Še do brezplačne dostave. Ob vsakem naročilu prejmete zgodbo Anne Seghers Izlet mrtvih deklet.

Hrastovlje

Izleti v najlepše, a malo bolj skrite kotičke po Sloveniji in zamejstvu. Za pohodnike pa tudi plezalce, za samotarje pa tudi družine, za mlado in staro, za vse, ki se radi potepajo ne le odprtih oči, ampak tudi odprtega duha.

S KOZINCEM NA IZLETE PO SLOVENIJI

Knjigi sta nastali ob 20. oziroma
15. obletnici prve knjige v zbirki Lep dan kliče. Spremljali vas bosta na 208 izletih, lahko začnete pri A, pri Ajdovskem gradcu pri Sevnici ali Abitantih, ali pa Slovenijo raziščete po pokrajinah. Morda vas bo celo presenetilo, koliko prelepih kotičkov je tudi čisto blizu vašega doma: obiščite jih in preberite, kako jih je doživel in opisal Željko Kozinc.

Željko Kozinc, Z MENOJ NA IZLET in LEPI IZLETI VABIJO

Foto: Andrej Kozinc

Željko Kozinc (1939) je pesnik, publicist, filmski in televizijski scenarist ter potopisec. V mlajših letih je delal kot reporter pri Mladini in Tovarišu ter pozneje kot urednik pri Delu. Je dobitnik nagrad avstrijskega kulturnega ministrstva ter filmskega festivala v Strasbourgu in prve nagrade natečaja za sodobni slovenski roman pri Svetu knjige za roman Visoki tujec (2004), za katerega je bil nominiran tudi za literarno nagrado Kresnik. Med nominirance za Kresnika je prišel že z romanom Lov na Rembrandta (1992). Objavil je več dramskih del in radijskih iger ter več kot dvajset knjig proze in poezije. Njegove najbolj priljubljene knjige so popotniški vodniki po Sloveniji in zamejstvu.

Iz knjige Lepi izleti vabijo

Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči

Priznam, da tiste napravice (še) nimam. Ki bi mi na izletu pokazala, v katero smer naj krenem. Tiste napravice, ki jo je vzel v roke prijazen izletnik, s katerim sva se srečala, ko sem se izgubil v strmem gozdu pod Belinovim stolom. Ko sem ga sredi brezpotja vprašal, kako se pride v Volče. Ni bila daljša od njegove dlani, tista napravica made in China, še zlasti ni bila širša. Tisti pametni telefon. »V Volče? Pa poglejmo na …« Prijazni mož je potapkal po lesketavi ploščici. »Aha, zdajle stojiva tukaj, vidite … Do Volč nimate daleč, gospod … dobre pol ure mi kaže, pa pridete. Zdajle greste desno dol, vse do potočka v grapi … zgleda, da ga boste morali prebresti … ali preskočiti. Potem greste na gliho kar na tale grebenček, niti sto metrov v višino ne … in pridete na tole pot … krenete seveda v dolino in ste kmalu v vasi.« Na koncu, ko sem se mu zahvaljeval, se mi je zmagoslavno nasmehnil.

V Volče na Tolminskem sem potem prišel tako, kakor je pokazala njegova napravica. K sreči prijazni izletniški tovariš ni vedel, da sem nekakšen izvedenec za izlete, da sem napisal okoli deset izletniških vodnikov po Sloveniji in njenem zamejstvu in v njih opisal domala 700 izletov, z napotki vred, kakšne so poti do njih. Morda se je zmagoslavno nasmehnil ne samo meni, ampak na splošno nemoči povprečne pameti, s katero vsak človek zase za čim zaostaja.

Že od nekdaj vem, da mi včasih položaj sonca ali mah na severni strani dreves ne pomagata pri orientaciji, da mi goste krošnje v senčnem gozdu lahko vzamejo vsako razgledovanje. Zgodilo se mi je že, da sem v nočnem gozdu moral čepe in drgetaje dočakati jutro. Zakaj? Ker sem se izgubil. Ker imam nesrečno lastnost, da rad iščem bližnjice. Pod Belinovim stolom nisem ubogal zemljevida. Ker sem radoveden, rad kaj odkrivam. Rad filozofiram, da so izleti tista umetnost v življenju, ki odpira oči. Znam vprašati za pot. Še zmeraj se držim vojaškega reka: Kartu čitaj, seljaka pitaj. Na ta način sem odkril veliko dotlej neznanih izletniških točk. Veseli me, da satelit iz vesolja pomaga vse številnejšim izletnikom, da se v brezpotjih ne zgubijo ali se na križiščih prav usmerijo. Marsikaj zamujam, če se zanašam le na lastni nos, vidim. Kdo ve, koliko izletnikov, ki bodo s to knjigo šli »z menoj na izlet«, si bo pomagalo tudi z elektronskimi podatki iz pametnih telefonov oziroma s spleta. Prav je tako. Se bodo še kaj drugega naučili.

Nimam sposobnosti sodobnih digitalnih pripomočkov, sem le človek.

Vem, da lahko vsakdo najde na spletu in tudi v drugih izletniških vodnikih veliko podatkov, ki jih v svojih knjigah ne navajam. In so za marsikoga več kot dovolj. Imam pa nekaj, česar nobena spletna aplikacija ne bo nikoli imela. To so pripovedi, videne skozi moje oči.

Moje izletniške zgodbe

Željko Kozinc, Modrijan, april 2007

Včasih me kdo vpraša, ali sem res prehodil vseh petsto izletniških točk, ki jih obravnavam v knjigah Lep dan kliče. Smešno se počutim, ko zatrjujem, da sem jih res, nekatere tudi dvakrat ali trikrat. Da sem pač imel čas in veselje. – A ti turistični delavci kaj plačajo, ko delaš reklamo za njihove kraje? – Ne. Tudi ne bi vzel. – Pa zakaj ne omenjaš gostiln? – Vsak izletnik zna brati napise na hišah. Bo že sam našel gostilno.

V letih 1999–2007 so izšli štirje vodniki Lep dan kliče, prvi v kar sedmih natisih. V knjigah je skupaj 500 izletov, večino poti je Kozinc pozneje ponovno prehodil ter jih opisal in dopolnil v treh jubilejnih knjigah – Moje najljubše poti (2009), Lepi izleti vabijo (2014) in Z menoj na izlet (2018). Pri Modrijanu je objavil še vodnika Okrog Ljubljane in Loške poti ter romana Votel kamen in Srečni konci.

Meni je res vseeno za gostilne. Nikoli ne grem na izlet zato, da bi na koncu dobro jedel. To seveda ne pomeni, da mi, če je izlet daljši, ni veliko do dobre hrane ali udobne postelje. Spoštujem tudi tiste izletnike, ki obiščejo kakšen kraj samo zato, ker je v njem znana dobra gostilna.

Menim, da je izletnik kralj. Vladar v carstvu svobode. Muhast, nepredvidljiv, tudi malenkosten. Veliko zahteva, malo daje. Vendar pa mu je včasih in ponekod treba ponuditi prav malo, da zadovoljno meni, kako veliko je dobil.

Denimo zgodbo.

Izletnik je vse bolj in bolje informiran. Na voljo ima knjige o Sloveniji, vse več domačih in tujih izletniških priročnikov. Dnevniki in tedniki mu strežejo s posebnimi izletniškimi rubrikami in elektronski mediji z oddajami. V izletniško ponudbo se vse širše vključuje internet. Vzporedno s tem tudi ljudski glas krepi ali slabi privlačnost izletniških točk in je zato neprecenljiv.

Izletnik ima avto: manjšo limuzino, enoprostorca ali terenca. Znani in neznani izletniški kotički so mu kjerkoli v Sloveniji hitro in razmeroma udobno dosegljivi, še posebno če živi v njenem osrednjem delu. To je slabo za ponudbo prenočišč in celo za oskrbnike planinskih domovanj. Avto je žal tudi uničujoča konkurenca železnici, o kateri se včasih zdi, da je obupala v svoji nekoč dominantni ponudbi voženj na izlete.

Marsikateri izletnik si dela osebno mrežo pokritosti točk, ki jih je že obiskal v Sloveniji ali pa jih še namerava obiskati. Domovinska pripadnost v tem pogledu narašča. Slovenec nikoli ne podvomi o lepoti svoje dežele. To mu daje posebno etnično identiteto. Lepota Slovenije postaja opevani mit. En izletnik daje prednost njenim naravnim znamenitostim, drugi kulturnim spomenikom, tretji najlepšim razgledom, četrti vodi, peti gozdu, šesti vzpetinam, sedmi samo soncu in čistemu zraku itd. Vse več je tistih, ki iščejo kotiček samo za svojo samoto, da bi se otresli stresa in se srečali s samim seboj ali svojimi najbližjimi. To so stare resnice, vendar jih je treba nenehno prilagajati novim življenjskim stilom pa tudi izletniškim trendom.

Kakšno vlogo ima v teh trendih zgodba? Z zgodbami nas bombardirajo mediji, vse bolj si jih izmenjujemo sami med seboj. Producenti oglasov so že zdavnaj ugotovili, da lahko prenasičenega potrošnika za neki novi blagovni proizvod navdušite le tako, da mu ga zavijete v zgodbo, ki je kratka in poantirana kakor vic. Danes ljudje naravnost hlepijo po zgodbah, čeprav vedo, da so mešanica laži in resnice. Kajti sporočilo zgodb nagovarja predvsem čute in misel, domišljijo in sanje. In po čem drugem hlepi izletnik kot po lepoti in doživetju, ki bi mu vse to napolnilo? Kdo od nas ne hrepeni po izgubljenem raju in kaj nam lažje in hitreje nadomesti izgubljeni raj kakor lep izlet?

Delfi v Grčiji bi bili presneto dolgočasen kraj, če se ne bi okoli njih zgrnila vesoljna starogrška mitologija. Mali himalajski Butan, sicer zaprta budistična državica, razpisuje izlete v kraje jetijev in številni petičneži, zlasti Američani, so pripravljeni plačevati po 200 dolarjev na dan, da jih domači vodniki gonijo po ledenikih, kjer ni ničesar drugega razen nevarnosti zdrsa in redkega zraka. Zakaj so tako »neumni«? Ker so Butanci znali ustvariti mit o bitju, ki ga sicer še nihče dokazano ni videl, vendar gotovo obstaja. Od tega promocijskega prijema se redi državni proračun, živijo vodniki, gonjači jakov, trgovci, spominkarji, hotelirji, celo menihi in dalajlama. Tudi sam sem za jetija zagonil kar lepe denarce.

Tudi našega Zlatoroga še nihče ni videl. In Zlatorog je zgodba, ki bi jo bilo treba postreči vsakemu obiskovalcu Trente; pa ne samo kot pravljico. Kje so še zgodbe o drznih divjih lovcih Trentarjih, ob katerih je Kugy, prvopristopnik na Škrlatico, napisal: »Seveda sem bil tam prvi. Prvi, ki ni imel uplenjenega gamsa na plečih …« Kje je zgodba o gorskem vodniku Tožbarju, ki mu je medved odtrgal čeljust, pa je še živel desetletja in zaplodil potomce, slavne vodnike. Kje zgodba o mladem Kugyju, hrepenečemu po neodkriti trentarski roži, kje zgodba o trentarski črni Mariji, ki je zdaj skrita pod oltarjem … Ali še kdo ve, katera je in kje v Trenti »hiša mehkih src«? Vse te zgodbe in še številne druge so pokopane v knjigah ali pa zaprašene čakajo, da jih kdo zasledi v muzeju TNP na Logu v Trenti. Toda izletnik muzejev ne ljubi preveč, saj mu odjedajo čas za čist zrak, pohod in razgled.

Slovenija je mozaik čarnih deželic. Naše turistične destinacije obupno bolehajo za pomanjkanjem oživljenih zgodb iz svojega ljudskega in zgodovinskega izročila. Koliko slabše se v tem pogledu godi šele manj znanim izletniškim točkam. Vendar bi turistični delavci s pomočjo »starih ljudi« in strokovnjakov lahko – pač tam, kjer tega še niso storili – začeli pripravljati zgodbarsko podobo svojih krajev ali izletniških točk, ki bi gostom prikazala globljo podobo in jim obetala polnejše doživetje.

V knjigah Lep dan kliče sem opisal veliko zgodb, s katerimi sem poskusil okrepiti vabljivost izletniškega kraja; recimo:

Bogojina: Ljudski župnik Baša je na začetku dvajsetih let prejšnjega stoletja povabil v zakotno prekmursko vas takrat največjega slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, da je med preurejanjem gradu v Pragi preuredil še njegovo cerkvico in iz nje ustvaril izjemno umetnino, ki ima v svojih proporcih vgrajene skrivnostne simbole, verjetno prostozidarske.
Lendava: Mihael Hadik, lendavski kapitan, ki je padel v junaškem boju s Turki, leži kot mumija v stekleni krsti na mestu svoje smrti. V ljudstvu je vera, da tistega, ki s krpo podrgne po njegovi krsti, neha trgati po zobeh …
Grad:
Kdo ne bi obiskal največjega slovenskega gradu, ki ima sob toliko, kolikor je dni v letu? Kdo ne raziskal širnega poslopja in sam ne štel sob, kjer je pač varno in mu je to dopuščeno? Prebiral ali poslušal grajske legende? Kateri pošten grad je brez lastnih legend?

In tako naprej: Martjanci, Bukovniško jezero, Kobilje, Ženavlje, Fuks graba, Otok ljubezni, tromejnik pri Srebrnem bregu … pa še nismo prišli niti preko Mure. Kje je še osrednja Slovenija. Zgodb bi doli do Vinice, Sečovelj in Breginja lahko natresli na stotine. Povsod je kakšna. Za debelo knjigo jih je, iz katere bi izletnik lahko trgal liste in jih jemal s seboj na pot. Od njih bi se navsezadnje lahko redili tudi krajevni turistični proračuni in celo gostilne, zaradi katerih me zmeraj gnjavi neki moj prijatelj. »Lepega dneva, ki kliče, ne bom več vzel v roke, če se boš izogibal gostiln,« mi grozi. Zastonj mu dopovedujem, da so zgodbe vsaj nekaj takega kot dobri sendviči s pirom – nikoli ne splesnijo in imajo zmeraj odprta vrata.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.