VELIKOKRAT SEM ŽE SLOVESOVALA ZA DRUGE, ZATO MI NE PRIDE NA PAMET, DA BI MORAL PO MOJI SMRTI ZAME SLOVESOVATI KDO DRUG

Margareta Magnusson, UMETNOST SLOVESOVANJA PO ŠVEDSKO

(Od)rešite sebe in svojo družino šare, ki ste jo nakopičili

Prevedla Aleksandra Kocmut

To knjižico vam je najbrž dal kateri od vaših otrok ali pa ste jo dobili v dar od koga, ki je v podobnem položaju kot vi in jaz. Ali pa vas je poklicala s police v knjigarni. In ne brez razloga.

Slovesovanje ni žalostno

Slovesujem – pospravljam, da bo po mojem slovesu, kadarkoli to že bo, svojcem dovolj lahko pogledati, kaj sem pustila za sabo. V švedščini se to imenuje döstädning. Dö je ›smrt‹ in städning je ›čiščenje‹. Izraz pomeni odstranjevanje šare ter urejanje in čiščenje doma v obdobju, ko menite, da se vaše potovanje na tem svetu počasi zaključuje.

Gre za pomembno opravilo, zato bi vam ga rada predstavila. Morda vam lahko dam tudi ščep nasvetov, saj gre za nekaj, s čimer se bomo morali prej ali slej vsi spopasti. To je neizogibno, če nočemo, da bi naši bližnji po naši smrti zapravljali ure in ure za urejanje naših stvari.

Kaj je torej slovesovanje? Zame to pomeni, da prebrskam svoje stvari in se odločim, kako se bom znebila tistih, ki jih ne želim več. Ozrite se okoli sebe. Mnogo predmetov, ki jih vidite, imate verjetno že tako dolgo, da jih sploh več ne zaznate in vam nič več ne pomenijo.

Rekla bi, da je izraz slovesovanje precej nov, medtem ko je samo početje že dolgo dobro znano. Gre za to, da vi ali kdo drug za vas opravi natančno, temeljito čiščenje in se znebi šare, s čimer vam olajša vsakdanje življenje in prežene občutek utesnjenosti. Početje ni nujno povezano z vašo starostjo ali smrtjo. Na lepem morda opazite, da komajda še zaprete predale ali vratca omarice. Takrat je vsekakor čas, da nekaj ukrenete, tudi če ste stari šele trideset ali štirideset let. Tudi tovrstnemu čiščenju in pospravljanju bi lahko rekli slovesovanje, pa čeprav verjetno še desetletja ne boste umrli.

Mislim, da ženske to že od nekdaj počno, le da njihovo delo večinoma ne pritegne posebne pozornosti. Moralo bi biti bolj cenjeno. Ženske moje generacije in generacij pred njo so slovesovanje praviloma najprej opravile po smrti svojih mož, nato pa še zase, preden so se poslovile. Ponavadi rečemo, da počistimo za sabo; pri slovesovanju pa gre za nenavadno situacijo: počistimo pred sabo – namreč preden umremo.

Nekateri ljudje ne zmorejo sprejeti, da bodo umrli. Ti za sabo pustijo nered – kot da si domišljajo, da so nesmrtni.

Številni odrasli otroci se s starši ne želijo pogovarjati o smrti. Pa se tega ne bi smeli bati. Vsi se moramo pogovarjati o smrti. Če je to pretežko, je lahko prav slovesovanje način, kako se malce po ovinkih lotiti te teme.

Pred kratkim sem enemu svojih sinov povedala, da slovesujem in o tem pišem knjigo. Vprašal je, ali bo to žalostna knjiga in ali sem žalostna, ko jo pišem.

Ne, ne, sem dejala. Sploh ni žalostno. Ne pospravljanje ne pisanje.

Včasih mi je malce nelagodno ob misli, da tako malo cenim stvari, ki se jih želim znebiti. Nekatere od njih so mi zelo koristile. Toda odkrila sem, da je zelo prijetno še zadnjič preživeti nekaj časa z njimi, nato pa jih zavreči. Vsak predmet ima svojo zgodovino, in ko se je spominjamo, nam je običajno lepo. V mlajših letih nisem imela časa, da bi v miru posedela in premislila, kaj mi kakšen predmet pomeni, od kod je, kako in kdaj je prešel v mojo last. Slovesovanje in generalno čiščenje se razlikujeta glede na trajanje. Pri slovesovanju ne gre za brisanje prahu in tal, temveč za trajno in organizirano pospravljanje, zaradi katerega bo vaše vsakdanje življenje lažje.

Kadar ne tekam po Stockholmu in uživam v vsem, kar mi ponuja mesto, se z veseljem zadržujem v svojem stanovanju, saj se v mojem bivališču odraža moje življenje.

Svet je poln nevarnosti. Poplave, vulkanski izbruhi, potresi, požari in vojne si sledijo drug za drugim. Če poslušam poročila ali berem časopise, postanem potrta. Zaradi slabih novic z vsega sveta bi se kar skrila pod odejo, če ne bi imela dobrih prijateljev in ne bi znala uživati v naravi, glasbi, lepoti ali čem drugem, četudi tako preprostem, kot je sončen dan (ki je pri nas na severu precejšnja redkost).

Nikakor ne želim pisati o žalosti; te je okoli nas že tako in tako preveč. Zato upam, da vam bodo moje besede in razmišljanja v tej knjigi v pomoč in razvedrilo; mogoče vas tu in tam celo spravijo v smeh.

Slovesovati za samega sebe utegne biti težko. Mogoče se morate preseliti v manjše stanovanje, morda ste postali samski ali pa morate v dom starejših. Kaj podobnega lahko prej ali slej doleti vsakogar.

Ko brskamo po starih stvareh, ko se spominjamo, kako smo jih uporabljali, in se – upam – od njih poslavljamo, nam je morda hudo. Ljudje smo bolj nagnjeni h kopičenju kakor k odmetavanju.

Velikokrat sem že slovesovala za druge, zato mi ne pride na pamet, da bi moral po moji smrti zame slovesovati kdo drug. Smrt že sama po sebi prinese svojcem veliko zbeganosti in nereda. Poznamo žalostne zgodbe o sorojencih, ki se pričkajo za neki predmet. A temu se lahko v veliki meri izognemo z vnaprejšnjim načrtovanjem. Sama sem recimo imela lepo zapestnico, ki jo je oče nekoč davno podaril mami. Mama mi jo je zapustila v oporoki. Najlažja pot, da preprečim prepire med svojimi otroki nekoč v prihodnosti, je bila, da sem jo prodala! Mislim, da je bila to izvrstna zamisel.

Ko sem se pozneje o tem pogovarjala z otroki, se ni nobeden pritoževal. Vsak je dobil nekaj, kar je nekoč pripadalo mojima očetu in mami. In navsezadnje je bila zapestnica moja in vso pravico sem imela narediti z njo, kar me je bilo volja.

S slovesovanjem lahko svojim potomcem prihranite take reči – in čas.

Foto: Jane Magnusson

Rekli so mi, naj napišem svoj življenjepis. Ga sploh imam?

Vem, da sem se rodila na silvestrovo v Göteborgu na Švedskem. Izbrala sem pravi trenutek! V otroštvu sem mislila, da zaradi mene donijo zvonovi, v pristanišču trobijo čolni in nebo razsvetljujejo ognjemeti.

Starši so me imeli radi, tudi kadar sem razgrajala. Oče je bil zdravnik, mama pa je gospodinjila – čeprav se je izobrazila za medicinsko sestro – in skrbela za vse. V tistih časih so ženske večinoma ostale doma.

Pri sedmih letih sem začela obiskovati splošno mešano osnovno šolo. Po srednješolski maturi sem se vpisala na Beckmanov kolidž za oblikovanje v Stockholmu. Šola velja za ugledno, zato sem po diplomi zlahka dobila službo, sem se pa težko odločila, kaj bi rada počela. Zaposlila sem se kot modna in reklamna oblikovalka, in sicer v veliki trgovini, kjer so prodajali vse razen hrane in pisarniškega materiala.

Ko sem postala mama, sem začela delati od doma in dostavljala svoje risbe z otrokom v košari. Veliko sem slikala z oljnimi in vodenimi barvami ter črnilom. Prvo samostojno razstavo sem imela leta 1979 v Göteborgu. Sledilo jih je še več – na Švedskem pa tudi v Stockholmu, Singapurju, Hongkongu. Ko se slika v galeriji proda, je v navadi, da se ob njej na steno pritrdi okrogla rdeča nalepka. Na številnih razstavah sem prodala toliko slik, da smo se začeli šaliti, da je galerija dobila ošpice. V svojem poklicu umetnice sem uživala in še vedno rada slikam in rišem. Čopiče, barve in risalni papir bom po mojem obdržala do konca.

Moje življenje je bilo prijetno in zabavno, zdaj, ko stopam proti devetemu desetletju, pa sem že rahlo utrujena in si želim malce upočasniti. Skozi leta se mi je nabralo veliko stvari in nadvse rada brskam po njih.

Včasih me ob tem obide tudi žalost, vendar pa resnično ne želim svojih dragih otrok obremeniti s tem, da bi se morali po moji smrti ukvarjati z vso mojo navlako. Zato sem želela tudi vam povedati o slovesovanju – in kako čudovito in razburljivo je lahko!

Švedski izraz döstädning bi se v dobesednem prevodu glasil smrtno čiščenje, kar zveni ne le nerazumljivo, ampak že kar rahlo srhljivo. V resnici gre za čisto drugačen obred oziroma početje, ki je povezano s tem, da se pripravljamo na odhod in da želimo svoj lastni mali svet (torej svoje bivališče) zapustiti čim bolj urejen. Ob tovrstnem pregledovanju, čiščenju, pospravljanju in urejanju nas torej žene tudi zavest, da bomo s tem delom svojim zanamcem olajšali slovo od nas. Temu ne moremo reči, da se poslavljamo, saj ne gre za žalostno in pasivno vedenje; in ker za tovrstno početje v slovenščini nimamo izraza, ga je bilo treba ustvariti. Slovesovanje je skovanka iz besed slovo in pretresovanje: preden se poslovimo, moramo temeljito pretresti (metaforično pa tudi dobesedno) svoje zemeljsko imetje in se odločiti, kaj želimo pustiti za sabo in česa ne.

Aleksandra Kocmut

Vsebina

Predgovor
Slovesovanje ni žalostno
Zakaj pišem to knjigo
Dragoceni čas in pomoč staršem
Kako začeti
Kaj obdržati in česa ne
Razvrstite in uredite
Več urejanja
Skrivanje ključa ni prav nič zabavno, ko ga skrijete sami pred sabo
Odličen pristop
Srečni ljudje
Moje tretje slovesovanje
Ko slovesuješ sam
Kako se pogovoriti o slovesovanju
Spominjajte se le lepih trenutkov
Mali optimist
Ne pozabite nase
Selitev v manjše bivališče
Načrt novega bivališča
Dom

O kopičenju in drugih rečeh
Kuhinja
Stvari, stvari in še več stvari
Če je bila to vaša skrivnost, naj tako tudi ostane (ali kako slovesovati s skritimi, nevarnimi in prikritimi rečmi)
Neželena darila
Zbiranje in hrčkanje
Na vrtu
Ljubljenčki
Končno: fotografije
Tisto, česar se ne morete znebiti
Škatla »Za v smeti«
Pisma in komunikacija
Zapiski
Moja črna knjižica
Slovesovanje je za vas pomembno prav toliko (ali še bolj!) kot za vaše potomce
Življenjska zgodba
Po smrti

Sem tik pred devetim desetletjem svojega življenja.
Glede na svojo starost se čutim dolžno, da vam zaupam svoje izkušnje, saj verjamem, da je pomembno, da vsi poznamo smisel slovesovanja, pa naj gre za to, da so vaši starši, sorodniki in prijatelji že v zrelih letih, ali pa je čas, da slovesujete sami zase.

Knjige je na splošno težko prodati. Predlagam, da pustite sorodnikom in prijateljem pobrskati med tistimi, od katerih se lahko ločite – naj vzamejo, kar želijo.

Nekoč sem iz svoje garderobe izločila dve obleki, pet šalov, jakno in dva para čevljev. En par je vzela vnukinja, drugo sem podarila Rdečemu križu. Čudovito!

Če imate srečo, da je v vašem stanovanju tudi balkon ali vsaj nekaj okenskih korit ali osončena okenska polica, lahko še vedno gojite kakšno trajnico.

Želim imeti fotografije ljudi, ki jih na sliki prepoznam. Zdaj sem najstarejša v družini, in če jaz ne poznam njihovih imen, jih tudi nihče drug ne bo. Rezalnik kliče.

Poznam precej ljudi, ki so, ko posedajo med navlako, videti srečni in v harmoniji. Meni se zdijo malce hecni. Ne razumem jih. Včasih pa jim tudi malce zavidam, saj sama ne morem biti zadovoljna v domu, ki je videti, kot da je pravkar prestal centrifugo.

Če bi se želela vreči v rokodelstvo, bi mi bila moževa lopa za orodje pravcati navdih. Lahko bi ustvarjala skulpture iz kamna, železa, betona, izdelovala predmete iz lesa, povezala stroje v kakšen nov nenavaden izum.

Ko so bili otroci večji in so obiskovali prijatelje, hodili na šolske izlete in pozneje študirali v oddaljenih krajih, so meni in možu pisali kartice ali pisma ter v njih sporočali, kaj se z njimi dogaja, česa se lotevajo in ali potrebujejo več denarja.

Ko so naše osemstezne kasete iz sedemdesetih postale zastarele, sem jih zavrgla. Enako velja za videokasete – dala sem jih digitalizirati in jih nato zavrgla. Drugače pa je s ploščami. Moj zet zbira vinilne plošče in si jih je nekaj izbral. Ostale sem vrgla proč.

Spominjam se, kako sem zbirala školjke, najdene na plaži na zahodni obali Švedske, kjer sem se rodila. Nekaj jih imam še danes v posodi skupaj z drugimi iz bolj eksotičnih krajev. Lepe so na pogled in prijetno jih je držati v rokah.

Ko sem se selila v dvosobno stanovanje, sem odkrila, da sem pozabila na nekaj družinskih članov, ki so sedeli na svojem mestu in s svojimi steklenimi očmi otožno zrli vame. To so bile naše najdragocenejše plišaste živalce.

Veliko smo premišljevali o tem, kakšen bo Duffyjev odziv, ko bo moral zapustiti varen in znan dom ter se spopasti z novim okoljem, zato smo iskali kraj, kjer bo prav tako občutil varnost.

S to knjigo vas želim spodbuditi, da se lotite čiščenja in pospravljanja za sabo. Naj vam bo v spodbudo zavedanje, da boste s tem svojim dragim prihranili veliko časa, saj njim ne bo treba ure in ure pregledovati in razvrščati reči, do katerih vam tako ali tako ni kaj dosti.

margaretamagnusson.com

Če je bila to vaša skrivnost, naj tako tudi ostane

Res nima smisla hraniti stvari, ki bodo po vaši smrti pretresle ali vznemirile vaše svojce.

Mogoče hranite pisma, dokumente ali dnevnike s podatki ali družinskimi zgodbami, ki bi vaše potomce spravili v zadrego. Živimo v kulturi, kjer vlada prepričanje, da sme vsakdo izvedeti za vsako skrivnost. Sama se s tem ne strinjam. Če menite, da bi vaše skrivnosti onesrečile ali prizadele vaše ljubljene, jih pravočasno odstranite. Podkurite z njimi ali jih potisnite v rezalnik papirja.

Zelo bom zadovoljna in vesela, ko bom
sama končala z večino tega dela. Morda si bom lahko potem privoščila potovanje ali si kupila šopek rož ter povabila prijatelje na večerjo, da proslavimo opravljeno delo. In če še ne bom umrla, bom verjetno šla po nakupih. Spet!

Tanka, a modra knjiga ... Medtem ko nam je Marie Kondo dala stroga navodila, naj hranimo le stvari, ki vzbujajo veselje, je knjiga Margarete Magnusson preprosta in nesentimentalna (z nekaj humorja). Glavno sporočilo te matere petih otrok je: prevzemite odgovornost za svoje stvari in jih ne prepuščajte v breme družini in prijateljem.

The Washington Post