Največ slovenske zgodovine za samo 45,50 €

Zgodovinarji Peter Štih, Vasko Simoniti in Peter Vodopivec spadajo med najpomembnejše raziskovalce slovenske zgodovine, njihova dela pa so vključena v izbor literature za študente zgodovine. Ti že več kot deset let pri študiju berejo knjigi Na stičišču svetov prvih dveh avtorjev in Od Pohlinove slovnice do samostojne države tretjega. Od leta 2016 je vse gradivo zbrano v bogato ilustrirani Slovenski zgodovini. Nakup je odlična naložba za vso družino – v poznavanje in razumevanje nacionalne zgodovine.

Titova biografija je tudi zgodba o naši preteklosti

Tito hrvaških zgodovinarjev ni samo biografija, temveč je tudi podroben zgodovinski pregled obdobja, ko je Jugoslavijo – in Slovenijo kot eno njenih republik – vodil Josip Broz - Tito. 4. maja je od njegove smrti minilo 40 let, in ob tej priložnosti nudimo knjigo – obsega več kot 1000 strani – za simboličnih 17,50 €. Ponudba (»knjiga meseca«) velja do 31. maja.

Nikar ne spreglejte Branja – v rubriki smo objavili tudi naslovno zgodbo zbirke Tito je mrtev nemške pisateljice hrvaškega rodu Marice Bodrožić.

Vojne nas spremenijo

Britanski zgodovinar Keith Lowe je slovensko bralstvo navdušil že s knjigo Podivjana celina, katere prevod je izšel leta 2014. Manj kot dve leti pa je na voljo tudi njegova zadnja knjiga Strah in svoboda, enako zanimiva, enako boleča, enako odlična ... Kako je spomin na krvave boje zaznamoval naše medosebne odnose in naš odnos do sveta? Kako je spremenil naš pogled na to, česa vse smo zmožni ljudje? Kako je vplival na naš strah pred nasiljem in močjo, naše hrepenenje po svobodi in pripadnosti, naše sanje o enakosti, poštenosti in pravičnosti? To so vprašanja, ki si jih je postavil Keith Lowe. Preberite, kako je nanje odgovoril.

Ko mladi spregovorijo. In to zapišejo ...

Italijanski filozof Umberto Galimberti, avtor uspešnice Grozljivi gost – nihilizem in mladi – razume mlade ali pa si za to vsaj prizadeva. Večina starejših si ne. Besedo imajo mladi je zanimiv mozaik razmišljanja mlade italijanske populacije – prav lahko bi bila tudi slovenska – in filozofovih odzivov nanje, zato jo toplo priporočamo vsem mladim in njihovim staršem, učiteljem in vzgojiteljem. Branje pa ne bi škodilo tudi vsem tistim, ki – tako ali drugače, izvoljeni ali ne – danes krojijo usodo mladih. Kajti nekega dne bodo ti današnji mladi krojili usodo njim ...

»Ena najbolj čudovitih osebnosti našega časa ...«

»... čeprav je majhne rasti in bi težko rekli, da je lep, razen kadar se mu razsvetli obraz,« je v svojem življenjepisu zapisala plesalka Isadora Duncan. Do njegove zunanjosti je bila mnogo bolj prizanesljiva kot britanska kulturna zgodovinarka in biografinja Lucy Hughes-Hallett, ki je o italijanskem pesniku, pripovedniku in dramatiku pa tudi nacionalistu, populistu in fanatičnem fašistu D’Annunziu (1863–1938) leta 2013 napisala knjigo Ščuka.

A Ščuka prerašča svoj žanrski okvir biografije oz. zgodovinopisne monografije – bere se kot napet zgodovinski roman: poln presenetljivih, a pomenljivih anekdot in z glavnim junakom, ki mu spotoma tako globoko zlezemo pod kožo, da v povsem novi luči ugledamo zgodovinski čas in dogodke, ki so prispevali tudi k oblikovanju moderne evropske družbe. Prevod: Andrej E. Skubic.

Kako nastane znanstvenik?

Če kdo, potem to vé britanski evolucijski biolog Richard Dawkins. Opazovanje narave ga je zasvojilo že v ranem otroštvu v Afriki, potem pa je desetletja trdo delal, študiral in raziskoval ter postal najvplivnejši sodobni biolog (Der Spiegel), eden najpomembnejših živečih intelektualcev (Prospect), revija Time ga je uvrstila med sto najvplivnejših ljudi na svetu. A če bi ostal le znanstvenik, predavatelj in pisec strokovnih člankov, mu teh laskavih nazivov ne bi bilo mogoče pripeti. Kajti slavo dolguje predvsem knjigam – te so ga povzdignile nad strogo znanost in ga priljubile tudi »navadnim« bralcem, še posebej ljubiteljem poljudnoznanstvenega branja. Dawkins ne potrebuje biografa, ki bi popisal njegovo življenje; popisal ga je sam v dveh avtobiografskih delih in ju objavil pred svojo osemdesetletnico, ki jo bo praznoval 26. marca 2021. Prevod: Katja Zakrajšek.

»Smrt bi mi bila ljubša od nedejavnosti.«

»Ker je bil slikar, njegovo ime prodaja slikarske pripomočke; ker je neumorno ustvarjal, dela reklamo neki agenciji, ki posreduje honorarno delo; ker je bil inženir z vizijo, služi za blagovno znamko izdelovalcu avtomobilov, proizvajalcem računalnikov in ročnih ur ter celo čistil in kavbojk, da o vseh združenjih in brez števila inštitutih, ki nosijo njegovo ime, niti ne govorimo,« piše francoski biograf v Leonardovi biografiji. A genij je od svojega življenja zahteval le, da je koristno: »Zmožnost biti koristen bi pogrešal bolj kakor zmožnost premikati se. Smrt bi mi bila ljubša od nedejavnosti.«

Serge Bramly je Leonardovo življenje in delo »proučeval malodane v maniri detektiva«. A kot literat ne zapisuje le suhoparnih dejstev: besedilo tudi lirično obarva in ga približa slehernemu bralcu. Prevod in spremna beseda: Anuša Trunkelj.

Mnogo več kot pregled starogrške književnosti

Ta kulturološko zasnovana študija utegne poleg študentov klasične filologije pritegniti še marsikaterega bralca. Besede »literatura« namreč ne smemo razumeti tako, kot jo razumemo danes. »Kanon besedil,« piše Marko Marinčič, »ki ga imenujemo ›(staro)grška literatura‹, [je] nastajal skozi tisoč let in v zelo raznolikih kulturnih okoliščinah, ki z leposlovno omiko novega veka nimajo veliko skupnega. Homerske rapsodije, pesniško-glasbene točke na aristokratskih simpozijih, atensko gledališče in govori pred ljudsko skupščino še niso literatura.« Nada Grošelj pa še opozarja na »avtorjev prispevek k osveščanju bralca, da mora zaradi razlik v kulturi in kontekstu grške pojme, tudi najbolj vsakdanje, vselej jemati s pridržkom; za bralca 3. tisočletja na primer pojem ›ljubezen‹ gotovo vsebuje drugačne asociacije in podtone kot za bralca ali poslušalca, ki je živel pred dobrimi dva tisoč leti.«

Gustave Flaubert, 15–18 let

Decembra prihodnje leto bo 200. obletnica rojstva francoskega pisatelja Gustava Flauberta, enega največjih romanopiscev v zgodovini evropske pa tudi svetovne književnosti. Njegov najpomembnejši roman, Gospa Bovary, je ena redkih klasičnih mojstrovin, ki je dobila še drugi prevod v slovenščino. A vso pozornost si zaslužijo tudi prozna dela, ki jih je napisal mladi Flaubert. Od rane mladosti je bil strasten, obseden bralec, ki je v knjigah hotel najti in skoznje zaobjeti, malodane použiti vso znanost in modrost stvarstva. V Spominih zbrana dela je napisal med petnajstim in osemnajstim letom. Zbral in prevedel jih je izvrsten poznavalec Flauberta Ignac Fock ter dodal izčrpno spremno besedo. Pri Modrijanu dobite tudi Flaubertov Slovar splošno priznanih resnic, ki je bil objavljen postumno (leta 1913).

Marcel Proust, 25 let

Novembra 2022 bo 100. obletnica smrti francoskega pisatelja Marcela Prousta, njegova edina knjiga na našem trgu pa je mladostna zbirka Radosti in dnevi. A povejmo naravnost. To je smešno pretenciozna knjižica, ob kateri niti najbistrovidnejši sodobniki niso mogli zaslutiti pisateljeve poznejše veličine. Kajti kdor je Marcela Prousta poznal po njej, ga najbrž ni cenil nič bolj kot ljudje, ki so ga poznali zgolj kot obetavnega salonskega leva. Zbirka je izšla leta 1896 (Proustu je bilo takrat komaj 25 let) s spremno besedo Anatola Francea.

17 let pozneje je Proust objavil roman V Swannovem svetu, prvega v ciklu Iskanje izgubljenega časa; za drugega, V senci cvetočih deklet, je leta 1919 prejel Goncourtovo nagrado. Radosti in dneve je prevedla in v spremni študiji predstavila Katarina Marinčič.

Siegfried Lenz, 25 let

Marcel Reich-Ranicki (Moje življenje) je o Lenzu napisal, da »gre za pripovednika, čigar talent najbolje pride do izraza v kratki zgodbi ali noveli, redkeje pa v romanu: je rojeni šprinter, ki si je vbil v glavo, da se mora dokazati tudi kot maratonec.« Veliki kritik je Lenza bral, vendar ga v literarnokritične razprave ni vključil. A morda bi kaj napisal o Prebežniku, protivojnem romanu, ki ga je Lenz napisal kot mladenič in ga pospravil v predal, tako da je bil objavljen šele po njegovi smrti. Vendar je umrl dobro leto pred Lenzem.

»Siegfried Lenz je pisatelj Spomina,« je v spremni besedi k prevodu Ane Jasmine Oseban zapisala Kristina Jurkovič, »svet je doživljal skozi izkušnjo bolečine, ki ji je v svojem opusu namenil spominsko mesto. Moramo tudi zato prebrati Prebežnika? Seveda, tudi zato.«

Knut Hamsun, 31 let

Nobelovo nagrado za književnost je pred 100 leti prejel norveški pisatelj Knut Hamsun. Leta 1920 je bil že slaven in z občudovanja vrednim opusom, nagrado pa je dobil za roman Blagoslov zemlje (1917). Takrat nihče ni mogel vedeti, da bo ta genialni literat danes eden izmed umetnikov, ki se najpogosteje znajdejo v vprašanju, ali je umetnino mogoče ločiti od umetnika; to je bilo spet aktualno ob zadnji podelitvi Nobelove nagrade.

Glad, Hamsunov romaneskni prvenec (1890), od leta 2016 beremo v prevodu Marije Zlatnar Moe in z odlično spremno študijo režiserja in Hamsunovega poznavalca Janeza Pipana.

Strašna, strašna knjiga (Aljoša Harlamov)

»Ponavljam še enkrat: Po njihovih besedah je strašen roman. Tako kot njene prejšnje knjige je tudi novo delo Katarine Marinčič izpisano v avtoričinem prepoznavnem slogu, ki je izbrušen, privzdignjen in patinast, detajliran, skorajda manierističen, kolegica ga je imenovala »bidermajerski«, da teče vedno po robu patetike in sentimentalizma, ki pa jima skoraj nikoli ne zapade. Bralec resda potrebuje nekaj strani, nekaj zgodbe, da se nanj navadi, toda ko se … Gostota in lepota teh stavkov sta trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi. To je knjiga, ki gre skupaj s padajočim snegom na drugi strani okna, s skodelico čaja in poležavanjem v postelji – s časom, ki počasi mineva, ne da bi mi to opazili. Da niti ne omenjamo strukture …!« (LUD Literatura, 24. 12. 2014)

To je eden tistih romanov, ki jih ni mogoče napisati »čez noč«. Tudi prebrati ne. Taki romani nastajajo več let, zato preživijo. Čez 50 let bo večina sodobnih romanov že davno pozabljena, četudi se danes morda prodajajo v visokih nakladah. In veseli boste, če bo ta roman v vaši knjižnici; morda pa bo še vedno dostopna tudi recenzija Aljoše Harlamova.

Slovenski roman desetletja

To noč sem jo videl, kakor da bi bila živa. Prihajala je po prehodu sredi barake, med pogradi, kjer so mirno dihali v snu moji tovariši. Ustavila se je ob moji postelji, nekaj časa me je zamišljeno gledala, nekako odsotno, kakor zmeraj, kadar ni mogla spati in je blodila po najinem mariborskem stanovanju, postala ob oknu, sedla na posteljo in spet stopila k oknu. Kaj je, Stevo? je rekla, tudi ti ne moreš spati?

Jančarjev roman To noč sem jo videl je na trgu že 10 let, neprekinjeno. Natisnjen je bil kar dvanajstkrat, več kot 13.000 izvodov jih je na policah domačih knjižnic, in zdi se, da je to ena najbolj »stabilnih« domačih romanesknih uspešnic. Roman je Jančarju leta 2011 prinesel tretjega kresnika ter pozneje več tujih književnih nagrad in nominacij, mdr. francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo (Prix du Meilleur Livre étranger Sofitel, 2014). Berejo ga že v 20 tujih jezikih, pred kratkim pa smo izvedeli, da ga režiser Janez Pipan kani prihodnje leto postaviti na oder mariborskega SNG. Več o romanu preberite v rubriki Branje.

Ted Hughes – molčeči talec mita Sylvie Plath

Avgusta bo 90. obletnica rojstva angleškega poeta Teda Hughesa. Marsikdo ne pozna njegovih pesmi – v naših knjigarnah ni mogoče kupiti nobene njegove pesniške zbirke –, a ve, da je del svojega življenja delil z ameriško pesnico in pisateljico Sylvio Plath.

Zgodbo njunega kratkega, a burnega razmerja je opisala nizozemska pisateljica in filozofinja Connie Palmen. Vendar ne biografsko, ne kot biografi, ki »se obnašajo kot lastniki tvojega obstoja«, temveč kot njegov glas, kot bi Hughes morda nekoč zapisal sam: »Svoje ukradeno življenje sem našel v knjigah, bral sem o svoji ljubezni, zakonu, občutjih, mislih in dejanjih, ki so jih namesto mene interpretirali prijatelji in neznanci, osupnil ob dejstvih, ki so bila na lepem zanikana ali spreobrnjena, ob besedah, ki so mi jih polagali v usta in jih nikoli nisem izgovoril, ob značajskih lastnostih, ki jih nimam. Popolnoma neznani, na hitro obogateli novinarji in preiskovalci so uporabljali najini imeni z domačnostjo, ob kakršni se mi je obračal želodec.«

Verjemite, čudovit roman je to! Prevedla ga je Mateja Seliškar Kenda.

Odličen, a po krivici spregledan roman!

O Ottu Grossu, avstrijskem boemu, anarhistu, utopičnem mislecu in genialnem, a odrinjenem psihoanalitiku, ne vemo veliko, naša Wikipedija ga ne pozna, ne omeni ga niti v člankih o Freudu in Jungu. Bil je Jungov vrstnik, Freud je bil njun učitelj. Oba sta dočakala visoko starost, 85 in 83 let, Gross je umrl pri 42 letih, kot narkoman in revež. 13. februarja je bila 100. obletnica njegove smrti.

Gross je lik romana Kakor poti v megli španskega pisatelja Joséja Morelle. Morella njegovo burno in kratko življenje predstavi kot scenarist Llerandi, ki želi o Grossu posneti dokumentarni film. Ob pisanju namišljenega filmskega scenarija se odpre galerija najznamenitejših osebnosti, s katerimi je Gross prijateljeval ali prihajal v stik in vplival nanje s svojimi zamislimi. Prevod: Ferdinand Miklavc.