SVOJE USODE SI NE IZBEREŠ SAM

Edvard Munch, Dva človeka. Osamljena (Reinhardtova kulisa), 1906/7. Museum Folkwang Essen. Foto © Munch Museum, Oslo

Ljubezen, vera, osebna svoboda, ekonomski in družbeni položaj posameznika ter pričakovanja družbe – to so teme, ki jih je Hjalmar Söderberg obravnaval v več svojih delih, tudi v romanu Resna igra. Delo je nastalo pred več kot stoletjem, a so teme še kako aktualne tudi danes in zato univerzalne. V izjemnem slogu je svoje junake in njihove zgodbe prepletel z liričnimi opisi Stockholma in nam približal duh časa, v katerem je živel. Z Resno igro je slovenski književni prostor postal bogatejši za še eno delo tega mojstra pisane besede, čigar romani sodijo med trajne pridobitve švedske književnosti.

Mita Gustinčič Pahor

Hjalmar Söderberg, RESNA IGRA

Prevedla Danni Stražar
Spremno besedo napisala Mita Gustinčič Pahor

Hjalmar Söderberg (1869–1941)

Švedski pisatelj, dramatik, pesnik in časnikar Hjalmar Söderberg je eden redkih književnikov s preloma 19. v 20. stoletje, ki s časom pridobiva nove in nove bralce. To dejstvo bi presenetilo njegove sodobnike, saj noben pomembnejši švedski pisatelj ni prejel tako ostrih kritik in povzročil takega odpora javnosti kakor prav on. (iz spremne besede)

Resno igro je začel pisati že leta 1908 med poletnim bivanjem na Danskem, in jo po nekajletnem premoru leta 1912 dokončal v nekaj mesecih. Hägg* ocenjuje, da je to najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter eden najboljših švedskih ljubezenskih romanov.

Mita Gustinčič Pahor

*Hägg, Göran: Den svenska litteraturhistorien. Stockholm: W&W, 1996

LYDIA SE JE OBIČAJNO KOPALA SAMA.
Tako ji je bilo najbolj všeč in poleg tega tisto poletje ni bilo nikogar, ki bi se kopal z njo. In ni se ji bilo treba bati: njen oče je sedel malce stran više na gričku in slikal svoj »motiv z obrobja arhipelaga« ter pazil, da ni nihče nepoklican prišel preblizu.
Stopala je proti globlji vodi, dokler ji ni segla malo čez pas. Takrat je obstala, roke je imela sklenjene na vratu, dokler se niso krogi na vodi umirili in je v valu odsevalo njenih osemnajst let.
Sklonila se je naprej in odplavala proti smaragdno čisti globini. Uživala je v občutku, kako jo voda nosi – počutila se je lahkotno. Mirno in tiho je plavala. Danes ni videla nobenih ostrižev; drugače se je včasih igrala z njimi. Nekoč je enega skorajda ujela z roko in se ob tem zbodla na hrbtni plavuti.
Ko je znova prišla na obalo, si je z brisačo hitro otrla telo in se prepustila soncu in rahlemu poletnemu vetriču, da jo osušita. Ulegla se je na ploščato skalo, lesketajoče zglajeno od valov. Najprej se je ulegla na trebuh in dovolila soncu, da jo je žgalo po hrbtu. Po vsem telesu je bila že popolnoma ogorela – enako kot po obrazu.
Mislim je pustila prosto pot. Pomislila je, da bo kmalu čas za zgodnjo večerjo. Jedli bodo ocvrto šunko in špinačo. Hrana je bila sicer dobra, a to ni prav veliko pomagalo, saj je bila večerja najbolj dolgočasen trenutek dneva. Oče ni veliko govoril in brat Otto je bil tih in čemeren. Otto je imel namreč svoje skrbi. V domovini je bilo malo dela za inženirje in jeseni naj bi odpotoval v Ameriko. Edini, ki je imel navado govoriti pri mizi, je bil Filip, vendar ni nikoli povedal ničesar, ob čemer se ne bi dolgočasila. Večinoma je govoril samo o precedenčnih primerih in pravnih zvijačah, o napredovanju in podobnih neumnostih, ki gotovo niso bile nikomur mar. Zdelo se je, kot da govori samo zato, da bi kdo kaj povedal. In med govorjenjem je s kratkovidnimi očmi iskal najboljše koščke na krožniku.
Kljub temu ji je bilo zares mar za očeta in brata. Kako nenavadno – da je lahko tako dolgočasno sedeti pri mizi z najbližjimi, ki jih ima zelo rada ...
Obrnila se je na hrbet, spodvila roke pod vrat ter se zastrmela v modrino.
In pomislila je: Modro nebo, beli oblaki. Modrina in belina – belina in modrina ... Imam modro obleko z belimi čipkami. To je moja najljubša obleka, vendar barva ni razlog, da jo imam tako rada. Razlog je nekje drugje. To je namreč obleka, ki sem jo nosila tistikrat.
Tistikrat.
In razmišljala je dalje: Me ljubi? Seveda, seveda.
Vendar, ali me ljubi zares – zares?
Spomnila se je nekega trenutka nedolgo nazaj – nekega večera sta čisto sama sedela med grmi španskega bezga. Nenadoma jo je drzno hotel pobožati, kar jo je prestrašilo. Vendar je takoj dojel, da ni na pravi poti, zato jo je prijel za roko, za tisto, s katero se ga je ubranila, in jo poljubil, kot bi hotel reči: Oprosti.
Seveda, je pomislila, gotovo me zares ljubi. (str. 5–6)

Svoje usode si ne izbereš sam. Prav tako si sam ne izbereš žene ali ljubice ali svojih otrok. Dobiš jih, imaš jih, in zgodi se, da jih izgubiš. Vendar si jih ne izbereš!

ARVID STJÄRNBLOM NI BIL ČLOVEK BREZ SAMOSPOŠTOVANJA; manjkalo pa mu je samozavesti. Ni se imel za neuspešno in ničvredno pojavo, vendar je obupaval nad svojo sposobnostjo, da bi v bližnji prihodnosti pokazal vrednost, ki jo verjetno ima. Najhuje pa je bilo, da ni zares zaupal svojim čustvom. Že nekajkrat prej je bil zaljubljen in ga je minilo ...
Ne, najbolje je počakati in videti, kaj se bo zgodilo. – Pustiti naključju, da odloči –
Stal je in s palico risal v cestni prah.
In kaj bi pravzaprav nastalo iz tega – kaj bi lahko nastalo? Poroke si namreč sploh ni mogel predstavljati. In – »zapeljati« jo?
Niti pomisliti si ni upal, da bi poskusil kaj takega. Če bi mu uspelo, bi seveda izgubil vse spoštovanje do nje. In če mu ne bi uspelo, bi izgubil še zadnji kanček spoštovanja do sebe.
Ampak – ampak, ljubi bog, kako hrepenim po njej! Hrepenim po tem, da bi jo vsaj kdaj srečal – jo kdaj videl ...
Ja, enkrat jeseni jo je res videl. Bilo je zvečer na obletnico kraljeve vladavine, ko je bila slavnostna razsvetljava z ognjemetom, množica ljudi pa tolikšna, da si se komajda premikal. Bil je stisnjen v maso ljudi na stičišču Nybroplana in ulice Birger Jarlsgatan, ko se je mimo pripeljala povorka z najlepšim evropskim kraljem – skorajda sedemdesetletnim moškim – ki je stal na kočiji kot kak rimski zavojevalec ... Stari lastnik restavracije z nekoliko šibko pametjo je ponorel od strahu pred anarhističnim nasiljem in zakričal: »Morijo kralja, morijo kralja!!« ... Trenutek zatem je Lydijin obraz zagledal le nekaj korakov stran od mesta, kjer je stal. Bil je tako stisnjen med ljudi, da ni mogel premakniti roke, da bi jo pozdravil. Moral se je zadovoljiti s tem, da je sklonil glavo v pozdrav – s klobukom na glavi! Še zdaj je zardel, kadar se je spomnil na to. – Vendar ga je videla in je nagnila glavo v odgovor.
Zatem ju je množica potegnila v različne smeri.
In ves večer je potem naključno hodil naokrog v upanju, da jo bo znova srečal ... Od pomola pri ulici Strömgatan je videl majhne temne nejasne obrise postav, ki so se gibale po strehi enega od kril gradu v smeri proti Strömnu. Tam so bili kralj in kraljevi gostje, ki naj bi si ogledali ognjemet. Nenadoma se je množica ljudi okrog Arvida premaknila, zaslišal je nekoga reči, da je kralj pel. »To je arija iz Roberta,« je povedal drugi. In Arvidu se je zdelo, da je zares zaslišal harfe.
A Lydie ni opazil. (str. 21–23)

»SE SPOMNIŠ,« JE STJÄRNBLOM OB NEKI PRILOŽNOSTI REKEL MARKLU, »se spomniš, kako je Balzac poimenoval časopise? Ces lupanars de la pensée. – Ta miselna kurbišča.«
»Hm,« je odgovoril Markel. »A je ta hudič res tako rekel?«
»Ja, rekel je.«
»Je res rekel miselna? Čisto preveč očarljivo! Vendar je bil tudi nepoboljšljiv romantik.«
In kmalu zatem je pristavil:
»Dragi Arvid, ti pišeš o glasbi oziroma o vsem, kar pride. Nad čim bi se pritoževal? Jaz imam umazanijo in vso zlobnost veliko bliže kot ti, a se vseeno ne pritožujem! Delam vse, kar je v moji moči, da bi ujel v zanko kar se da veliko traparij, oslarij in neumnosti, toda kadar vidim, da sem nemočen, moram pustiti, da se zgodi ... Ti ne boš nikoli prisiljen napisati nekaj, kar je v nasprotju s tvojim prepričanjem. Tudi jaz tega ne počnem. Toda kot vodja oddelka in pogosto tudi dežurni ponoči sem velikokrat proti svoji volji prisiljen pustiti, da se objavijo ›lažnivi opisi, ki zmedejo javnost‹. Tega tebi ni treba. Pišeš o glasbi in o čemer koli in si dviguješ plačo. Nad čim bi se pritoževal?«
»Saj se ne pritožujem,« je odgovoril Arvid Stjärnblom. »Le ne morem se vsakič, ko dobim plačo, izogniti misli, da brez teh ›lažnivih opisov, ki zmedejo javnost‹, ne bi bilo denarja za mojo plačo.«
»Ah, ti mali bledi osel,« je rekel Markel. »Nisi samo moralen, temveč pretirano moralen. ›Lažnivi opisi, ki zmedejo javnost‹. Ja, moj bog, tudi to mora obstajati. In človek je vedno znova postavljen pred staro Pilatovo vprašanje: Kaj, vraga, je resnica?« (str. 68)

ZA ROKO GA JE ODPELJALA V SPALNICO in pred ogledalom prižgala dve sveči.
Dve sveči. Prešinila ga je zmedena misel, da je to nekakšen verski obred.
Ni bilo zaves, ki bi jih spustila; ni si jih še omislila. Sicer pa niso bile potrebne. Nasproti njiju ni bilo nobenih sosedov, ki bi ju lahko videli. Tam je bil samo cerkveni stolp z rdečo lisasto opeko, gole veje pokopaliških dreves – velikih, starih – in oddaljeno temno modro marčevsko nebo ter dve veliki zvezdi. Vendar so se zdaj prižigale tudi manjše, druga za drugo ...
In počasi, obotavljaje, je začela odpenjati svoja oblačila.

Majhna soba z veliko posteljo. Dve goreči sveči pred ogledalom. In okno, ki je gledalo proti neskončnosti in zvezdam.
Rekel je:
»Lydia. O nečem sem razmišljal, ko sem bil na poti k tebi.«
»O čem si razmišljal ...?«
»Pomislil sem, ali je res popolnoma nemogoče, da bi midva nekoč živela skupaj in se skupaj postarala. In da bi nekoč lahko umrl z glavo v tvojem sladkem, sladkem naročju.«
Odgovorila je, sede na postelji:
»Saj imaš ženo, ki jo ljubiš na luteranski način.«
Rekel je:
»Nekoč se od nje lahko ločim. Trenutno je to nemogoče. Njen oče je bil premožen, zdaj pa je bankrotiral in je reven. No, saj to sem ti že povedal. Grdo bi bilo, če bi zdaj hotel ločitev.«
»Ja, ja,« je rekla. »Tega nikakor nisem zahtevala. Saj vem, da si vezan. In vzeti moram, kar lahko dobim. In ljubim te. Sicer pa nisem postavljala nobenih pogojev, nisi me vzel ›pod obljubo zakona‹ ... In morava se podrediti temu, kar je ... Vesela sem, da sem znova dobila svoje ime in sebe: da sem znova postala Lydia Stille. Mislim, da sem si spet pridobila nazaj del same sebe, nekaj, kar sem izgubila ali zapravila ... Si videl majhno medeninasto ploščico na mojih vratih? Na njej piše Lydia Stille in nič drugega! Nič ne piše zraven, nič drugega! In nič drugega na mojih vratih ne bo nikoli pisalo – ne Roslin ne Stjärnblom ali kaj drugega!«
Zamišljen je ležal.
»Zdaj ne pripisujem toliko pomena imenom na vratih,« je rekel. »Vendar včasih sanjarim o prihodnosti za naju. O naju dveh skupaj. In kar sem hotel vedeti, je to, ali tudi ti sanjariš v tej smeri. Vendar tega torej ne počneš.«
Zašepetala je v noč:
»Ljubim te.« (str. 147–149)

Arvid je mlad, obetaven novinar pri časniku Nationalbladet, ki se zaljubi v prikupno Lydio, hčer priznanega stockholmskega slikarja. Arvid se kljub svoji zaljubljenosti noče vezati, ker se boji izgube svobode, zato Lydia prekine njuno zgodbo in se poroči z veliko starejšim, priznanim kulturnim zgodovinarjem in arheologom. Arvid se zaplete z drugimi ženskami, z eno izmed njih ima celo nezakonskega sina, za katerega mora materialno skrbeti. Kljub vsemu se čez čas le poroči, a ne z Lydio.

Mita Gustinčič Pahor

DOBIL JE DVE KNJIGI, ena je bila za osnovno šolo (to je bilo opazno že na ovitku), druga pa za malce višje stopnje šolanja.
Najprej je vzel v roke knjigo za osnovno šolo: Manuel d'éducation morale, par A. Burdeau, Président de la Chambre des députés.
Arvid je osupnil. Predsednik parlamenta! Po položaju tretji človek v Franciji! Više kot ministrski predsednik! In on se spravi pisati drobno knjigo za vse male, revne otroke v svoji veliki državi! To je bilo več kot impresivno; bilo je ganljivo.
In je začel.

Dragi otroci, etično izobraževanje nas uči, kako se obnašamo zdaj in kako bi se morali obnašati v prihodnosti, da bi postali pošteni ljudje in dobri Francozi tako kot tisti, ki so živeli pred nami.

No, ja. Hm. »Tako kot tisti, ki so živeli pred nami« ... Hm ...? Listal je dalje.

Kaj je največja nesreča nevednega? – Največja nesreča nevednega je v tem, da ne razume, kako zelo pomilovanja vreden je njegov položaj.

Hm! ...

Zakaj je znanje dragoceno? – Znanje je dragoceno, ker nam olajša možnost, da postanemo pošteni.

Hm? ... Hm? ...

Ali obstaja kaj, kar je za človeka enako koristno, kot so hrana in oblačila? – Obstaja nekaj, kar je za človeka enako nujno, kot so hrana in oblačila: etična vzgoja.

Arvid je začel dojemati. To je čista potegavščina! Ali je gospod A. Burdeau, predsednik parlamenta in po političnem položaju tretji človek v Franciji, v resnici tak šaljivec? Ali je sploh mogoče, da bi se nekaj takšnega prijelo francoskih šolarjev? – S švedskimi šolarji se to nikoli ne bi zgodilo ... Ne, očitno je škoda zapravljati čas za A. Burdeauja. Zagotovo dostojanstveno opravlja svoje naloge kot vodja parlamenta, toda to – o tem očitno nima pojma, kako bi bilo treba narediti ... In tudi jaz ga nimam ...
Zamišljeno je listal dalje, našel je pojasnila, kot recimo to, da je učitelj uradnik (beseda je bila natisnjena s polkrepkimi črkami) in da predstavlja državo, našel je tudi pozivanja k čistosti, nekaj oštevanja Napoleona III. in drugih cesarstev in tako naprej ...
Na koncu je pristal na zadnji strani:

1. Katere ljudi imamo samoumevno radi? – Najprej svoje starše in zatem tiste, ki jih poznamo in so dobri z nami.
2. Katere imamo radi, ne da bi jih poznali? – Radi imamo svoje sonarodnjake, ne da bi jih poznali.
3. Katere bi še morali imeti radi? – Radi bi morali imeti še vse druge ljudi, celo tiste, ki niso Francozi.
4. Ali imamo lahko radi Nemce? – Ne moremo si predstavljati, da bi imeli radi tiste, ki so ranili našo Francijo in zatirajo Francoze v Alzaciji in Loreni.
5. Kaj bi morali glede tega ukreniti? – Svoje ugrabljene brate jim moramo iztrgati.
6. Ali bi se morali po osvoboditvi Alzacije in Lorene Nemcem oddolžiti za vse zlo, ki so ga nam storili? – Seveda ne, to ni primerno za Francoze.
7. Kaj so narodi med seboj? – Med seboj so si narodi enaki.
8. Kaj so narodi proti človeštvu? – Tako kot so državljani pripadniki naroda, so narodi pripadniki človeštva.
9. Na čem temelji ponos Francije? – Ponos Francije temelji na tem, da vedno misli na dobro vseh narodov.

Čisto na koncu pa:

»Vive l'Humanité! Vive la France!«

Arvid je obsedel, zatopljen v misli. (str. 24–26)

Precej sem se ukvarjal s preučevanjem umetnosti in značajev pisateljev in ugotovil, da je v vsej svetovni literaturi zelo redko mogoče najti pisatelja – pristnega in pomembnega pisatelja – ki bi si vzel življenje zaradi nesrečne ljubezni. Imajo druga sredstva. Imajo sposobnosti, da si trpljenje olajšajo v ciklusih pesmi, v romanu ali v igri. Tipičen primer tega je Werther. Ko je Goethe v zgodnji mladosti doživel zapleteno ljubezensko zgodbo, je napisal roman, ki se konča z junakovim samomorom. Ta roman je v svojem času sicer povzročil malo epidemijo samomorov, vendar žal ne med pisatelji in pesniki! Ne vem, kaj je ob tem čutil ubogi Goethe: verjetno močan občutek zmagoslavja, ker je pomagal s sveta toliko ljudem, ki niso bili zmožni živeti! Sam pa je mirno živel naprej, postal dvorni svetovalec in minister, ter strašno star dočakal zadovoljen in ugleden konec. (str. 199)

»POVEJ MI,« JE REKLA LYDIA, »kako je pravzaprav s tem Svetim Duhom?«
»No,« je rekel Arvid, »tega ni mogoče tako preprosto pojasniti v nekaj besedah. Sledi trojice, ki jo sestavljajo oče, mati in sin, najdemo v skoraj vseh starodavnih religijah, ki so posredovale to, kar se danes imenuje krščanstvo. Toda prvi kristjani so bili obsedeni s sovraštvom in prezirom do žensk – iz razlogov, ki se jih ne spomnim ... Nasprotovali so zamisli, da bi dali ženski mesto v Sveti Trojici. Devici Mariji, božji materi, je to mesto samoumevno pripadalo. Vendar je bila ženska in zato ni prišla v poštev. Toda troedinost bi morala obstajati. Tako so kot namestnika vpoklicali Svetega Duha: to se je zgodilo na cerkvenem zboru. In zadnje popularne novice iz nebeškega kraljestva so takšne: Neki grešnik umre in gre pred nebeška vrata ter potrka in reče svetemu Petru: Oprostite, v resnici naj ne bi prišel sem, temveč bi moral na tisti drug kraj; toda ali bi smel samo malo pokukati skozi odprtino? – Seveda, ni problema, reče sveti Peter. In pokaže na najuglednejšo osebo in reče: Tam sedi Bog Oče, tam je Jezus in tako naprej ... Toda, vpraša grešnik, ki bi v resnici moral na drug kraj, kdo pa je tisti gospod tam, ki sedi nekoliko ob strani in je videti tako mrk in otožen? – To je Sveti Duh, reče sveti Peter. – Zakaj pa je videti tako žalosten? Takrat sveti Peter zašepeta grešniku na uho: Ah, razmišlja o tistem cerkvenem zboru v Nikeji, kjer je bil s šibko večino izbran za tretjo osebo v Sveti Trojici, in morda tudi ne brez goljufije ... Med nama rečeno, je on edino božanstvo, ki je bilo kdaj postavljeno z glasovanjem. In to je tisto, kar ga razjeda.«
Lydia se je nasmehnila.
»Ja,« je rekla, »spomnim se, da mi je Sveti Duh dal veliko misliti, ko sem brala o njem. Bog Oče je bil konec koncev tudi svet in tudi duh, prav tako njegov sin. Zakaj bi potem potrebovali še dodatnega Svetega Duha?« »Bistvo je morda v tem,« je rekel Arvid, »da si verniki v tistem času sploh niso Očeta in Sina predstavljali kot breztelesna duhova. In ni čisto gotovo, da ni tako še danes.« (str. 158–159)

Po romanu Resna igra so bili posneti kar trije filmi. Najstarejši, iz leta 1945, je delo Runeja Carlstena, v njem v eni prvih vlog vidimo Viveco Lindfors. Leta 1977 je Resno igro posnela norveška režiserka Anja Breien z Lil Terselius in Stefanom Ekmanom v glavnih vlogah. Leta 2016 pa je romanu dala filmsko podobo slovita švedska igralka Pernilla August, Arvida je upodobil švedski filmski zvezdnik Sverrir Gudnason. Filma si žal, kot številnih drugih ne-hollywoodskih filmov, v slovenskih kinematografih nismo imeli priložnosti ogledati.
Izsek iz filma (zgoraj) je epizoda, ko se Arvid in Lydia po več letih koprnenja po naključju srečata v Operi. Lydie v romanu ne spremlja soprog Markus, ampak njegova sorodnica in Lydijina prijateljica Ester.

SVOJE USODE SI NE IZBEREŠ SAM

Hjalmar Söderberg, RESNA IGRA

Hjalmar Söderberg (1869–1941)

V KNJIGARNO >>>

Resno igro je začel pisati že leta 1908 med poletnim bivanjem na Danskem, in jo po nekajletnem premoru leta 1912 dokončal v nekaj mesecih. Hägg* ocenjuje, da je to najboljši portret Stockholma v švedski književnosti ter eden najboljših švedskih ljubezenskih romanov.

Svoje usode si ne izbereš sam. Prav tako si sam ne izbereš žene ali ljubice ali svojih otrok. Dobiš jih, imaš jih, in zgodi se, da jih izgubiš. Vendar si jih ne izbereš!