Še do brezplačne dostave.

O, BLAŽENI MOŽ, KI GA LJUBIJO MUZE!

Heziod, TEOGONIJA, DELA IN DNEVI

Longin, O VZVIŠENEM

Prevedel, spremni študiji in opombe napisal Kajetan Gantar

Foto: Igor Modic

     To govorile so Zevsove hčere mi z glasom razločnim,
dale, da utrgam za žezlo si lovora bujno mladiko,
čudo prečudno! In vame vdahnile so govor božanski,
glas, da bi pel o prihodnjih in pel o preteklih dogodkih,
rod presrečnih, nesmrtnih bogov mi slaviti velele,
zmerom pa z njimi začnem naj in z njimi končam svojo pesem!
Toda – čemu le izdajam skrivnosti
o hrastu in skali‹?
     Dajmo, začnimo zdaj z Muzami! Muze tam gori v Olimpu
Zevsa očeta slavijo, veselje mu v duši budijo,
vse – kar jè, kar bó in kar je biló – jim je znano,
vse ved
ó in opevajo, iz ust jim drsijo besede,
sladke in neutrudljive. V domovju Gromovnika Zevsa
vse se iskri, ko boginj ga oblivajo svetli glasovi;
sveti vrhovi Olimpa donijo, don
é bivališča
neumrljivih bogov. A Muze prepevajo pesem,
z zvokom nesmrtnim slavijo bogov častito družino,
kar sta spočetka rodila jih Zemlja in N
ébes prostrani,
kar se iz teh rodilo bogov, dobrot je delivcev.
Slavo pojo tudi Zevsu, očetu bogov in zemljanov,
z Zevsom njih pesem začne in z Zevsom njih pesem konča se,
Zevs je najs
ílnejši vseh bogov, nad vsemi po môči!
Muze slav
é rod ljudi, slavé rod silnih Gigantov,
s pesmijo Zevsu vedrijo srce v olimpskem domovju,
Muze, olimpske boginje, rojene egidonosilcu.
     V klancih El
évtera, tam v Pieríje gorah, Mnemozína,
mati spomina, Kron
ídu očetu je Muze spočela,
Muze – oddih od skrbi, bolečin in tegob pozabljenje.
Proč od nesmrtnih bogov je zahajal k njej Zevs svetovalec,
družil se z njo devet je noči na svetem ležišču.
Toda ko leto prešlo je in letni se časi zvrst
íli –
meseci že so se stekli, že mnogo dni je minilo –,
ona devet mu hčer
á je rodila, enakih po čúdi:
njihova skrb je le pesem, brezskrbno srce jim je v prsih.
Čisto pod vrhom sneženim Olimpa je Muze rodila,
tam je njih lepo domovje in tam njih bleščeča plesišča.
Blizu domujejo H
árite ljubke in Hímeros z njimi
v srečnem obilju. In Muze prepevajo pesem prijetno,
v hvalnicah svojih slavijo zakone in skrbne navade
neumrljivih bogov, prepevajo z nežnimi glasi.
     Šle so tedaj na Olimp, namenjene k Zevsu očetu,
v zvokih prelepih slaveč ga prepevale pesem božansko.
Črna je zemlja dajala odmev glasovom njih pesmi,
tla od stopinj so prijetno donela. Njih oče na nebu
vlada z donečim grmenjem in z bliskom, od ognja ožganim.
S silo premagal očeta je Kronosa, modro je ur
édil
vse med nesmrtniki, častne je službe bogovom razd
élil.
To so prepevale Muze, v olimpskih domovih živeče,
zbor deveterih hčera, rojenih iz silnega Zevsa:

Muz, helikonskih boginj, zdaj najpoprej pesem zapojmo,
Muz, ki na sveti planini prebivajo, vrh Helikona,
rajajo lahnih stopinj ob tolmunu studenca temačnem,
plešejo tamkaj okrog oltarja mogočnega Zevsa.

Najprej si nežno telo okopljejo v viru Permésa,
v svetem Olmejskem studencu, v igrivih vodah Hipokrene,
skopane plešejo, rajajo vrh helikonske planine,
v kolu prelepem in ljubkem ubirajo urne korake.
Vrh zapustijo nato, zagrnjene v gosto meglico,
z glasom prelepim pojoč ponoči gredo na sprehode,
Zevsa slavijo egidonosilca in Hero argejsko,
silno gosp
ó, ki se v zlatih sandalih sprehaja po zemlji,
hčerko egidonosilca slav
é, svetlooko Ateno,
Fojba Apolona ter lokostrelko – Artemido lovko,
tudi Pozejdona z njimi, ki nosi zemlj
ó in jo stresa,
Temis častito in z njo spogledljivo slav
é Afrodito,
Hebo, ovenčano z zlatimi venci, in zalo Diono,
Japeta, z njim premetenega Kronosa in pa Letojo,
Zarjo slav
é in Sonce mogočno in Luno sijočo,
Zemljo in moč Okeana, slavijo Noč črno temačno,
sveti rod drugih bogov, nesmrtnih in večno živečih.
     Muze le-te so Hezioda učile prelepega petja,
nekdaj, ko ovce je pasel pod sveto gor
ó helikonsko.
     Najprej so Muze se name obrnile s tole besedo,
Muze, olimpske boginje, rojene egidonosilcu:
     »Kmečki pastirji, vi glota leniva, vi sami trebuhi!
Znamo povedati mnogo laž
í, podobnih resnici,
znamo, če hočemo, tudi povedati čisto resnico!«

Kozmogonija je stara toliko kot človeštvo: človek si je že od početka postavljal vprašanja o izvoru sveta in naravnih pojavov. Nobenega dvoma ni, da je takšno pesništvo obstajalo tudi pri Grkih, saj najdemo njegove sledove že pri Homerju, nekaj teogonij pa nam je znanih tudi iz poznejših obdobij.

Iz te tradicije je torej Heziod črpal snovi za svojo Teogonijo. Na ustno dediščino, ki je vgrajena vanjo, kažejo med drugim številni stereotipni verzi, (»klišeji«, ) in v presledkih ponavljajoči se ustaljeni izrazi, (»formule«). Ravno to so namreč najbolj tipične značilnosti ustnega pesništva: ob ustaljenih izrazih se pevčev ustvarjalni napor za hip odpočije, hkrati pa najde občinstvo v njih zanesljivejšo oporo svojemu spominu.

Manj stereotipnega gradiva in več individualnih potez vsebuje druga Heziodova pesnitev, Dela in dnevi. Vendar se tudi ta v precejšnji meri naslanja na ustno tradicijo kozmološke poezije, zlasti v opisih raznih mitov, ki jih pesnik vpleta v prvi del pesnitve, na primer v opisih mita o petih človeških rodovih ali mita o Pandori.

Drug pomemben vir, iz katerega črpa pesnik za to pesnitev, pa je bogata zakladnica ljudskih pregovorov. Vendar ostaja ob tem odprto vprašanje, koliko dolguje pesnik splošni ljudski modrosti, koliko pa zajema iz lastnih življenjskih izkušenj.

Iz spremne študije

Klío, Melpómena, Tálija in Erató in Evtérpa,
z njimi Terps
íhora pa Polihímnija in Uraníja,
z njimi Kal
íopa, ta je najvišja med vsemi sestrámi,
kraljem častitim ob strani sprehaja se v njihovem spremstvu.
     Kogar s častjo ovenčajo hčere mogočnega Zevsa,
kogar ob rojstvu uzró v božanski kraljevski rodbini,
jezik mu z roso prijetno oblijejo – temu besede
sladke iz ust drsijo kot med. In ljudstvo ga gleda,
kadar pravično ureja postave in pravde razsoja:
mož se ne ušteje, ne zmoti – s preudarno in modro besedo
sprte pobota, prepir poravna in konča razprtijo.
     Kralji razumni imajo od tod čudovito sposobnost
blagih besed, ki z njimi mirijo srdite meščane,
kadar na zboru možje tožarijo v lastno se škodo.
Kadar pa kralj nastopi, prekaša vso množico zbrano:
kakor boga ga slavijo s spoštljivo prijetnim čaščenjem.
Vse to poklanjajo Muze ljudem v presveto darilo!
Kajti od Muz in od Fojba Apolona, ostrega strelca,
pevci postanejo pevci, svirači umetni na zemlji,
kralji od Zevsa. O, blaženi mož, ki ga ljubijo Muze!

Heziod, Teogonija, 1–96

Zdajšnji je rod iz železa: podnevi nikdár ne počiva
žalost in bridka nadloga, ponoči pritiskajo nadenj
težke skrbi, ki pošiljajo bednim ljudem jih bogovi.

Vendar bo tudi v nesrečo kaj dobrega včasih kanílo.
     Zevs pa tudi ta rod umrljivih ljudi bo uničil,

kadar ljudem lasje bodo že ob rojstvu siveli:
oče takrat ne bo sinu, ne sin očetu podoben,
gost bo gostitelju mrzek, prijatelju mrzek prijatelj,
brat ne bo maral za brata, kot prej bilo je v navadi,
staršev otroci na starost ne bodo nič več spoštovali,
čeznje se bodo jezili, jih zmerjali z grdo besedo,
božji izginil bo strah, otroci roditeljem svojim
dali ne bodo preužitka v zahvalo, drug drugemu s silo
rušili mesto in dom; in pest bo krojila pravico.

Sveta prisega, pravičnost, dobrota – vse to bo brez cene.
Bolj bodo v čislih nasilni možje in mojstri zločinov,
pest bo edina pravica, občutek sramu bo izginil,
podlež bo žalil pravične in škódoval boljšemu možu
s svojo zahrbtno besedo, ob krivo prisego podprto.
Bednim ljudem bo povsod prepirljiva zavist za pet
ámi
z zlobnim pogledom in s srcem, ki uživa ob bližnjega škodi.
Zemlji, ki polna širokih je cest, slovo bosta dali,
lepo telo si v belo prosojno tančico odeli,
proč od ljudi, v nesmrtnikov krog, na Olimp se povzpeli
Čednost in z njo Sramežljivost. Ljudem umrljivim ostala
sama bo žalost in skrb; pred zlom ne bodo več varni.

Heziod, Dela in dnevi, 176–201

Ali je klasična kultura res nekakšen abstrakten politikum, ali pa predvsem življenje in delovanje ljudi, ki so z njo prepojeni? Neposredni udeleženci te tradicije burne zgodovinske prelome dojemamo manj epohalno, sámo tradicijo pa docela poosebljeno. Zelo preprosto je. Brez učenjakov in posrednikov, kakršen je Kajetan Gantar, bi bila klasična kultura res tisto, kar v njej številni vidijo: samozadostna in duhovno prazna laudatio temporis acti. V resnici pa je ta hip bolj živa, kot je kadar koli bila.

Marko Marinčič, Pogledi

In v resnici se Longinov spis loteva številnih vprašanj s področja literarne teorije in kritike. Na zunaj niti nima značilnosti sistematičnega priročnika, tako kot na primer Aristotelova Poetika, ampak prej obeležje retorično lepo oblikovanega besedila. Vendar v primerjavi z Aristotelovo Poetiko odpira nekaj zanimivih vpogledov in izraža tudi nekatere precej drugačne ocene in vrednotenja antičnih literarnih snovanj in dosežkov. V marsičem, zlasti pri vprašanjih stilistike, skuša Longin pokriti »bele lise«, ki jih občutimo ob prebiranju Aristotelove Poetike, v nekaterih pogledu pa se od nje tudi dovolj jasno distancira. Tako na primer Longin skoraj povsem odpravi oziroma prevrednoti vsebino izraza mímesis, ključnega pojma, ki je Aristotelu veljal za odločilni prepoznavni znak med poezijo in nepoezijo. Longin mu daje bistveno drugačen pomen in precej ožji pojmovni obseg: medtem ko za Aristotela mímesis pomeni »posnemanje« v pomenu »prikazovanje« ali »ustvarjalno ponazarjanje«, pa vidi Longin v mímesis samo še zgledovanje ob velikih vzorih, skorajda epigonstvo. Gre za zgledovanje ob tistih posnemanja vrednih, a nam in tudi vsem poznejšim rodovom nedosegljivih in neprekosljivih vzorih, ki so jih aleksandrinski učenjaki s svojimi vztrajnimi mikrofilološkimi napori in interpretacijami skušali za vse čase kanonizirati. Sem sodijo Homer in Heziod, triada velikih tragikov Ajshil, Sofokles in Evripid, dalje deveterica lirikov, med katerimi izstopata Sapfo in Pindar, pa kanon zgodovinarjev, med katerimi izstopajo Tukidid, Herodot in Ksenofont, deseterica velikih atiških govornikov na čelu z Demostenom, ne nazadnje pa tudi Platon, ki ga Longin pogosto citira in vidi v njem velikega besednega umetnika, čeprav mu verjetno tudi njegova filozofija ni bila tuja; upravičena se zdi domneva, da se je Platon še pogosteje pojavljal v manjkajočih odlomkih trakata. Nasploh avtor v najvišji vrh vzvišenosti postavlja trojico Homer – Demosten – Platon. V traktatu je eno samo mesto, kjer se Longin skuša približati prvotnemu pojmovanju mímesis kot posnemanju tiste ustvarjalne sile, ki nas vedno znova preseneča v naravi (XLIV, 5): »Ob vzvišenih vsebinah se ni treba poniževati – ..., ampak se spodobi, da posnemamo naravo, ki je ustvarila človeka, in mu pri tem na obraz ni nataknila tistih udov, ki jih rajši ne imenujmo ...«

Iz spremne študije

 

Foto: Igor Modic

Kajetan Gantar

Rodil se je 11. oktobra 1930 v Ljubljani. Je dr. literarnih znanosti, klasični filolog in prevajalec, upokojeni redni profesor za latinski jezik in književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani in njen zaslužni profesor. Akademik, izredni član SAZU od leta 1993 in redni član od leta 1997. V letih 1999–2005 je bil podpredsednik SAZU, v letih 2008–2011 pa član predsedstva SAZU. Umrl je 16. junija 2022.

Življenjepis in bibliografija:
SAZU
Cobiss

XIII – O posnemanju

     1 Čeprav Platon (da se vrnem k prejšnji temi) teče v skoraj neslišnem toku, vendar ni zato nič manj veličasten; ti, ki si bral Državo, gotovo dobro poznaš to njegovo lastnost.
      »Ljudje, ki nimajo izkušenj z razumnostjo in krepostjo, ljudje, ki se vedno ukvarjajo samo s pojedinami in podobnimi užitki, se seveda valijo navzdol in tam tavajo skozi življenje; nikoli se niso ozrli navzgor, proti resnici, nikoli jih ni tja zaneslo, niti niso okusili nekega trajnega in čistega ugodja, ampak vedno tako kot živina gledajo navzdol in se sklanjajo nad zemljo in nad mize, se pasejo in prežijo na hrano, se parijo in v poželenju po vsem tem se med sabo potolčejo in se z železnimi rogovi zaganjajo drug v drugega ter se s kopiti pobijajo v svoji nenasitni požrešnosti.«
     
2 Ta mož pa nam, če ga nočemo prezreti, tudi dokazuje, da poleg naštetih vodi do vzvišenega še neka druga pot.
      Kakšna in katera je ta pot? To je posnemanje in tekmovanje z velikimi pisatelji in pesniki preteklih obdobij. In ta cilj, dragi prijatelj, imejmo vedno čvrsto pred očmi!
      Mnogo piscev je namreč božansko navdihnjenih od tujega duha na podoben način, kot sporočilo pripoveduje o Pitiji. Kadar se približa trinožniku, ki stoji na kraju, kjer je v zemlji razpoka, iz katere se dviga, kot pravijo, božanska sopara, postane pri priči noseča od božanske moči in takoj začne v navdihu izgovarjati prerokbe. Podobno tudi iz vzvišene žlahtnosti starodavnih piscev v duše tistih, ki z njimi tekmujejo, pritekajo kot nekakšni tokovi iz posvečenih ust. Tudi če kdo sam ni nagnjen k zamaknjenosti, ga takšni pisci navdihnejo, da postane deležen božanske veličine, ki prihaja od drugih.
     
3 Je mar edinole Herodot postal največji posnemovalec Homerja? Že pred njim sta bila to Stezihor in Arhiloh, bolj kot vsi drugi pa Platon, ki je od tega homerskega potoka izpeljal k sebi nešteto studenčkov. Mogoče bi za to potrebovali še kaj dokazov, če jih ne bi bili zbrali in razporedili že Amonij in njegovi učenci.
     
4 Takšno dejanje ni tatvina, ampak kot nekakšno odslikavanje lepih značajev ali lepih upodobitev ali umetnin. In mislim, da Platon ne bi tako vzcvetel v svojih filozofskih spoznanjih niti se ne bi mogel tako poglobiti v poetične vsebine in izražanje, če se ne bi, pri Zevsu, z dušo in srcem spustil s Homerjem v tekmo za prvenstvo, tako kot se mlad borilec spopade s tekmecem, ki ga je dolgo občudoval, ga morda kar s preveliko bojevitostjo izziva na dvoboj in zgrabi za kopje v spopadu, ki zanj ni brez koristi.

     
Takšen prepir je koristen ljudem,

kot pravi Heziod. Takšna tekma za venec slave je v resnici plemenita in vredna zmage; in tudi če v njej koga porazijo njegovi predhodniki, to zanj ni nečastno.

XIV – Pomen velikih vzornikov

      1 Torej je dobro, da si tudi mi, kadar se ukvarjamo z nečim, kar zahteva vzvišenost izražanja ali vznesenost občutij, v duhu predstavljamo: »Kako bi morda kaj takega povedal Homer? Kako bi to in to povzdignil Platon ali Demosten ali v zgodovinopisju Tukidid?« Če si bomo kot za tekmo zastavili pred sabo sijaj katere od omenjenih oseb, bo to našega duha kar nekako zaneslo do idealnih meril, ki smo si jih zamislili.
     
2 In to še tem bolj, če bi si v domišljiji zamislili vprašanje: »Kaj ko bi tole, kar sem zdajle povedal, slišal Homer? Ali Demosten? Kakšen vtis bi moja beseda naredila nanju?« V resnici bi bila to velika preskušnja, če bi si za naše besede zamislili takšno razsodišče ali gledališče in če bi morali naše račune podvreči razsodbi takšnih herojev, sodnikov in prič!
     
3 Še bolj spodbudno pa bo, če bi dodal: »Kako bo moje spise po moji smrti sprejela vsaka naslednja generacija?«
      Če pa bi bilo koga ob tej misli strah povedati nekaj, kar ne bi preživelo dan dlje kot njegovo lastno življenje in njegov čas, potem so dela, ki se spočenjajo v njegovi duši, nepopolna in slepa, kot da bi šlo za splav, saj niso ustvarjena za prihodnji čas, da bi prestala sodbo zanamcev.

Večer, posvečen osemdesetletnici dr. Kajetana Gantarja, 26. oktobra 2010 v Modrijanovi knjigarni v Ljubljani. Na 4. fotografiji je dr. Primož Simoniti (z dr. Milčkom Komeljem), na 5. pa dr. Gantar z dr. Eriko Mihevc Gabrovec. Pogovor je vodil dr. David Movrin. (Foto: Igor Modic)

PREŠERNOVA NAGRADA 2022

Dr. Kajetan Gantar je prejemnik velike Prešernove nagrade 2022 za življenjsko delo.

Dr. Kajetan Gantar v oddaji Pričevalci na TV Slovenija ob svoji devetdesetletnici (1. del, 2. del).

Iz obrazložitve Strokovne komisije za književnost

Akademik Kajetan Gantar, klasični filolog svetovnega ugleda, eden ključnih slovenskih intelektualcev svoje generacije, avtor dveh avtobiografskih knjig (Utrinki ugaslih sanj, Zasilni pristanek), se v slovensko kulturno zgodovino zapisuje z veličastnim prevajalskim opusom. Kot prevajalec sodi med naše najpomembnejše, med tiste, ki si niso le požrtvovalno naložili posredniške in razlagalske naloge, temveč jim je bilo dano to nalogo opravljati z umetniškim čutom, s posluhom za slogovne razpone in odtenke izvirnih besedil, predvsem pa z neomajno jezikovno samozavestjo, z vero v izrazno moč slovenščine.

Prispevek Kajetana Gantarja k slovenskemu poznavanju antične književnosti in filozofije je neprecenljiv. Dolgujemo mu prevode Homerja (izbor iz Odiseje), Hezioda (Teogonija, Dela in dnevi), Pindarja, Sapfo, Ajshila (Uklenjeni Prometej, Peržani), Sofokla (Antigona, Kralj Ojdip, Elektra), Evripida (Ifigenija v Avlidi), Aristotela (Poetika, Nikomahova etika), Teofrasta, Teokrita (Idile), Plutarha, Prokopija, Plavta (Hišni strah, Komedija o loncu), Terencija, Katula, Propercija, Horacija, Ovidija (izbor iz Metamorfoz), Psevdo-Longina (O vzvišenem), več svetopisemskih knjig ...

Za antologijo in prevod Rimske lirike je l. 1969 prejel Sovretovo nagrado, za prevod dveh Plavtovih komedij pa l. 1972 nagrado Prešernovega sklada.

K večini svojih prevodov je napisal obširne spremne študije, prav tako k nekaterim starejšim prevodom Antona Sovreta, ki jih je z diskretnimi, a učinkovitimi posegi približal sodobnemu bralcu in so po njegovi zaslugi še vedno berljivi.

Modernost, ki jo odsevajo ti spoštljivi, a odločni posegi, pride še toliko bolj do izraza v Gantarjevih lastnih prevodih. Antika, kot jo spoznavamo skozi te poslovenitve, ni prevlečena s patino, nima enotne govorice, vedno enakega glasu, ampak nam govori v različnih slogih, bobneče ali potihem, od daleč ali zelo od blizu, s filozofsko preciznostjo ali z realistično neposrednostjo. Skozi prevode Kajetana Gantarja se nam antična književnost ne kaže kot zgodovinska kurioziteta, niti ne kot zakopani temelj naše kulture, temveč kot nekaj svežega in navdihujočega. Prevajalčev prožni duh nam je ustvaril klasično tradicijo, ki bo, kot vsaka prava klasika, dolgo ohranila živost.

Vir: Znani so prejemniki Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada leta 2022

Posebna številka revije Keria, izdana leta 2010, ob osemdesetletnici Kajetana Gantarja
(Klik na sliko omogoča prenos celotne revije.)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.