Še do brezplačne dostave.

VSE MOJE ŽIVLJENJE JE BILO DOSLEDNO ODSTOPANJE OD VSEGA ČLOVEŠKEGA

Ladislav Klíma, VELIČASTNA NEMEZA in AVTOBIOGRAFIJA

TRPLJENJE KNEZA STERNENHOCHA

Groteskni romanet

Prevedla Urša Cvahte

Spremno besedo napisala Polona Balantič
(k Trpljenju kneza Sternenhocha)

Češki pisatelj in filozof Ladislav Klíma (1878–1928)

RODIL SEM SE 22. AVGUSTA 1878 V DOMAŽLICAH. Oče uradnik; skromna ›blaginja‹. Dva brata, dve sestri; vsi so umrli v otroških letih. V meni so prav vsi zbujali gnus – ne zato, ker bi se mi gnusili –, marveč zato, ker so mi bili preveč blizu. Starši so se mi gabili, skorajda sem jih sovražil, čeprav se zato, ker so se mi drznili biti še bliže – tako paradoksalno brezobzirno blizu –, nad njimi nisem mogel pritoževati. V otroštvu sem sovražil vse ljudi, vsaka nežnost me je malodane silila k bruhanju, predvsem pa sem imel zoper vse moške povsem dozorelo idiosinkrazijo. Osnovana je bila na prirojenem preziru. Če bi svoje spomine analiziral – sem sebe in človeštvo že v prvih letih tega življenjca dojemal kot dve med seboj bojujoči se sili; svojega nasprotnika sem že v prvih letih instinktivno podcenjeval – imel sem ga za nič. Že takrat je bila moja osnovna lastnost Volja, medlo svetlikajoča, a obenem mogočna, stalno objemajoča se in absolutno poveljujoča. Z njo je težko živeti odraslemu, še teže otroku … Mislim, da je bila pri mojih sorojencih bolj razvita kot pri meni – zato so pomrli … S takšno usodo se v razkošnem človeškem miljeju – dokler se nisem nekoliko zavedel, kje sem se pravzaprav znašel – nikakor nisem mogel dobro obnesti. Spočetka sem bil kakopak videti sila neumen, smešen, sramežljiv; kdor ni bil tak, je povprečno blago. In hkrati; infernalno ›svojeglav‹ (›svojeglavost‹, nasprotje ›tujeglavosti‹, v živalski domeni ne predstavlja temačne manifestacije Absolutnosti), ›neposlušen‹, ›zločinski‹. Kradel sem zavoljo kraje, moj šport je bilo nočno razbijanje oken hiš na obrobju Domažlic, polaganje kamenja na tire, požiganje žita. –

Vse moje življenje je bilo dosledno odstopanje od vsega človeškega, živeti od prvih začetkov zgolj zase in od enaintridesetega leta le Zase, in ne vem, ali v zgodovini (ne pri velikih starodavnih) lahko najdemo kak tak primer. Vedno sem hodil le po eni poti – moje življenje ima povsem enoten značaj.

V odraslosti si zločina nisem dovoljeval – če ga ne odreja resnična nuja, gre zgolj za malenkostna pobalinstva –, vključno z vojnami. Imel sem tudi hvalevredna nagnjenja: na primer, ko sem se pri dvanajstih letih opolnoči spomnil, da sem goličku, ki sem mu na polju pod grmovjem izdelal bivališče in ga namesto njegovih staršev že dlje časa redno krmil, tisti dan pozabil dati deževnike, ki sem jih pripravil zanj; izmuznil sem se in z deževniki hodil četrt ure – ptiček je bil mrtev … – mislil sem, da bom umrl. Eh, kako je otroštvo, to zgodnje zamegljevanje oči, bedasto! In kdor je bil v mladosti ›mlad‹, je bedak, ovca, ki s čredami vsepovsod dobro shaja … V mladosti mi je najgloblja občutja dala glasba. Če se je v bližini oglasila godba, me je po vsem telesu tako zmrazilo, da je postalo brezčutno, oči so se mi zatemnile; da ne bi padel, sem se moral česa oprijeti. Ker sem vedel, da bo šla po vasi pogrebna povorka z godbo, sem, štirinajstleten, v globokem snegu gazil tja uro in pol. Od desetega leta sem vse popoldneve preživel sam na poljih in v gozdovih – nekoliko kasneje tudi vse noči. Vse svoje življenje nisem poznal dolgčasa – kvečjemu njegov analogon – in vedno v družbi … Čredni idiotizem, imenovan šola, me je oropal najmanj tridesetih odstotkov duševne moči – a s tem je vedno treba računati – od človeka vedno ostane le njegov fragment – Sram me je povedati, da sem vse do konca študiral z odliko in imel iz nravnega vedênja zmeraj najboljšo oceno. –

Avtobiografija

Kuhati pomeni: zapravljati čas, oropati pomembna živila ›vitaminskih‹ sestavin, hrano narediti manj okusno in zanjo plačati dvakrat do dvajsetkrat več.

*

Ko bi lahko z enim sunkom uničil vse človeštvo – bi to storil z veseljem, brez gneva, zgolj iz übermutha – zajokal ne bi niti za sekundo – z zavestjo, da v primerjavi s preostalim zemeljskim stvarstvom v Vseobstoju pomeni veliko manj od ene same bakterije – in da je tudi Vseobstoj – Nihil.

*

Neprijetnih afektov imam toliko kot malokdo; toda hočem jih in so moji, včasih neprijetni, vendar znosni.

KO SE JE SIDER PRVIČ POPELJAL ČEZ ALPSKO MESTECE CORTONO, je nanj veličastna pokrajina naredila tako močan in tako nenavaden vtis, da je na najbližji postaji izstopil z vlaka in se vrnil. Trije dnevi, ki jih je tam preživel, so bili v vsem njegovem življenju najbolj čarobni. Dotlej neznani, poetični blesket je neprenehoma zlatil njegovo dušo, iz katere so neprestano in nehote brizgali mogočni, najzagonetnejši, nerazumljivi, a ravno zato brezmejno razburljivi občutki. Pogosto se mu je zdelo, da mora bistvo teh slutenj pri priči izluščiti – a so vedno hipoma, kot blisk odletele v nedosegljive daljave. Bil je omamljen s svetom, eksistenca je bila njegova ljubimka, iz duše so mu kipele pesmi in v nočeh objemale njegove magične sanje. Toda v tem je bilo vendarle nekaj temačnega in silno zloveščega; v najgloblji globini je bil prepričan, da pod vsem tem sijem zija najstrašnejše brezno.

Je bilo zunanje okolje tisto, ki je vse to izvabljalo iz njega? Odgovoriti si ni znal. Pogledi na velikanske, z ledom obsijane gore, po njih plazeče se stezice in na posamezne hiše v mestecu so v njem razvnemali čudežne bliske ostudnih občutkov; nenehno se je moral spraševati: Mar ni to navsezadnje predvsem moja, v svetlobi prelivajoča se duša, ki meče svoje žarke na predmete, da bi se njihov odsev kot na videz tuj dar vsesal v materino nedrje? Vse zunanje se mu je zdelo tako skrivnostno znano – toda moral si je reči: Mar ni globini duše znano vse, vse? Obstaja kaj, kar bi ne bilo njeno imetje? Kako bi drugače lahko sploh videla in slišala? Ni videnje le vračanje v dušo vseh skrivnostnih ptičev, ki so nekoč zapustili njeno večno gnezdo?

Le zato ker je bilo nujno, je čarovni kraj zapustil … in kakor hitro mu je izginil izpred oči, je zamrl tudi zagonetni lesk duše ter se umaknil nenavadni potrtosti in naveličanosti. In tudi tukaj se je bil prisiljen vprašati: Je mar golo naključje, da je ravno v tem trenutku prišlo do neizbežnega duhovnega usihanja? Nemara je v tem tudi globoka nedvomna avtosugestija, toda nič nadnaravnega, čudežnega, kar me tako privlači. –

Sklenil je, da se bo, takoj ko bo mogoče, v Cortoni trajno nastanil. –

Po enem letu, prepredenem z medlimi, a vendar tako slastnimi spomini na tiste tri dni, je svojo odločitev lahko uresničil. –

Bil je maj in Sider je imel osemindvajset let; njegov obraz je bil nežen, skrivnosten, čudovit, možat; a pod njegovo krepostjo se je krivenčilo nekaj skrušenega, globoko nesrečnega, kar je videči duši govorilo o že vnaprej določeni strašni usodi. Bil je premožen in popolnoma neodvisen. –

***

Ko je otopel od dolge poti in vznemirjen od pričakovanja prišel do Cortone, je bilo nebo mrko in gore skoraj nevidne.

Ne le da je tem okoliščinam kasneje še dolgo pripisoval dejstvo, da lansko razpoloženje pri njem niti potrkalo ni, temveč je bil naslednje dni tudi v takem razpoloženju, da si hujšega ni bilo mogoče predstavljati. Razočaranje, najbolj siva gnusoba. To je vedno tako, kadar gremo čemurkoli naproti s čezmernim pričakovanjem; a Sidru se je zdelo, da se veličina njegovega razočaranja še zdaleč ne more primerjati z njegovimi pričakovanji, četudi zelo velikimi …

Ves maj je bil ogaben, domala neprestano le oblaki, dež, sneg, viharji, blato, mraz. Zdelo se je, kot da bi sonce s svojim prihodom grdost pokrajine še poglobilo. Vse je bilo tako mrtvo, gore tako brezdušne! Tam so se pačile le kot mrtev opomin na mrtvo življenje, kot očitki nečemu za vedno zamujenemu: Sidru je bilo vse bolj slabo, strah se mu je nekako prikradel v dušo in zdelo se mu je, da bo v njej naglo pognal trdovratne korenine.

Skrivnostno grozo je vanj stalno vlivalo zlasti dvoje. Jelenova glava, gora, štrleča naravnost nad mestecem, dva tisoč petsto metrov nad njim in tri tisoč petsto metrov nad morjem – iz njenega razsežnega temena so kot rožički strmeli sloki, stožčasti skalnati masivi. In prastara, skoraj črna enonadstropna bajtica na koncu ulice, ki se je zlivala v ozko globel; neposredno nad njo se je nagibala velika skala – –

In tudi sicer je bilo njegovo življenje dolgočasno. Z nikomer se ni sestajal, jezika prebivalcev domala ni razumel. Dotlej je bilo tam puščobno, poletni obiskovalci še niso prišli. Nekaj pa je vendar obarvalo živo sivino njegovih dni.

V svoji domišljiji je od nekdaj hranil nenavadno podobo ženske. Nedoločljivo, migetajočo, pa vendar jasno podobo, ki je obljubljala razjasnjenje in se poigravala s skritimi slastmi duše. Pogosto Jo je videl v snu, a podobe so si nasprotovale, čeprav predramljen nikoli ni dvomil, da je bila to – Ona. Da Jo je na vzpetinah Jelenove glave nenadoma srečal, je zdaj sanjal tako doživeto, da je imel zjutraj, ko se je zbudil, za trenutek občutek, kot bi stala pred njim, da mu je z intenzivnostjo fantazme in navalom mističnih slutenj v globinah globin zadrhtela duša. Že v naslednjem hipu pa v svojo dušo privida ni mogel vnovič pričarati.

Veličastna Nemeza

Francisco de Goya (1746–1828), Romanje k sv. Izidorju, Prado, Madrid

Avtor, ki si je v ustvarjanju in življenju ves čas prizadeval postati Absolutna volja oziroma Bog, je na eni strani z grozo in sovraštvom preziral vsakršne družbene norme in vrednote ter na drugi v svojem delu izkazoval ljubezen do svobodnega in ustvarjajočega posameznika.

Aljaž Koprivnikar, Delo

PRVIČ SEM UZRL HELGO NA NEKEM PLESU; bilo mi je triintrideset, njej pa sedemnajst let. Moj prvi vtis je bil, da je to dekle naravnost grdo. Preklasta postava, sloka, da si se je bal; obraz ogabno bled, skoraj bel, prasuh; židovski nos, vse poteze, čeravno sicer ne najslabše, nekako uvele, zaspane, uspavajoče; videti je bila kot truplo, premikajoče se s pomočjo nekakšnega mehanizma – in tako kot obraz so bili tudi njeni gibi strašno leni in usahli. Stalno je gledala v tla kot najbolj sramežljiva petletna deklica. Še najlepši na njej so bili mogočni, kot saje črni lasje ... Ko sem jo prvič opazil, mi je bilo naravnost slabo; in ko mi je grof M., slikarski diletant, rekel: »Ta gospodična ima najbolj interesanten, klasično lep obraz,« skoraj nisem mogel zadržati smeha. Sploh ne vem, kako to, da vsi ti umetniki in ljudje »izbrušenega okusa« nimajo nobenega okusa – očitno so ga tako dolgo brusili, da od njega ni nič ostalo; kar je meni všeč, njim nalašč ni, in kar meni ni, njim kot namerno je. Tako na primer jaz nobenega okrogloličnega obraza Berlinčanke ne bi zamenjal za glavo vseh grških kamnitih boginj in skoraj vsak pehotni vojak je zame lepši kot kakšen nosat, čuden Schiller ali Goethe, o katerih lepoti in plemenitosti se toliko kvasi.

A kljub temu, verjamete, sem se moral stalno in neprestano ozirati po njej. Ko je v nekem trenutku, plešoča tesno ob meni, slučajno dvignila pogled, pri tem pa me še pogledala ni, je bilo, kot bi vame ustrelila električni naboj ...

Sternenhoch je germanska Srednja Evropa, iz katere je Klíma izšel, Helga pa predstavlja neko idealizirano divjo prihodnost brez nacionalnih meja in tudi brez moralnih meja. Klíma je verjetno ves čas slutil, da realizacije svojih idej ne bo dočakal. A verjetno je tudi verjel, da se bo stari svet zaradi svoje absurdnosti nekoč zrušil kot hišica iz kart in postal le še tarča posmeha. Kot je bila smešno absurdna smrt kneza Sternenhocha: umrl je zaradi zastrupitve krvi, ki jo je »staknil« pri nerodnem padcu na Helgino truplo. Ob smrti se je menda smejal in olajšan vseh svojih pez se je zdel nekako lepši. Kako da je krasen, so govorili ljudje. Kot da bi ta nova lepota sporočala, kako je še stari red spoznal, da je le v njegovi smrti prihodnost, da so novi rodovi toliko boljši, da ga lahko na kar najbolj absurdne načine pogubijo. In kot da je v tem spoznanju tudi olajšanje. Morda je to sporočilo Ladislava Klíme. A gotovo bo vsak bralec našel še kakšno ...

Polona Balantič

In od tega dne sem moral veliko misliti nanjo. Cele mesece. Končno sem pozabil – takrat sem jo zagledal znova, spet na plemiškem plesu.

To me je prečudno razburilo; srce mi je glasno razbijalo. Dolgo sem bil na trnih – dokler je končno nisem prosil za ples. Potezo sem opravičeval v smislu: »S tem bom jaz, vodilni plemič Nemčije, imetnik petsto milijonov mark, prvi svetovalec in ljubljenec Viljema, izvedel akt velikodušnosti, plemenitosti in vzvišene kurtoazije: ponuditi ples potomki pred stoletji slavnega, zdaj obskurnega, obubožanega, tako rekoč beraškega rodu,« kot sem se pravkar informiral; »skoraj nihče ne pleše z njo, vsak bo moje dejanje pohvalil – in ona – kako bo srečna!«

A ni pokazala nobenega veselja. Kot stroj je vstala, kot odrevenela plesala. Popolnoma in nenavadno zmeden sem govoril malo in neumno. Ne vem, kaj je bilo to, kar mi je iz tega koščenega telesa narkotično prodiralo v roke. Med plesom ni dvignila pogleda, s sivim, skoraj hripavim glasom pa je spregovorila le dve, tri besede. Po koncu plesa sem jo močneje stisnil k sebi in povedal nekakšno malodane opolzko šalo. Narahlo me je odrinila, dvignila pogled. A takrat jih niso več zakrivale veke – odprle so se neverjetno nepričakovano, bile so skoraj kot mačje – prav tako zelene, prav tako divje, napadalne, grozljive. Ustnice, prej leno med seboj se valjajoče ali celo polodprte, so se tesno stisnile, postale ostre kot britev, nos se je zožil, nozdrvi so se močno dvignile in divje vzvalovile ... To ni trajalo dlje kot bliskovit trenutek; nato je brez besed spet odšla – v truplo vnovič spremenjena furija – k svoji stari, na videz precej ubogi gardedami. Mislim, da sem bil v tem trenutku prav tako bled kot ona. Le kakšni občutki so se poigravali z menoj? ... Je bila to mistična slutnja strašne prihodnosti? ... Pravim: nikoli prej nisem videl niti približno tako strašnega in grozljivega obraza in nikoli bi ne bil verjel, da bi se kot strela iz temnega oblaka lahko razvnel obraz tako mrtvaško medel, kakršnega nisem uzrl ne prej ne pozneje.

Bilo je odločeno. Teden zatem sem šel k njenemu očetu prosit za njeno roko – – –

Zakaj sem to storil? Ne vem; vem le, da to ni bilo dejanje razuma.

|||

K oltarju je šla kakor žrtveno jagnje; na poročno noč je bila kot lutka, s katero se igrajo otroci – in jaz, jaz pa kot idiot ... nočem, ne morem, ne smem tega opisovati –

Naslednjega jutra, ko sem se spominjal, bi si od sramu, da sem to storil, najraje vzel življenje ... »Morda se spremeni takrat, ko postane ženska, tako je navadno pri ženskah,« sem si rekel; a ravno nasprotno, takrat je postala, če je to sploh mogoče, še bolj utrujena, mrtvaška, ostudna ... Brez vprašanja sploh ni spregovorila, če pa si jo ogovoril, je tu in tam odgovorila enozložno. Še želva se vleče hitreje; njenega pogleda ni videl nihče. Služinčadi kakopak ni ukazovala; oblečena je bila kot capinka. Zabav se je udeležila, le če sem ji to ukazal; toda v tem primeru je ubogala bolj kot kadarkoli. Ampak ta reprezentacija! ... »Sternenhochec,« mi je rekel Vili, »ti posnemaš kneza Stavrogina, ki je, kot sem prebral v nekem bedastem romanu Dostojevskega, zato da bi vzbudil razburjenje, vzel za ženo slaboumno in grbavo

»Pijanček,« mi je rekel kronski princ, »si morda za ženo vzel ta odreveneli ženski avtomat, to – kako se že imenuje – je m'en fiche iz Hoffmannovih povesti?«

Toda neki znan pesnik, ki ga je Vili nekoč sprejel v avdienco ter ga takoj nato z brcami v rit zabrisal ven, mi je navdušeno rekel: »Ljudje precej pogosto zamenjujejo spanje in bedenje, božanski počitek in lenost, počasi plazečega se tigra in prašiča. Ona spi, spi, spi! A prebujenje bo, predvsem za vas, gospod knez, grozljivo!«

Finis

P. S. Pozabil sem na velepomembno: seksualno. Z izjemo nekaj obiskov v bordelih in nočnih srečanj ›nič pomembnega‹: ne da mi to ne bi bilo všeč, toda za to nisem imel časa – enako kot pri ›poklicu‹. Sicer pa sem dosledno otipal vsako žensko, ki sem jo srečal …, ne da bi kdaj od katerekoli oziroma od njenega morebitnega moža dobil klofuto. Tega nisem počel zato, ker bi mi bilo prijetno, temveč zato, ker sem to razumel kot prikaz spodobnosti in vljudnosti – instinktivno; kot je dejala moja kraljica nimf: »Ti surovina neizobražena, tukaj vidiš trideset čudovitih žensk, a ne premoreš niti toliko časti, da bi vsaj eno plosknil po zadnjici.« – Z odkritjem približno dvajsetih, doslej neznanih ›perverzij‹ nameravam seksualno ›patologijo‹ še obogatiti: kar pomeni, živel sem erotično – strahotno silovito – skoraj zgolj v domišljiji.

Avtobiografija

In imel je prav, pesniški malopridnež.

Že najina prva poročna noč je imela posledice ... – pripominjam, da bi raje tudi v strahu in z odporom ali zaradi nečesa neznanega umrl ... kot da bi še kdaj – – Med njeno razvijajočo se nosečnostjo sem pri njej opažal znatne duševne spremembe ... Ni več gledala v tla, stalno je otrplo strmela v skrivnostno neznano. Hoja je postajala vse hitrejša in hitrejša, glas vedno bolj osoren in kovinski. Medtem ko je prej cele dneve kot kip stala pred oknom ali pa kot njen častivredni papa ležala na tleh, je zdaj hodila po naravi; bile so noči, ki jih je preživela sama v gozdu. Neprenehoma je brala. Nekajkrat se je, čudež čudežev!, celo zasmejala; večkrat me je sama ogovorila in za trenutek govorila tako, kot govore normalni ljudje – –

Stanje se je po poporodnem obdobju večkrat ponavljalo – rodila mi je srečno zdravega, meni podobnega fantka – hitro je rasel, vzbujal pozornost. Služinčadi je zdaj razkošno ukazovala, in to na tak način, da so se ji vsi ponižno podrejali. Zdaj je stalno nekaj pisala. Njene oči so na trenutke zlovešče žgale, a razpoloženje, ki je prevladovalo, sta bili globoka zamišljenost in melanholija. In jaz sem začenjal do nje v resnici šele zdaj čutiti nekakšno toplo naklonjenost in poželenje ... Nekega dne sem se, še preden je vstopila v svojo spalnico, opogumil leči v njeno posteljo. Brez strahu, brezčutna, je nekaj časa gledala vame – nato pa odšla v pesjak, kjer je na slami preživela noč. Drgetal sem v zagonetni slutnji, da se bo zgodilo nekaj grozovitega – in zgodilo se je! A današnji izbruh je bil nad vsem, kar premore moja fantazija. Sedel sem ob zibelki svojega nebogljenega sinčka. Helga je ležala nedaleč stran na divanu in pisala. Svojemu črvičku sem gladil redke bele laske in govoril: »Otročiček moj zlati, ti si moj, moj, kajneda? No, povej! Vsaj z glavico prikimaj!« Da je bilo videti, kot da prikimava, sem mu glavico premikal kar sam. »Tako je to! In kako bi tudi ne bilo! Saj si vendar čisto podoben meni in mamici nič. Nimaš tako gromozanskih oči kot ona, ampak take majhne, iskrene, kakor jaz. Imaš svetle, redke laske, kot sem jih imel jaz, in tako kot jaz kakor višnjica majhen, okrogel nosek –«

Zaslišalo se je zlovešče sikanje ... Prestrašeno sem se ozrl, če bi v sobi morda bila kača. Helga ni dvignila pogleda, mirno je pisala naprej ... In jaz sem na žalost iz gole brezglave trme, četudi mi je nekaj pravilo, da bi moral nemudoma oditi, nadaljeval.

»Helmutek moj, kaj tako gledaš v mamico? Kot bi se je bal ... Ne boj se, nič ti ne bo storila, in če bi te hotela našeškati, te očka ne da – saj si cel, cel jaz –«

Zazvenel je strašen, a zamolkel zvok, kot kadar v cirkusu, nevede, pri pogledu na razbeljeno palico zarjovi leopard. Nato je otrokova glavica izginila pod odejo. Ta je vzvalovila – – Ne vedoč, kaj se dogaja, sem se razgledal in videl, kako Helga – Meduzin obraz – drži otročička za gleženj, z glavo navzdol. Takoj zatem je nad pošastno materjo poletelo majhno telo – začutil sem grozno žalost in izgubil zavest.

Ko sem se zavedel, sem videl svojo ženo, kako kakor Turek sedi na tleh in kadi viržinko. Med mano in njo je ležalo negibno golo telo z raztreščeno glavo. V svojih laseh in na obrazu sem začutil nekaj lepljivega, potipam – kri in možgani! Zbegan zaradi udarca v glavo dolgo časa nisem razumel, kaj se je zgodilo. In tedaj je spregovorila z umirjenim, grozljivim, popolnoma drugačnim glasom kot kdajkoli prej:

»Tajinstvene sile so omamile mojo dušo, vklenile moja hotenja, že v otroštvu. Le tako se je lahko zgodilo, da sem se združila s teboj, meni od vseh najodvratnejšim. Zmagoslavno sem ga odstranila, tukaj stojim popolnoma nova, močna in strašna; gorje vsakomur, ki bi se mi postavil na pot! Omadeževal si me za vselej – ne s spolnim občevanjem, temveč s tem, da si me prisilil devet mesecev nositi v sebi tvoj gnus, da je postal jaz in jaz on – zblaznela bi! ... Moral je umreti! Zapomni si: pestunja je dopustila, da je velik zlat obtežilnik padel na njegovo glavo; če boš govoril drugače, naznanim – prič ni – da si ga ubil ti! – Od danes naprej med nama ne bo izgovorjene besede, najnujnejši stiki bodo opravljeni pisno, ampak ne s tvojim rokopisom, ker me sili na bruhanje!« In odhitela je.

Bom kar najbolj jedrnat. Ubogal sem njen diktat. Pestunji je bila kazen po osebnem posredovanju cesarja zvišana s štirih na osem let. Helga se je najprej lotila upravljanja mojega imetja in treba je reči, da dobro. Vse je trepetalo pred njo. Dvakrat sem si jo drznil ogovoriti in obakrat mi je dala odgovor, klofuto, da sem se zavrtel, pred tem pa si je navlekla še rokavico. Najhuje je bilo, da mi je bila vedno bolj všeč. Kajti tudi navzven se je neverjetno spremenila, pordela, se izpopolnila – postala je najbolj prekrasna ženska na svetu. Dokler je bila voljna, se nisem menil zanjo, in šele zdaj, ko mi je postala nedosegljiva, sem hrepenel po njej. V žeji po njej mi je prišla na misel nesrečna ideja. »Nekoč je potlačila posledice tepeža svojega očeta; morda jo lahko zdaj podoben postopek omehča; sicer si ne bi bil želel, da bi ponovno padla v svoje apatično stanje – če bi obstalo na neki razsodni sredini, bi bilo najbolje.« In prvič po poročnem dnevu sem obiskal svojega prisrčnega tasta. Takoj je bil pripravljen. Zdaj obžalujem, da mu nisem z dovolj živimi barvami orisal, kako neznansko se je njegova hči spremenila ... Bil sem boječa priča grozljivemu prizoru, ki se je odigral naslednji dan. Ko jo je starec uzrl, jo je namesto pozdrava udaril po ramah – in v naslednjem trenutku mu je z bodalom prerezala vrat. Po dolgem boju s smrtjo je ozdravel in prisegel maščevanje. Kmalu zatem se je ponoči, bela kot kreda, po vseh štirih iz gozda privlekla Helga. Imela je prestreljeno oprsje. Očeta pa so naslednji dan mrtvega s prestreljeno lobanjo našli v gozdu. Helga je ozdravela. Divji lovec je končal pod roko rabljevo.

Nicolai Abraham Abildgaard (1743–1809), Nočna mora, Muzej umetnosti, Sorø

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.