Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu podarimo novelo El Greco slika velikega inkvizitorja Stefana Andresa.

Ted Hughes in Sylvia Plath leta 1956

Za večino ljudi obstajava samo v knjigah, moja nevesta in jaz.

Zadnjih petintrideset let sem zgrožen le nemočno opazoval, kako je najini življenji pod sabo pokopal blaten plaz apokrifnih zgodb, lažnih pričevanj, obrekovanj, izmišljij, mitov, kako sta najini resnični, kompleksni osebnosti nadomestila klišejska lika, kako sta se skrčili v popreproščeni podobi, izrezani po meri občinstva, ki hlepi po senzacijah.
Ona je postala krhka svetnica, jaz okruten izdajalec.
Molčal sem.
Do danes.

V sebi je imela nekaj versko fanatičnega, neučakanega hrepenenja po višji obliki čistosti in tudi svetniške in nasilne pripravljenosti, da sebe – svoj stari, lažni jaz – daruje, ubije, da se bo lahko znova rodila, čista, svobodna in predvsem pristna.
V sedmih letih, ki sva jih preživela skupaj, je nisem nikoli z nikomer – niti z najinima otrokoma – videl takšne, kot je bila v resnici, kot sem jo poznal jaz, žensko, s katero sem živel, žensko, ki je bíla s kopiti in me kot razdražena kobila do krvi ugriznila v lice ob najinem prvem srečanju.
Nisva se objela, drug na drugega sva planila.
Prhajoč – od užitka, od sreče – sem iz njenih las potegnil rdeči trak, iz njenih ušesnih mečic povlekel srebrne uhane, najraje bi še njeno obleko raztrgal na kosce, jo slekel vsega tistega okrasja dostojnosti, uslužnosti in uglajenosti, neiskrenosti.
Bilo je neusmiljeno, bolelo je.
Bilo je resnično.
Drug drugega sva uplenila.
Še ne štiri mesece pozneje sem se z njo poročil.
Vedeti bi moral, da za žensko, ki grize, namesto da bi poljubljala, ni razlike med ljubiti nekoga in se z njim boriti. Zase bi moral vedeti, da sem s krajo traku in uhanov v resnici sunil samo njen lišp, ki sem ga shranil kot najimenitnejšo trofejo. Kdor ljubezensko razmerje začne na tak način, ve, da se v srčiki te ljubezni skrivata nasilje in uničenje. Dokler jima ne sledi smrt. Za enega od naju je bil to konec od samega začetka.
Preživel naj bi le eden, bodisi jaz bodisi ona.
V lakomni nasilnosti, ki se imenuje ljubezen, sem našel sebi enako družico.
 

Ljubil sem jo, nikoli je nisem prenehal ljubiti. Če je bil njen samomor brezno, kamor me je hotela zvabiti, da bi me požrla, vsrkala vase, da bi postala eno telo, ji je to tudi uspelo. Sem ženin, ki ga je smrt vzela za talca in bo na vekov veke zvezan s svojo nevesto v posmrtnem zakonu, tako neločljivo, kot je v času življenja hotela, da sem samo njen.
Njeno ime je moje ime.
Njena smrt je moja smrt.
 

Verjamem v nekaj, čemur pravijo resnični jaz, in vem, kako redko ga je mogoče slišati, videti, ko se končno osvobodi iz kokona zlaganosti in šibkosti, zavrže krinke, ki si jih natikamo, da ugajamo drugim, jih zavajamo. Bolj ko je resnični jaz nevaren, bolj prefinjene so naše maske. Bolj jedek ko je strup, ki bi ga z neizmernim veseljem izbrizgali v druge – da bi jih ohromili, umorili – slajši je nektar, s katerim jih vabimo k sebi, da ostanejo v naši bližini, nas ljubijo.
Bila je opojno dišeča steklenička, polna strupa.
Nikdar prej nisem srečal človeka, pri katerem bi si bila ljubezen in sovraštvo tako blizu, da med njima skorajda ne bi bilo razlike. Ničesar drugega si ni želela, kot da bi nekoga ljubila, a sovražila je, če se je to tudi res zgodilo. Ničesar drugega si ni želela, kot da bi bila ljubljena, a je vsakogar, ki jo je kdaj ljubil, za to ljubezen neusmiljeno kaznovala.
 

Za zunanjostjo, ki je prekipevala od veselja, se je skrivala plaha zajčica s stekleno dušo, otrok, poln strahov, morastih amputacij, samic, električnih usmrtitev. In jaz – zaljubljeni šaman – sem častil krhko, ranjeno dekletce, njen resnični jaz, se trudil storiti, kar ljubezen od ljubimca zahteva: ker sem jo ljubil, je bila moja naloga, da jo kot žensko in pisateljico iztrgam iz objema neiskrenosti in jo spravim tako daleč, da bo zaslišala svoj glas. Prestrašeni glas, besni glas, sitni glas, s katerim se je pritoževala nad malenkostmi, ohromljeni glas, s katerim je poniževala in mučila druge, prepovedani glas, s katerim je kot pobesnela boginja maščevanja izrekala kletve nad vsakomer, ki jo je prizadel. Njen kamniti jezik se je moral naučiti plesati v ritmu njene duše, črne duše, ki jo je – upravičeno – navdajala z grozo. Jaz sem bil tisti, ki sem moral poskrbeti, da bo vstala od mrtvih.
Le da takrat še nisem vedel, da s tem osvobajam in uničujem tudi sebe.
Njena blaznost je moja blaznost.
 

SVOJO SVINČENO TEŽKO DUŠO SEM PRELIL V TA MRŠAVI KALUP, JI SLEDIL VEN – IN JA, JAZ SEM TO REKEL, JAZ!

Connie Palmen, TI SI REKEL

Prevedla Mateja Seliškar Kenda

Connie Palmen
(Foto: © Annaleen Louwes)

Connie Palmen (1955) je študirala nizozemščino in filozofijo na amsterdamski univerzi in se oplajala predvsem ob idejah Sartra, Foucaulta in Derridaja, pisala o njih eseje in znanstvene članke ter jih pozneje vpletala tudi v leposlovje. Svoj prvi roman, Zakoni (De wetten; slov. prevod 2009), je objavila leta 1991 in z njim zaslovela doma in na tujem ter postala finalistka prve mednarodne nagrade IMPAC (1996), za drugega, Prijateljstvo (De vriendschap, 1995), pa je prejela nizozemsko nagrado AKO. Roman Ti si rekel (Jij zegt het, 2015) ji je poleg nagrade Libris prinesel nagrado mladih nizozemskih bralcev De Inktaap, nominaciji za nagradi ECI in Fintro ter številne prevode. Slovenski je izšel med prvimi.
Connie Palmen

═══════
17. avgust 2020 – 90. obletnica rojstva Teda Hughesa

═══════

Od trinajstega leta sem si polnil glavo z miti, sagami, ljudskimi pripovedkami, skrivnim svetom magičnega, poseljenim s krutimi bogovi, ki so žrli svoje sinove, in mogočnimi boginjami v izmenjujočih se podobah device, matere, pošasti. Prek sestre so se temu znanju pridružili še astrologija, tarot in plošča ouija. Pri dvajsetih sem bil sposoben izdelati horoskop za vso družino, prijatelje, zlasti za prijateljice, da bi izvedele, s kom si lahko ustvarijo nebesa na zemlji oziroma koga se morajo kar najbolj izogibati. Vsako jutro sem pogledal, kako so se razporedili planeti in zvezde na nebu in kaj mi imajo povedati.
Če bi na dan najinega srečanja prisluhnil sporočilom, ki mi jih niso le nežno šepetali, pač pa kričali na vse grlo, bi se tistega večera zaklenil v svojo sobo, ne bi odšel na predstavitev prve – in tudi zadnje – številke naše pesniške revije, in je sploh ne bi nikoli spoznal, ali pa morda kdaj drugič, ko v zvezdah ne bi pisalo, da me tistega dne čaka pogubno srečanje, eksploziven trk astralne energije, ki bo za vselej spremenil moje življenje.
Skeptičen vedeževalec sem, zvezdam nisem dovolj verjel.
Šel sem.

Franz Marc (1880–1916), Füchse (Lisici, 1913)

|||

Zadnjih petintrideset let sem bil molčeč talec njenega mita, razstavljen v mavzoleju kot relikvija tragičnega zakona. S pisanjem biografov, hagiografov, novinarjev, akademikov in eksegetov sva kot neločljiva celota vstopala v domišljijo milijonov, z očkom in mamico kot nemima pričama, in najini temni plati sta se povsem prepletli v strastni zgodbi, iz katere ni bilo izhoda in v kateri so bile vloge določene že pred tisoč leti, njeni protagonisti pa brez lastne volje ubogajo zakone, kot jih določa usoda.
V trenutku njene smrti, ki si jo je izbrala sama, sem podedoval tudi njen jezik, postal izvrševalec njene posmrtne slave in s tem kot rabelj izvršil kazen nad samim sabo. Z izdajo zbirke
Ariel sem svetu izročil vrv, s katero so me – in vse, ki jih je imela rada – lahko obesili. Kot v vseh tragedijah je bil tudi tokrat glavni antagonist sleparski čas, in sicer z vzponom militantnega feminizma, ki je začel sveto vojno in iskal Boga, ki bi mu lahko njegove zagovornice darovale žgalno daritev in kaznovale grešnega kozla. Dolga leta je mojo javno usmrtitev spremljala množica rjovečih žensk, ki so nad glavami mahale s transparenti, na katerih je pisalo »Morilec!«. Vernice so romale na Golgoto v Heptonstall, zatikale svojo jezo kot meče v njen grob in vedno znova uničile nagrobnik, ko so skušale moj del njenega priimka spraskati proč.

Dostikrat sem se spomnil, kako mi je v zadnjem tednu svojega življenja – ekstatična, ker je našla svoj pesniški jaz – rekla, da je skoznjo spregovoril Bog, in kako sem ji takrat prestrašeno pokril usta z dlanjo, kot bi se dalo bogokletne besede še potisniti nazaj v molk. Kajti tudi usoda govorcev v imenu boga je določena v nespremenljivi, večno ponavljajoči se usodi puščavnikov, križarjev, džihadistov, prerokov in čarovnic, mučencev vere, ki – globoko prepričani o svojem poslanstvu – blaženi končajo na grmadi ali križu. V dnevnikih sem v neštetih odlomkih naletel na obupno logiko njene želje po darovanju. Boleč zapis je nastal v Yaddu, ko je – kratek čas noseča z najinim prvim otrokom – zapisala, da je njena največja želja, da bi bila nagrajena za svoje žrtvovanje. Naj sem še tako trpel ob teh besedah, me je njeno globoko zakoreninjeno prepričanje o sveti nalogi prisililo k priznanju, da se moja žena kljub materinstvu ni mogla osvoboditi lastnega mita. Nobena ljubezen ni bila dovolj velika, da bi jo odvrnila od sebe in da ne bi izvršila dejanja testamenta, ki ga je spisal njen oče. Svoje telo je dala za Besedo, in verniki še danes klečijo pred oltarjem življenja, ki se je darovalo poeziji.

Največji licemerci so vedno tisti, ki s hinavsko ogorčenostjo zatrjujejo, kako se mrtvi ne morejo več zagovarjati pred obtožbami in očitki, zato da lahko nato gnev preusmerijo v najbližje preživele in vanje izpraznijo magazin do zadnjega naboja. Kot da se živi lahko zagovarjajo pred rafalom klevet, obrekovanja, podtikanj in govoric, kot da je zagovor proti lažem sploh mogoč, tudi ko si še sposoben govoriti.
Biografi se obnašajo kot lastniki tvojega obstoja. Svoje ukradeno življenje sem našel v knjigah, bral sem o svoji ljubezni, zakonu, občutjih, mislih in dejanjih, ki so jih namesto mene interpretirali prijatelji in neznanci, osupnil ob dejstvih, ki so bila na lepem zanikana ali spreobrnjena, ob besedah, ki so mi jih polagali v usta in jih nikoli nisem izgovoril, ob značajskih lastnostih, ki jih nimam. Popolnoma neznani, na hitro obogateli novinarji in preiskovalci so uporabljali najini imeni z domačnostjo, ob kakršni se mi je obračal želodec. Babilonska industrija okrog moje božanske žene je moj zaprti, skrivni svet spremenila v vaški semenj, kjer sem, privezan k sramotilnemu stebru, stal gol na ogled občinstvu, ki je lačno senzacij grizljalo kikirikije.

|||

Po samomoru moje črne muze sem bil prepričan, da me imajo bogovi na piki. Bil sem preklet, blodil sem med prikaznimi in vse ženske v svojem življenju okužil z melanholično temačnostjo, iz katere sem zase črpal tragično veselje, ki je njih uničilo. Leto in pol po njeni smrti sem se poročil z mlado žensko iz dežele moje mladosti, kmečko hčerjo, zakoreninjeno v zemlji, brez literarnih ambicij, depresij in želje po smrti, žensko, ki je rešila otroka in mene, namesto da bi njo rešil jaz. Ker je razumela lisice, je razumela mene, ni me priklenila na verigo ko kakšnega kmečkega psa sredi dvorišča, pustila me je, če sem odšel po svoje. Počakala je, da sem se vrnil. In vrnil sem se vsakokrat.
Frieda in Nicholas sta odrasla in se izselila v odročne kraje na rob sveta, v bunkerje, kamor sta se zatekla pred kultom, ki je zrasel okoli mame, ki so jo očitno vsi tako dobro poznali, onadva pa nanjo nista imela prav nobenega spomina.
Pisemske pesmi, ki sem jih v zadnjih tridesetih letih napisal svoji ženi, sem sam komaj doživljal kot pesmi. Zdele so se mi preveč intimne, preveč surove, preveč nedodelane in zaupne, da bi jih objavil v času svojega življenja. Iskanje njene resnične zgodbe in priznanje moje je bilo nekaj med njo in mano, sem si mislil.
Dokler nisem zbolel.

Zaradi odpora do izpovedne, avtobiografske književnosti, diaboličnega strahu pred najglobljim osebnim pa tudi togih prepričanj o tem, kaj je prava poezija, sem se do konca življenja izmikal svoji katarzi.
Toda osvobodilo me ni sámo pisanje
Pisem za rojstni dan, pač pa njihovo razkritje. Svoje neveste sem se lahko spominjal, jo priklical iz podzemlja in popeljal proti soncu samo tako, da sem potegnil tančico s prve osebe ednine, ki sem jo drugim vedno prikrival, jo skrival za masko metafore ali analogije. Kokon lažnega jaza, iz katerega sem vsa leta najinega zakona poskušal potegniti njo, je po njeni smrti postal moja kletka in je lisjačka – ki je v mojih sanjah skakal v neprebojno steklo celice – ves ta čas zadrževal pred vrati. Mojo nevesto so mi ukradli in stran odvlekli krvoločni psi, požrli so jo, si prilastili zgodbo najinega življenja in jo izmaličili, jaz pa sem bil preveč ponosen in preveč me je bilo sram, da bi še sam postal del pisunske horde, ki sem jo moralno zaničeval in zaradi katere si toliko let nisem mogel priti na čisto s svojo ljubeznijo do nje.
Dokler se mi ni smrt toliko približala, da sem jo lahko slišal. Nagnila se je nadme in mi z glasom moje neveste prišepnila, da so
dramatis personae najinega čustvenega sveta vedno stremele k temu, da jih drugi spoznajo in slišijo. In jaz, ki sem bil tako dolgo sovražnik najbolj razkrivajočega v jeziku, sem svojo svinčeno težko dušo prelil v ta mršavi kalup, ji sledil ven – in ja, jaz sem to rekel, jaz!

Fascinantno je, kako je Connie Palmen slogovno opisala njun zakon in tragičen konec –
s tonom, ritmom in močjo, kakršni so odlikovali Teda Hughesa. Palmenova je skoraj izginila kot avtorica, bila je Hughes.

Jožica Grgič

Zadnja britanska izdaja Pisem za rojstni dan (Faber & Faber)

Ted Hughes je Pisma za rojstni dan (Birthday Letters) objavil petintrideset let po Sylvijini smrti in le nekaj mesecev pred svojo. Za zbirko je prejel nagrado Forward za najboljšo pesniško zbirko, nagrado T. S. Eliota ter nagrado Whitbread za poezijo in »knjigo leta«. Zbirko je v slovenščino prevedel Veno Taufer, izšla je leta 2005 pri Cankarjevi založbi.

Ted Hughes je bil britanski »poeta laureatus« od leta 1984 do smrti. Poleg poezije – pri nas sta izšla še pesniška zbirka Vran (1999) in izbor v zbirki Lirika (1988) – je pisal kratke zgodbe, eseje, drame in knjige za otroke ter urejal in prevajal. Hughesova dela izhajajo pri britanski založbi Faber & Faber, ki je izdala tudi njegov prvenec The Hawk in the Rain (1957).

V pesnikovo čast je Združenje pesnikov v Londonu leta 2009 ustanovilo nagrado Teda Hughesa – Ted Hughes Award – ki je ena najuglednejših britanskih pesniških nagrad.

Postskriptum

Ted Hughes je umrl 28. oktobra 1998 za srčnim infarktom. Leto in pol pred smrtjo se je zdravil za rakom na črevesju in bolezen večini svojih bližnjih prikrival. 13. maja 1999 so se Hughesa, ki je leta 1984 prejel naziv pesnik lavreat Anglije, spomnili s spominsko slovesnostjo v Westminstrski opatiji, ki sta se je udeležila tudi kraljica Elizabeta in princ Charles. V svojem nagovoru je Seamus Heaney dejal, da ga nobena smrt zunaj družine ni tako prizadela kot smrt njegovega prijatelja Teda Hughesa, ki ga je opisal kot »a tower of tendernes and strenght«, steber nežnosti in moči. Frieda Hughes je pesnica in slikarka. Preselila se je v Avstralijo in se vrnila v Anglijo, ko je oče zbolel. Nicholas Farrar Hughes je 16. marca 2009 napravil samomor v svojem domu na Aljaski.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.