Če pismo prebere, če to, česar si ne sme drzniti niti slutiti, postane gotovost, potem ni več poti nazaj
Počitnice! Prečudovito alpsko poletje v Sankt Gilgnu. Leonidas in Amelie sta še precej sveže poročena. Bivata v očarljivem hotelčku na obrežju jezera. Danes sta s prijatelji dogovorjena za zložen izlet v hribe. Čez nekaj minut bo priplul v pristan tik pred hotelom parniček, na katerega se morajo vkrcati, da prispejo do izhodišča načrtovanega sprehoda. Preddverje gostišča spominja na veliko kmečko izbo. Skozi rešetkasta, z viniko zasenčena okna prodira sonce le z uborno židkimi medenimi kapljami. Sam prostor je temen. A to je nasičena tema, ki čudno slepi oči. Leonidas stopi k vratarski loži in vpraša po svoji pošti. Prišla so tri pisma, med njimi tisto s pokončno, strogo žensko pisavo v bledomodri barvi. Tedaj Leonidas začuti, da Amelie stoji za njim. Zaupljivo mu položi roko na rame. Vpraša, ali ni zanjo prispelo nič.
› naprej