Še do brezplačne dostave.

Roman meseca: Samo drevesa imajo korenine Juana Octavia Prenza

SAMO DREVESA IMAJO KORENINE

Juan Octavio Prenz

Juan Octavio Prenz, SAMO DREVESA IMAJO KORENINE

Prevedel Ferdinand Miklavc
Spremno besedo napisal Marko Kravos

Juan Octavio Prenz. Pesnik, pisatelj, prevajalec, jezikoslovec in kulturni ambasador. V Argentini rojeni Istran, starši so izvirali iz okolice Pazina, mati je bila iz Cerovlja, oče pa iz Kringe. Od konca sedemdesetih let je živel in delal v Trstu. Kljub temu smo ga pri nas slabo poznali. Januarja 2019 je prejel mednarodno literarno nagrado Nonino, februarja pa je izšel slovenski prevod romana Samo drevesa imajo korenine, njegovega zadnjega.

Umrl je 14. novembra isto leto, ob tretji obletnici njegove smrti pa njegovo edino prozno delo v slovenščini razglašamo za »roman meseca«. Prenza, njegovo življenje in delo, predstavljamo s spremnim besedilom Marka Kravosa, Tržačana, Prenzovega prijatelja, poznavalca njegovega dela in prevajalca njegove poezije.

Ta radoživi in razčustvovani svet je na gosto posejan z osebami in zgodbami, ki so tako smešne kot tragične, vedno pa doživete kot pripoved o ključnih življenjskih prigodah. Preko teh strani se res nenehno pretaka smrt, a ta ni v ničemer močnejša od ljubezni, od spletk in nesporazumov, od veseljačenja ... Od morja obrazov in pojavov, ki zaživijo prvinsko, tako rekoč iz drobovja – kar zna pričarati in zajeti v pripoved samo vrhunska južnoameriška književnost.

To je zgodba, polna strasti in dogajanja. Čudovite strani, polne besed, v katere sta zajeta dih in toplina življenja.

Claudio Magris

Marko Kravos: O drevesih, pticah selivkah, o domovini iz besed

»Samo drevesa imajo korenine, tako sem pogosto zavrnil tiste, ki so me želeli pripraviti do tega, da bi se nedvoumno izjasnil o identiteti: ali sem Argentinec, Jugoslovan ali Italijan, glede na to, da sem med temi jeziki in v teh deželah živel in ustvarjal ... Včasih mi je le uspelo odgovoriti: če se že gremo metafore, čemu korenine, in ne krila? Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati, in bi se tako požvižgali na preteklost, ki jo je treba le pasivno podoživljati?«

Tako je Juan Octavio Prenz zapisal ob mednarodni nagradi Nonino, ki jo je januarja 2019 prejel za svoj opus. S prvim stavkom je poimenoval roman, ki je izšel leta 2013 in v katerem se prepletajo zgodbe, osebne kronike in dogodivščine rojakov iz pisateljevega rojstnega kraja Ensenada de Barragán, pristaniškega mesteca v zaledju La Plate, nedaleč od Buenos Airesa. Večina je tja prišla v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja iz Srednje Evrope, iz nekdanjih habsburških dežel. Močno in izrazito jedro pa so sestavljali priseljenci iz notranjosti Istre, iz okolice Pazina, ki so bili »slovanskega« izvora. Med temi so bili tudi starši pripovedovalca.

V romanu se na osnovi resničnih dejstev o krajih in ljudeh pletejo zgodbe novega in starega sveta, preko katerih spotoma izvemo za ta ali drugi razlog, ki poganja ljudi v svet: ekonomski, politični, nacionalni, osebne stiske in iluzije, navadno tudi vsakega po malem. V novem argentinskem okolju pa – nič novega! S topoumnimi državnimi uradniki ali policisti vred.

Tej elementarni družbi v argentinskem osrčju, kjer si vsakdo sproti gradi in izmišlja svoj košček kruha in sreče ter v njej odigrava svojo zgodbo, se kot resonančni prostor naproti postavljajo rojstni kraji v Evropi in tamkajšnji ljudje. Podjetni in lahkotni let ptic selivk iz gnezd na stari celini: pristaniška lahkoživost in iznajdljivost, porojeni ob stiku z vrvežem vsega sveta nasproti spoštljivi zvestobi zakonom, morali, tradiciji, vezem v soseščini, ki jih gojijo ljudje, ki so ostali prikovani na zemljo onkraj »velike luže«.

Razdvojenost človeštva na korenine in krila?

V mozaično grajenem romanu, kjer se prepletajo stvarnost in domišljija, svetovna zgodovina in osebna naličja ter vloge, pisatelj Prenz izpostavi človeka kot posameznika, ki je okoren in nebogljen v svojem ravnanju, a obenem tudi neuničljiv v svoji radoživosti in zvest svoji enkratni osebnosti. Skratka, to je kolektivni roman o individualistični veličini človeškosti.

V njem ne manjka ne avtoironije ne prostodušnega humorja, ki je enkrat podložen z ganjenostjo, drugič z grotesknim podtonom; marsikdaj pisatelj zajema iz podzavestnega, večkrat tudi iz nadrealnega, vselej pa v duhu tradicije južnoameriških pisateljev s predimenzionirano čustvenostjo in paradoksalno logiko. Kljub temu nam zvenijo glasovi v Prenzovi pripovedi domače, s čarobno elementarnostjo, kakršno so z naših tal in v istrskem ambientu razbirali Milan Lipovec, Pavle Zidar in Marjan Tomšič.

V Prenzovem romanu se kar vrstijo fantastične zgodbe: o človeku s tremi priimki, od hišnega Križ do Kreuz in Croce; o ženski, ki si je privoščila vzporednega moža; o istrskem dedku, ki je dvakrat umrl, v srcu nosil dvojno ljubezen in ki je skrivnost o tem, kaj je smrt in kaj zvestoba, odnesel v grob; o človeku, ki si je izmišljal in v pismih uprizarjal družinsko življenje, da bi bili starši v domovini ponosni nanj; o dreku, ki dedka poveže z ljubljenko, in dreku, ki ga privede v dosmrtno pravdo z dunajskim cesarskim dvorom; o prevratniški pobudi delavskih glav v Ensenadi ter o postopkih oblasti in birokracije do preveč samopašnega ljudstva: v zvezi s tem pa še o stilu v revolucionarnih razglasih in dopisih oblastem.

* * *

Samo drevesa imajo korenine (Soló los árboles tienen raices, 2013) je najnovejši roman Juana Octavia Prenza. Pozornost kritike in bralnega občinstva je pred tem vzbudil še z dvema romanoma: »Legenda o obglavljenem Inocenciju Pravičniku« (Fábula de Inocencio Honesto, el degollado, 1990) je prejela je nagrado Društva pisateljev v Buenos Airesu in nagrado Reggio Calabria. V njej se odvija groteskna pripoved o razosebljencu, ki bi rad s presaditvijo nove glave tudi zaživel na novo, kar naj ga počloveči in poosebi. Nadrealistična zgodba, ki v duhu južnoameriških velikih imen, a povsem po svoje – tudi s kafkovsko referenco – pripoveduje (in se s tem upre) o manipulacijah zoper posameznika v današnjem času.

Tudi drugi Prenzov roman Gospod Kreck (El señor Kreck, 2006) je umeščen v argentinsko polpreteklost. Pisatelj ga ima za svoje najuspešnejše delo, v njem pa popisuje zgodbo človeka, ki se je tik pred drugo vojno iz Istre priselil v Argentino. V vsem je prilagojen in prilagodljiv državi, redu in življenjskim okoliščinam Novega sveta: le da si ob tem zaželi ohranjati iskrico intime, svojo skrivnost, ki je ne bi rad delil z nikomer, niti z ženo. Zaradi tega svojega čudaškega popadka pride usodi v zobe: izpostavljen je svinčenemu strahu, terorju v argentinskem času desaparecidosov, priča je njihovim tragičnim izginotjem, zato se na koncu odloči za samoizbris iz sveta. To je srhljiva pripoved o sleherniku, v kateri ob eksistencialni tesnobi ne manjka ironije in miline; v njej je celo fantastična prikazen dolgovrate žirafe, ki zaštrli v absurdni spopad med posameznikom, njegovim nedoumljivim jazom in okolico, ki ji je osebek večni tujec, če že ne spotakljivo naključje.

Bolj kot angažirana pripoved je Gospod Kreck predvsem večplastni spev o samohodstvu, o krhkem, ogroženem, večno pritajenem zrnu v človeku. Morda je to prikaz pisateljeve vere v smisel človeške zgodovine in zavzetosti za pomen zasebnosti v njej?

V tem smislu pušča prebiranje Gospoda Krecka prav táko svetlo sled kot polifonični roman Samo drevesa imajo korenine.

Ob prozi je treba izpostaviti še pesniško delo Juan Octavia Prenza, v slovenščini je v mojem prevodu leta 2003 izšel izbor njegove poezije z naslovom Prostodušne malenkosti /Libertades minimas.

Prenzova poezija je elementarna in pripovedna, zvečine strnjena v kratke refleksije, osnovane na anekdotični zgodbi; verzi so polni ironije, iskrijo se od paradoksov. S sintetično in sentenčno dikcijo pesnik izrisuje človekovo izkušnjo in išče univerzalne vzgibe njegovega ravnanja. To je pisava, ki je daleč od osebnega, s čustvi obarvanega duhovnega sveta; celo v podobah je daleč od narave. Predmet zelo nazornih pesniških vpogledov je mali velemestni osebek sredi zgodovinskega veletoka, sredi principa moči in podrejanja, sredi tokov strasti in strahov ob nepredvidljivi usodi, ob tem pa scela zavezan življenju, v imenu katerega je vredno gojiti čut za vezno tkivo med ljudmi v družbi: od najmanjše celice do planetarne, kozmične razsežnosti pojavov humanega. Poplitvena vsakdanja govorica in stilni minimalizem, ki se poigrava s publicističnim jezikom prebivalca velemest in družabnih omrežij našega časa, sta značilna za pesniški glas Prenza.

Dan več je v resnici dan manj.
Se pravi, vsak dan je vsega več
in vsak dan vsega manj.
Skratka, ni seštevka brez odštevanja,
niti odbitka brez dobitka.
Vsota vsega
je dan
kot čista pustolovščina.

Tako knjigovodsko, a tudi apodiktično sporoča Prenz v pesmi Čisti računi, ki je dala naslov zbirki iz leta 1979.

Za svoje pesniško delo je bil Prenz leta 1992 nagrajen z največjo nagrado španskega govornega področja, Casa de las Américas.

Če se ustvarjalec javno odpoveduje ozemljenosti in koreninam, se nam sama po sebi vsiljuje podoba krilatega duha, ki svoboden plahuta prek planeta in lovi pod krila veter svoje epohe. Tak krilatež iz romantike, ki ga je zaneslo v današnji čas, bi moral biti slep kot kura, da ne bi spregledal, na kako krhke in zasilne peruti se zanaša moderni Ikar, ko ga vzgon stvariteljske opojenosti zanaša v višave. Padec letečega izumitelja je neizbežen. [...] Za Prenza, veliko bolj kot za koga od nas zapečkarjev, pa ni druge domovine od lastnih knjižnih stvaritev: kjerkoli jih vremenske okoliščine prikličejo v življenje in koderkoli naletijo na bralce in poslušalce, tam je pesnik doma!

Marko Kravos v spremni besedi k prevodu izbora Prenzove poezije Prostodušne malenkosti /Libertades minimas (Grosuplje, 2003). Nekaj Prenzovih pesmi preberite na portalu Vrabec Anarhist.

Zakaj identitete ne bi raje oblikovali v odnosu do prihodnosti, v kateri bi želeli sobivati ...

oktober/november 2022

V tej Ensenadi de Barragán, kjer so se mešali priseljenci z vsega sveta, je bilo Rusek ali Poljak nekaj drugega kakor pa Galičan ali Napolitan, kar je bilo poimenovanje za imenitnejši, samo napol mešan rod. Z vzdevkom Rusek ali Poljak si se, čeprav so bili tukaj vsi tujci, zares počutil tujca, pregnanega na nižjo stopnico. V vsakdanjem občevanju z besedami je to pomenilo, da se v titanskem spoprijemanju z novim jezikom bojuješ z zapleteno in smešno govorico staršev, s tistim členom, ki ga uporabljaš samo takrat, kadar ga ne bi smel, ali s spreganjem, ki se blaženo razreši s tem odrešilnim nedoločnikom, ki pa je enako smešen povsod, kjer naletiš nanj.

naprej

Pesnik in pisatelj Juan Octavio Prenz ima veliko zaslug za slovenski svet: sodeloval je pri ustanovitvi in razvoju oddelka za hispanistiko na filozofski fakulteti v Ljubljani. Uspešen je pri prevajanju slovenske poezije v španščino: leta 1984 je v Madridu in Čilu izšla antologija Sodobna slovenska poezija v izboru Cirila Zlobca, ki sta jo ustvarjalca in prijatelja uspešno predstavila na knjižnem sejmu v Buenos Airesu. Prenzov je tudi prvi prevod Prešernovih Poezij v španščino, v samostojnih knjigah pa je predstavil tudi poezijo Cirila Zlobca, Toneta Pavčka in Marka Kravosa. V Trstu je dal pobudo za center PEN, ki je osnovan večnacionalno, edini te vrste!

Pisateljeva družina že od nekdaj spleta vezi in si prizadeva pri posredovanju med jeziki in kulturami: žena Elvira Dolores je v Trstu do svoje upokojitve predavala o prevajalstvu na Visoki šoli za prevajalce in tolmače Univerze v Trstu, izdala je nekaj strokovnih knjig, ob tem pa v španščino prevedla vsa dramska dela Itala Sveva. Hči Ana Cecilia v Kamni Gorici pri Radovljici skupaj z možem vodi La Casa de Kamna: od ustanovitve leta 2008 je ta postala prepoznavno središče kulturnih in ustvarjalnih izmenjav med slovenskim in špansko govorečim svetom. Pri njenem delovanju ima vidno vlogo tudi oče Juan Octavio. Cecilia je prav tako pisateljica in prevajalka, predava o španskih književnostih na tržaški filozofski fakulteti. Tudi druga pisateljeva hči Betina Lilian živi v Trstu, je prevajalka in pisateljica.

Leto dni pred prvim izidom romana Samo drevesa imajo korenine sem bil udeležen pri sprejemu, ki ga je rodna Ensenada de Barragán v Argentini priredila svojemu pisatelju ob 80-letnici. Mestece je Prenz zapustil zdavnaj – pot ga je najprej vodila v bližnjo La Plato, potem je, od srede šestdesetih letih prejšnjega stoletja, živel med Beogradom in Buenos Airesom, dokler se ni leta 1979 z družino ustalil v Trstu, nedaleč od Kringe v Istri, od koder so njegovi starši krenili na pot pol stoletja prej. Kljub časovnim in prostorskim razdaljam je bilo tedaj v Ensenadi čutiti, da so ga ljudje v rodnem kraju ves čas imeli na očeh in v srcu. Zanje je bil pomemben določevalec identitete kraja in prebivalcev, zavedali so se dragocenosti njegovega ustvarjalnega dela, njegovega spletanja vezi prek oceanov, jezikov, kultur in državnih meja. Posvetili so mu, za eno leto, uličico, ki je vodila od središča mesta do tamkajšnjega kulturnega doma. Na njej so razpostavili panoje, ki so predstavljali njegove življenjske in ustvarjalne postaje. Veselica v njegovo čast je potem ob mizah pred kulturnim domom trajala ure in ure, na njej so se vrstili govori, nagrajevanja ob natečaju, nastopi šolske mladine, branja, uglasbitve in plesni vložki; gostje so prišli od vsepovsod iz Argentine. Ob omizjih so se obujali spomini, predvsem na hude čase terorja, ko je kar nekaj ljudi iz soseščine izginilo ... Potem smo se razšli z občutkom, da je svet majhen in topel kot bučka s svežim mátejem.

Juan Octavio Prenz ima na planetu kar nekaj takih svojih mest. To je privilegij ljudi, ki so jim nemir, zvedavost ali stiska narekovali popotniški način življenja. V svojem književnem delu je stavil na dimenzijo časa onkraj določnic osebne biološke danosti – stavil je na besedo kot obnovljiv in trajen vir veselja do življenja ter srečevanja med ljudmi.

»Treba je imeti oboje, tako korenine kakor krila – samo prvo vodi v nacionalizem, samo drugo pa v praznino.«

Aprila 2019 je bil pisatelj Juan Octavio Prenz gost cikla Pogovori o branju v koprskem gledališču. Z njim se je pogovarjala Jasna Čebron, Irena Urbič pa je prebrala odlomke iz romana Samo drevesa imajo korenine. Pogovor je spremljal Andraž Gombač (ki je tudi avtor fotografije), kulturni novinar Primorskih novic. Nastal je ta zanimiv zapis.

»Nostalgija mu je tuja in na vprašanje, kateri je njegov materni jezik, ne more odgovoriti – starši so se pogovarjali v istrski mešanici dialektov, šolal se je španščini, zatem je služboval v več jezikih in jih še danes mimogrede prepleta, govori špansko, italijansko, srbohrvaško ...«

Nagrado Nonino je leta 1975 ustanovila furlanska družina, lastnica stare žganjarne Nonino Distillatori iz kraja Percoto blizu Vidma. Z nagrado Risit d'Âur (»zlata korenina«) naj bi podpirala pridelovalce avtohtonih vrst trte, vendar je že kmalu nagrado razširila tudi na kulturno področje, leta 1984 pa prvič podelila mednarodno literarno nagrado Nonino. Odtlej jo je prejelo veliko svetovnih literarnih velikanov, kot so Jorge Amado, Claude Lévi-Strauss, V. S. Naipaul, Chinua Achebe, Amin Maalouf, Adonis, Hugo Claus, Ngugi wa Thiong'o, John Banville, Tomas Tranströmer, William Trevor, Chimamanda Ngozi Adichie, Siegfried Lenz, Javier Marías, António Lobo Antunes, Pierre Michon, Ismail Kadare ... Leta 2019 jo je prejel Juan Octavio Prenz – nagrado mu je izročil italijanski pisatelj Claudio Magris –, v utemeljitvi pa so zapisali, da Prenz v svojih delih združuje »epsko magijo in fantazijo velike latinskoameriške literature ter skrivnostne sence srednjeevropske književnosti«.

V letih 2020 in 2021 podelitev ni bilo, letos pa je nagrado prejel britanski mladinski pisatelj David Almond.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.