Zbirka Svila – dovolj za najmanj sto let spletne prodaje

Zbirko smo poimenovali Svila in v prvi sveženj, edini, ki je vseboval pet knjig, vtaknili Bariccov roman Svila, katerega prevod je bil sicer že objavljen. Pozneje so knjižice izhajale v četvorkah in v vsaki sta bili dve »moški« in dve »ženski« – ali, z drugimi besedami – po Bariccu je dobilo mesto v zbirki prav toliko avtoric kot avtorjev. Zato se je »zgodba« končala s 33 naslovi. Svila je bila torej nekakšen podaljšek »parov«, zbirke, ki smo jo izdajali v letih 2007–10 in v kateri je izšlo 6 dvojic, vsakič po en roman pisateljice in en roman pisatelja. Zbirko smo bili zaradi visokih stroškov produkcije – vsi romani so imeli obsežno spremno besedilo –, ki jih prodaja ni upravičila, prisiljeni ukiniti.

Toda kriterij za uvrstitev v Svilo je bil precej strožji: izbirali smo izključno med avtorji in avtoricami, tako sodobniki kot klasiki, katerih dela so bila v slovenščini že objavljena. To je bil kar precejšen izziv, zlasti pri izbiranju avtoric, saj so uredniki na slovenskih založbah pisateljice dolgo zapostavljali, med njimi celo znamenite angleške, francoske, nemške, ruske in ameriške književnice. Tudi kadar so želeli objaviti roman iz kake manjše književnosti, so se praviloma odločili za delo pisatelja. Preštejte, denimo, dela avtoric, ki so izšla v kultni zbirki Sto romanov. Mi smo prišli do osem (8) – potemtakem je v zbirki 92 romanov, ki so jih napisali pisatelji, pri čemer so bili nekateri izbrani tudi dvakrat, na primer Huxley, Dostojevski, Flaubert, Balzac, Tolstoj. Snovalci poznejših zbirk se niso dosti bolje odrezali: v Delovi zbirki Vrhunci stoletja (2004) je izšlo 50 romanov, vendar je avtoric samo šest. Zbirka Moderni klasiki (od 2002) je za avtorice nekoliko bolj odprta šele zadnjih nekaj let. Tudi v naši zbirki Euroman (2008) je (pre)malo avtoric, samo šest.

Tako so v Svili izšle kar tri knjige avtoric, katerih prvi prevod smo objavili pri Modrijanu: »vstopnico« za zbirko smo priskrbeli Annie Proulx, Claire Keegan in Patti Smith, pa tudi trem pisateljem, Vladimirju Pištalu, Ladislavu Klími in Romanu Rozini.

V zbirki Euroman (2008) smo objavili dela šestih pisateljic, kar je malo, a še vedno je to precej večji delež kot v številnih drugih literarnih zbirkah pri nas.

Zbirko smo poimenovali Svila, in da bi bili prepričljivejši, smo prvemu svežnju dodali Bariccovo Svilo, ki je prvič izšla že leta 1997. Toda večji del naklade, ki je bila sprva optimistično visoka (600), smo podarili.

Čeprav je irska pisateljica Claire Keegan pred Rejenko objavila samo dve zbirki kratkih zgodb (zgodbe Čez modra polja so izšle v Euromanu), nismo imeli pri vključitvi te novele v Svilo nobenih pomislekov. Po njej je bil lani posnet film, ki je postal prvi film v irščini, ki je nominiran za mednarodnega oskarja.

Kolo sreče (2018) je četrto literarno delo Romana Rozine, ki smo ga izdali pri Modrijanu, in eno zadnjih v zbirki Svila. Leta 2019 je Rozina pri nas objavil še zbirko Po cipresah diši, dve leti zatem pa je pri Mladinski knjigi izšel njegov najobsežnejši roman Sto let slepote. Zanj je prejel kresnika.
Ob tem smo nekoliko naivno pričakovali, da bodo knjigarne, zlasti tiste v lasti Rozinovega novega založnika, svojim kupcem voljne ponuditi tudi Rozinove starejše knjige – pač v znamenje spoštovanja do svojega nagrajenca. To se ni zgodilo: naročen ni bil niti en sam samcat izvod.
Kolo sreče smo 23. aprila lani, na svetovni dan knjige, podarili vsakomur, ki se je ustavil pri naši stojnici na Sejmu na zraku v parku Zvezda in kupil knjigo. In kdo bi vedel – morda pa smo s tem prinesli srečo Romanu Rozini: istega dne je namreč izvedel, da je v deseterici za kresnika.
Kolo sreče je tudi ena od knjig, ki jo je Mestna knjižnica Ljubljana izbrala za bralni izziv »Mesto bere«. Kljub temu jo boste v ljubljanskih knjigarnah zaman iskali.

Prvi prevod dela francoskega pisatelja Jeana Echenoza smo objavili pri Modrijanu – to je roman Grem (Goncourtova nagrada 1999), ki je izšel v zbirki Euroman.
Echenoz je izjemen pisatelj in tega ne bi mogel prepričljiveje dokazati kot z romanom 14. To je najbrž najkrajši roman o prvi svetovni vojni, kar jih je bilo napisanih, vendar je lahko njegov učinek na bralca fascinanten. Kdor zna, pač zna.

Nizozemska pisateljica Hella S. Haasse, ki velja za »veliko damo« nizozemske književnosti, se je rodila 2. februarja 1918 v Batavii (danes Džakarta). Umrla je leta 2011 v starosti 93 let. Eno njenih najpomembnejših del je novela Črno jezero; napisala jo je posebej za knjižni praznik Boekenweek (Teden knjige) leta 1948.
Tudi ta knjižica je – kot večina drugih v zbirki – dobila zelo lepo oceno. »Črno jezero,« je za oddajo S knjižnega trga zapisala Jasna Lasja, »je knjiga o prijateljstvu, ki se je na neki točki prelomilo v svoje nasprotje, o nikoli poravnani krivdi, o razkroju družine in njenih posledicah, o osamljenosti, o tujstvu tako na tuji kot na domači zemlji. Predvsem pa je knjiga o nizozemski kolonialni preteklosti in o ranah, ki jih je zarezala v domorodno prebivalstvo. Kot taka je opomin kolonialni zgodovini nasploh, da vsakršen vdor na tujo zemljo in podrejanje domorodnega prebivalstva pomeni tragedijo za obe strani. In ne nazadnje, Črno jezero je tudi avtoričino slovo od rojstne dežele, zaradi česar neimenovanega prvoosebnega pripovedovalca ni mogoče razumeti brez misli na njen alter ego.«

Čeprav se izidi v taki zbirki ne zgodijo po naključju, pa katera knjiga prileti uredniku dobesedno v naročje –  tako kot roman 14 Jeana Echenoza (naše neskromno mnenje: najboljši moderen roman o prvi svetovni vojni), ki je izšel isto leto kot izvirnik (leta 2014, ob 100. obletnici začetka prve svetovne vojne), Slavje nepomembnosti Milana Kundere, ki je izšlo v izvirniku samo leto pred našim prevodom, in Nesporazum v Moskvi Simone de Beauvoir. Ta novela naj bi bila objavljena že leta 1967 v zbirki La femme rompue (»Zlomljena ženska«), vendar je bila nazadnje izločena in je prvič izšla šele leta 1992, šest let po pisateljičini smrti, v reviji Roman 20-50. V knjižni obliki je bila prvič izdana leta 2013, v naslednjem letu pa smo objavili slovenski prevod.

Literarne nagrade na izbor niso imele pomembnega vpliva: tako kratka besedila nagrade pa tudi nominacije za »velike romane« po navadi zgrešijo. A so tudi izjeme: Claire Keegan je za Rejenko prejela nagrado Davyja Byrnesa, Črna voda Joyce Carol Oates je bila Pulitzerjeva finalistka, roman Črno jezero (Oeroeg) nizozemske pisateljice Helle S. Haasse pa je bil prvi, ki je bil izbran za »Boekenweekgeschenk«, za knjižno darilo na enem najstarejših književnih dogodkov na svetu; Haasse je tudi edina, katere knjiga je bila za Boekenweek izbrana kar trikrat.

Je pa zato v zbirki več avtorjev in avtoric, ki so velike literarne nagrade prejeli za druga, pač obsežnejša in pomembnejša dela. Štirje so Goncourtovi nagrajenci: Duras, de Beauvoir, Echenoz in Houellebecq. Banville je dobil Bookerjevo nagrado, Winton pa kar štirikrat nagrado Miles Franklin. Proulx in Roth sta Pulitzerjeva nagrajenca, Böll in Undset pa Nobelova. Vladimir Pištalo ima Ninovo nagrado, Javier Marías je poleg številnih drugih prejel nagrado IMPAC (zdaj dublinska mednarodna nagrada), mnogokrat nagrajeni Javier Cercas pa je dve leti po izidu Motiva v naši zbirki dobil nagrado vseh nagrad – planeto. Irène Némirovsky so desetletja po smrti v Auschwitzu za roman Francoska suita podelili Renaudotovo nagrado. Starejši avtorji in avtorice, na primer Ljudmila Ulicka, Joyce Carol Oates, Milan Kundera, Christa Wolf, so prejemniki nagrad za življenjsko delo. Trije od štirih slovenskih predstavnikov imajo kresnika: Rozina ga je dobil lani, Skubic ima tri (za Igre brez meja je bil nominiran za kritiško sito), Jančar pa jih je doslej zbral štiri. Mirana Likar je bila zanj že nominirana in srčno ji privoščimo, da bi ga kdaj dobila (zakaj se je njen Babuškin kovček odpeljal mimo žirije, ne bomo nikoli izvedeli). Zelo skrbno smo izbirali tudi prevajalce.

Pisatelj Vladimir Pištalo je leta 1993 emigriral v ZDA, kjer je doktoriral in nato predaval svetovno in ameriško zgodovino na Beckerjevem kolidžu v Worcestru (Massachusetts), vendar vseskozi piše v svojem jeziku, srbščini. Prvič je pri nas gostoval leta 2013, kmalu po izidu romana Tesla, portret med maskami, in do zadnjega kotička napolnil našo knjigarno. Vrnil se je že poleti 2014, po izidu Aleksandride, in ponovno gostoval v naši knjigarni, obiskal pa je tudi Koper (na sliki z Bredo Biščak). Leta 2017 je bil gost literarnega festivala Vilenica – skupaj z Rumeno Bužarovsko je nastopil v Cankarjevem domu (Modrijanova knjigarna je bila že zaprta).
Tesla je Pištalova »velika knjiga«, objavil jo je leta 2008 in zanjo dobil Ninovo nagrado. Zasluženo je bila tudi pri nas deležna velike pozornosti in prva izdaja je bila – za naše razmere – presenetljivo hitro razprodana. Aleksandrido je Pištalo objavil leta 1999 – ta drobni literarni zaklad je kot pesem, o tem se strinjajo vsi, ki so jo prebrali. »Nikoli se mi ni zdela pomembna – in naj vam priznam, niti nikoli jasna – razlika med prozo in poezijo,« je povedal sam v intervjuju za Delo. »Poezija je po mojem tisto, kar naredi jezik moj. Če bi jo odvzeli mojemu jeziku, bi to postal jezik kakšnega grafičnega zavoda ali davčne uprave. Bil bi vse, samo moj ne.«
Pištalo se je nekaj let pozneje vrnil v Beograd – Beckerjev kolidž so zaprli – in leta 2021 postal direktor Narodne knjižnice Srbije.

To je prvenec slavnega španskega pisatelja Javierja Cercasa, ki smo ga prvič spoznali šele leta 2013, ko je izšel slovenski prevod mednarodne uspešnice Vojaki Salamine (Založba /*cf.). Ta prevod je bil tudi Cercasova vstopnica za Svilo.
Cercas je leta 2015 gostoval v Sloveniji, objavljenih je bilo več intervjujev, vendar se kljub temu zdi, da je ostal pri nas precej spregledan avtor. Na Hrvaškem, denimo, je gostoval najmanj trikrat, založba Fraktura pa je izdala skoraj vse njegove romane.
Kot zanimivost dodajmo, da je Motiv na dveh mestih omenjen v Vojakih Salamine. Na strani 120 ga pohvali sam Roberto Bolaño kot zelo dobro zgodbo »o prascu, ki nekega reveža napelje na zločin, zato da bi lahko končal svoj roman«.

Slab značaj je mala umetnina velikega španskega pisatelja Javierja Maríasa (1951–2022), ki je prvič izšla v samostojni knjižici leta 1998, leta 2012 pa še v istoimenski zbirki. Je nekakšna tragikomedija o Kralju, Elvisu Presleyju, in brez Svile najbrž nikoli ne bi izšla v slovenskem prevodu.
V slovenščini sicer lahko beremo veliko Maríasovih del, zagotovo tudi najpomembnejša, kot sta na primer Tako belo srce in Jutri v bitki misli name. Nekaj mesecev pred njegovo smrtjo septembra lani so izšla tudi Napisana življenja, ki jih je tako kot Tako belo srce objavil leta 1992. To je njegovo edino neleposlovno delo pri nas.
Literarnim sladokuscem bi moralo biti pravzaprav nerodno, če še niso prebrali ničesar Maríasovega, in Slab značaj si lahko vzamejo za »testno branje«. Nedvomno bodo po njem raziskovali naprej.