SO MESTA, KI NE POTREBUJEJO LITERATURE, AMPAK SO LITERATURA

Stopajo izprseno, preudarno. Ponosna so in zavedna, četudi ovešena z vrečami za smeti.

Fiston Mwanza Mujila, TRAMVAJ 83

Prevedla Katja Zakrajšek

Vse poti vodijo v Tramvaj 83. Nobena cesta ni držala na Severni kolodvor, ne da bi šla mimo Tramvaja 83. Na poti mimo Tramvaja jih je navdala nostalgija. Vzdušje je bilo na vrhuncu. Zunaj so sedeli in stali ljudje, pili, jedli, sem ter tja v en glas pritegnili divi, plesali, kričali, se objemali, zapeljevali stranke, klicali račke, robantili, si skakali v lase, klicali po džezu, da bi bili enaki prvorazrednim turistom ...
»Imate uro?«

Mujila je gverilec. Jezik je radoživ in dinamičen. Izza vsakega vogala nas napade z brzostrelko, akcije so dobro planirane, poti do izhoda malo manj. Tudi tarče so različne. Nekatere potrebujejo le poglavje s stranjo ali dvema, nekatere so bolj zapletene, globoke, dodatno podkrepljene z elementi klasičnega grškega teatra. Zborovske linije prisotnih za šankom, ki v en glas debatirajo s protagonisti, se vpletajo v mimobežne klice mladih prostitutk. Ena bolj bizarnih in pijanih – brez sledu politike – je večkrat ponavljana izjava ene od teh: »Zame je predigra kot demokracija, če me ne poljubkuješ, pokličem amerikance.«

TRAMVAJ 83 JE BIL MED NAJBOLJ OBISKANIMI RESTAVRACIJAMI in bari z vlačugami. Slovel je še onkraj meja Mestne države. Videti Tramvaj 83 in crkniti, so lajnali turisti, ki so se zgrinjali tja z vseh vetrov opravljat tekoče posle. Čez dan so kakor zombiji tavali po rudnikih, za katere so si prigrabili koncesije, ponoči pa so pristali v Tramvaju 83 in si tam osvežili spomin. Zato je ta kraj veljal za pravi teater, če že velikega cirkusa ni bilo. Zvočna kulisa je bila slišati takole. »Za predigro bi te zmasirala, potem pa te počasi lizala, te lizala po vsem telesu, lizala, da bi mi zmanjkalo sline v ustih.« Ne samo v Tramvaju 83, še celo na univerzi in v rudnikih se svobodnjakinje niso odpovedale temu, da bi potencialne stranke obsipale z vselej istimi litanijami. V Tramvaj 83 so se v iskanju cenene sreče zgrinjale kar najbolj pisane druščine, glasbeniki iz nepazljivosti pa prostitutke v jeseni življenja pa rokohitrci pa pastorji cerkva prebujenja pa študentje, na pogled enaki mehanikarjem, pa zdravniki, ki so postavljali diagnoze v diskotekah, pa že upokojeni mladi novinarji pa travestiti ali prodajalci škarpetov z druge noge pa ljubitelji pornofilmov pa cestni razbojniki pa zvodniki ali odvetniki, izključeni iz odvetniške zbornice, pa deklice za vse pa bivši transseksualci pa plesalci polke pa morski gusarji pa prosilci za politični azil pa goljufi, člani organiziranih tolp, pa arheologi pa falirani lovci na glave pa pustolovci moderne dobe pa raziskovalci na sledeh izgubljene civilizacije pa trgovci z organi pa lažifilozofi pa branjevci s svežo vodo pa frizerji pa čistilci čevljev pa popravljalci rezervnih delov pa vojaške vdove pa spolni obsedenci pa oboževalci ljubičev pa oboroženi oporečniki pa bratje v Kristusu pa druidi pa šamani pa prodajalci afrodiziakov pa javni pisarji pa trgovci s pristnimi ponarejenimi potnimi listi pa preprodajalci strelnega orožja pa nosači pa kramarji pa rudosledci s praznimi žepi pa siamski dvojčki pa mameluki pa nastavljalci cestnih blokad pa askarji pa haruspeksi pa ponarejevalci denarja pa vojaki, potrebni posiljevanja, pa pivci kontaminiranega mleka pa peki samouki pa marabuji pa najemniki, ki so se sklicevali na Boba Denarda, pa zakrknjeni alkoholiki pa kopači pa paravojaški borci, samooklicani »gospodarji sveta«, pa postavljaški politiki pa otroci vojaki pa kooperanti, ki so za roge zgrabili tisoč morastih projektov izgradnje železnic in obrtnega pridobivanja bakra in mangana, pa račke pa dilerji pa strežajke pa dostavljalci pice pa prodajalci rastnih hormonov ...
     »Sta gospoda za družbo?«
     Komaj šestnajstletni frajli, stlačeni v majčkena životca, sta ju pozdravili z zagonetnim nasmehom. Rekviem se je zagledal v tisto z lasmi kot gozdnata savana.
     »Tvoje prsi mi pogasijo žejo ...«
     »Gospod ...«
     »Koliko stane masaža?«
     Punca je postavila številko.
     »Veš, da je tokijska borza v prostem padu?«
     Zadržala ga je za zapestja ...
     »Dobiček je enako prodajna cena plus nakupna cena minus embalaža ...«

      Velik pano na fasadi Tramvaja: »Ni priporočljivo za reveže, siromake, neobrezance, zgodovinarje, arheologe, šleve, psihologe, škrteže, bebce, insolventneže in tiste, ki imate smolo, da ste mlajši od štirinajst let, pa da ne pozabimo izbrancev iz dvanajste hiše, kopačev brez prebite pare, sadističnih študentov, politikov druge republike, zgodovinarjev, pametnjakovičev, špicljev ...« Rekviem je vzel telefonsko številko punce. Vstopila sta v lokal. Nič posebnega ni bilo v tem Tramvaju 83. Vsepovsod tema. Kot v jami Lascaux. Moški. Ženske. Otroci, s kozarci in čiki. V ozadju glasbena skupina, ki je brez kančka zadrege mrcvarila neko Coltranovo skladbo, gotovo Summertime. Namerila sta se k točilnemu pultu. Brž sta jima bili za petami dve punci z debeloparadajzastimi prsmi; temu se reče, da te imajo »na očeh«.
     »Imate uro?«
     Nič. Rekviemu so oči patruljirale po modrčkih. Ena od njiju je bila punca, ki ga je nagovorila na kolodvoru, katerega kovinsko ogrodje ...
     »Imate uro?« sta strogo in odločno vztrajali ledik mami.
     Določiti identiteto vseh žensk, ki so vstopale v Tramvaj 83, je bila kolosalna naloga. Srdito so kljubovale letom. Ni bilo lahko uganiti, katera sodi med punce pod šestnajst, imenovane račke, katera med ledik mame oziroma ženske med dvajsetim in štiridesetim letom, ki se jim reče ledik mame, tudi če nimajo otrok, in katera med brezčasnice, katerih starost se po enainštiridesetem ne spreminja več. Nobena ni hotela utrpeti niti gubice. Od jutra do večera so se ličile, nosile so umetne prsi, prav nič izbirale načinov, da bi premamile stranke, in svoji prisotnosti na tem svetu nadevale pečat tako, da so se kitile s tuje zvenečimi imeni, Marilyn Monroe ali Sylvie Vartan ali Romy Schneider ali Bessie Smith ali Marlene Dietrich ali Simone de Beauvoir.
     »Stoječo uro tvojega ata,« je odbil Rekviem.

Rekel bi, da je to ustni roman. Lahko ga pripoveduješ, kričiš, tuliš. Napisan je tako, da se ga lahko tudi deklamira oz. recitira kot pesem ali slam. (Avtor v intervjuju za Radio Ars; foto: Museum Rietberg Zürich [YouTube], posnetek zaslona)

Zasedla sta tretjo mizo na levi, pri vogalu pulta, ki ponuja neprekosljiv razgled na vse: na vhodna vrata pa na džeziste, ki so še kar prostituirali glasbo, pa na stranišča pa na pult pa na vrsto alergičnih, našpičenih, neporočenih in za krono vsega še zrelih ledik mam. Rekviem je v svojih trenutkih blaznosti vsakemu, ki ga je hotel poslušati, ponavljal, da je, če hočeš imeti nadzor nad prometom in nad krstnimi knjižicami, pametno izbrati mizo, od koder lahko s pogledom obvladuješ zgoraj omenjene točke, se pravi: pult, sanitarije, ženske brez družbe, vhodna vrata, glasbenike, tudi kadar oddivjajo v oblačilnice pokadit svojo travo, točajke, strežajke ... Nekaj minut sta sedela, ne da bi ta ali oni spregovoril. Pravzaprav je bil znak poguma, če si se poskusil pogovarjati v tistem oglušujočem direndaju, v katerem so se zlivali odpadniška godba, vrišč turistov in drugih parvenijev, ki so se identificirali s tamkajšnjim vzdušjem in so padali v zanos, se zvijali, šepetali, se cmerili in iz žepov vlekli denar in ga metali proti glasbenikom. »Fejst me objemi ...«, »Imate uro ...«, »Dam ti svoje telo, ukleni me, naj bom tvoja sužnja, tvoja roba, tvoje privat lovišče ...« Ob tem se je orkestru še bolj razvnemala kri in posledično so še bolj vneto masakrirali tisto lepo melodijo ... V blodnjakih Mestne države džeza ne poslušaš, da bi ti v nos priklical vonj sladkornega trsta ali ti predramil črnsko zavest ali iz užitka nad lepimi notami: džez poslušaš, ker džez moraš poslušati, če si postiljaš na bankovcih, če vsakodnevno dostavljaš robo, če vodiš obrat za pridobivanje rude, če si bratranec Generala oporečnika, če vzdržuješ ljubico, ki te prikuje na posteljo in ti do konca pomeštra glavo. Džez je znamenje aristokracije, je godba stare in jare gospode, tistih, ki gradijo ta naš lepi strti svet. Taki ne poslušajo rumbe, zdi se jim umazana, primitivna in ušesu nesprejemljiva. Med rumbo in džezom je cel ocean, pravijo. Džeza se ne posluša, kot se vržeš v rumbo, začinjeno po zairsko. Džez je najprej in predvsem odsekan teren, pečina, na katero se lahko povzpne samo, kdor vsaj nekaj ve o njegovem poreklu, njegovem razvoju, njegovih ključnih predstavnikih ... Džez ni več stvar črncev. Temelje te glasbe poznajo samo turisti in krotilci denarja. To je edina pot za identifikacijo z določeno buržoazijo, z buržoazijo izpred petih minut. In tako se, ko glasbeniki urežejo džez, ves Tramvaj 83 otrese spalne bolezni. Naj saksofon le pisne – vélika maškarada. Kopači in študentje si nadenejo manire turistov. Gledajo, smehljajo se, dvigajo kozarce za pivo, utirajo pot na plesišče, po turistično kličejo točajke in strežajke, si nadevajo samurajsko vzvišenost, maharadževske kretnje, samozavest dalajlame. Piške, točajke in strežajke se ne dajo pokoriti. Smehljajo se kot angleška kraljica in igrajo domišljijske cesarice. Džez je edini vzvod, ki ga vsa sodrga v Tramvaju 83 uporablja za preskok iz enega družbenega razreda v drugega, kot prestopiš na drug metro. (str. 12–17)

SO MESTA, KI NE POTREBUJEJO LITERATURE, ampak so literatura. Stopajo izprseno, preudarno. Ponosna so in zavedna, četudi ovešena z vrečami za smeti. Mestna država je le en primer med mnogimi ... Kar prekipevala je od literature.
     »Rada te imam, srček.«
     »Ne maram predigre. Ubije užitek.«
     »Imate uro?«
     Izpisovala se je s svojimi žigoli, račkami, kopači, štirizvezdičnimi bordeli, oboroženimi oporečniki, pripravljenimi, da vas ugrabijo, s svojimi rudosledci, polturisti ... Lucien je s po poštarsko oprtano torbo iz umetnega usnja oddirjal v noč. Turistična ulica, Ulica neodvisnosti, Ulica mednarodnega premirja, Pogrebniška ulica, Rudninska ulica, Bakrova ulica, Ulica prve revolucije, Ulica tretje revolucije, Ulica prave in iskrene revolucije ... Pred lokalom: mesarsko rvanje med kopači, stavkajočimi študenti in plačanci, nekaj zaradi spolnega nasilja, ki ga je zagrešila skupina kopačev nad neko študentsko ledik mamo, zvesto obiskovalko Tramvaja. Izvlekel je svoj notes, načečkal, kako železnice, ruda in nebrzdano poželenje vodijo v razkroj teles, ustvarjenih po podobi bogastva ...
     V Tramvaju: skoraj enak prizor, par oprsij gor ali dol. Skoraj vsi igralci so na odru ... Pihalno-tolkalna godba ... Založnik je točno prišel na sestanek in se je pogovarjal z ledik mamo račko. Sedel je, naročil pijačo. Založnik se je otresel dekleta.
     »Tvojemu rokopisu nisem posvečal kaj dosti energije. Prebral sem prvo polovico in zdi se mi sijajno, kako tvoja dvajseterica likov brez konca in kraja blodi po tistem stanovanjskem bloku iz razlogov, ki jih ne gre vedno izreči. Všeč mi je jezik, v katerem se spopadajo, pa robate besede, humor ...
     »Napitnino ...«
     »Presneto znaš z besedami. Pisatelj, to se vidi. Tvoji liki se zelo lepo umeščajo v prostor. Vidim jih na odrskih deskah, morda celo tu v Tramvaju, tamle na podiju ...«
     S prstom je pokazal tja, kjer so zasedali ruski pihalci.
     »Če prav razumem, me boš objavil?«
     »Kaj me to tako rajcaš?«
     »Vinski opoj smrdi po zvijači. Dva kozarčka in izgubiš glavo. Pijanost od piva: majhen paradiž.«
     »Odpelji me v Bratislavo in naj bom kraljica tvojih sanj!«
     V njun pogovor se je vsiljevalo klobasanje sosedov.
     »Ne tako hitro, Lucien! Rad bi, da tekst čisto na novo napišeš. Dvajset likov je preveč za tvojo dramsko pripovedko.«
     Lucien ga je topo gledal.
     »Potrebujem tekst z največ desetimi liki. Skrči jih z dvajset na deset in ti objavim ta biserček.«
     »Imate uro?«
     »Misliš, da je to, kar hočeš od mene, mogoče?«
     »Izpusti moje joške, kaj me tako izsiljuješ?«
     »Če greš v posteljo z dvema račkama, je to samomor.
     V eni noči ti izsesata vse kalorije.«
     »Ti si gospodar svojega teksta, to, kar zdaj nosijo eni, moraš preložiti na druge.«
     Zunaj: strel.
     »Imate uro?«
     »Ostal bom pri svojih dvajsetih likih, gospod.«
     Zunaj študentje kričijo po krvni osveti.
     »Imate uro?«
     »Potem pa si najdi drugega založnika!«
     »15. člen: Znajdi se, kdor se more!«
     »Imate uro?«
     Zunaj: kopači, kletve, himne Druge republike, kronika vodstvenega spora. Skoraj na silo je Malingeauju izpulil svoje besedilo.
     »Skrčil bom like, ti pa le glej, da ...«
     »Poslušaj, Lucien, medtem mi pa napiši novelo, sedem tisoč znakov o ambicijah Generala oporečnika.«
     »Je gospod za družbo ...«
     »Zakaj General oporečnik in ne tiri ali celo rudniki?«
     »Napitnino ...«
     »Odpelji me daleč od Tramvaja, v Sarajevo.« (str. 99–101)

Roman Tramvaj 83 (Tram 83) je izšel leta 2014 pri pariški založbi Éditions Métailié in vzbudil izjemno pozornost. Preveden je v najmanj 13 jezikov. Nagrade: Roseggerjeva nagrada (Peter-Rosegger-Literaturpreis, Gradec), 2018; mednarodna nagrada Hiše svetovnih kultur (Internationale Literaturpreis – Haus der Kulturen der Welt, Berlin), 2017; nagrada Etisalat za literaturo (Etisalat Prize for Literature; zdaj 9mobile Prize, Nigerija), 2016; velika nagrada literarnih združenj (Grand Prix of Literary Associations, Kamerun), 2015; velika nagrada SGDL za prvi roman (Grand Prix SGDL [Société des Gens des Lettres] du premier roman, Francija), 2014. Roman je bil leta 2016 nominiran za mednarodno Bookerjevo nagrado, več nominacij je zbral tudi v Franciji v letu izida.

Fiston Mwanza Mujila je leta 2020 objavil svoj drugi roman – La danse du vilain, leta 2021 pa pesniško zbirko Le fleuve dans le ventre.

Performans je način pisanja. Ko nastopam, širim besedilo in ga dopolnjujem, pišem naprej. Performans je pisanje. Ko nastopam, sem z družino in predniki. Vsi so z mano na odru, potrebujem družinsko energijo, energijo svoje vasi, celotnega Konga.

Fiston Mwanza Mujila

Niso vse noči potekale po enaki kronologiji piva, glasbe, plesa, ledik mam v cvetu svežosti, pasjih ražnjičev in norosti. Tisti, ki so ponoči hodili ven, so poznali štorijo, recimo temu, prozodijo dogodkov, krč okoliščin, žalobno romanje v neznano. Včasih so začeli z zvodenelimi ledik mamami, prešli na poetičen ples na ležiščih bordela Iz oči v oči pri noni Iz mesa in krvi, to nadgradili z džezom, za uvod pili kuhano vino, se mastili z mačjim ragujem z olivami, kuhanim rižem, pasjimi ražnjiči in krompirjem z žafranom, kadili indijsko konopljo, se do zob oboroženi spuščali v Poligon rudnika Upanje, noči so prinašale srečo tistemu, kdor jih je znal izkoristiti, prave noči so bile dolge in množično obiskane, prave noči so bile vselej razgibane, prave noči niso bile več varne pred korupcijo in nizkimi udarci, prave noči so smrdele po glavobolu, pljunkih in travmah ljudi, ki so gradili ta lepi strti svet ... (str. 181)

Ko pišem v francoščini, sem doma in lahko pohištvo sestavim, kot želim. Ko pišem v nemščini, pa je tako, kot če bi bil pri prijatelju, in moram paziti, da ne poškodujem pohištva. Dom v nemščini je videti tako, da nimam gesla za medmrežje in v hladilniku ni hrane. Preden odidem, pospravim za sabo, da je stanovanje takšno, kot sem ga dobil. V svahiliju pa se počutim kot pri starih starših, ki živijo kot v muzeju, uporabljajo stole iz 60. let. Počutim se, kot da bi pisal v fiktivnem jeziku, ker je v svahiliju napisanih malo knjig. Je pa tudi francoščina postala fiktiven jezik, ker živim v drugi jezikovni stvarnosti.

Fiston Mwanza Mujila v pogovoru z Aleksando Gačić na Vodnikovi domačiji (iz prispevka Nadine Štefančič, rtv.slo.si, 5. 3. 2019)

Kongovski pisatelj Fiston Mwanza Mujila (1981) živi v Gradcu. Marca 2019 je bil gost literarnega festivala Fabula, na Vodnikovi domačiji, kjer je imel performans, se je pogovarjal z Aleksandro Gačić. Pisatelj in dogodek sta bila predstavljena v oddaji Osmi dan 7. marca 2019. Na slikah so voditeljica oddaje Polona Balantič, avtor in prevajalka romana Katja Zakrajšek.

SO MESTA, KI NE POTREBUJEJO LITERATURE, AMPAK SO LITERATURA

Stopajo izprseno, preudarno. Ponosna so in zavedna, četudi ovešena z vrečami za smeti.

Fiston Mwanza Mujila, TRAMVAJ 83

V KNJIGARNO >>>

Performans je način pisanja. Ko nastopam, širim besedilo in ga dopolnjujem, pišem naprej. Performans je pisanje. Ko nastopam, sem z družino in predniki. Vsi so z mano na odru, potrebujem družinsko energijo, energijo svoje vasi, celotnega Konga.