MODRIJANOV BRALNI IZZIV – ROMAN MESECA

Roman meseca – Milutin Cihlar - Nehajev, BEG

Milutin Cihlar - Nehajev se je rodil 25. novembra 1880 v Senju. Tam je zaključil ljudsko šolo in nato do šestega razreda obiskoval gimnazijo, iz katere je bil leta 1897 izključen zaradi neprimernega vedenja in izostajanja od pouka; Nehajev je bil sicer najboljši učenec in odličnjak. Tako je zadnja dva letnika obiskoval v Zagrebu. Po veliki maturi je šel na Dunaj študirat kemijo, po doktoratu leta 1903 pa je krajši čas poučeval na gimnaziji v Zadru, kjer je leta 1905 ustanovil časopis Lovor in v prvi številki objavil znameniti izrek »Gjalski. Evo, to je moj program.« (Ksaver Šandor Gjalski [1854–1935] je bil Cihlarjev starejši sodobnik in eden najpomembnejših hrvaških književnikov tega obdobja.). Zatem je spet odšel v Zagreb in začel sodelovati z uglednim zagrebškim dnevnikom Obzor, po vojaškem roku na Reki (1906/7) pa je živel v Trstu in tam urejal list Balkan (Vladimir Nazor je o tem napisal črtico Milutin Cihlar - Nehajev v Trstu).

Roman meseca – Franz Werfel, BLEDOMODRA ŽENSKA PISAVA

Čas na človeku pušča sledi, toda ne na obrazu Leonidasa Tachezyja, bi razočarano pomislil portretni fotograf tistega aprilsko uglašenega oktobrskega jutra leta 1936, če bi ga vodja oddelka na dunajskem ministrstvu za šolstvo naročil na dom v uglednem predmestju Dunaja, saj si vsak, ki kaj da nase, prej ali slej omisli kakšen portret, in za Leonidasa bi bil to skrajni čas. Ravnokar je praznoval petdesetletnico in bil na višku življenja in kariere. Nimam kaj slikati, bi živčno ugotavljal naš fotograf. Kaj naj počnem z bleščečim obrazom, ki ne odraža ničesar. »Prihajam od spodaj. Premagal sem življenje,« bi na drugi strani fotografske leče samozadovoljno premišljeval Leonidas Tachezy in upal, da se bo na posnetku videla neuničljiva gladkost njegove kože, ki je ženo Amelie – na sliki bi sedela poleg moža in bila vsaj enkrat v življenju v nižjem položaju – od nekdaj vznemirjala in uročevala.

Roman meseca – Joyce Carol Oates, ČRNA VODA

Joyce Carol Oates je Črno vodo postavila v čas, ko jo je napisala, v začetek devetdesetih, ko je bil predsednik ZDA starejši Bush. Usodni večer je 4. julij, največji ameriški praznik, prizorišče pa fiktivni otok Grayling v državi Maine. Ona je šestindvajsetletna Kelly Kelleher, novinarka, ki je pred petimi leti z odliko diplomirala iz ameriških študij – tema njene diplomske naloge je bil on, v romanu samo »senator«. Bil je trideset let starejši od nje (Ted Kennedy je bil leta 1969 star 37 let), Kelly si je predstavljala, kako bi delala pri njegovi predsedniški kampanji. Osebno ga je spoznala šele zdaj, bil je očarljiv. »Izkazal se je kot resnično topel, resnično prijeten, nikakor ne vzvišen, je začela Kelly Kelleher sestavljati poročilo o tistem nepozabnem četrtem juliju na Grayling Islandu – z vsemi se je pogovarjal, kot da smo mu ne le enaki, ampak stari prijatelji.«

Črna limuzina, v kateri je umrla Kelly, ni oldsmobil, ampak toyota.

Roman meseca – Moacyr Scliar, MAX IN MAČJI ROD

Pred dvajsetimi leti je Bookerjeva nagrada spremenila življenje kanadskemu pisatelju Yannu Martelu. Danes mednarodno sloveči pisatelj je pred Pijevim življenjem objavil le dve zbirki kratkih zgodb in en roman. Za bookerja je bil tudi relativno mlad, saj še ni dopolnil 40 let; pred njim je bilo mlajših od 40 let samo osem nagrajencev. Roman Life of Pi je izšel 11. septembra 2001 pri kanadski založbi Knopf, 24. maja 2002 pa ga je objavila britanska založba Canongate. Na britanski naslovnici je morje s čolničem, v njem sta človek in divja mačka. Dvajset let pred tem je v Braziliji izšel roman Max e os felinos, na katerega naslovnici je morje s čolničem, v njem pa sta človek in divja mačka. Njegov avtor je eden najbolj znanih brazilskih pisateljev Moacyr Scliar (1937–2011).

Ali je Pijevo življenje plagiat? Ali pa je bil Max in mačji rod res zgolj Martelova »iskra življenja«?

Roman meseca – Mário de Sá-Carneiro, LUCIJEVA IZPOVED

»Pariz! Pariz! Zakaj ga tako ljubim? Ne vem ...« pravi Ricardo Luciu v romanu Lucijeva izpoved, enem najpomembnejših portugalskih klasičnih romanov. Maja in junija je Pariz najlepši, in če ga boste obiskali, vzemite s seboj tudi ta drobni roman mladega portugalskega književnika in se z njim sprehodite po Montmartru, po 9. pariškem okrožju, kjer lahko celo posedite v kateri od kavarn, kjer je Mário de Sá-Carneiro pisal pisma svojemu prijatelju Fernandu Pessoi. Prenočite lahko v hotelu, kjer je 26. aprila 1916 umrl.

»Zakaj bi brali klasike?« Odgovor smo poiskali tudi pri Meti Osredkar in Urošu Zupanu, za peti »roman meseca« pa izbrali Lucijevo izpoved Mária de Sá-Carneira. To je eno tistih del svetovne klasike, ki jih beremo z užitkom in brez napora. Avtorja in roman predstavljamo z odlomki iz spremne besede prevajalke Barbare Juršič.

Roman meseca – Kristian Novak, ČRNA MATI ZEMLA

Črna. Mati. Zemla. Ko je izšel slovenski prevod Novakovega romana, je marsikdo debelo pogledal. »Saj ne more biti res. Je tole napaka?« Agato Tomažič, ki je bila ena izmed prvih bralk, je roman na prvi pogled (in na prvi prelet) spominjal »na ameriške kriminalke vprašljive literarne vrednosti, ki so naprodaj v letaliških knjigarnah«, Simon Popek je ocenil, da mu v Sloveniji »podobnega statusa (literarna senzacija in ›dogodek‹) najbrž ne bo uspelo doseči, čeprav si roman to zasluži«, Damjan Zorc pa je kar naravnost povedal, da je to knjiga, »za katero si med branjem večkrat zaželiš, da bi jo napisal sam«.

Roman Črna mati zemla je izšel marca 2013 pri založbi Algoritam in vse do zime, ko je bil Novak nominiran za nagrado Kiklop, se ni zdelo, da bo obveljal za enega najboljših hrvaških romanov zadnjih desetletij.

Roman meseca – Knut Hamsun, GLAD

Letos je 70. obletnica smrti norveškega pisatelja Knuta Hamsuna, Nobelovega nagrajenca za književnost leta 1920 in »največje enigme moderne evropske literature«. Slovenci smo ga začeli spoznavati nekaj let po tistem, ko je prejel Nobelovo nagrado. Prvi je bil preveden njegov prvenec Glad (1925, prev. Fran Albreht), sledili so Blagoslov zemlje (1929), Pan (1931), Potepuhi (1932) in Viktorija (1933), desetletja pozneje pa še Skrivnosti (1966) in Ženske pri vodnjaku (1974). Zadnjič pred Modrijanovim Gladom je bil Hamsun v knjigarnah leta 1986, ko je v drugi izdaji zbirke Sto romanov izšel Župančičev prevod Potepuhov s spremno besedo Vladimirja Kralja.

V prevajanju Hamsunovih del se je preizkusilo več prevajalcev, a najbrž nobeno delo do nove izdaje romana Glad leta 2016 ni bilo prevedeno iz izvirnika – norveščine.

Hamsun je umrl 19. februarja 1952, od 1. januarja 2023 bo njegovo literarno delo v javni domeni.

Roman meseca – Miles Franklin, MOJA SIJAJNA KARIERA

Miles Franklin ni bila slavna pisateljica. Tudi premožna ni bila, nikoli se ni poročila in ni imela otrok. Vse življenje je predano »služila« literaturi in se zadnjih dvajset let življenja posvečala predvsem promociji avstralske književnosti, neutrudno je pisala in tudi predavala. Sodeč po zapisanem v njenih dnevnikih je bila dolgo bolna, a je kljub temu dočakala 74 let in umrla 19. septembra 1954. Njeno telo so upepelili in pepel stresli v potok Jounama v Talbingu, kjer se je rodila, »v tišini in brez cvetja, ob najmanjših mogočih stroških in brez osmrtnice«. To je bila njena volja, izražena v oporoki, v njej pa je še zapisala, da sme prvenec Moja sijajna kariera, ki ga po letu 1910 ni več dovolila natisniti, iziti šele deset let po njeni smrti. (Tako ga je leta 1966 izdala založba Angus & Robertson, prav tista, ki ga je leta 1899 zavrnila in ki nekaj let pozneje ni želela objaviti pisateljičinega drugega romana.)

Roman meseca – Siegfried Lenz, PREBEŽNIK

Prebežnika (Der Überläufer) je Lenz napisal leta 1951 in hamburška založba Hoffmann und Campe, ki je izdala tudi njegov prvenec Kragulji so bili v zraku, naj bi ga objavila leta 1952. Toda natis je preklicala in sled za tem besedilom očitno izgubila. O razlogih za to ne bi bilo treba ugibati, tudi če tega založba – ta ista, kajti Lenz ji je ostal zvest do smrti (ali pa ona njemu) – ne bi pojasnila 65 let pozneje, ko je roman izdala. Dezerterstvo v nemški vojski je bilo izjemno občutljiva tema v nemški povojni družbi, založba se je s tem, ko se je odpovedala natisu, gotovo obvarovala pred težavami in jih najbrž prihranila tudi svojemu mlademu avtorju (več o tem v spremni besedi Kristine Jurkovič). Lenz si je namreč s svojim junakom, 35-letnim vojakom Prosko, delil izkušnjo dezerterstva, le da je sam v nemško vojsko vstopil še ne 18-leten. Kakšna je bila kazen za dezerterje, vemo, a Lenz je preživel in prav občudovanja vredno je, da je bil le slabih šest let pozneje zmožen mestoma tako igrivo in hudomušno ubesediti Proskove »dogodivščine«.