Še do brezplačne dostave. Brezplačno ob vsakem naročilu: roman Pikov fant Joyce Carol Oates.

KAJ JE TISTO, KAR OTROKA SPRIDI ... KAJ JE TISTO, KAR OTROKA SPREMENI, DA NEHA BITI OTROK?

Edna O'Brien, V GOZDU

Prevedla Maja Kraigher

Gozdnata pokrajina, ki se razprostira čez dve grofiji in več mestnih okrajev, dremava gmota zelenja, ki jo pretrga le sem in tja kak borovec, ki je sam samcat pognal v višave, preklasta pokveka s štrlečimi vejicami na obeh straneh, razporejenimi kot križi. Veter, ki se je ujel vanjo, šumota kot morje v daljavi in visoka, vitka debla smrek so tako tesno skupaj, da je njihovo lubje soboljevinasto rjavo, saj postaja svetloba, ki vstopa v območje nesvetlobe, temnejša in temnejša. Ob najbolj odročnem vstopu v prostrano območje zlovešče gore se pod resjem in robidovjem duši lesena koča, kjer je v tistih poblaznelih dneh turobne odrevenelosti razpadala in smrdela mrtva koza. Takrat je v srcih ljudi gozd izgubil svoje staro ime in nekdanjo nedolžnost.

Edna O'Brien

Edna O'Brien je največja živeča irska književnica, piše romane, kratke zgodbe, drame, spomine, biografije, pesmi in knjige za otroke. Objavila je 19 romanov, v slovenščino so prevedeni samo trije: Dekle z zelenimi očmi in Dekleti z dežele ter V gozdu (med zadnjima dvema je minilo dolgih 44 let). Najnovejši med številnimi nagradami sta mednarodna nagrada PEN/Nabokova (2018) in nagrada Davida Cohena za življenjsko delo. Več nagrad in nominacij je prejela tudi za zadnji roman Girl (september 2019), mdr. nagrado Kerry Group za irski roman leta. 15. decembra 2020 je dopolnila 90 let.

NADEL SI BO SKRIVNO IME, Caoilte, gozdno ime.

Ko je prvič tam preživel skoraj celo noč, je bil na smrt prestrašen in na smrt vznemirjen. Pred očmi so mu pobliskavale lise in pege različnih barv. Spustil se je na vse štiri in lomil vejice in spletel stavek okrog totemskih besed – »Bog me sovraži, oče me sovraži, osovražen sem«. Tisto noč je v gozdu videl stvari, ki jih ni videl nihče drug, niti sinovi Joeja Mangana niti sinovi kogarkoli drugega, samo on. Splezal je na drevo in se skril. Lisica, samica je bila, je izpustila glas, ki ga je prestrašil. Kot ženska, ki bi ji kdo prerezal vrat, samo še huje. Lisica je klicala samca, moža. Ni se dobro počutila in tudi fazani, ki so s kokodakanjem opozarjali drug drugega na nevarnost, se niso dobro počutili. Slišal je zalajati jazbeca in se zgrbil med veje, saj je poznal človeka, ki ga je ugriznil jazbec in je rekel, da je to huje od vsakega pasjega ugriza. Takrat je prisegel, da bo živel v gozdu, da si bo v drevesni krošnji zgradil kočo s podom in stoli in vrveno lestvijo, ki bo vodila do nje. Tam bosta živela z materjo, daleč od očeta in vseh drugih. Ko je razmišljal o tem, je mimo priletela, priplavala princeska. Imela je dolg bel plašč in zelo dolge lase, prav do gležnjev. Imela je srebrne čeveljčke. Njegova mati je bila še v hiši, oče jo je pretepal z grebljico. Zavpila mu je, naj zbeži ven, naj steče v gozd, sama pa je ostala in sprejemala udarce. On je dobil en udarec. Ob ustih je bil krvav, kri mu je pritekla iz ušesa, nanjo je pritisnil borovo vejico, da bi jo ustavil. Bistveno je bilo ostati buden, za vsako ceno. Bili so zvoki in bila je tišina. Čim glasnejša je bila tišina, tem strašljivejši zvoki so sledili. Fazan je svaril vse druge fazane, da grozi napad. Čakal je, da pride mati, vendar ga je bilo strah, da je morda mrtva.

Bila je polna luna in sprehajala se je čez nebo in na mestih, kjer ni bilo dreves, se je svetloba usipala na zemljo. Temu se je reklo jasa. To je vedel iz šole.

Ko je mati prišla, je trdno spal. Mich Mich Mich. Ni se hotel izdati, da jo sliši, in ni se hotel izdati, da se je zbudil. Postavila ga je na tla in ga uščipnila v nos in rekla: »Ti zaspanec ti.« Spredaj ji je manjkal zob in niti približno ni bila tako lepa. Vtaknil je prst v luknjo in začutil vlažnost krvi in jo okusil in bila je topla. Mati in on nista bila dva človeka, samo eden.

»Videl sem lepo damo.«

»Nadaljuj.«

»Bila je na poti na poroko.«

»Kako veš?«

»Srebrne čeveljčke je imela.«

Mati ga je odnesla nazaj v mežnarijo, skozi goščavo, in luna je bila za svetilko, ki jima je kazala pot. Mati je rekla, da je pogumen fant, da je ostal čisto sam v gozdu in ni kričal kot tista trapasta lisica. Rekla je, da je pravi sin gozda. Naslednjega dne je to napisal na platnico svojega šolskega zvezka – Jaz sem pravi sin gozda. Posmehovali so se mu, ga ozmerjali z lažnivcem, postavljačem, govorili, da je pobegnil pred lastno senco, on, ki ga je morala mamica spremljati v šolo in ga čakati v garderobi in včasih sedeti v zadnji klopi v razredu, ker je tako tulil. Mamin sinček, scrkljanček, mevža, jokica in tepček.

Kmalu zatem sta morala zapustiti mežnarijo in sta šla živet v kočo, daleč od gozda. (str. 11–14)

V PETEK, 15. APRILA, PRIBLIŽNO OB ŠTIRIH sem delal na cesti malo naprej od hotela. Z mano je bil Michael Burke. Zagledala sva avto, precej velik družinski avto temno rdeče barve, ki je vozil zelo hitro. Vozil ga je moj sin. Imel je temna očala in ribiški klobuk. Z ročno zavoro je obrnil in odpeljal nazaj, od koder je prišel. To je storil nekajkrat, potem pa z veliko hitrostjo zapeljal proti bagru, kjer sva delala, in mimo naju. Prepričan sem, da je ciljal mene in me hotel povoziti. Zbil bi me na tla, če me ne bi Michael Burke potegnil nazaj k zidu. Peljal je tako tik mimo mene, da mi je odtrgal gumb z jopiča. Nobenega dvoma ni, da me je poskusil zadeti. Dva dni pozneje se je z istim avtom vozil gor in dol ob pristanišču in vpil »jebeni irovci, jebeni irovci«. Levi zadnji blatnik avta je bil poškodovan. In on je imel zdaj brke. Naslednjič sem ga videl, ko sem bil sam v avtu in sem se ustavil pod klancem pred banko. Iz nasprotne smeri se je bližal avto srebrne barve. Ko me je zagledal, je pospešil in zdrvel mimo ter zavpil nekaj besed na »p« skozi okno.
(str. 53)

TISTEGA DNE, KO SVA SE VSELILA, nama je Billy pomagal, vozil je najine stvari v svojem kombiju, midva z Maddiejem pa sva se vozila pred njim v mojem narcisno rumenem hrošču in trobila, da bi svet vedel. Parkirati smo morali na stičišču treh cest in zvleči stvari naprej peš. Billy je pripeljal star kavč iz oguljenega rožnatega žameta. Jaz sem imela skodelice in krožnike in pribor v vedru. Maddie je nosil hrastov štor z barja, ki nama ga je našla Cassandra. Ko smo prišli do hiše, je bil tam obiskovalec, sivodlak pes, siv kot jeklena volna, sedel je tam z neznansko nesrečnim izrazom v očeh. Toliko da nas ni nagovoril. Dlako je imel tu in tam ožgano. To ni igriv pes, to je razmišljajoč pes, in zadnjo nogo ima skrivenčeno, tako da poskakuje kot kenguru. Razveselil se nas je, skakal na nas, nam bevskal dobrodošlico in tekal za nami po poti, ko smo nosili najino kramo. Billy je rekel, da je preživel požar, zato smo mu dali ime Smoki. Ponoči gre in ga pogosto ni nazaj pred poldnem, ampak pride pa, ker hoče biti tukaj, naju čuvati.

Da bi proslavili najin prihod, smo odprli steklenico rdečega vina. Billy ji je samo odbil vrat, potem pa precedil vino skozi kos muslina, ki mi ga je pustila Brigit, da bi z njim prekrivala mleko. Muslinasto kapico z barvastimi kroglicami, ki bingljajo z robov. Billy je poznal vso zgodovino hiše, povedal nama je, da je bil njen lastnik trgovec iz mesta, ki je mislil, da bo prišel sem, ko bo v pokoju, pa se mu je potem zdela preveč odmaknjena, preveč razpadajoča. Včasih je bil prepričan, da je kdo vlomil vanjo, ker je našel pepel na rešetki in žimnico in staro baterijo. Sedeli smo na polomljeni pleteni klopi zunaj, Maddie je objemal svojega novega prijatelja Smokija, midva pa sva pila in svetloba na nebu se je spreminjala iz ene močne modre v drugo, kot barve na paleti. Billyju sem morala obljubiti, da si bom kupila telefon, rekel je, da ga sama ženska potrebuje, me preglasil, ko sem rekla, da me varuje vojska duhov. Zmagal je.

»Ježeš,« je rekel Billy, ko je zagledal staro vedro za premog, v njem pa nakit. Bila je srebrnkasta zapestnica, svetlikala se je skozi črn prah in vzel jo je ven in jo obrisal v travo. (str. 36–37)

O'KANE ZLOŽNO TEČE ČEZ TISTIH NEKAJ POLJ. O'Kanov odsev v zaplatah stoječe vode, prekritih s plevelom in semeni kislice. O'Kanova senca, temna in skrita, pleza po poapnjenih zidovih, v jopiču, ki ga je sunil v neki trgovini. In zbrisal. Zatišje. Otroke so odpravili v šolo, mamice in očki so šli vsak svojo pot. Prazen svet, razen nje in njenega malega in dima iz njunega dimnika. O'Kane ve, ob katerih dnevih ima pouk in ob katerih ne. Polja in ceste se sušijo po deževni noči. V eni mlaki rjave deževnice si namoči obraz, v drugi občuduje svoje čedne nove brke. Pristajajo mu. Potem zasliši avtomobilsko hupo in skoči, kot bi ga kaj pičilo, na dovoz, da bi videl, ko se bo odpeljala, ampak tisto ni ona, ni njena kremasta kripa. Športni avto je z lužo deževnice na platneni strehi in neki pizdun jo pometa z vejo. Prekleto sranje. Celonočni gost, medtem ko je on zaradi tega hudičevega dežja bivakiral v seniku. Gladko obrit, ne tisti bradati prasec, s katerim je imela nekaj opraviti v pubu, kot je videl. Njeno okno z rjuho, pripeto čez šipo. Zasebnost. Nič zate. Prekleto sranje. Njegove roke pobesnelo opletajo. (str. 125)

PO POKLICU SEM POŠTARICA in živim sama. Moja naloga je dostava pošte s kombijem, ki je last podjetja An Post, na območju z radijem približno sto milj. Velik del tega je zelo odmaknjen in vključuje obsežno površino gozda in hribov. Sedela sem v kombiju, parkiranem pod palmami ob cesti nasproti pošte, ko sem zagledala avtomobil svetle barve, ki je pripeljal izza vogala. Lahko bi rekla, da je bil krem ali bež, nikakor pa ne bel. Ko je peljal tik mimo mene, sem dobro videla v njegovo notranjost. Voznica je bila Eileen Ryan in se ni ozrla proti meni. Zdelo se mi je, da ji mogoče od strani kaj preprečuje, da bi pogledala v mojo smer. Spominjala me je na človeka, ki ga je zagrabil krč v vratu. Pomislila sem, da je čudno, da ni ustavila in vprašala za pošto, včasih ustavi, ko me zagleda, in vpraša, ali imam kaj zanjo. Na njenem obrazu je bil izraz tesnobe, bolečine. Lase je imela bolj zmršene kot po navadi. Na sovoznikovem sedežu je nekaj bilo, rekla bi, da otrok. Na zadnjem sedežu je bila ogromna gmota. Ta gmota je bila zelenkaste barve, take kot šotorsko platno. Ta gmota ni pokazala obraza.

Ko je bil njen avto mimo mene, je zavil na mojo stran ceste, potem pa zdrvel navzgor in očitno povečal hitrost. Ko je zavil, sem lahko videla osebo na zadnjem sedežu. Ugotovila sem, da je Michen O'Kane, tisti, ki mu pravijo Kinderschreck. Bil je na kratko ostrižen in pustil si je rasti brke. Poznam ga, odkar mu je umrla mama. Od tedna po njeni smrti pa skoraj do takrat, ko se je njegov oče spet poročil, je vsa družina, se pravi njegov oče, on in njegova sestra, prihajala pet dni na teden k meni na večerjo. Z družino nisem v sorodu. Kot verna kristjanka čutim dolžnost poskrbeti za človeka v nesreči. Ko je prvič zašel v težave in bil pozneje izpuščen iz neke poboljševalnice, sem slišala, da je lačen in da težko živi. Na zidu ob vratih sem mu puščala mleko in piškote. Čez nekaj tednov sem izvedela, da so ga zaradi nečesa spet prijeli in spravili pod ključ.

Pozneje z njim nisem imela več dosti stikov in sem ga po dveh letih prvič spet videla na minuli velikonočni torek. Ko sem šla razvažat pošto, se je prikazal izza nekega drevesa pri derrygoolinskem mostu in mi pomahal, naj ustavim. Povedal mi je, da je sestradan in da že dva dni ni jedel. Zasmilil se mi je. Rekel je, da ima v žepu nekaj šilingov, in me prosil, da bi mu priskrbela hrano. Rekla sem, da jo bom jaz plačala. Rekel je, da se bo skril tam in da se vidiva, ko se vrnem. Kupila sem piškote, bombone, žemlje in pomaranče. Za ta jedila je prosil, ker ni imel noža, da bi si odrezal kruh ali napravil sendvič. Rekel je, naj ne povem nikomur, da sem ga videla, in rekel je še: »Vem, da vam lahko zaupam ... vi ste bili dobri z mano, ko sem bil majhen.« Najverjetneje ga je ženska pobrala, ko je štopal, in lahko da se bo odselila, saj dandanes ljudje v teh krajih kar naprej prihajajo in odhajajo, ne tako kot nekoč v dobrih, spodobnih časih. (str. 147–148)

»KAJ JE TISTO, KAR OTROKA SPRIDI ... kaj je tisto, kar otroka spremeni, da neha biti otrok?« vpraša duhovnik.

»Na to vam ne znam odgovoriti, oče. Ampak če bi tega smrkavca kdo zgrabil ... oče ali stric, in mu naložil batine njegovega življenja ... se mi ne bi plazili po kolenih in moledovali, naj nam pove, kje so tisti pogrešani. Država jih razvaja ... vse to mencanje, vse to vitje rok ... njegovo otroštvo, njegova osamljenost, njegova mama ... veliko otrok je brez mater, pa ne kradejo avtov in ne požigajo avtov in ne merijo s puškami v ženske ... ogaba mala, reva mala.« (str. 234)

BILO JE, KOT DA SANJAM. Bilo je, kot da bom to sanjal vse življenje. Kot da sem vedel, kam grem, so me koraki pripeljali tja v urejenem, preprostem gibanju. Nikogar iz množic na križiščih nisem pozdravljal, zame so bili vsi nevidni, kot sem bil jaz zanje. Bil sem prikazen, ki išče drugo prikazen, in namenjeno mi je bilo, da jo najdem. Če bi temu rekel čudno ali skrivnostno, bi rekel premalo. Mislim celo, da sem si predstavljal, kakšna bo ženska. Nekoč sem jo videl, ko je igrala biljard v Boyceovem baru, in začutil tisti žar okoli nje, jantarjast, verjetno zaradi rdeče zlatih las. Vedel sem, preden sem se zbudil. Ženi sem rekel: »Pusti kosilo za zvečer,« in ona ni nič spraševala. Nikoli ne sprašuje, morda sva prav zaradi tega skupaj. Mene opisujejo kot samotarja. Najraje sem v bivalni prikolici trideset milj daleč ob morju. Hodim in hodim in ne potrebujem nikogar. Nikoli nisem verjel v znamenja ali napovedi ali sanje. Racionalist sem. Ko sem prišel mimo dveh zapor in nekaj skupinic policistov, ki so stražili tu in tam, se mi je zdelo, da vsak teka v svojo smer, brez pravega smisla. Tujci v gozdu. Dan je bil topel in v vetru je bil vonj po pomladi, nežen vonj. Gozd je bil precej temen in moral sem se plaziti pod nizkimi vejami in križem ležečimi podrtimi drevesi. Z njihovih vej so visele štrene odmrlega mahu. V trenutku, preden sem jo zagledal, sem nekaj začutil. Potem tisti nagli krč v prsih, tisti naval adrenalina. (str. 253–254)

ISTI GOZD, TISTA PRECEJENA ZELENA, neprestano šuštenje listja, pa vendar ni isto, to ni več nedolžen kraj kot nekoč, zdaj je zaznamovan, kot je lahko zaznamovan človek, s svojim nasiljem, svojim gozdnim spominom ... (str. 255)

Avtoričina opomba

Aprila 1994 sta iz svoje samotne koče v grofiji Clare izginila devetindvajsetletna Imelda Riney in njen triletni sin Liam. Nekaj dni pozneje je izginil še oče Joe Walshe, duhovnik v grofiji Galway, in ko so našli njihova zgorela avtomobila, je padel sum na Brendana O'Donnella, mladeniča iz tistih krajev, ki je bil med prestajanjem zaporne kazni doma na dopustu. Po šestih dneh so ga prijeli, potem ko je ugrabil še eno dekle, Fiono Sampson. Trupla treh pogrešanih so pozneje našli v bližnjem gozdu v Creggu; vsi so bili ustreljeni od blizu. Za umore je bil obtožen Brendan O'Donnell in leta 1996 so mu sodili na kazenskem sodišču v Dublinu. Obsojen je bil na dosmrtno ječo. Julija 1997 ga je osebje bolnišnice za duševne bolezni v Dublinu našlo mrtvega.

Izid romana V gozdu (In the Forest, 2002) je zlasti na Irskem dvignil precej prahu, avtorici (ki se je rodila nedaleč od prizorišča zločina) so očitali, da je tragedijo »zlorabila« za svoj komercialni uspeh. A ne glede na vse velja roman V gozdu za enega njenih najboljših.

Primer Brendana O'Donnella je 14 let po izidu romana oživil film Kita Ryana Property of the State (2016). Zgodba nesrečnega mladeniča in zločinca je prikazana iz perspektive njegove sestre Ann Marie, predloga scenarija so namreč njeni dnevniki.

Marca 2021 je francosko kulturno ministrstvo Edno O'Brien odlikovalo z najvišjim naslovom Reda umetnosti in leposlovja – postala je commandeur de l'ordre des Arts et des Lettres. V Franciji je zelo priljubljena, v francoščino so prevedene skoraj vse njene knjige.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.