Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu v spletni knjigarni podarimo novelo Dve sliki Draga Jančarja.

Roman meseca: Bledomodra ženska pisava Franza Werfla

Prej ali slej bi prišla na vrsto. Bledomodra ženska pisava, eno najslastnejših del v zbirki Nostalgija. Predstavljamo jo s spremnim besedilom Kristine Jurkovič ter obrisom življenske poti Franza Werfla in njegove sopotnice Alme Mahler. Morda vas bo roman zapeljal k raziskovanju drugih Werflovih umetnin pa tudi življenja ene največjih kulturnih ikon 20. stoletja – Alme Mahler.

Franz Werfel, BLEDOMODRA ŽENSKA PISAVA

Prevedla Anja Naglič
Spremno besedo napisala Kristina Jurkovič

Kristina Jurkovič: Leonidas Bledosrčni

Čas na človeku pušča sledi, toda ne na obrazu Leonidasa Tachezyja, bi razočarano pomislil portretni fotograf tistega aprilsko uglašenega oktobrskega jutra leta 1936, če bi ga vodja oddelka na dunajskem ministrstvu za šolstvo naročil na dom v uglednem predmestju Dunaja, saj si vsak, ki kaj da nase, prej ali slej omisli kakšen portret, in za Leonidasa bi bil to skrajni čas. Ravnokar je praznoval petdesetletnico in bil na višku življenja in kariere. Nimam kaj slikati, bi živčno ugotavljal naš fotograf. Kaj naj počnem z bleščečim obrazom, ki ne odraža ničesar. »Prihajam od spodaj. Premagal sem življenje,« bi na drugi strani fotografske leče samozadovoljno premišljeval Leonidas Tachezy in upal, da se bo na posnetku videla neuničljiva gladkost njegove kože, ki je ženo Amelie – na sliki bi sedela poleg moža in bila vsaj enkrat v življenju v nižjem položaju – od nekdaj vznemirjala in uročevala. Toda naš fotograf bi seveda do konca izpeljal naročilo, saj se uradniškim bogovom nikakor ne gre zameriti. Nekaj zadovoljstva, morda pomešanega s privoščljivostjo, bi mu dale osenčene Ameliejine oči, njen pogled, razodevajoč »prvo slutnjo propadanja«, nekakšno »opustošenost«, kar morda prinese zakon brez otrok. Ko bi se fotograf vrnil zvečer, ker bi bil morda kaj pozabil, bi naletel na drugačnega Leonidasa: uzrl bi človeka, ki ga je v enem dnevu dohitelo življenje.

Ena izmed številnih izdaj Werflove Bledomodre ženske pisave (1990, 22. izdaja). Na naslovnici je Degasov portret sestre Thérèse in njenega moža Edmonda Morbillija (ok. 1865).

Kar ni zmogel čas, a je zmoglo pismo Vere Wormser, pripoveduje novela Bledomodra ženska pisava Franza Werfla (1890, Praga–1945, Beverly Hills), pisatelja češko-judovsko-nemškega rodu, avtorja obsežnega opusa pesmi, dram, romanov, novel, pripovedi, esejev in aforizmov, enega vodilnih prozaistov nemškega govornega prostora ter za Rilkejem in Kafko tretjega najpomembnejšega predstavnika nemško pišočih literatov iz Prage, ki je v tej dolgi noveli, nekateri jo označujejo tudi kot kratek roman, ustvaril enega najlepših portretov človeka. Ne gre za biografijo Leonidasa Tachezyja, temveč za biografijo človekove narave.

In le kdo izmed nas ne bi hotel biti Leonidas, če bi ga videli na fotografiji, srečali na ulici, se z njim zaklepetali na družabnem večeru? Ena sama gladkost in lepota! Prav malo bi nas brigalo neskladje med videzom in resnico. Še tisti, ki bi Leonidasa imeli za moralno spornega, bi vsaj v kakšnem pogledu hoteli biti on, saj materialnih skrbi nihče ne mara. Vsi bi hoteli biti vsaj malo Leonidas, kajti hej – v življenju je pač treba nekako preživeti, sklepati kompromise, seveda čim manj v lastno škodo, kar pomeni tudi kdaj koga žrtvovati, izdati, no ja, tudi sebe, saj vemo, življenje je balansiranje med željo in (ne)uresničljivim, med strahom in pogumom, je naporno usklajevanje notranjega sveta z zunanjim. Zadostiti. Spraviti večni občutek asimetrije v zdrave proporce. Torej – le kdo že kdaj ni bil v koži Leonidasa Tachezyja?

Vseživljenjski občutek nezadostnosti je bil Leonidasu položen v zibko. Oče, ubožen gimnazijski profesor, je sinu dal ime po heroju, špartanskem kralju, ki se je žrtvoval v boju proti Perzijcem. Ime, ki ga sin ni zmogel nositi. Herojstvo pač ni bila njegova vrlina in zagotovo si je oddahnil, ko ga je žena Amelie skrajšala v Leon, pravzaprav León. Zveni mnogo bolj postavno. Genski zapis imena, ki seže vse do božanskega Herakla, ga je navdajal z močjo, ali vsaj z občutkom moči, le pri uradovanju: pisal je spise, ki jih je dajal ad acta. Nekaj tehtne atmosfere je morda ustvarjal pisarniški okras, zbirka grško-rimskih klasikov in deset letnikov Tübingenskih študij iz klasične filologije, ravno tako očetova zapuščina.

Portret Leonidasove osebnosti je izvrsten: kompleksen, prepričljiv, očarljiv in poln raznih pomenskih odtenkov. Bralec se najbolj zabava, ko skuša junak pred namišljenim sodiščem s spretnim besedičenjem in samoironijo prikriti, opravičiti ali oplemenititi svojo strahopetno in samoljubno naravo. Namišljene sodnike (bralce) zabava, zavaja in se pri tem nehote popolnoma razgali.

Tina Vrščaj, Delo, 29. marec 2016

Asimetrično občutenje življenja je poglobilo (in potrdilo) učiteljevanje v judovski izobraženski družini Wormserjevih, kjer mu je skrivna oboževanka, sestra njegovega učenca, intelektualno zgodaj dozorela »Izraelitka« Vera Wormser, prelepa v svoji notranji moči, namenila le nekaj površnih pogledov in vprašanj, ki so mu povzročala nelagodje, ker nanje ni znal odgovoriti. Z njo, ljubeznijo svojega življenja, kot bo spoznal pozneje v mraku hotelskih prostorov, ko se bosta po osemnajstih letih ponovno srečala, odnosa ni hotel tvegati. Ni se ji čutil doraslega. Pravzaprav tega ni upal niti preveriti, zato je tudi darilo zanjo, šopek dolgopecljatih vrtnic, v stanovanju Wormserjevih stlačil za omaro. V zakup vzeti tako »ne« kot »ja«, nekaj povsem običajnega v medčloveških odnosih, je bilo za Leonidasa prehud stres. Čustveno življenje je sklenil za zmeraj pokopati. Ranljivost je hudič in Leonidas Tachezy se je v svetu, ki je (med drugim) tudi poligon za merjenje moči, moral samozaščititi. Novo identiteto mu je dal frak, zapuščina kolega, »intelektualnega Izraelita «, ki se je neke noči v obupu preprosto počil. Frak je iz Leonidasa naredil človeka, to moč obleka pač premore, ga stabiliziral in bil ključen pri socializaciji, vključitvi v družbo, izjemno občutljivem mejniku v življenju vsakega človeka, ki jo je prestal srečno, brez praske, brez mentorja, ki bi mu iz lastnih izkušenj dal nekaj življenjskih spretnosti in senzibilnosti. Da je Leonidas do statusa prišel preko trupla, bi bilo prehudo reči, in komu mar, saj razen njega tega ni vedel nihče drug.

Četudi je v slovenščino prevedenih kar nekaj njegovih del, ga je tudi pri nas doletela usoda prezrtega pisatelja. Zdi se, kot da z Bledomodro žensko pisavo stopa pred nas prvič, ni pa Werfel prvi, ki opisuje junakovo držo oportunističnega prilagajanja vsakovrstnim vetrovom, in pri tem zmaga. Zagotovo pa jo opisuje na inovativen način. S široko paleto čustvenih odtenkov vseh vpletenih in z nepredvidljivo, a jasno dramaturško zgradbo, ki, četudi z deročo govorico, počasi, v plasteh razgrinja zgodbo. Zgodbo, iz katere jo varno odnese zgolj tisti, ki celotno štorijo zakuha, in ki bi morala do konca spodsekati njegovo prihodnost.

Jasna Lasja, Dnevnik, 16. april 2016

Leonidas Tachezy – pasivni pridanič? Nikakor! Da zablestiš na parketu družbenega življenja, je treba znati plesati, in Leonidas je to obvladal, ne da bi se plesa kdajkoli sploh učil; povsem naravno se je na družabnih večerih sukal po tričetrtinskem taktu, obvladal je celo obrat v levo, spretno je posnemal vse, kar je bilo manirlih. Da ga je za roko zaprosila bogata dedinja Amelie Paradini, si je Leonidas štel za življenjski uspeh.

Frak in bogata žena sta bila dobri prepustnici, toda Leonidasov občutek inferiornosti je ostal, zato začasna (nenamerna) ločitev od kapriciozne žene v zgodnji fazi zakona ni bila pretežka. V Heidelbergu je po naključju spet srečal Vero Wormser in se z njo intimno zapletel. Kar ni bilo težko, saj sta bili njuni poziciji moči tokrat diametralni: on vsaj navidezno suveren, ona po smrti družine krhka, osamljena, dostopna. Poprej »pokončna Izraelikta« je bila za Leonidasa lahek plen: »Kakšna nepopisna draž je bila zame, ko se je v Veri stajal led izraelitske inteligence in se je pred menoj pojavila očarana ženskica, v vsej svoji ljubki tujosti in brezpogojno vdana moškemu, kakor je značilno za ta rod.« Leonidas je »z globoko grozo užival v strašljivi smrti«, ki jo je nameraval prizadejati. Z lahkoto je gradil lažno prihodnost, še več, kot pravi: »Vse tiste laži in čisto zaupanje nalagane ženske so moje poželenje nepredstavljivo okrepili.« Strah, gnev, maščevalni spomin so pač dobri bratje v orožju.

Daleč od (astigmatičnih) oči, daleč od srca si je (morda) tri leta pozneje mislil Leonidas Tachezy, ko je trgal prvo Verino pismo, ki ga je dohitelo med počitnikovanjem z ženo. Zato pa je pismo, ki je prispelo petnajst let pozneje skupaj s čestitkami ob jubileju, vendarle prebral. Četudi je ob Verini pokončni pisavi čutil moralno sesutje, ga je po drugi strani vsebina pisma napolnila z dotlej nepoznano herojsko močjo. Srce mu je prekipevalo od odločnosti, da se bo zavzel za svojega domnevnega sina, ki zaradi zaostrenih razmer v Nemčiji ni mogel nadaljevati šolanja in mu bo na Verino prošnjo, ki je bila, mimogrede, formulirana brez vsakršnih čustev, nadaljevanje šolanja omogočil na Dunaju. Odločitev, da bo prvič za nekoga prevzel osebno odgovornost, je bila povod za še eno herojstvo: pred kolegi na ministrstvu se je zavzel za svetovno priznanega kardiologa napačnega porekla. Toda po srečanju z Vero v mračni štimungi hotela, ko je izvedel, da tisti fant ni njegov sin, da je njegov sin že davno mrtev, kar mu je bila Vera sporočila v prvem pismu, je, misleč, da je rešen življenjskih konfliktov, junaškost opustil. Kardiolog Bloch bo namesto delovnega mesta dobil le nagrado, ali pa bo Leonidas držal obljubo in sinu Verine prijateljice omogočil nadaljnje šolanje, ne izvemo. In ker je vrag v detajlu, si je Leonidas morda premislil tudi zato, ker Vera njegovega darila ni imela za mar. Leonidas je kot »Človek iz lesa […] strmel skozi okno. […] Le osemnajst nežnih čajevk, ki so stale na mizi, je še vedno ohranjalo ostanek njene svetlobe. Vonj, ki ga je tema ohrabrila, se je dvigal v krožnih, rahlo gnilobnih valovih, močneje kakor prej. Leonidasa je peklilo, da je Vera pozabila ali zavrnila njegove vrtnice. Dvignil je vazo z mize, da bi jo odnesel k vratarju. Na vratih salona pa si je premislil in postavil rože za umrlega nazaj v popolno temo.«

Če pismo prebere, če to, česar si ne sme drzniti niti slutiti, postane gotovost, potem ni več poti nazaj

julij/avgust 2022

Počitnice! Prečudovito alpsko poletje v Sankt Gilgnu. Leonidas in Amelie sta še precej sveže poročena. Bivata v očarljivem hotelčku na obrežju jezera. Danes sta s prijatelji dogovorjena za zložen izlet v hribe. Čez nekaj minut bo priplul v pristan tik pred hotelom parniček, na katerega se morajo vkrcati, da prispejo do izhodišča načrtovanega sprehoda. Preddverje gostišča spominja na veliko kmečko izbo. Skozi rešetkasta, z viniko zasenčena okna prodira sonce le z uborno židkimi medenimi kapljami. Sam prostor je temen. A to je nasičena tema, ki čudno slepi oči. Leonidas stopi k vratarski loži in vpraša po svoji pošti. Prišla so tri pisma, med njimi tisto s pokončno, strogo žensko pisavo v bledomodri barvi. Tedaj Leonidas začuti, da Amelie stoji za njim. Zaupljivo mu položi roko na rame. Vpraša, ali ni zanjo prispelo nič.

naprej

Novela Bledomodra ženska pisava in bralec sta v stiku od prvega stavka. Avtentična besedila imajo do bralca odprto pot. Avtor sam je napovedal to knjigo kot nekaj, česar do takrat še ni poskusil: skozi pripoved postaviti na isto raven zasebno in politično. Zagotovo je Franz Werfel, če nekoliko pobliže pogledamo delček njegovega življenja, (tudi) tako predelal in reflektiral osebno izkušnjo. O samem nastanku zgodbe, izšla je leta 1941 v Argentini, ne vemo malodane nič. Spisana je bila leto poprej v hotelu Vatican v Lurdu, kamor je Werfel pribežal z ženo Almo Mahler, ki je na pisateljevo življenje bistveno vplivala. V času, ko sta se spoznala in začela razmerje (1917), je bila Alma poročena z arhitektom Walterjem Gropiusom, ki je bil takrat na fronti, Werfel pa je prijateljeval z medicinsko sestro Gertrudo Spick, torej nekaj Leonidasa je že bilo v njem. V Almi Mahler je Werfel uvidel žensko svojega življenja, in kot piše Tim Oliver Wüster v knjigi Med nebom in peklom (Mladinska knjiga, 2006), je bila ravno poroka z Almo (1929) velika zareza v njegovem življenju, »pa ne samo, ker se je spremenilo njegovo zunanje življenje, temveč ker je šlo tudi za izdajo njegove skupnosti.

Mladi Werfel (1909) in Alma Mahler istega leta, dve leti pred smrtjo soproga Gustava Mahlerja.

Česar ni zmogla nikaka vojna ali kak duševni potres, je zmogla ženska: poročila se je z njim pod pogojem, da izstopi iz judovske verske skupnosti! Werfel se je tej želji vdal in […] 27. junija leta 1929 uradno izstopil iz skupnosti svojih prednikov.« Tako kot Vera Wormser, ki v romanu emigrira v Montevideo, je tudi Werfel izkusil beg (z Almo in Mannovimi je prehodil Pireneje in iz Lizbone odplul v Ameriko) in – tako kot Alexander (Abraham) Bloch – družbeno izključitev v času naraščajočega nacizma (leta 1933 je bil izključen iz Pruske akademije umetnosti). Skupna je tudi izkušnja smrti: leta 1919 je mnogo prezgodaj umrl Werflov in Almin sin Martin. Tako kot Amelie je Alma, ki je pozneje izgubila še hčerko, prikrajšana za materinstvo.

Na moje čtivo nista pomembno vplivala samo šola in gledališče, temveč tudi, naj se sliši še tako čudaško, nacionalsocialistična kulturna politika. Obsežni tiskani katalogi mestnih knjižnic so bili še zmeraj v rabi, le da so z rdečim pisalom izčrtali knjige, ki so jih umaknili iz ponudbe: imena Judov, komunistov, socialistov, pacifistov, antifašistov in vsakovrstnih izseljencev so bila z naslovi del vred prečrtana, vendar brez težav čitljiva, šlo je za imena kot Thomas, Heinrich in Klaus Mann, Döblin, Schnitzler in Werfel, Sternheim, Zuckmayer in Joseph Roth, Lion Feuchtwanger, Arnold in Stefan Zweig, Brecht, Horvath in Becher, Seghers in Lasker-Schüler, Bruno in Leonhard Frank, Tucholsky, Kerr, Polgar in Kisch ter mnoga druga.

Marcel Reich-Ranicki, Moje življenje (prev. Ana Jasmina Oseban)

Zelo preprosto: novela Bledomodra ženska pisava je vredna branja. Obziren, a hkrati zelo prodoren pripovedni ton, nevsiljivi, a globoki uvidi nam izrišejo psihogram v človeški velikosti. Branje pa je brez dvoma »muss« tudi zaradi zoprnih podobnosti takratnega in današnjega vzdušja. Da se zgodovina v svojih slabih plateh ponavlja, je preprosto neuspeh človeštva. Dan v življenju Leonidasa Tachezyja senči slutnja vojne, ne da bi avtor v ospredje postavljal kake ključne zgodovinske dogodke ali imena. To »nase« prevzame vreme: oblaki, ki v neobičajno toplem jesenskem jutru še prepuščajo modrino neba, se izostrijo in polagoma strnejo v dež, zadušljivo brezvetrje, olistena drevesa, ki jih ogoli pravi obraz jeseni. Werfel zelo prepričljivo portretira brezznačajnost uradniške elite, ki v pisarnah neodgovorno operira, ne zavedajoč se posledic. Takšno družbeno formo mentis lahko izkoristi vsakršen, in ne nujno skrajen režim. Naivno hočem verjeti, da se v noveli opisani prizor sestanka na ministrstvu, ki požene led po žilah, lahko zgodi le v literaturi.

Tako na intimni kot na družbeni ravni, ki se navsezadnje vendarle vedno prepleteta, je človek dnevno soočen z muko (?) izbora in z njegovimi posledicami, prednostmi in pomanjkljivostmi. Le kdo bi bil Leonidas, če bi izbral Vero Wormser? Bi lahko rastel ob njej, skupaj z njo? Bi ji zmogel pomagati nesti, kar bi jo glede na zgodovinske okoliščine doletelo, bi bil dovolj močan, bi se postavil zanjo, ko bi prišel čas? Za njiju? Odločil se je za absolutno prilagoditev, kar je morda povsem legitimno, in v tej odločitvi zaspal v temi opernega hodnika.

Žal mi je Leonidasa. Da je sklenil izuriti srce v brezbrižnosti. Da ni sprejel največjega izziva, pravzaprav naloge, ki jo ima človek in ga formira v osebnost, namreč oblikovanje (dobrih, pristnih) medčloveških odnosov, dialoškost, ki bi se kot koncentrični krogi širila navzven, na celotno družbo. Toda Leonidas ne potrebuje moralke. In kdor ga obsoja, ta ne ve, kaj je življenje.

Alma Mahler-Werfel in Franz Werfel leta 1935

Franz Werfel se je rodil 10. septembra 1890 v Pragi v nemško govoreči judovski skupnosti. V Pragi se je družil z drugimi nemško-judovskimi književniki, kot sta Max Brod in Franz Kafka, in že okoli leta 1911 objavil prvo pesniško zbirko. Leta 1912 se je odselil v Leipzig in bil tudi tam obkrožen z najvidnejšimi književniki tistega časa, v letih 1917–1938 pa je živel na Dunaju, kjer je pridobil sloves enega najpomembnejših predstavnikov nemške književnosti – prejel je Grillparzerjevo in Schillerjevo nagrado, češkoslovaško državno nagrado in avstrijski častni križec za znanost in umetnost. V tem obdobju je objavil številne pesniške zbirke, drame, novele in romane, kot so Verdi, roman opere (1924), Mladostna krivda ter Otroci iz Neaplja (1931), če omenimo le tiste, ki jih lahko beremo v slovenskem prevodu. Usoden pa je bil roman 40 dni na Muza Daghu (1933; slovenski prevod imamo od leta 1959), ki je postal mednarodna uspešnica. Ta obsežni roman (v dveh delih, skupaj več kot 900 strani) o drugem armenskem genocidu (1915) je napisal po tistem, ko je leta 1930 z ženo Almo Mahler obiskal Palestino in se v Jeruzalemu seznanil s skupnostjo armenskih prebežnikov. Uspeh in njegova predavanja o genocidu so vznemirili naciste in nacistični tisk je Werfla obtožil propagande »domnevnega turškega nasilja nad armenskim ljudstvom«; omenjati »genocid« v Tretjem rajhu, ki se je že pripravljal na »dokončno rešitev«, nacistom seveda ni bilo po volji. Posledica je bila Werflova izključitev iz Pruske akademije znanosti, te iste ustanove, ki je Werflu nekaj let prej stopila v bran pred antisemiti, ko so protestirali, ker je dobil Schillerjevo nagrado. Werflove knjige so bile razglašene za protinemške in obsojene na sežig.

Le kdo bi vedel, kako bi se zasukalo Werflovo (kratko) življenje, če leta 1917 ne bi spoznal vplivne Dunajčanke Alme Mahler, skladateljice, ki je bila sicer enajst let starejša od njega in poročena. Rodila se je 31. avgusta 1879 kot Alma Margaretha Maria Schindler, bila je hči krajinskega slikarja Emila Jakoba Schindlerja. Leta 1902 se je poročila z znamenitim skladateljem in dirigentom Gustavom Mahlerjem (1860–1911), s katerim je imela hčeri Marío in Anno. (María je umrla pri petih letih, Anna pa je bila kiparka in je edina od Alminih otrok, ki je dočakala starost in imela potomce.) Po štirih letih vdovstva – medtem je imela burno ljubezensko razmerje s pesnikom in slikarjem Oskarjem Kokoschko – se je Alma Mahler poročila z arhitektom Walterjem Gropiusom (1883–1969). Njuna hči Manon Gropius, »muza« skladatelja Albana Berga – z njim je ljubimkala Hanna von Fuchs-Robettin, starejša od dveh Werflovih sester –, pisatelja in nobelovca Eliasa Canettija pa tudi Werfla, je dočakala le 18 let, umrla je leta 1935 za posledicami poliomielitisa, sin Martin Johannes Gropius (rojen 1918), ki ni dopolnil niti prvega leta, pa je bil spočet z Werflom. Leta 1920 se je Alma ločila od Gropiusa in se z Werflom poročila devet let pozneje, čeprav je že leta 1924 v svoj dnevnik zapisala, da ga ne ljubi več. »Skrčil se je v majhnega, grdega, debelega Žida ...« Po anšlusu leta 1938 sta se (skupaj s številnimi drugimi judovskimi umetniki iz Nemčije in Avstrije) umaknila na jug Francije, ko pa so tam začeli Jude deportirati v koncentracijska taborišča, sta se najprej zatekla v Lurd (tu je Werfel napisal Pesem o Bernardki), po nekaj tednih pa peš zbežala v Madrid in nato na Portugalsko, od koder sta emigrirala v ZDA. Živela sta v Los Angelesu, kjer je 26. avgusta 1945 Werfel pri komaj 54 letih podlegel srčnemu infarktu. Alma se je nekaj let pozneje odselila v New York in bila do smrti ena najvplivnejših osebnosti v ameriških umetniških krogih; Brittnov Nokturno (Op. 60), denimo, je posvečen prav njej. Umrla je 11. decembra 1964, pokopali so jo na Dunaju, v Grinzingu, v grob hčere Manon in nedaleč od Gustava Mahlerja, njenega prvega moža. Werfel je bil pokopan v Los Angelesu, leta 1975 je bilo njegovo telo prepeljano na Dunaj in pokopano na tamkajšnjem Centralnem pokopališču.

Dela avtorjev, katerih imena so bila v katalogih nemških mestnih knjižnic prečrtana in jih Reich-Ranicki našteje v svoji avtobiografiji, niso bila le umaknjena s polic, temveč tudi sežgana. Med njimi je bila tudi večina knjig Franza Werfla, izdanih pred majem 1933. 

Spomenik Werflu na Schillerjevem trgu na Dunaju (2000). Na njem je napis »S hvaležnostjo in spoštovanjem – armensko ljudstvo«. Leta 2006 je Armenija Werflu podelila častno državljanstvo.

Werflov roman 40 dni na Muza Daghu šteje še danes za Armence za enega največjih svetovnih romanov. V zahodno armenščino je bil preveden (in izdan v Sofiji) že leta 1935, leta 1964 pa je v Erevanu izšel še prevod v vzhodno armenščino. Turški prevod – Turčija sicer še danes zanika ta genocid – je bil objavljen leta 1997. Na nemško beročem trgu je roman vseskozi na voljo.

Alma Mahler, za nekatere boginja, za druge pošast. Ženska, ki je zapeljala genije 20. stoletja: Klimta, Mahlerja, Kokoschko, Gropiusa, Werfla. Zadnjemu je bilo odmerjeno najdaljše obdobje njenega življenja. V kratkem bo v Nemčiji izšla njena nova biografija, ki jo je napisal avstrijski režiser in igralec Paulus Manker, tudi avtor drame Alma (1996).

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.