Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu v spletni knjigarni podarimo roman Reber Carla Frodeja Tillerja.

V RESNICI BI BILO IDEALNO, ČE BI LAHKO AVTORJI SAMI PREVAJALI SVOJA DELA

Foto: Žan Lebe

Intervju: Aleksandra Kocmut, nominiranka za nagrado Vasje Cerarja 2022

Spraševala je Bronislava Aubelj, urednica Divje simfonije.

Društvo slovenskih književnih prevajalcev (DSKP) je lani ustanovilo nagrado Vasje Cerarja, prvo slovensko književno priznanje za prevod otroške ali mladinske knjige, in tako zapolnilo še eno vrzel med prevajalskimi nagradami – poslej lahko na nagrado računajo tudi prevajalke in prevajalci pa tudi založbe, ki se posvečajo predvsem (ali tudi) kakovostni prevodni literaturi za mlade bralce. Društvo bo vsako leto nagradilo prevajalko ali prevajalca dela iz ene od štirih kategorij: za prevod slikanice, besedila za mlade bralce do 12 let, stripa/risoromana ter besedila za mlade bralce, starejše od 12 let.

Prva, inavguralna nagrada Vasje Cerarja je bila namenjena prevodu slikanice. Zaporedje, bodisi naključno ali pa temeljito pretehtano, se zdi upravičeno: delež prevedenih slikanic je v otroških in mladinskih programih slovenskih založb precej visok, vendar se nemalokrat zdi, da te ocenijo, da »tistih nekaj stavkov, še posebej iz angleščine, zna prevesti tako rekoč kdorkoli«. Neredko se prevoda loti kar urednica ali urednik založbe ali pač kdo, ki je pri roki in ima pet minut časa, čeprav za to nima ne znanja ne kompetenc.

BA: Je prevajanje slikanic res tako preprosto, Aleksandra?

AK: Nikakor. Nobenega leposlovja ni lahko prevajati. Ne le da moraš temeljito obvladati oba jezika, tistega, iz katerega prevajaš, in onega, v katerega prevajaš, ampak moraš imeti močno žilico za pisanje, za ustvarjanje, sicer bo prevod lesen, mrtev, suh. Pri slikanicah je to še toliko pomembnejše, ker so ta besedila kratka (kar pomeni, da vsaka napaka/nerodnost še bolj izstopa in še bolj podira celoto) in ker morajo biti taka, da jih otroci lahko sodoživijo, razumejo, ponotranjijo.

BA: Bila si ena izmed štirih nominirancev za prvo nagrado Vasje Cerarja. Običajno se pri nagradah žarometi usmerijo v nagrajenca, in ta v intervjujih zagotovo ne bo dobil vprašanja, ali je nagrade vesel. Nominiranca pa seveda nihče ne bo vprašal – ker z njim ne bo naredil intervjuja – ali je zato, ker nagrade ni dobil, razočaran. Torej – si razočarana?

AK: Seveda sem malce razočarana, čeprav nagrade nisem pričakovala – le pol odstotka upanja sem si dovolila, hehe. To je moja tretja nominacija (prvi dve sem dobila za lastno poezijo), v tretje naj bi šlo rado. Ker sem vrsto let sodelovala pri raznih literarnih žirijah, naj omenim, da je bil med našimi kriteriji tudi ta, koliko izpostavljen je nominiranec že od prej, saj smo upoštevali tudi dejavnik spodbude in pri(po)znanja, torej smo med tremi enako dobrimi izbrali tistega, ki dotlej še ni bil izbran. V tem vidim enega glavnih smislov tovrstnih nagrad in natečajev.

Aleksandra Kocmut je nominirana za nagrado Vasje Cerarja 2022

15. 4. 2022

Iz utemeljitve: Avtorja Da Vincijeve šifre in še več uspešnih kriminalk, ki so ji sledile, to pot spoznavamo kot pisca slikanice in celo kot skladatelja. Za slikanico je besedilo razmeroma dolgo, saj obsega 208 verzov (če štejemo tudi naslove), porazdeljenih med uvodni nagovor in 19 pesmi, ki so naslovljene po živalih. V njih avtor s simpatijo opisuje pisan zverinjak od eksotičnega geparda do domače mucke, od morskih živali do gozdnega pajka. Na koncu vsake pesmice je podan še prozni »nauk«. Vse sledijo isti rimani in metrični shemi: uporabljena sta – mestoma nekoliko svobodnejši – jambski četverec in rima aa bb. Isto formo je suvereno uporabila prevajalka Aleksandra Kocmut, tako da je prevod že formalno zvesta odslikava izvirnika. Verodostojno pa je poustvarila tudi avtorjevo besedno igrivost in inovativnost: poglejmo prvo pesem Ptičja dobrodošlica, kjer so ptičji glasovi (Honking, hooting, chirping, peeping, / Squawking, tweeting, cooing, cheeping) označeni s pristnimi slovenskimi izrazi: »Petpedi, kuku, čivčiv, / ciciri, krakra, pivpiv.«

več

BA: Nominirana si bila za prevod slikanice Divja simfonija Dana Browna. Poleg nje si prevedla dvanajst slikanic in objavila še osem izvirnih. Verjetno si jih – v odraslosti – prebrala še najmanj desetkrat, dvajsetkrat toliko. Vendar ostaniva pri temi. Kaj je tisto, kar loči dober prevod slikanice od slabega in kar lahko prepoznajo tudi starši, učitelji ali celo otroci sami?

AK: Če govorimo o povprečnem bralcu, torej ne nekom, ki je sam (kakovosten) avtor in ki sta mu literatura in jezik poklic, bi rekla, da tak bralec predvsem občuti, da je knjiga »fajn«: da se lepo bere, gladko teče, je razumljiva, zabavna, prijetna, da zveni, kot da jo je napisal dober slovenski avtor. In če je v verzih, je še toliko pomembnejše, da so ti ritmično dovršeni in da tudi »rima štima«. Bralec, ki se spotika skozi različno dolge verze, pri čemer je vsak verz v drugačni stopici (samo da se na koncu vrstice neka beseda bolj ali manj prisiljeno rima s tisto v prejšnji), pač ne more uživati v branju, tudi če ne zna povedati, kaj točno ga pri branju moti.

Slovenski dnevi knjige v Ljubljani, vrt Lili Novy, 16. junija 2022. Pogovor Prevajanje slikanic – sinekura ali izziv? z nagrajencem Milanom Deklevo ter Aleksandro Kocmut, Barbaro Pregelj in Igorjem Saksido je povezovala Nada Grošelj. (Foto: Anton Kocmut)

BA: Ali veš, koliko knjig za otroke in mladine izide letno pri slovenskih založbah?

AK: Ne, tega ne vem natančno, zdi pa se mi, da kar veliko.

BA: Leta 2019, v zadnjem predkoronskem letu, je izšlo 1847 knjig. To število navaja Priročnik za branje kakovostnih mladinskih knjig 2020. Ocenjevalci izberejo za vrednotenje zgolj knjige iz kategorije »prostočasne izdaje«, ne vrednotijo pa učbenikov in »potrošnih izdaj« (kiča). Tako so v priročniku 2020 ovrednotili 835 knjig, od tega 691 novosti, kar 553, od tega 474 novosti, pa je prevedenih. Ampak – 288 jih je prevedenih iz angleščine. Zakaj, po tvojem mnenju, slovenske založbe tako neizmerno privlačijo prav knjige v angleščini?
(Številke iz Priročnika z izdajami leta 2019 navajam zato, ker je to zadnji v celoti javno dostopen priročnik na spletu. Število leta 2020 izdanih knjig je precej upadlo, izšlo je 1409 knjig za otroke in mladino, avtorji priročnika pa so jih ocenili 778.)

AK: Samo domnevam lahko, da sta za to vsaj dva razloga: eden je, da založniki znajo dovolj angleščine, da razumejo vsebino knjige, in se odločijo na tej podlagi; drugi pa, da zlahka dobijo nekoga, ki bo to za drobiž pretipkal v slovenščino (toda kakšno?), saj zna danes iz angleščine v naš jezik prevajati »vsak«.

BA: Med prevodi iz leta 2019 jih je bilo z oceno »pomanjkljivo« (2 in 1) ocenjenih 194, torej 41 %, med slovenskimi knjigami pa več kot polovica, 113 izmed 217. Iz tega bi sklepali, da je slovenska produkcija knjig za otroke in mladino, še posebej izvirnih, na splošno slaba; grobo rečeno, polovica jih ni vredna ne branja ne nakupa. Knjigometer je med lani izdanimi knjigami izbral 263 knjig (med njimi so tudi ponatisi), vendar jih je izvirnih samo 87. Iz aktualne produkcije (2022) so trenutno priporočene 104 knjige, toda samo 34 jih je domačih. Ali to pomeni, da je »varneje« objaviti prevod kot domače delo?

AK: Mislim, da je »varneje« objaviti prevod zato, ker je knjiga morda že dobila kakšno nagrado v tujini in je to vsaj nekakšen »kvalifikator kakovosti«. Verjetno je dobila tudi več (pozitivne) pozornosti, pohval, dobrih recenzij … Založniki pri tem najbrž računajo tudi na to, da se bo zaradi tuje priznanosti knjiga tudi pri nas bolje prodajala.

Divja simfonija

Ko sem bil otrok, so se moji starši odločili, da ne bomo gledali televizije. Zato sem igral klavir in veliko bral. Oboževal sem glasbo, in še danes je tako. Prišlo mi je na misel, da bi svojo ljubezen do glasbe delil z mladimi. Tako sem napisal slikanico Divja simfonija. To je zgodba o dirigentu. In ta je miš.

Maestro nas bo vodil skozi pustolovščino divje simfonije. Na začetku knjige izveš, da namerava pripraviti koncert. Od vsepovsod bo povabil prijatelje glasbenike. V njegovem orkestru bodo sinji kit, živčni noj in celo rjoveči plešoči merjasci. Živali igrajo na glasbila, vsaka od njih pa bralcu ponudi tudi ščep modrosti, življenjski nasvet. Žabe nas učijo, da bodimo sami svoji. Nerodne mucke nam sporočajo, da se moramo po vsakem padcu pobrati in poskusiti znova. In uspavanka čričkov nas opominja, kako pomembno je, da si privoščimo dovolj miru in počitka. Za vsako žival sem napisal glasbo, ki odraža njeno osebnost. Lahko je vesela in zabavna kot poskočni kenguru ali pa norčava in trapasta kot hiteči hrošči.

več

Bralec, ki se spotika skozi različno dolge verze, pri čemer je vsak verz v drugačni stopici (samo da se na koncu vrstice neka beseda bolj ali manj prisiljeno rima s tisto v prejšnji), pač ne more uživati v branju, tudi če ne zna povedati, kaj točno ga pri branju moti.

 

BA: Kakšne pa so tvoje izkušnje kot bralke?

AK: Sama zadnja leta berem silno malo knjig za otroke in mladino, zato težko kaj rečem. Je pa res, da smo z otrokoma, ko sta bila majhna, pogosteje posegali po tujih kot po domačih avtorjih – že zaradi ilustracij, ki so pri tujih avtorjih pogosto izjemno privlačne. Žalostno dejstvo je, da smo pri tem pogosto naleteli na slabo prevedene in slabo lektorirane slikanice. (Še zdaj se spomnim primera, ne pa tudi vira, ko je slon rekel slončici, da ne bo plesal, slončica pa mu je odgovorila: »Pa ne rabiš!«) Rimanih pa raje sploh nismo jemali v roke, ker so bile izkušnje prav »travmatične«. Raje smo brali Koviča, Pavčka, Župančiča, Štefanovo in seveda moje slikanice v rimah, te so bile tudi pri nastopih v vrtcih in šolah najbolj priljubljene: Z zvezde na zvezdo ter Dinozavri in bajbulčki.

BA: Ja, ampak so med prevodnimi deli za otroke pesniška besedila boljkone izjema. Morda zato ni naključje, da so članice komisije za prvo nagrado Vasje Cerarja nominirale samo prevode verznih besedil. Najbrž na splošno velja, da prevajanje verzov terja od prevajalca bistveno več spretnosti in znanja kot prevajanje proze? Kajti prevod ne sme izpasti zgolj kot verzifikacija (»samo da se rima«). Toda kje potegniti mejo med zvestobo izvirniku in »pesniško svobodo«? Tebi je očitno uspelo najti ravno pravšnjo.

AK: Pri prevajanju je zame prvo načelo: prevod mora zveneti kot izvirnik, torej kot da je napisan v jeziku, v katerem ga bralec bere. Vse drugo bralca ovira in spotika ter mu onemogoča pristno doživetje knjige, njene vsebine, vzdušja, sporočila. To je namreč namen prevoda; kogar zanima, kako je »dobesedno napisano«, bo prebral izvirnik. Tako prevajanje pa seveda terja prej naštete spretnosti: resnično temeljito poznavanje obeh jezikov, ogromno bralno kilometrino (kakovostnih besedil, seveda), žilico za pisanje, ustvarjalnost, v primeru klasičnih pesniških oblik pa še tovrstno »obrtniško« spretnost. Zato posebnih dilem tu zame ni: treba je ujeti vsebino, sporočilo, register, barvitost, sočnost, morebitni humor ipd., skratka tisto, kar je avtor želel predati bralcu. Kot avtorica lahko tu izhajam iz sebe: želim, da to, kar dam v svet, učinkuje, četudi kdo to prevede precej drugače, kot sem napisala sama. Moje pesmi so se že prevajale, a se je dogajalo, da so – kljub »dobesednemu« prevodu oz. prav zaradi njega – izgubile dvopomenskost, zvočnost, moč. V resnici bi bilo idealno, če bi lahko avtorji sami prevajali svoja dela. 😊 Sama to možnost seveda izkoriščam in lahko rečem, da so prevodi moje poezije zelo drugačni od izvirnikov, če greste gledat besedo za besedo – toda učinek, moč pesmi, sporočilo, vzdušje – to pa je enako. In to je najpomembnejše. Če hočemo dobesedni prevod, lahko besedilo vnesemo v strojni prevajalnik. In marsikatera pri nas prevedena knjiga se v resnici bere tako, kot da jo je prevajal stroj.
     Sama imam pri prevajanju ves čas v mislih vprašanje, kako bo to, kar je meni »v angleščini fino zvenelo«, doživel bralec v slovenščini. Dokončani prevod vsaj za teden dni odložim in ga nato skušam brati, kot da besedilo prvič vidim. Prevode poezije berem na glas, saj tako najlažje opazim, če kje kaj moti, če se kakšna beseda prekmalu ponovi, če me je kje zaneslo koroško naglaševanje besed in se ob knjižni izgovarjavi ritem podre … Pozorna sem tudi na imaginarno polje, ki je lahko ob dobesednih prevodih precej revno, ker jeziki sveta pač različno delujejo. Kaj bi imel slovenski bralec od tega, da bi na silo tiščala v ritem in rimo verza »V sekundi se lahko gepard spremeni iz superpočasnega v superurnega«? V angleščini zveni to imenitno, v slovenščini pa prav bedno. Tako je prišlo do prevoda »V trenutku gepard spremeni se / iz čolna z vesli v turbogliser«. Tako so ujeti sporočilo, sočnost jezika (»super-slow, super-swift«), vsebina – in bralni užitek je prav tako zagotovljen.

Aleksandra Kocmut je 1. junija 2022 obiskala OŠ Prežihovega Voranca v Mariboru. (Foto: Žan Lebe)

Gepard gre na lov. Glasbi lahko prisluhnete tudi na YouTubu.

Dan Brown s svojim Winstonom. Ima tudi mačka Zeusa, dogodivščine s svojima kosmatima prijateljema pa rad deli na Facebooku, kjer ima skoraj 6 milijonov sledilcev.

Divja simfonija je samo na prvi pogled običajna slikanica.

BA: Brown se je, preden je objavil svoj prvi roman (1998), ukvarjal predvsem z glasbo, te pesmi o živalih – živali ima zelo rad, tako kot ti in jaz pa je objavil že leta 1989 kot vokalne skladbe na kaseti. Kaj pa si pomislila ti, ko si dobila to slikanico v prevajanje? Si brala Brownove romane?

AK: Samo Da Vincijevo šifro in Ledeno prevaro. Zelo me je presenetilo, ko sem izvedela, da je napisal knjigo za otroke, in to celo v rimah.

BA: Marsikdo ob izidu Divje simfonije avtorja ni pri priči povezal z avtorjem Da Vincijeve šifre. Poleg tega Divja simfonija ni tipična »zvezdniška« slikanica, kakršne napišejo zvezdniki oziroma slavne osebe, recimo takrat, ko dobijo otroke ali vnuke. Slikanice so objavili, denimo, susseška vojvodinja Meghan Markle, igralke Tori Spelling, Natalie Porter, Reese Witherspoon, Whoopi Goldberg, pevki Mariah Carey in Madonna, pa teniška igralka Serena Williams, pevca Ricky Martin, Paul McCartney in celo Guns N' Roses, pa Clintonova hči Chelsea in bivši ameriški predsednik Obama ... Večino izmed njih bi se dalo, že če pogledaš samo naslovnice, mirno pospraviti v območje kiča. Divja simfonija je vendarle drugačna. In Dan Brown je vendarle pisatelj.

AK: Mislim, da je marsikateri ustvarjalec nagnjen k več zvrstem ali podzvrstem tistega, kar je njegova glavna izbira. Ta je mogoče glavna iz razlogov, ki nimajo toliko s samo željo in navdihom. Mogoče je Dan že od nekdaj hrepenel po tem, da bi napisal slikanico. In ne le to. Bolj ko se staramo, bolj se začenjamo zavedati, da to življenje ni generalka. Da je to to. Kdaj torej biti še vedno tudi razposajen, igriv, čudeč se otrok, če ne zdaj? Povezati se s svojo pristnostjo, s seboj, je nekaj, na kar dandanes premnogi pozabljajo. No, Dan Brown zagotovo ni pozabil.

BA: Morda tudi zato, ker kot otrok ni gledal televizije, ampak je bral, igral klavir, prepeval in obiskoval koncerte.
     Kaj pa je po tvojem mnenju zvezdnikov motiv za izdajo slikanice? Zaslužek najbrž ni? Misliš, da bi se pri nas dobro prodajala slikanica, ki bi jo napisal, he he, Borut Pahor?

AK: Mislim, da prav to, kar sem prej omenila – iskrena želja, da seže tudi na tista področja, ki so bila v njem predolgo spregledana, in morda preprosto tudi to, da pokaže: Tudi to znam in zmorem. Tudi to mi je v veselje.
     Hm, Pahor in slikanica? Kdove. Iz firbca bi se najbrž precej brala. Koliko ljudi bi jo kupilo – v državi, polni ljudi, ki mislijo, da morajo biti knjige zastonj? Po mojem ne prav veliko.

BA: Zdaj pa šalo na stran. Pri Modrijanu smo po letu 2015 izdajanje slikanic tako rekoč opustili, šele lani smo otroški program spet oživili. Zadnja objavljena slikanica pred tem pa je bil Herbert Lare Hawthorne. O enem tistih rdečih polžev, »špancev«, ki jih noben vrtičkar ni vesel, še hujše, mnogi jih uničujejo na prav grozen način: race tekačice se zdijo še najbolj »humana« metoda. Kljub temu se je slikanica dobro prodajala, Pionirska pa nam je dala oceno zelo dobro. Tvoja otroka sta bila takrat že velika in jima je najbrž nisi kupila. Zakaj so, po tvojem mnenju, živalske slikanice pri otrocih tako priljubljene? Še posebej o živalih, ki se jih bojimo ali se nam celo gnusijo. Ena najbolj priljubljenih in ponatiskovanih je, denimo, slikanica o gosenici.

AK: Otroci imajo radi živali po mojem mnenju zato, ker so še zelo v stiku s sabo, kar pomeni v stiku z naravo, kajti tudi človek je narava – le da že skozi osnovno šolo to zavedanje in to moč, mir, ljubezen običajno ubijejo v nas. Kot odrasli se že vse od razsvetljenstva, ki je postavilo človeka ne le nad naravo, ampak kar nekako izven nje, vedemo, kot da smo naravi nadrejeni, s čimer se odtujujemo ne le od nje, ampak tudi od sebe. Otroci pa s tem še niso okuženi. Ko je bila moja hči stara tri leta, mi je prinesla mrtvega ščurka in rekla: »Poglej, mama, uboga živalca je umrla.« Od otrok bi se lahko ogromno naučili! Za začetek pa bi lahko vsi začeli brati slikanice.

Ko je bila moja hči stara tri leta, mi je prinesla mrtvega ščurka in rekla: »Poglej, mama, uboga živalca je umrla.« Od otrok bi se lahko ogromno naučili!

BA: No, tudi živalska slikanica utegne biti za koga problematična. Ko smo leta 2010 izdali slikanico In s Tango smo trije, nisem niti pomislila, da bo na enem od »pro-life« spletišč napadena vzgojiteljica, ki si je slikanico drznila predstaviti svojim varovancem v vrtcu. Tango, slikanica o pingvinjem paru, dveh samcih v živalskem vrtu, ki sta dobila jajce in vzredila hčerkico Tango, je bila v ZDA po izidu leta 2005 kar devetkrat na seznamu »prepovedanih knjig« (Top 10 Most Challenged Books Lists), ki ga vsako leto objavi Ameriško knjižnično združenje (ALA), nazadnje leta 2019, kar štirikrat je bila celo prva med 10 najbolj »problematičnimi«. Za ameriške dušebrižnike in dušebrižnice so očitno otrokom najnevarnejše LGBTQIA+ vsebine (marsikateri izmed njih pozneje svojega osemnajstletnika »osreči« z AR-15!), pa četudi se zgolj slutijo, tako kot v slikanici o ljubki pingvinji družini, ki je bila, mimogrede, resnična, pa tudi ne edina poznana. Kako pa si ti predstavila zgodbo otrokoma? In kaj meniš o slikanicah, ki naslavljajo – za nekatere bralce – »občutljive« teme? Nekaterim staršem najbrž olajšajo pogovor z otrokom, druge spravljajo v zadrego? Tretjim niso mar ...

AK: Moja otroka, bila sta stara okoli pet in šest, sta zgodbo poslušala z zanimanjem in empatijo. Ko pingvina nista dobila jajca, sta otroka izražala sočutje, in ko sta začela pingvina valiti kamen, sta otroka izražala ganotje. In ko sta pingvina dobila pravo jajce, sta se otroka iz srca razveselila. Zgodba ju je tako navdušila, da bi najraje zdrvela v newyorški ZOO in si pingvinja starša ter malo Tango v živo ogledala.
     In to je bistvo, ki je nam, odraslim, čisto ušlo. Ljudje so se ubadali s »problemom« gejevskih pingvinov, namesto da bi dojeli, da je svet neskončno pester in raznolik, ter vključili svoje zakrnele gumbe empatije, čudenja, iskrenega veselja ob lepoti – ali pa si kdo upa trditi, da rojstvo mladička ni lepota?
     Menim, da ne gre toliko za to, koliko lahko mi s slikanico naučimo otroka, ampak koliko bi se lahko mi sami naučili od njih! Od njihovega čistega srca, še neobremenjenega s predsodki, travmami in drugo umazanijo, ki jo odrasli tako »radi« delimo na vse strani sveta.

BA: Divja simfonija je vedra slikanica, živali so dobrodušne, mnoge nasmejane, Maestro Miš je, kot se zdi, nekoliko zadržan samo med mačkami. Če temu dodamo še vesele rime, glasbo, skrite črke in druge skrivnosti ter modrosti, ki jih je Brown posejal po vseh straneh, lahko ob slikanici rečemo, da je ta svet res lep. Nekje še pravi: »Prav je, da ne dovoliš slabim rečem, da bi ti prišle do živega, dobrim pa le široko odpri vrata.« Ampak – svet je, žal, drugačen. Mar niso prav slikanice eden najboljših načinov, kako otrokom približati in pojasniti tudi vsebine, ki so žalostne, tesnobne, strašljive, celo grozljive?

AK: Verjetno je res tako. Sama na tak način gledam na klasične pravljice, ki so v resnici na simbolni ravni ubesedene kolektivne travme človeštva (izguba matere/staršev, revščina, spolna zloraba, umor …). Otroci jih seveda ne dojemajo na ta način, vsaj razumsko ne – nagovarjajo pa te pravljice njihovo nezavedno in jim s tem dajejo pomembna sporočila, da se smemo tudi o takih stvareh pogovarjati in da lahko kljub travmatičnim izkušnjah dosežemo »srečen konec«.
     Težke vsebine sem sama otrokoma predajala predvsem skozi poezijo, npr. Lepa Vida, Povodni mož, Roška balada … Na teh podlagah smo se lahko potem pogovarjali npr. o tem, kako lahko mati zapusti otroka, zakaj ošabnost ni vrlina, kakšno neskončno zlo je vojna … V zadnjih letih je pri nas, se mi zdi, izšlo precej slikanic z »zahtevnimi« temami. Eno mi je pred kratkim pohvalila prijateljica: Zakaj Lunina vila in Sončni princ ne živita skupaj? Njej je prišla prav, ko je morala svojemu malčku razložiti, zakaj tudi ona in otrokov očka ne živita več skupaj.

BA: Pred kratkim sem si tako kupila sama. In to slikanico brez besedila – Pregnance Isse Watanabe. Tudi v tej slikanici so živali, vendar v popolnoma drugačnem razpoloženju kot Brownove. Podobe so izjemno močne, ozadje – morje, gozd, planjava – je temno, skoraj črno. Besede so res nepotrebne. Kaj misliš, ali takšne podobe otrokom vendarle »pridejo do živega«? Saj to je bil navsezadnje avtoričin cilj. Malo me namreč tudi skrbi, kakšen bo odziv na slikanico Vojna slavnega portugalskega tandema Letria (2018), ki gre kmalu v tisk. Besedilo sicer ima, vendar je tisto, kar v njej resnično presune, ilustracija. So dandanes starši in učitelji sploh pripravljeni na takšne knjige?

AK: Nekateri zagotovo so. Tisti, ki že od nekdaj veliko berejo. To je namreč tudi eden glavnih načinov za razvoj empatije. O otrocih pa sploh ne dvomim – prepričana sem celo, da bodo na ilustracijah opazili stvari, ki se nam, odraslim, izmuznejo.

BA: Srčno upam, da bo tako. Navsezadnje pa je Vojna primerna tudi za odrasle, tako kot mnoge slikanice.
     Torej, imamo slikanice brez besedila ... Ampak – poznam tudi slikanico brez ilustracij – The Book with No Pictures B. J. Novaka (2014). Bila je velika uspešnica in pozneje je avtor izdal še »slikanico« My Book with No Pictures. Kako pa ti tehtaš med sliko in besedo? Mar ni res, da še tako dobro besedilo ne »reši« slikanice, če je ilustracija zanič, po drugi strani pa lahko odlična ilustracija in celo odlično besedilo zaživita kar sama? Odvisno, seveda, kaj pripovedujeta in kako.

AK: Saj poznaš pregovor, da slika pove več kot tisoč besed. In temu lahko samo prikimam. Dobro se še spominjam svojih občutkov, ko sem kot otrok brala in gledala slikanice. Imela sem že skoraj raztrgano slikanico o veverički Skokici pa Tri gozdne zgodbice in posamezne Grimmove pravljice v mehko vezanih slikanicah – in česa se daleč najbolj spominjam, kar so te knjige imele skupnega? Čudovitih ilustracij. Takih, da sem se kar potopila vanje. Da sem jih gledala vsaj toliko časa, kolikor časa sem brala besedilo ob njih. Prva knjiga, ki sem jo pri treh letih prebrala, je bila Pisano okno Svetlane Makarovič, ilustriral jo je Marjan Manček. Na dveh sličicah, kjer je bil narisan prepad in deček ni mogel čez, besedilo pa je v nadaljevanju govorilo o mavrici, ki da se razpne vmes, in deček nato prepad prečka po njej – sem tisto mavrico dorisala kar sama s svojo nerodno triletno ročico, ker je pač na prvih dveh ilustracijah ni bilo. Tako me je to motilo! K sreči so mi bile vse druge ilustracije v tej knjigi zelo všeč. Če pa so me pri kaki knjigi ilustracije odbijale, je sploh nisem vzela v roko.

BA: Jaz tudi ne. Toda vrniva se k prevajanju, tvojemu področju. Prevedla si več slikanic popularne Sally Rippin. Hairy Sam Loves Bread and Jam – kako si prišla do »svojega« naslova? »Kosmati Samo ima rad kruh in marmelado« – mar ne bi bil to točen naslov? Kako bi, denimo, prevedla Miss Bindergarten Has a Wild Day in Kindergarten?

AK: »Kosmati Samo ima rad kruh in marmelado« je res točen (dobeseden) naslov, a kje je tu poetika, kje je tu hudomušnost, kje sočnost in zvočnost? Tudi to je lep primer razlike med »strojnim« prevajanjem (kakršnega se dandanes žal gre vse preveč »prevajalcev«) in med ustvarjalnim prevodom – meni se je izpisalo: »Tim Kosmatuh, marmelada in kruh«. Ime Sam ni moglo ostati, ker se zapiše enako kot naš pridevnik ›sam‹ – otroke bi to motilo. Ritmu na ljubo je moralo biti ime enozložno. Izbrala sem tako, ki je lahko slovensko in angleško – no, to je moj približek izvirniku. Da ne bo Joc ali Urh ali Črt. Naj bo malce univerzalnejše ime, prav. Popolnoma jasno je tudi to, da je avtorica ime Sam izbrala zato, ker se rima z jam (marmelada). Torej to potezo izpeljem v prevodu – le da s priimkom, ki je v izvirniku bodisi prva sestavina lastnega imena (Hairy Sam) bodisi zgolj lastnostni pridevnik (kosmati Sam). Tako sem prišla do Kosmatuha. Ker na marmelada se šmentano malo kaj rima. Da ne govorim o ritmu. Ne moremo spregledati, da v angleškem naslovu ne gre le za rimo Sam-jam, ampak tudi za ritem. Torej naj bo ritmiziran tudi prevedeni naslov – in temu na ljubo je treba obrniti kruh in marmelado v marmelado in kruh. Pa še na Kosmatuh se tako lepo rima. Ko potegneš za prave ustvarjalne vrvice, stvari nazadnje kar same sedejo na pravo mesto. Ne zmeraj, pogosto pa.
     Pri nazivih vzgojiteljic in učiteljic je zoprno to, da jih v anglosaškem (in morda še katerem) okolju otroci nazivajo z »gospa/gospodična« in priimkom, kar je pri nas nepredstavljivo. Zato bi že tu morali pošteno zaviti stran od dobesednega prevoda. Sama sem pri prevajanju slikanic Julie Fulton to reševala s kombinacijo »učiteljica« + (izmišljeno slovensko) ime. Takole na prvo žogo (slikanice ne poznam) bi pri prevodu »Miss Bindergarten Has a Wild Day in Kindergarten« šla v tole smer: Vzgojiteljica Ava in vrtčevska zmešnjava.

BA: Obstajajo tudi slikanice, ki so neprevedljive? Takšni romani zagotovo so.

AK: Verjetno obstajajo neprevedljive slikanice, a sama k sreči še nisem naletela na tako. 😊

BA: Lani si za Modrijana poleg Divje simfonije prevedla slikanico To je knjiga Lana Smitha in tudi njo je Knjigometer uvrstil med priporočene knjige. Obstajajo torej kriteriji, ki ločijo dobro od slabega in najboljše od povprečnega, in eden izmed najpomembnejših je prevod. Zato je nagrada Vasje Cerarja za prevajanje otroške in mladinske književnosti zelo dobrodošla in upam, da bo sčasoma prispevala tudi k več kakovostnim prevodom. Društvo pa si zasluži vso pohvalo tudi za zelo premišljeno promocijo. Najprej nominacija že sredi aprila v Mariboru, razglasitev nagrajenca na tamkajšnjih Dnevih knjige, pa še pogovor v Ljubljani in veliko objav na spletu in družbenih omrežjih. Tudi to, da sta med nominacijo in razglasitvijo nagrajenca minila skoraj dva meseca, je bila zelo dobra odločitev. In Društvo medtem ni »spalo«, kar je sicer pri organizatorjih slovenskih nagrad precej običajno. V tujini se vseskozi kaj dogaja, o nominirancih, nagrajencih, knjigah, članih žirije se govori vseskozi, tudi vse leto. Drugo pa je, seveda, kako se na to odzivajo mediji, knjigarne in šolske knjižnice. Nekatere knjigarne so nam že pred razglasitvijo nagrade začele vračati izvode Divje simfonije.
     Kako si bila zadovoljna s promocijo Društva? Bi še kaj predlagala?

AK: Promocija Društva je bila odlična. Tega nismo vajeni, a je to edina prava pot. Ne pa da še pred razglasitvijo izbranca vse mrkne. Kar nekaj reči so spravili v širše medije, obenem pa so poskrbeli, da smo nominiranci prišli v stik tudi s ciljno publiko, kar je ključno. Kajti knjiga, ki ne doseže bralcev, je mrtva knjiga. In naše nastope so tudi honorirali. Zelo pohvalno! Danes se namreč pričakuje, da bomo avtorji idr. ustvarjalci nastopali zastonj, za »reklamo« (ki pa je tako in tako ni oz. ni nobenih rezultatov od tega).
     Moram pa reči, da se mi je kar milo storilo, ko sem slišala, da je šola, na kateri sem nastopala s Simfonijo, kupila dva izvoda knjige. Dva! Dvajset bi bilo nekako logično. Več kot to bi bila že izjemna poteza (za naše razmere pa očitno že v območju znanstvene fantastike). Zakaj ne 50 izvodov? Za vse je denar, le za knjige – pa naj so še tako odlične! – ga ni? Kako čudovito darilo bi bila ta knjiga za vse bralne značkarje prve triade, recimo. Sama sem bila v otroštvu vajena dobivati za darilo knjige – tudi v šoli, kot nagrado za kakšen nastop, za zelo dober prispevek in podobno. Kako imenitne knjige sem dobivala – vse smo prebrali skupaj z mojima otrokoma, in še mož je navdušeno poslušal. Zakaj se je ta čudovita, vsesplošno koristna navada sfižila? Kaj smo s tem odvzeli otrokom? In v kaj silimo s tem založnike? V to, kar sem omenila prej – naj prevede nekdo za drobiž. In tako bomo imeli Kosmatega Sama (ali celo Samota!!), ki ima rad marmelado in kruh. Knjigo, kakršno bo bolje pustiti zaprto in nekje v skladišču. To je začarani krog, ki pa dejansko vpliva na kakovost našega življenja in na razvoj naših otrok.

Ob Aleksandri Kocmut je hči Tjaša. (Foto: Žan Lebe)

Sama sem bila v otroštvu vajena dobivati za darilo knjige – tudi v šoli, kot nagrado za kakšen nastop, za zelo dober prispevek in podobno. Kako imenitne knjige sem dobivala – vse smo prebrali skupaj z mojima otrokoma, in še mož je navdušeno poslušal. Zakaj se je ta čudovita, vsesplošno koristna navada sfižila? Kaj smo s tem odvzeli otrokom? In v kaj silimo s tem založnike?

BA: Res, začarani krog. Divjo simfonijo je kupilo zelo malo osnovnošolskih knjižnic, pa še te so se večidel zadovoljile z enim samim izvodom. Zdaj pa izdajaj (dobre) knjige ...
   Imaš shranjeno kako slikanico iz otroštva?

AK: Skoraj vse. Oddala sem le tiste, ki mi niso bile všeč. To pomeni, da imam doma vsaj sto slikanic iz svojega otroštva, zraven pa še kakih 50 iz otroštva svojih otrok. In veš kaj? Ravno pred nekaj dnevi mi je sedemnajstletna hči, ki je morala za šolo (obiskuje vzgojiteljsko) pripraviti interpretacijo slikanice po izbiri – izbrala je seveda Divjo simfonijo – in je malce brskala po dnu knjižne omare, rekla: »Mama, tu je milijon krasnih knjig. Čez počitnice bom vse še enkrat prebrala.«
     »Jaz tudi,« sem odgovorila.

BA: Hvala za pogovor. Še veliko dobrih prevodov in tudi kakšno nagrado, če ne prej, pa čez štiri leta, ko bo za nagrado Vasje Cerarja spet na vrsti slikanica!

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.