Zbežati je treba do konca – pobegniti pred tem življenjem, grdim, sramotnim
Burja zapiha – tu je tudi močnejša – in polovica ljudi se ne gane iz hiše; zakaj bi se boril z naravnim elementom, če se nameravaš zgolj sprehajati, ne hiteti v oddaljen urad ali na ladjo? Zapreš se v hišo in trdno zapahneš vrata. Tudi tisti redki, ki vendarle morajo ven, kmalu spet zbežijo v hiše, brž ko opravijo najnujnejše. V gostilni ostanejo le tisti, ki res nimajo kje drugje jesti. Burja pa zavija, tuli in brije po praznih ulicah. Če je predtem padal dež, pa naj je bil še tako močan, ga burja v hipu posuši. Kot ogromna kosa s sto rezili gre, izza vsakega vogala kuka, žvižga v slehernem kotu. Kdo bi se lahko pomeril z njo?
In ona gre dalje, do morja; ne piha enakomerno, temveč v sunkih, ne dviga visokih valov, temveč kosi. Na morju se pokaže sled njenega dotika in preletava ga s pošastno hitrostjo. Kot da bi drsala po gladini. Tam onstran, na otoku, kjer se morje razbija ob čereh, pa dviga cele vrtince pene.
› naprej