tem se je rekapitulacija uradne retorike samodejno ponudila kot eden od ustreznih umetniških pristopov. [...] Ali, kot se je izrazil Bondy, šlo naj bi za ustvarjanje »psevdoestetike stalinistične mitologije«, ki bi jo, s tem ko bi jo pritirali do samega roba vrtoglavice in absurd«, ovrgli in postavili na laž.

Egon Bondy (Zbyněk Fišer, 1930–2007) je bil filozof, pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec. V slovenščino sta prevedena le romana Bratje Ramazovi in Invalidna sorojenca (KUD Police Dubove, 2014 in 2017). Vir fotografije: artrevue.cz/egon-bondy.

»Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega,« je v svoji avtobiografiji Vlastni životopis filosofa Ladislava Klímy (1924) zapisal Ladislav Klíma. Če dodamo še njegovo izjavo, da je bil največji kompliment, ki ga je prejel v življenju, opazka prijatelja, da je »mentalno okamnel«, se že približamo temelju, na katerem je Klíma gradil svoje življenje. Klíma je namreč tako kot knez Sternenhoch verjel v filozofsko pa tudi praktično raziskovanje norosti, trpljenja, absurda in stikov z zlom.

Izdajo avtobiografije iz leta 1938 je z ilustracijami opremil znan češki slikar in grafik Jan Konůpek (1883–1950). Ilustriral je več Klímovih del, tudi Trpljenje kneza Sternenhocha.

Zgolj podatek, da je avtor nekaj časa zavoljo revščine in zavrženosti jedel praške podgane, ob tem pa napisal dela, ki očarajo s svojo grotesknostjo, perverzijo ter dobro premišljenim mešanjem literarnih žanrov, je dovolj, da lahko zapišem, da pomete celo z nekaterimi slovenskimi nagrajenimi deli zadnjih nekaj let.

Aljaž Koprivnikar, Koridor, junija 2016

O življenju in pozabi

Sprva odličen učenec je [Klíma] kot gimnazijec podivjal in leta 1895 so ga izključili iz gimnazije. Zaradi žaljenja cerkve, države in Habsburžanov so mu celo prepovedali obiskovati katero koli šolo v avstrijskem delu dvojne monarhije. Na očetovo prošnjo je zato odšel v Zagreb, kjer pa je ostal le nekaj mesecev, nato pa sklenil, da se nikoli več ne bo šolal v državnih izobraževalnih ustanovah. Prav kmalu je tudi sklenil, da njegovo življenje ne bo normalno. Vrgel se je v nomadstvo in »metalo« ga je med Prago, Tirolsko, Zürichom in Železno Rudo v hribovju Šumava. Tudi če bi lahko dobil redno zaposlitev, le-te ni hotel, saj bi pomenila življenje v navzkrižju z lastno osebno filozofijo. Nekaj časa mu sicer ni šlo za nohte, saj so mu zadostovali podedovana finančna sredstva, občasni zaslužki z avtorskimi besedili in denarna darila prijateljev.

Ko se je končno nekoliko bolj ustalil v Pragi, je leta 1904 izdal svoje prvo večje filozofsko delo Svĕt jako vĕdomi a nic (Svet kot zavest in nič). V besedilu, ki ga je izdal na lastne stroške in anonimno, je utemeljeval svojo osnovno tezo, da je svet fikcija. Razvil je radikalni subjektivni idealizem, po katerem sta edini konstanti subjekt in njegova volja, in obenem skušal domisliti in utemeljiti metafizična sistema egosolizma in deoesence. Ta predpostavljata, da se mora subjekt najprej dokopati do bistva svoje mentalne substance, s čimer lahko postane kreator svoje lastne božanskosti; postane pravzaprav Bog za sebe. Klímova filozofija je bila tudi izhodišče njegove literarne ustvarjalnosti. /.../

Poznavalci Klímovega življenja in dela domnevajo, da je uničil okoli devetdeset odstotkov svojih zapisov, tako da poznamo le drobec tistega, kar bi sicer oblikovalo očitno zelo obsežen izvirni opus. Klímovo življenje se je končalo dokaj klavrno. Zadnja leta je preživel v nekem hotelu, v katerem si je denar služil s čiščenjem čevljev. Veliko je pil, najraje žgane pijače. Menda je jedel celo mrčes. Umrl je 19. aprila 1928 zaradi tuberkuloze.

Ladislav Klíma je bil dolgo časa zapisan pozabi in njegovo delo so poznali le redki. V svojem času ni bil priljubljen, ker je bil družbeno nesprejemljiv. Živel je namreč v nasprotju z vsemi moralnimi načelimeščanstva, katerega mentaliteta in manire so še dolgo po tem, ko se je na koledarjih zabliskala letnica 1900, pripadale 19. stoletju. Klímovih del sicer niso prepovedali, so pa naredili vse, da bi ga marginalizirali. In na margini je ostal tudi v komunizmu, čeprav so režimi ljudskih demokracij po koncu druge svetovne vojne svojo oblast utemeljevali s prekinitvijo ne le z buržoazno politiko, ampak tudi z buržoaznim načinom življenja. Očitno so lagali, na kar namiguje nadaljnje diskreditiranje Klímovega dela. Toda prav zato je Klíma lahko postal ena od opornih točk intelektualne in umetniške opozicije ter undergrounda na Češkem.

Če je Nietzsche z gesto nadčloveka podčrtal nujnost dovršitve metafizike, dovršitve zgodovine kot take: starih vrednostnih sistemov, moral, idej in krščanstva, je Klíma z nadnorcem dovršil projekt nadčloveka. S trpljenjem kneza Sternenhocha pokaže, da je projekt nadčlovek mogoč le na en način. Navznoter, kot proces samorazpustitve, ki se izteče v nekaj, kar ob pomanjkanju boljše opredelitve imenujemo razsvetljenje. Nadčlovek nikdar ni bil mišljen kot rojstvo gospodarja, ki si bo podredil človeštvo. Prva svetovna vojna, druga pa še toliko bolj, je bila takšen projekt, ki se je iztekel v katastrofo.

Goran Potočnik Černe, LUD Literatura, januarja 2017

Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega

november/december 2022

Stanje se je po poporodnem obdobju večkrat ponavljalo – rodila mi je srečno zdravega, meni podobnega fantka – hitro je rasel, vzbujal pozornost. Služinčadi je zdaj razkošno ukazovala, in to na tak način, da so se ji vsi ponižno podrejali. Zdaj je stalno nekaj pisala. Njene oči so na trenutke zlovešče žgale, a razpoloženje, ki je prevladovalo, sta bili globoka zamišljenost in melanholija. In jaz sem začenjal do nje v resnici šele zdaj čutiti nekakšno toplo naklonjenost in poželenje ... Nekega dne sem se, še preden je vstopila v svojo spalnico, opogumil leči v njeno posteljo. Brez strahu, brezčutna, je nekaj časa gledala vame – nato pa odšla v pesjak, kjer je na slami preživela noč. Drgetal sem v zagonetni slutnji, da se bo zgodilo nekaj grozovitega – in zgodilo se je!

naprej

O knezu, ki sega do zvezd

Kot nakaže dogajanje v zgodbi o knezu Sternenhochu, ki se je sprožilo 19. avgusta 1912, stari svet propada, novi pa se ustvarja v stanju, v katerem se prepletejo življenje in smrt, sanje in resničnost, objektivnost in subjektivna fikcija.

Kaj se je torej zgodilo 19. avgusta 1912? V dnevniškem zapisku, datiranem dva dni kasneje, je knez Sternenhoch zapisal: »Devetnajstega avgusta je Helga zares izginila –. Ne vem, kam – – –« S tem zapisom se začne drugi del knjige in Sternenhochov padec v norost, na koncu katerega je njegova smrt. Na tej točki se začne njegov dvom v realnost, kakršno vidi in zaznava s čuti. Ne ve, ali je Helga mrtva, ali jo je ubil on, ali se res še vedno pojavlja, ali je to nakazen njegovih prenapetih živcev, ali se lahko dvoma reši z obiski najrazličnejših šarlatanov ali znalcev o svetu onkraj spoznavnega sveta, določenega s konvencionalno teorijo ... ali ... ali ... ali ...

Kdo je Helga? In kdo je pravzaprav tisti, ki, sodeč po imenu, sega do zvezd (Sternenhoch)?

Koliko je Sternenhoch segel do zvezd, presodite sami. Takole se opiše v predstavitvi, ki sledi njegovi nenavadni odločitvi za snubitev na videz naravnost grdega dekleta iz dokaj bednega, dasiravno nekoč slavnega rodu: »Ne dvomim, da bi dobil tudi princeso kraljevega rodu, ljubko, okrašeno z vsemi prednostmi; kajti ne glede na moj rod in bogastvo lahko zase drzno rečem, da sem lepotec, nekaterim svojim hibam navzlic, na primer da merim zgolj 150 cm in tehtam 45 kg, da sem domala brezzob, brez las in brade, malo tudi škilim ter precej šepam; a tudi sonce ima svoje madeže.« No, ampak knez Sternenhoch je ljubljenec in prvi svetovalec cesarja Viljema, ima 500 milijonov mark premoženja in bi nekoč prav gotovo lahko nasledil slavnega Bismarcka, če mu poti ne bi prekrižalo to grdo dekle, v katero se sicer ne zaljubi, ki pa ga z vso svojo neprivlačnostjo nekako demonsko vleče nase. Takole jo vidi: »Preklasta postava, sloka, da si se je bal; obraz ogabno bled, skoraj bel, prasuh; židovski nos, vse poteze, čeravno sicer ne najslabše, nekako uvele, zaspane, uspavajoče; videti je bila kot truplo, premikajoče se s pomočjo nekakšnega mehanizma – in tako kot obraz so bili tudi njeni gibi strašno leni in usahli.« Vendar, kot še pravi Sternenhoch: »Velika je moč hudiča ...«

Sternenhoch, pomemben mož, ki je lahko dobil vse, je »hudiča« hitro spoznal. Zgodilo se je tako, kot mu je prerokoval neki pesnik, ki ga je Viljem napodil z avdience na dvoru: »Ljudje precej pogosto zamenjujejo spanje in bedenje, božanski počitek in lenost, počasi plazečega se tigra in prašiča. Ona spi, spi, spi! A prebujenje bo, predvsem za vas, gospod knez, grozljivo!«

Leta 1990, po petnajstletnem izgnanstvu, je češki režiser Jan Němec (1936–2016) po knjigi Trpljenje kneza Sternenhocha posnel film V ognju kraljevske ljubezni. Film, komedija in grozljivka obenem, velja danes za klasiko češke filmografije. Němec, tudi scenarist, je zgodbo postavil v leto 1992. V vlogi »princa« (Sternenhocha) je nastopil Vilém Čok, ki je glasbenik in je skupaj z eno najpopularnejših čeških pevk Marto Kubišovo (ki je bila krajši čas poročena z Janom Němcem) izvedel skladbo V ognju kraljevske ljubezni za ta film. »Princeso«, torej Helgo, je upodobila Ivana Chýlková.

Ena izmed številnih čeških izdaj Trpljenja kneza Sternenhocha (2021)

Trpljenje kneza Sternenhocha je satirični filozofski roman v obliki dnevniških zapiskov glavnega protagonista. V novejših izdajah ga pogosto spremlja Klímova avtobiografija. In res se zdi, da je notranji boj Ladislava Klíme možno brati skozi konflikt Sternenhocha in njegove žene Helge. Sternenhoch je germanska Srednja Evropa, iz katere je Klíma izšel, Helga pa predstavlja neko idealizirano divjo prihodnost brez nacionalnih meja in tudi brez moralnih meja. Klíma je verjetno ves čas slutil, da realizacije svojih idej ne bo dočakal. A verjetno je tudi verjel, da se bo stari svet zaradi svoje absurdnosti nekoč zrušil kot hišica iz kart in postal le še tarča posmeha. Kot je bila smešno absurdna smrt kneza Sternenhocha: umrl je zaradi zastrupitve krvi, ki jo je »staknil« pri nerodnem padcu na Helgino truplo. Ob smrti se je menda smejal in olajšan vseh svojih pez se je zdel nekako lepši. Kako da je krasen, so govorili ljudje. Kot da bi ta nova lepota sporočala, kako je še stari red spoznal, da je le v njegovi smrti prihodnost, da so novi rodovi toliko boljši, da ga lahko na kar najbolj absurdne načine pogubijo. In kot da je v tem spoznanju tudi olajšanje. Morda je to sporočilo Ladislava Klíme. A gotovo bo vsak bralec našel še kakšno ...

Na podlagi romana Trpljenje kneza Sternenhocha je nastala tudi opera Sternenhoch, prvenec češkega skladatelja Ivana Acherja, ki je napisal tudi libreto. Svetovna premiera opere je bila 7. aprila 2018 na Novem odru Narodnega gledališča v Pragi. Zanimivo je, da je celotna opera odpeta v esperantu. Oglejte si in poslušajte prizor, v katerem nastopata Sternenhoch (Sergyi Kostov) in čarovnica Kuhmist (Tereza Marečková).

Opera bo ponovno uprizorjena januarja in marca 2023.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.