Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu v spletni knjigarni podarimo roman Reber Carla Frodeja Tillerja.

KAJ, HUDIČA, JE S TEM MULCEM?

Rudi Podržaj, SIMONOVE PRIČE

Simon me vedno poišče v kopalnici. Ve, da čez dan večino časa preživim v gugalniku ob cvetlicah. Tako večkrat plane v kopalnico tudi, kadar sem v svoji sobi, denimo pri kuhanju. Ko me ne najde tam, pokliče svojo babi s tistim že globokim, moškim glasom, kar se mi zdi neverjetno srčkano. Navadno se ne odzovem. Rada imam namreč, da me najde sam, da se mi pritihotapi od zadaj in me objame kakor kakšno od svojih deklet ter me poljubi na vrat, renčeč kakor mlad volkodlak. »Jaz se bom kar s tabo poročil, babi.«

BABICA

Učiteljica

Nisem utegnila odložiti torbice v kabinetu. Zadnjih nekaj metrov sem morala steči. Vrata zbornice so bila samo priprta in za vsak primer sem mimo hušknila po prstih. V stranišču sem naglo preverila, če so vse kabine prazne, obesila torbico na kljuko in komaj še dosegla školjko. Kašasta vsebina, ki sem jo pred pol ure zaužila kot zajtrk, mi je kot lava narasla iz želodca in se boleče zbila skupaj v prsih, v ozki odprtini požiralnika. Hipna telesna groza – oh, samo da ne poči. Usta so mi široko zazevala v krču, školjka je za zaveso solz zamigljala kot potopljena bela skleda ... Končno je zletelo ven. Prvi in drugi pljusk na sredo luknje, tretji tudi malo po sedalu. Zatipala sem za toaletnim papirjem in si obrisala brado, nato še rob sedala. Spustila sem vodo in pol minute počakala v kabini, da se kiselkasti vonj vrnjenega zajtrka vsaj za silo izgubi skozi odprto okno.
     Splaknila sem si usta in obraz. Pogledala sem se v ogledalu, pričakujoč razmazano šminko in bledico. Če bi bilo le to. V davežu bruhanja so mi po obrazu in vratu počile številne žilice – bila sem kot nemarno našminkana frklja z ošpicami. Ali kot narkomanka, glede na to, da sem se vidno tresla.

1. Babica
2. Učiteljica
3. Varnostnik
4. Sošolka
5. Sošolec
6. Mama
7. Stari ata
8. Bratranec
9. Stric
10. Soseda
11. Psihologinja
12. Oče

     Skušala sem popraviti barvno kemično katastrofo okoli oči in na trepalnicah, a se mi trud ni poplačal – iz očesa je zdrknila solza in se ujela v ščetine maskare. Nenadno sem jeknila, se pridušila v ihtenje ... Ne, razmazana šminka ni bila razlog za jok, niti ni bilo jutranje bruhanje in posevki rdečih lis – pragmatične petintridesetletne izobraženke se ne solzijo kar tako. Jokala sem, ker sem zakoračila v sedmi teden nosečnosti ... Ampak ne, tudi to ni bil čisto glavni razlog.
     V zbornici sem najprej naletela na ravnatelja. Navadno sem bila precej vedra, in vzbujala bi pozornost, če bi bila zdaj drugačna. »O, dobro jutro. Lep dan, a ne?« Nujna, samoobrambna hinavščina, ki cuza le tebe samega. Davek, ki ga (ob lastnih nesrečah) plačujemo samodeklarirani dobrovoljčki.
     Namenil mi je hladen, začuden pogled, ki verjetno ni bil začuden (vedno je namreč videti tak zaradi preveč izbuljenih oči). In se znova zagledal v mapo.
     Spet mi ni privoščil besede, a tega sem bila lahko le vesela. Smerdel ni bil človek, ki bi govoril iz priljudnosti. Besede je uporabljal le, če te je hotel pokarati ali te obvezati z znanimi »brezpogojnimi zahtevami«. Je pa znal biti izredno dojemljiv, družaben in strpen, če je ravno dajal intervju za nacionalno televizijo.
     Za njim sem naletela na Janjo, najboljšo prijateljico v tej razčlovečeni ustanovi, torej le znanko. »Živjo, Janja. Kako si? Si dobro spala?«
     »Še kar. Sanjala sem, da me je moj razred preganjal z noži in sekirami.«
     »Se pravi, osmi b
No, nič čudnega,« sem zamrmrala in jo navznoter zaničevala, ker je moje retorično vprašanje vzela zares.
     »Prav zanimivo je bilo.«
     »Aja? More se ti zdijo zanimive?«
     »Ni bila mora. Mislim, ni mogla biti, saj sem se ves čas smejala. Zdelo se mi je, da mi nič ne morejo. Najbrž zato, ker sem imela mitraljez.«
     »Če bi jaz lahko samo sanjala. Tvoj razred imam prvo uro, zdajle.«
     »Torej Zajca in Gaboriča. Uboga ... Ti povem sanje?«
     Nisem rekla ne ja ne ne, vendar sem sedla za mizo in si začela, podpirajoč glavo, pripravljati gradivo za njen osmi b, da bi ta koza ja doumela: me ne vidiš, kako sem vsa lisasta in potrta in razdrta? Življenje mi razpada, ti pa me hočeš moriti s svojimi brezveznimi sanjami. V naslednji sekundi pa sem se ustrašila ravno tega (da bi mi prebrala misli), zato sem jo hitro pogledala s pristnim zanimanjem.
     To ji je zadostovalo. »No, najprej sem sanjala, da sem na fronti, potem pa sem se kar naenkrat znašla pred tablo. Ampak mularija je bila drugačna ...«
     Janja je bila tipična slavistka, vase zagledana narciska, ki je imela veliko srečo, da je slabo zaznavala provokacije učencev. Če je kakšno slučajno dojela, pa je ukrepala takoj in z vso ostrino. Mularija jo je upravičeno imela za strogo trapo, a ker sama tega ni vedela, je ni moglo motiti. Srečnica ... Za njeno obsedenost s pripovedovanjem sanj je vedel ves učiteljski zbor, poslušala pa sem jo le jaz, zato sem se lahko imela za njeno prijateljico.
     In mi jih je tudi zdaj pripovedovala, prijateljici, celih deset minut, sama pa sem ji kimala, mhm, ja, aha, jo občasno pogledala in si med tem pripravila gradivo za cel dan (doma pač nisem utegnila).
     »Razumeš ti to, Maja?« sem jo spet zavestno zaslišala, ko se je njen ton obarval s smehom. »Mitraljez je bil samo sanjska slikica, simbol. Moje orožje je ocenjevanje. Če te kdo napade, se pač braniš. Za posiljevalce ženska ne sme imeti milosti.«
     »Po moje ne, ja.«
     Z zanimanjem me je premerila. »Kaj pa ti?«
     Presenečeno sem ji vrnila pogled. Jo mar enkrat zanima, kaj se dogaja z mano, kakšne težave ima nekdo, ki ni ona? »Jaz? Kaj jaz?«
     »Mislim, kaj si sanjala?« je rekla in zazehala, češ, še ti se razgovori, jaz pa bom medtem razmišljala kaj svojega.
     »Ah, jaz nisem nič sanjala.« Naložila sem si knjige in papirje v stolpič in stopila k vratom. »Moram iti, se vidiva.«
     »Ne, Maja, to ni možno,« je zakvakala za menoj. »Sanjala si gotovo, ker vsi sanjajo. Ti pa verjamem, da se sanj ne spomniš. Preveč si se ...«

     Bila sem že v avli. Pa še prekleto je možno, da ne sanjaš, sploh če celo noč ne spiš. Če celo noč hlipaš, zabita z nosom v blazino, da te ne bi slišala mama, ki misli, kako se bo njena hči čez par mesecev poročila, končno. A hči se ne bo poročila, ne. Njen ljubi Bojan gre drugam in ne bo več njen ljubi. Ona pa bo sama vzgajala njegovega otroka in preostanek življenja ugotavljala, koliko mu je podoben. In če mu bo res podoben, le kako bo to prenesla ... oh, oh ...
     Dosegla sem že vrata osmega b, ko so me dejstva porazno preplavila. Namesto da bi vstopila, sem se zatekla v stranišče za učenke, preverila, če je prazno, in se neslišno zjokala pred ogledalom. Jokala ...
     Toda zamujala sem. Zastrmela sem se skozi okno in dihala, morala sem dihati, se zakrčiti v pragmatični učiteljski stroj, v avtoritativno, brezspolno osebnost, ki ne dopušča ... ki ne dopušča ničesar. Čeprav sem nekoč tudi sama bila otrok, tudi sama bila v osmem razredu (sedmem osemletke), zaljubljena v prezgodaj oščetinjenega barabina, ki je pragmatični brezspolni učiteljici biologije pil kri in s tem navduševal nas sošolke, hihitave trape, bodoče spolne sužnje.
     Nenadoma sem se jasno spomnila naše učiteljice biologije in se zavedla, da ni mogla biti brezspolna. Da je tudi ona imela svoje travme. Kakšne? Kakšni preparirani mladostni črvi so se zvijali za njenimi srepimi očmi, za trdo črto njenih ustnic? Kakšno zvijajočo se čutnost je zamrznila v togi drži hrbtenice? Zagledala sem jo kot suh učiteljski stroj, ki skriva v sebi mrtvoudno ženskost, zavezano maščevanju
ker so jo izkoristili, človeški svet pa se dela prijaznega in strpnega. Strpnega do koga? Do strpnih? Ali do prezgodaj oščetinjenih barabinov, do nadutih Bojanov, ki zrastejo v vsem prijazne, priliznjene lažnivce?!
     Zdrgnila sem napol posušene srage solz in pocincala na pragu stranišča, saj sem cincala tudi navznoter: naj se pogreznem v prava čustva ali naj stopim naprej, v uradno požegnano laž, v suh boj med mularijo? Pogledala sem na uro, vzdihnila. In odločno odkorakala proti razredu, togo vzravnana petintridesetletnica. Ne, za čustva ni bilo več časa – it's a hard place, punči.

     * * *

Če mi smrkavec vsaj enkrat na teden ni česa zakuhal, sem se začel spraševati, ali je z njim kaj narobe ... Prav sovražil sem ga. Morda zato, ker je bil tako razvajen in ker je imel vsega tako polno rit. Najbolj pa sem ga sovražil, ker ga šola ni hotela disciplinirati.

VARNOSTNIK

On me je torej že gledal enako hrepeneče, s svojimi kot morje modrimi očmi, tako iskrenimi. Nagnil se je k meni in že sva se toplo poljubljala. Torej, avto je ropotal na mestu, postajališče je bilo polno ljudi, midva pa sva se tam poljubljala. Ne vem, koliko časa – svet je bil odpoklican.

SOŠOLKA

Rudi Podržaj (1967) je avtor štirih knjižnih del, Simonove priče (2013) so njegov tretji in zadnji roman. Zaposlen je v grosupeljski splošni knjižnici. Fotografija je zajem zaslona (YouTube) pogovora v Mestni knjižnici Grosuplje v »noči knjige« leta 2021.

Gaborič se nikoli ni hvalil, češ, kako sem to in ono podrl. Hvalile so se one. Zanj se ni vedelo, kdaj je podrl prvo. Bil je legenda, o kateri se ni spodobilo vedeti, kdaj je izgubil nedolžnost. Ker bi bil še vedno lahko kje kdo, ki bi jo prej kot on. Mi pa smo vanj hoteli verjeti še naprej, zato ga o tem nismo spraševali.

SOŠOLEC

     Navadno sem precej vedra, sem se opomnila, ko sem vstopila v učilnico. Torej sem se odprla z bolečim nasmeškom, še preden sem dosegla kateder. Morda za gostim nasmeškom ne bodo opazili bruhalno porodnih ošpic in oteklih vek. »Dobro jutro, mladina, kako ste?«
     Odziv razreda je bil običajen, posebnega odgovora ni bilo. Le odsotni pogledi, začeli so se zehaje vleči na svoja mesta, tu in tam panična skrivanja nekih stvari. Zdaj bodo še kake tri minute klepetali, sama jih bom potrpežljivo opozarjala, še posebej Gaboriča, ki bo kot vedno obsedel na okenski polici in se delal, da me ni.
     Ja, odziv razreda je bil običajen. A tega jutra sem se prvič zares videla z njihovimi očmi, ker sem se hote postavila v njihovo kožo, sprašujoč se, ali bodo opazili spremembo na svoji učiteljici biologije. Aha, torej me vsak dan takole sprejmejo, vsak dan skrivajo svoje male skrivnosti pred mano kot pred gestapom, prezgodaj oščetinjeni barabin pa nalašč obsedi na okenski polici. In ko se njegovi podaniki, prej zbrani okoli njega, izgubijo v klopi ...
     Šele zdaj mi je potegnilo, zakaj vedno obsedi na tisti polici. Ja, ima se za glavnega modela, potem pa pride ta »glupa« učiteljica in mu ukrade občudovalce – primat oblasti se preseli nanjo. Aha, zato torej vsakič vzame v roke mobi, si poišče igrico in začne s prezirljivim izrazom tipkati nanj. Če pomislim, da sem ga do danes zaradi tega imela za zgolj otročjega ...
     Gaborič je res obsedel na polici. Razporedila sem si gradivo po mizi, mu dala čas, da bi se morda le odvlekel v klop. Ko sem dvignila pogled, je, jasno, imel mobi že v rokah.
     »Simon,« sem rekla mirno, medtem ko sem odpirala dnevnik, »sedi na svoje mesto in pospravi telefon.«
     »To ni telefon, učiteljica, to je mobitel.«
     Razlegla so se hihitanja njegovih oboževalk. Presenečeno sem jih pogledala in v njih proti svoji volji zagledala sebe. Saj. Prav mi je. Tudi jaz sem se nekoč hihitala popolnim bedarijam, samo da bi se prikupila najpredrznejšemu bedaku v razredu.
     Špela mi je bila v tem najbolj podobna. »Kaj je, Špela, se ti to zdi smešno?«
     Svetlolasa odličnjakinja je le zmignila z rameni in se zazrla vame s porogljivim nasmehom, češ, stara, kaj pa ti veš ... Zabolelo me je – ista jaz, pa ji ne morem ničesar dopovedati. Pri njenih letih sem bila tudi sama razvita kot kakšna osemnajstletnica, lepa, pametna, in zaradi te pameti sem tudi mislila, kako bom spreminjala svet, zato sem zaničevala vse fante, ki niso ustrahovali učiteljic ali jim vsaj dosledno jezikali. Vzdrhtela sem od besa, ko sem dojela, da bi na Špelinem mestu tudi sama oboževala Simona. Saj sem tudi ga, pred dvajsetimi leti, le da mu je bilo ime Bojan.
     Bes se mi je nesrečno spridil v usmiljenje do Špele ... ali morda do same sebe. »Veš, Špela ...« sem zahropla razčustvovano, a se odsekano ustavila.

     Nisem ji mogla pred vsemi razlagati, kako sem tudi  sama imela svojega Simona, svojega boga, ki mi je na valeti brez razmišljanja vzel telo, medtem ko sem bila sama prepričana, da me jemlje celo, za vedno. In najbrž ji tega ne bi razlagala niti na samem.
     V mučno tišino je vpadel Simon, seveda ne, da bi me rešil. Smrkavec si me je drznil oponašati. »Veš, Špela, razumi me, jaz sem že stara. Ne ločim med telefonom in mobitelom.«
    
     Špela se je zasmejala prva, ostali za njo.
     V vzgibu neke pozabljene, otroške pramanjvrednosti sem se ustrašila, da bi me res imeli za staro in zaostalo. Nekaj bi morala reči, po možnosti nekaj mladostnega ali sarkastičnega. »No no, Simon, ne reče se mobitel, ampak mobilnik.«
     Razred je utihnil, zazijal od presenečenja, da sem jih presenečeno pogledala tudi sama. In ko sem jih, so vsi soglasno planili v oglušujoč krohot. Potresali so z razprtimi čeljustmi, rdeči v lica in z veseljem v očeh, gledali vame, v neumno tastaro, ki jim je vsa bleda vračala pogled, otrplo sedela in, in ... ni vedela nič. Tudi Simon se je spakujoče krohotal na svoji polici, nič več užaljen – spet je imel pozornost podanikov.
     Zakaj se smejejo? Kaj sem rekla takega? Naj jih vprašam? Ne, rajši ne.
     In prav v tem trenutku se je krohot še okrepil, kakor da bi mi brali misli – tastara pojma nima, v čem je vic.
     Sram me je začel hromiti, vse bolj sem skušala dojeti, čemu se smejijo, bila pa sem le vse bolj zmedena, torej smešna. Nazadnje sem pomislila, da mi mogoče kaj visi iz nosu. Potipala sem se z roko. Kaj hujšega. V mularijo je kar planil nekakšen režalni demon in jih pridvignil. Divjali so, rjoveli, se trkljali ...
     Moj pogum se je vdal in sesul vase. V očeh sem začutila vlažno sladkost in režeči se obrazi so izgubili ostre robove, zamigljali ... Življenje je posrano, to je pač dejstvo ... Smeh v ozadju ni bil več poniževanje, postal je neosebno hrumenje, slika resnične človeškosti in hladna okoliščina posranega življenja – onesnaženost zraka, ki jo s studom sprejmeš, ker se ji ne moreš izmakniti.
     V sebi sem se medlo začudila – koliko časa je minilo, odkar sem stopila v učilnico? Nisem razumela ... Na najnesrečnejši dan svojega življenja sem z veliko tesnobo stopila v to učilnico. Trudila sem se prikriti svojo zasebnost, biti vedra, strpna, priljudna. In šestdeset, sedemdeset sekund kasneje se mi nedolžni otročiči požrešno režijo v obraz. Z občutljivostjo mrhovinarjev so zavohali mojo nemoč in se zajedalsko zasesali v bedni preostanek mojih čustev. Nedolžni otročiči hijen, šakalov, ki bodo zrasli v mrhovinarje prikritih identitet. In kot odrasli se ne bodo več takole smejali, le prikrito posmehovali.

Presenečeno sem ga gledala, vsega nedolžnega na vratih, in na lepem nisem več vedela, zakaj sem ga hotela zlasati (čeprav ga še nikoli nisem). Sem kaj pomešala? Saj sploh ni videti kriv. Kaj je že bilo? Nisem se mogla spomniti in morala sem sesti.

MAMA

Še vedno je imel tak hudičev pogled, s tem da se je tisti otroški ošabnosti pridružila še posmehljivost. Seveda prikrita. Ni se spodobilo, da bi se očitno posmehoval lastnemu staremu atu. A sem to vseeno opazil, in sicer prek bolečine, ki se mi je ob njegovem pogledu zavrtinčila nekje v predelu srca.

STARI ATA

Hudoben naklep zoper družbeni dogovor? Ne, saj družbeni dogovor hudobije ne občuti. Tako ob prašičji smrti tudi Simon ni občutil drugega kot osuplost nad resnico, ko se je moral s sveta posloviti nekdo, na katerega je bil navezan. In rezultati so bili navdušujoči. Srečal se je z mistiko, v prašičji smrti zaslutil svojo smrt. Celo moj stari je bil navdušen. Čeprav on verjetno misli, da je za prave okoliščine poskrbel njegov Gospod, he he.

STRIC

     Zdrznila sem se ... kot omotična levinja, ki se za hip povrne iz območja smrti in pri svojem telesu zaloti hijene, kako že užitkarsko grizljajo njene za življenje potrebne mišice. V naslednjem hipu sem že stala pokonci in rjovela. Tulila. Razreda in Gaboriča nisem gledala iz oči, temveč iz ust. Stala sem na svojem gibajočem se jeziku, s katerega so pršele iskre sline, in gledala navzdol v prestrašene mrhovinarske obraze, zazrte v nekaj nad mano, verjetno v moje oči.
     »O ja, kreteni nedonošeni, kar režite se! Kar veselo, punce! O ja, Špela, le daj, rezgetaj še malo, saj rezgetaš sama sebi! Ti je všeč Simon, a?! Kaj te vzburja na njem? Njegova nadpovprečna inteligenca ali umazana ušesa?! In eno in drugo, najbrž! ... Ja kaj pa buljite, idioti?! Se vam ne zdi več smešno?! Smejte se, no, dajte! ... Kaj je, Gaborič, ne boš več duhovit?! Da ti povem v glavo – sploh nisi duhovit. Ponavljaš razred, torej si butast ali len ali oboje. In nikar ne skušaj biti več pameten pred ljudmi, ki ti pamet vlivajo v glavo! Se boš moral pač na drugačen način znebiti kompleksov. Za začetek bi lahko, recimo, vzel knjigo v roke in se o-pis-me-nil! Razumeš ti to, ti idiot nedonošeni kretenski?!«
     Stiskala sem pesti in ustnice, drhtela, molčala ... Molčala? Torej mi je zmanjkalo teksta. V nastali smrtni tišini sem se sesedla nazaj za kateder, zadihana in s ponorelim srčnim utripom. Nisem obrisala potke edine solze vzdolž nosu. Ponosno sem jim jo kazala, medtem ko sem avtoritativno preletela osemindvajset parov prestrašenih oči, tako osuplih, da ...
     Da sem se počasi le zavedla, kaj sem jim ravnokar ... Izrjovela sem jim svoje misli, neposredno. Oh, te ... in tudi te ... Uničujoče me je stisnilo v želodcu: konec, moj poklicni samomor. No ja, ali pa še ne. Ne smem se vdati. Če bodo opazili, da sem se zbala, sem pečena. Nadaljevati moram na enak način, potem pa naj bo, kar pač bo. Izgubiti nimam kaj.
     Gaborič je tam na okenski polici otrpnil, krhek kot posušena jajčna lupina. Divje sem zapičila pogled vanj, da se je še bolj pobelil, ves izničen in ponižan v tisto, kar je pač bil (razvajen blond butec). »Zdaj pa izgini v klop, če si hočeš dobro! Zaradi mene pa greš lahko tudi v ... kamor hočeš!«
     Odvlekel se je na svoje mesto, tiho, zdaj z bolj zgovorno barvo kože na obrazu in vratu. Z barvo, ki me je pomirila in zadovoljila – temno rdeča, višnjeva, skoraj vijoličasta. Poglej no, pohodila sem ga kot ščurka. Mogoče me celo ne bo šel ovajat k ravnatelju.

     Odprla sem učbenik in poudarjeno mirno zalistala naprej, nazaj, vmes ihtavo (kot bi odgnala muho) obrisala potko tiste solze. Potrebujem dve ali tri minute njihove popolne pozornosti, medtem ko jim sama ne bom privoščila niti pogleda. O ja, priznali mi bodo, kdo je šef. Naj me le sovražijo, če se me bodo na ta račun dovolj bali, da me bodo spoštovali. To lahko požrem in prenesem. Sicer pa – me kdo ljubi? Me je mar že kdo kje kdaj zares ljubil?!
     Po treh minutah »poglobljenega« listanja naprej nazaj, ko sem se zadosti nahranila z njihovim v plahost pogreznjenim molčanjem, sem blagovolila spregovoriti. »Danes bomo govorili o fazah oploditve, posebej se bomo ustavili ob trenutku, ko se semenčica pregrize v jajčece.«
     Tu sem prekinila samo sebe (čim sem zaznala najrahlejši vzgon hihitavega vzburjenja med klopmi) in se preventivno razburila. »In brez kakšnih bedastih pripomb ali režanja! Verjemite mi, v teorijah o razmnoževanju ni nič smešnega, in to boste skozi leta sami ugotovili. Ampak jaz ne mislim čakati do takrat – zahtevam disciplino in resnost že danes, tukaj in zdaj!«
     Odprla sem učbenik, kjer je bila narisana shema ženskih spolnih organov, in ga jim visoko dvignila. »Prosim za popolno pozornost. To, kar vidite ...«
     Počasi sem stopila mednje in začela deloma predavati, deloma brati iz učbenika. Seveda nisem prvič govorila o tem, zato sem bila lahko prisotna na poseben način, da sem temo predstavljala rutinirano, s čustvenejšim delom sebe pa sem, medtem ko si je razred kaj zapisoval, neubranljivo zapadala v medmisli.
     Glej, kako govorim o teh stvareh; kakor da je človek kakšna žival. Kakor da je ženska le samica, moški pa ni Bojan, ampak le samec, ki odloži svoje seme in odide. Nehote sem položila dlan na trebuh. Oh, je to možno? Se res dogaja? Ne sanjam? Ne, ne sanjam. Mama bom. Torej sem tema lastnega predavanja.
     »Preberi ta del,« sem s prstom pokazala eni od ubogljivejših učenk in se vrnila sedet za kateder. Bila sem utrujena. V mislih mi je svinčeno sedel Bojan. Ta Bojan, ki ga pravzaprav zame več ni. Ki je zajedalsko ves tu. Ki me obseda prav zato, ker je odšel.

* * *

Obup na njegovem obrazu mi je povedal, v kakšne muke ga spravlja moj prijazni, brezskrbni nasmešek. Moral je ugotoviti, da se ne delam nedostopne, ampak da mi zares ni zanj. Zasmilil se mi je. In hkrati se je v meni pojavila misel, ki je bila verjetno prevod čiste vednosti nekako sem vedela, da sem prva punca, ki ga je zavrnila.

SOSEDA

Zdaj pa nekaj povsem drugačnega. Simonove priče so z literarne plati Podržajev najbolj uspeli roman. Razlog je tudi v strukturi romana: če sta bila prva romana z dolgoveznima prvoosebnima pripovedovalcema in pridigarskim tonom  nekoliko razvlečena, je slednji sestavljen iz dvanajstih posameznih pričevanj s trdno dramaturgijo in pogostim suspenzom, ki vleče po obračanju strani.

Iva Kosmos, Dnevnik

Čez čas je njegov svinčnik utihnil. Stopila sem k njemu in mu poškilila prek rame. Res lepa mandala. Čeprav se mi je zdela ... Je to sploh mandala? Izgledalo je preveč realistično. Tunelasta črnina z belino v središču. In nobenega simbola nisem opazila, nobene arhetipske četvernosti.

PSIHOLOGINJA

Zakaj se jezi name? Vzgajal sem ga tako, kot je tudi moj oče mene. In z mano je vse v redu. Imam zelo ugledno službo, imam veliko prijateljev na pomembnih položajih, ki niso samo prijatelji. Razumemo se, ker se hočemo razumeti. Več ko nas je, močnejši smo. Med nami velja kodeks časti, ustni dogovor, smo tisti pravi ljudje, ki jih je zgodovina čakala toliko časa – klan pragmatičnih, tiha podpolitična elita, ki dejansko premika stvari ... Skratka, vsi mi zavidajo ali me vsaj občudujejo. In tudi on me je. Zakaj me ne več? Kaj, hudiča, je s tem mulcem?

OČE

     Prvič sem ga zares opazila nekje na začetku sedmega razreda (osemletke). Všeč sta mi bila njegova drznost in že izrazit moški glas, ki ga je delal tako drugačnega od večine še nerazvitih sošolcev. Kadar me je pogledal, so mi po hrbtu zleteli mravljinci. Ne vem, najbrž od njegove prekipevajoče samozavesti, ki bi ji danes rekla drugače, denimo nadutost. Izžareval je karizmo moškega iz prazgodovine, samca, ki si vzame, kar si pač želi. In najbrž sem si ob vsem tem mislila, da če bi bil moj samec, bi pač kaj od prilaščenega prepustil tudi meni. Kaj pa, če bi si vzel mene samo? Nič, lepo bi bilo, sošolke bi bile gotovo nevoščljive, kar bi bilo najzanesljivejše znamenje, da ...
     In potlej si je res vzel, kar je hotel. Na valeti. In to precej ihtavo, bi rekla, kakor da je jemal nekaj, česar mu nisem prostovoljno dala. Čudila sem se – skoraj bi ga vprašala, zakaj se mu tako mudi. Spominjal me je na živčnega tatu, ki s tresočimi rokami pobira nakit iz vlomljenega trezorja. A tedaj sem tisto misel odgnala. Ne, pravzaprav je nisem zares, saj mi je bila všeč. Vzburjalo me je, da me nekdo sploh hoče okrasti. Še posebno pa Bojan, ki je prej že imel druge punce, celo lepše od mene. Ko je hotel tudi mene, me je počastil. In posebej mi je bilo všeč, da je uvidel svoje napake in zdaj hotel le mene. Saj je rekel tako. Saj si je, potem ko sva se oblekla, tudi vzel mojo telefonsko.
     Oh, kakšna trapa sem bila, cele počitnice sem čakala pred telefonom. Jeseni pa je itak odšel v internat, in nisem ga več videla. Malo sem jokcala za njim, potem sem v času srednje šole in kot študentka zamenjala kar nekaj moških. Nekega dne me je prešinilo, da so vsi podobni Bojanu. Postavni, tipično moško sebični in samozavestni.
     Podoba te moške samozavesti, ki mi je mehčala kolena, je z vsakim novim, ki je prišel in odšel, postajala vse bolj jasna. In postala sem sumničava. Da ni takale zmagovalna moška samozavest samo prazno postavljaštvo? Nadutost petelina, ki kikirika na gnoju? Ki, če kikirika zadosti prepričljivo, prepriča vsako kuro, ki tako in tako hoče biti prepričana od najprepričljivejšega petelina.
     Po zadnjem moškem, pri petindvajsetih, sem Bojana zasovražila, čeprav ga nisem videla že deset let. On je začel vse skupaj, on me je odprl, mi naravnal kompas v to kvaziljubezensko smer, tako primerno za vse kasnejše zajedavce. Zaklela sem se, da se bom v bodoče zbližala le z nekom, ki bo prijazen, pozoren, nežen, uvideven. In sem čakala, se ozirala, čakala ... dopolnila osemindvajset, trideset, triintrideset let – še vedno samska, neporočena, brez otrok. In nekega dne prejela, neverjetno, vabilo na obletnico valete. Prve po dvajsetih letih.

     Šla sem. Želela sem si, da bi on videl, kako lepa sem še vedno in kako brezhibno postavo imam, hkrati pa se zanj sploh ne zmenim. Toda doživela sem prvovrstno presenečenje. V Bojanu ni bilo več niti pičice tistega, kar je bil v osnovni šoli, hkrati pa je bil vse, kar prej ni bil.
     Predstavljal je vse, kar sem zadnja leta pri moškem iskala – utelešeno uglajenost, prijaznost, nežnost, pozornost ... Prilepila sva se drug na drugega, obsedela skupaj kljub zafrkavanju sošolcev, dočakala v tisti motelski restavraciji jutranjo kavo. Mislim, da sva se takrat res zaljubila, oba.
     Kakor vidim zdaj: sama sem se zaljubila v njegovo prepričljivost, ki ni več prepričevala o lastni moški pomembnosti, ampak o naklonjenosti do mene. On pa se je zaljubil v to, da sem tako po kurje sprejela njegovo prepričljivost, hkrati pa sem imela prsi, zadnjico in spolovilo. To ga je moralo obnoreti. Privlačna ženska brez pameti oziroma topel ženski android za moško izpraznitev ... z vodljivimi čustvi kot dodatno opremo.
     In potem je čez dobrega pol leta strastnega teleščkanja v vseh mogočih ljubezenskih gnezdih nastopil tisti dan, včerajšnji. Z velikimi pričakovanji in vsa vesela sem mu razkrila, da sem ... noseča. On pa je meni, da je pravzaprav ... poročen. Zvrtelo se mi je. Kako poročen? Zakaj pa mi tega ni povedal? In mi je povsem mirno rekel, da ga pač nisem vprašala. Potem sem ga dve uri rotila, »njemu pa je bilo žal«. Ponavljal je samo, da sva se dobro imela, a on je pač poročen, žal.
     Vse sem mu zmetala. Kako lažnivec ostane lažnivec. Kot smrkavec se je pretvarjal, da je car vesolja, kot zrel moški, da je nežen in nesebičen. Obakrat pa je hotel le eno. Neverjetno, in mislila sem, da sem se o moških kaj naučila.

     * * *

     V sedanjost učne ure sem se predramila z obema rokama na trebuhu, na še nevpadljivem gnezdu Bojanovega potomca. Čeprav sem že slišala smejanje v učilnici, so mi Bojanove oči proseče sledile v resničnost. Tako lepe, tako tople, tako predane oči ... Je možno, da so te oči lagale? Je ljubezen možno lagati? Česa pa potem ni možno lagati?
     Učenka je nehala brati – nastalo tišino je takoj nadomestil pritajeni smeh. Okoli Gaboriča se je spet nekaj dogajalo. Odločno sem vstala in stopila pred tablo. »Brez smeha, sem rekla.«
     Gaborič je dvignil roko, z nedolžnim izrazom strmeč vame. »Učiteljica, kje so na tej sliki jajčniki?«
     Zajc, njegov najtesnejši pajdaš, ki je sedel poleg, je bruhnil v zadrževan smeh. Gaborič ga je resno pogledal. »Kaj se smeješ?! Saj je rekla, da lahko vprašamo, če česa ne vemo.«
     »Glej, Simon, pozabil si čarobno besedico,« sem rekla mirno. Hotela sem si kupiti čas, se prepričati, ali me spet ne vleče na kakšno zamaskirano zdrsljivko.
     »Prosim, učiteljica,« je dejal takoj. »Kje so jajčniki, prosim?«
     Uslužno sem stopila do njegove mize in mu s konico pisala pokazala točki na risbi. »Tu in tu. Vmes je maternica, vidiš?«
     »Aha, dva sta,« je pretirano začudeno pokimal, da me je čudno stisnilo v trebuhu – nekaj ni moglo biti v redu. Zajca je znova posilil smeh.
     V naslednjem hipu je Gaborič odmaknil učbenik, pod katerim je bila ... porno revija. »Kje sta pa na tej sliki?«
     Preko cele strani se je šopirilo razgaljeno, vneto in grdo žensko mednožje. Kar zabuljila sem se tja, v šoku, in namesto da bi besno odreagirala na nesramnost, sem popolnoma nepričakovano preskočila v zasebno vesolje, zagledala sebe iz Bojanovih oči – on me je torej tako videl, gotovo, saj sem bila zanj le objekt. Samica, ki pa ni zaračunala kot ta na sliki, ampak je bila na razpolago kar zastonj.

     Čeprav je Zajca krohot dobesedno metal, je Gaborič ostal resen, vzorčna slika pridnega učenca. Spregovoril je spoštljivo. »Zakaj jo pa tako gledate? A je vaša kaj drugačna?«     
     Povozil me je, razdrl. Drhte sem odmaknila oči s tiste ... In skoraj hrepeneče poiskala njegov pogled, prosila za milost. Kaj hoče od mene? Kaj sem mu vendar naredila tako hudega?
     Glavo je pozorno, spoštljivo nagibal na stran, toda v njegovih modro umazanih očeh – odkrita jeza, hinavsko maščevanje in naraščajoče zmagoslavje, ki se bo zdaj zdaj razkrilo v očitnem veselju.
     Hipno se mi je vsilila misel, že sodba, ki je preprosto  nisem mogla zavrniti: aha, to je očitna hudobija do šibke osebe, ki se ji je ravno podrlo življenje, torej strahopetna podlost! In roka mi je kar sama poletela ter z vso težo klofnila tisto hudobno sprenevedanje, da me je ostro zabolelo v ramenu.
     »To je to!« je pohitel Gaborič in se trzaje umikal proč od mene, v strahu, da ne bi priletelo še enkrat. »Udarila me je, vsi ste videli.«
     »Lažnivec!« sem se zadrla nanj, nakar se je ves razred uporno razmrmral.
     Seveda me niso razumeli. Nisem govorila o udarcu. Hotela sem samo reči, da je Simon lažnivec na splošno, kakor je bil tudi Bojan. Da je zlagan po duši. Da spletkari, zavaja in kali vse, kar je še bistrega.
     Veselo jezno mi je pomahal s sredincem. »Čao, bejba. Sama si se zjebala. Nikoli več ne boš učila! Obljubim.«
     Hotela sem ga ozmerjati, zbrcati. Toda v naslednjem hipu, nepričakovano, me je nekaj v meni opomnilo, da bom mama. Ja, mama bom. In tole tukaj ni moj boj ... Tisti balon srda v meni se je, predrt s tem spoznanjem, skoraj hipoma izpihnil v nič. In svojega mučitelja sem zagledala drugače, trezno: z drekom se ne pogovarjaš niti ga ne pohodiš – obideš ga.
     Z olajšanjem, ki je bilo skoraj slastno, sem globoko zajela sapo in se počasi, prijetno utrujena vrnila h katedru po gradivo in dnevnik. Odšla ven. Na pragu pa me je le zmotil ženski, materinski čut – skrb za zaupanega učenca do samega konca, pa čeprav ti ta s kremplji šari po jetrih.
     Ustavila sem se ob odprtih vratih in med začudenimi obrazi poiskala Gaboričevega. »Pojdi k ravnatelju, smrkelj, dokler še imaš moje prstne odtise na gobcu. Da ti bodo lažje verjeli.«

Simonov martirij, v katerem je on sam glavni mučitelj, tudi drugih in ne samo sebe, spremljamo skozi oči tistih, ki so priče njegovemu postopnemu zorenju, rahljanju samozadostnega ega in soočanju s sabo – in lastno senco, ki se vleče pravzaprav skozi generacije. Postopoma namreč v ospredje romana sili družinska in družbena patologija, ki sploh omogoči tako destruktivno in obenem globoko obrambno vedenje, kot smo mu priča na začetku romana. Ta zažrta patologija slej ko prej zadene tudi tiste, ki z njo niso razčistili v letih, ko bi morali, temveč so perpetuirali vzorce in jih prenašali na potomce; takrat se vzorci zasukajo in delujejo navznoter, tudi kot avtodestrukcija, vendar sta Simon in njegova duša na dobri poti proti rešitvi ...

Matej Bogataj, Sodobnost

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.