Še do brezplačne dostave.

DRUŽBENE POTREBE PO VZGOJI, BLAGINJI, PRAVICI IN VARNOSTI JE TAKO TEŽKO ZADOVOLJITI, DA LAHKO PREROKUJEMO VRNITEV K BOGU

Predgovor: Bog psihoterapevt ali navezanost na boga

Šestero majhnih starcev, starih dvanajst let. Otroci vojaki. Videli so smrt, dotaknila se jih je, morda so jo komu celo zadali. Na mah so ostareli. Zaskrbljenost je v nekaj mesecih njihova čela prepredla z gubami. Njihove oči se niso več smejale. Njihovi obrazi do otrdeli od stisnjenih čeljusti. Mali nasmejani starec z jamicami v licih mi je rekel, da se je vojna v Kongu končala in da si zdaj želi postati nogometaš ali pa šofer enega od tistih sijajnih avtomobilov, ki jih ima nevladna organizacija v Gomi. Podoben je bil mojemu vnuku, le da je bil temnopolt. Drugi mali starec me je prosil, naj mu razložim, zakaj se samo v cerkvi počuti dobro. »Nenehno imam pred očmi srhljive prizore. Kakor hitro pa vstopim v cerkev, vidim lepe stvari.« V cerkvi so mali žalostni starci doživljali isto, kar je doživljal nogometaš šofer.

Nisem znal odgovoriti tem ranjenim otrokom. Videl sem njihovo razočaranje, pustil sem jih v njihovem trpljenju, nisem jim znal razložiti, zakaj dejstvo, da vstopiš v cerkev, lahko zdravi poškodbo, pomiri strah in izbriše grozljive podobe.

Elie Wiesel je bil pri štirinajstih letih vržen v pekel, v katerem je stvarnost ponorela: Auschwitz! Ko se je vrnil iz kraljestva mrtvih, ni zmogel govoriti, obenem pa ga je notranji glas silil, naj spregovori. »Kakšen le je ta Bog, da je vse to lahko dopustil?« je poslušal okoli sebe. Nekateri njegovi bližnji so izgubili vero: »Če bi Bog res obstajal, tega ne bi dopustil.« Najstnik Elie je živel naprej notranje razklan. Njegovo stanovitno vero je prebadalo vprašanje: »Zakaj je dovolil?« Doumel je, da tudi Bog trpi, ker zlo obstaja. »Po Auschwitzu Bog trpi. Tako zelo ga potrebujem.«

Je mogoče prezreti dejstvo, da se danes sedem milijard ljudi obrača k bogu, čuti njegovo čustveno bližino, se boji njegove sodbe in se srečuje z njim na veličastnih krajih molitve, ki jih imenujemo cerkve, mošeje, sinagoge in raznovrstne templje?

Zakaj se ta temeljna potreba tako pogosto sprevrže v totalitaren jezik, ki duše spreminja v kamen in se v imenu ljubezni do bližnjega zna spremeniti v sovraštvo do drugega? Se je mogoče izogniti temu vprašanju?

Moral sem ga raziskati, moral sem odgovoriti tem otrokom in jim povedati, kaj sem želel s to knjigo: osvetliti tisto, kar v človekovi duši tke vez z bogom.

Je mogoče prezreti dejstvo, da se danes sedem milijard ljudi obrača k bogu, čuti njegovo čustveno bližino, se boji njegove sodbe in se srečuje z njim na veličastnih krajih molitve, ki jih imenujemo cerkve, mošeje, sinagoge in raznovrstne templje?

Zakaj se ta temeljna potreba tako pogosto sprevrže v totalitaren jezik, ki duše spreminja v kamen in se v imenu ljubezni do bližnjega zna spremeniti v sovraštvo do drugega? Se je mogoče izogniti temu vprašanju?

DOJENČEK JE ČUSTVENA SPUŽVA, križišče spodbud, ki prihajajo iz njegove globine, ko je lačen ali ga zebe, in iz globine tistih, ki ga obkrožajo, kadar so srečni ali nesrečni, da se morajo ukvarjati z njim. Šele nekako pri štirih letih je otrok sposoben razlikovati med tistim, kar prihaja iz njega, in tistim, kar prihaja od drugih. Ta čutni podvig pa je mogoč samo, če se počuti varnega in si z veseljem predstavlja tisto, iz česar je sestavljen svet drugih. Če ni drugega, ki bi bedel nad njegovim razvojem, ostane njegov mentalni svet osredotočen nase. Obdanega otroka pa navezanost vabi, da izstopi iz samega sebe. Tak otrok vzljubi, kar ljubijo njegovi starši. Ljudje, ki jih ljubi, mu dajejo občutek varnosti in njihovih predstav se navzame podobno, kot se je naučil njihovega jezika. V tako odprtih odnosih si lahko delijo svet, ki ga ne vidijo, a si ga predstavljajo, in ta predstava vzbuja močno čustvo. »Kadar molim skupaj s starši, imam čudovit občutek, da pripadam skupini, ki me varuje,« poreče tak otrok. Na tej ravni razvoja varna niša ni več čutna, pač pa vedenjska in besedna: »Pripovedujejo mi o dogodivščinah boga in njegovega preroka, poklekamo k molitvi, spoštujemo prehranske obrede in vse to v nas pušča prijeten občutek pripadnosti. Dobro se počutim ob vas, ko delamo enake gibe in se obračamo na iste bogove.« Kadar kulturno okolje določi pravila o izražanju čustev, je socializacija skladna. Otrok lahko prepoznava čustvena stanja svojih staršev (jeza, veselje, žalost) ali deli njihova čustva ob tem, ko prirejajo obrede (molitve, petje, pripovedovanje, s svečami ali v bogoslužnih oblačilih).

Naš živčni sistem, ki se razvija v stiku z drugimi, nas spodbuja, da opustimo sprotne dražljaje in naselimo še prazno vesolje. Na srečo naši liki navezanosti zapolnijo ta svet s pripovedmi, ki predstavljajo njega, ki ni tu. Nihče ne misli: »Bil sem nič, preden sem se rodil, in ko umrem, bom nič.« Vse kulture pripovedujejo: »Pripadam rodu, ki sega do ... Svetega Ludvika ... v Afriko ... na Poljsko. Pripadam rodu, znanemu po svetlih laseh, črni polti, po veri v krščanskega ali muslimanskega Boga. Ker sem obstajal, preden sem se rodil, je logično, da bom obstajal po smrti.« Tako kar se da naravno pridemo do nadnaravnega sveta. Počutimo se prepoznani in varni, ko dojamemo boga, ki je hkrati nezavedni telesni občutek in prepričanje: »Nenadoma sem vedel, da obstaja.«

Otroku se odpro vrata, k bogu, ker govori in ima rad tiste, ki se pogovarjajo z njim, str. 40–41

Boris Cyrulnik, PSIHOTERAPIJA BOGA

Prevedla Alenka Zgonik

Boris Cyrulnik (1937) je francoski zdravnik, etolog, nevrolog in psihiater ter avtor številnih poljudnoznanstvenih del. Njegovo zadnje delo je Des âmes et des saisons: psycho-écologie (2021).

Vsebina

Predgovor: BOG PSIHOTERAPEVT ALI NAVEZANOST NA BOGA
1. poglavje: OD TESNOBE DO EKSTAZE, BOŽJA TOLAŽBA
2. poglavje: BIOLOGIJA DUŠE
3. poglavje: EROTIKA BLIŽNJE SMRTI
4. poglavje: NEMIRNE DUŠE, NEVROLOGIJA
5. poglavje: OTROKU SE ODPRO VRATA K BOGU, KER GOVORI IN IMA RAD TISTE, KI SE POGOVARJAJO Z NJIM
6. poglavje: ŽALOVANJE IN OŽIVITEV NAVEZANOSTI
7. poglavje: POTREBA PO BOGU IN IZGUBA
8. poglavje: TEORIJA DUHA: BRATI V DUŠI DRUGIH
9. poglavje: KAKŠEN BI BIL SVET, ČE NE BI IMELI BESED, DA BI GA VIDELI
10. poglavje: KO SVET SPREMENI OKUS
11. poglavje: VERA, STARŠEVSKA PODOBA IN VARNOST
12. poglavje: PREBUJENJE VERE Z LETI
13. poglavje: NAVEZANOST NA KAZNOVALNEGA BOGA
14. poglavje: KADAR ČUSTVA STRUKTURIRA PREPOVED, DAJE KAZEN OBČUTEK VARNOSTI
15. poglavje: BESEDILO ZAKONA KROŽI PO MOŽGANIH, PREHRANSKI TABUJI SKUPINO SOLIDARIZIRAJO
16. poglavje: BOGA SREČAMO TAKO, KAKOR SMO SE NAUČILI LJUBITI
17. poglavje: MORALNA VREDNOST TRPLJENJA IN KRIVDE
18. poglavje: MENTALNO URJENJE SPREMINJA MOŽGANE
19. poglavje: KULTURNA NEGOTOVOST IN VERSKI EKSTREMIZEM
20. poglavje: DUHOVNOST NE PADE Z NEBA
21. poglavje: BOG JE MRTEV, ŽIVEL BOG
22. poglavje: ŽIVETI IN LJUBITI V SVETU BREZ BOGA
23. poglavje: NAPREDNA LJUBEZEN IN NAZADNJAŠKA NAVEZANOST
24. poglavje: GLOBALIZACIJA IN ISKANJE BOGA
25. poglavje: RELIGIJA, LJUBEZEN IN SOVRAŠTVO DO GLASBE
26. poglavje: VERE IN KRIVE VERE
27. poglavje: SPOLNOST IN BOGOVI
28. poglavje: OB SVITU DUHOVNOSTI
29. poglavje: PRESELJEVANJE BOGA
30. poglavje: ZVODENELOST BOGA NA ZAHODU
31. poglavje: RAZPLET
Zaključek: BOŽJA POT
Epilog

ZDRAV OTROK, ZA KATEREGA LJUBEČE skrbita njegova družina in kultura, doživi biološko občutljivo, izjemno dojemljivo obdobje, ko se lahko bliskovito navzame vere v boga. Kakor hitro zna govoriti (od tretjega leta starosti) in si zna predstavljati čas in smrt (med šestim in osmim letom starosti), lahko doživlja boga svojih staršev. S tem ko se prižema v njihov mentalni svet, jim izraža ljubezen enako, kot če jim zleze v naročje. Ta čustvena mentalna niša postane zanj podpora, kjer je popolnoma varen. Iz nje črpa gotovost in samozaupanje, ki mu dajeta energijo. Kadar pa je malček zaradi življenjske katastrofe prikrajšan za tako podporo, pomanjkanje varnosti stopnjuje potrebo po osebi, ki bi lahko prevzela to nalogo. Če to nalogo prevzame nadomestna mati ali institucija, pripiše otrok temu varuhu rezilijentnosti tako silen pomen, da to vez pretirano obremeni, zaradi česar je taka navezanost včasih zelo težka. Par nasprotnikov »ločitev – ponovno snidenje« stežka zaživi, medtem ko se dobro stkana navezanost prav lahko razvija. Otrok prevzame religijo tistih, na katere se naveže, kakor smo videli med drugo svetovno vojno pri judovskih otrocih, ki so jih skrili kristjani in po osvoboditvi niso hoteli znova postati Judje.

Kadar pa nadomestna oseba otroku ne vliva varnosti ali pa ga institucija tlači, namesto da bi ga varovala, otrok zasovraži boga svojih čuvarjev. Dogaja se tudi, da nekatere družine ali ustanove zanemarjajo otroka in ga puščajo v puščavi čutov. V takem primeru malček nima nobenega boga. Prikrajšan za drugega postane avtocentričen. Mar to pomeni, da bog, ki prebiva v nas, izvira iz mentalnega sveta tistih, ki jih ljubimo?

Potreba po bogu in izguba, str. 54–55

POT K ABSTRAKCIJI SE ZAČNE s čutnim in postopoma dobiva obliko pod vplivom dvojne sile zorenja možganov, ki jih gnetejo pritiski okolja.

Psi razumejo naše besede, radi imajo, da se pogovarjamo z njimi. Toda ali besede delujejo na njihov mentalni svet enako kakor na otroka? Vsako poletje preživim nekaj dni v gorah, v koči prijatelja, ki ima dva čudovita irska setra. Z zvonkim »Pa pojdimo!« jima da znamenje za pot v gore. Psa se zapodita kot olimpijski tekač na sto metrov, zaženeta se k vratom in izmenoma pogledujeta od kljuke do gospodarja, ki vstane in si nadene čepico. Kot eksperimentalen duh, kakršen si prizadevam biti, dam naslednji dan prijatelju, ko je še v naslanjaču, na glavo čepico. Psa, pripravljena na sprint, vstaneta, vendar skoraj ne pogledata kljuke na vratih. Naslednji dan položim na prijateljevo glavo knjigo »Doba množic« (L'Âge des foules), ki jo berem. Psa brž vstaneta, pozorna na tisto, kar je bilo zanju znamenje za odhod. Odzvala sta se na sled, vpisano v spomin, ki je predvidela prihodnji dogodek: »Kadar si najin gospodar da nekaj na glavo, lahko pričakujeva, da bo odprl vrata.« Moj sklep je bil, da se psi odzivajo na znamenje za praznik, ne pa na vsebino Moscovicijeve knjige, ki sem jo položil prijatelju na glavo. Ko pa je prijatelj rekel »Pa pojdimo«, sta bila psa gotova, kakšen bo prihodnji dogodek. Dejansko sta slišala »papojdimo«, prozodijo, melodijo besed, ki oznanja bližajočo se veselico. Otrok v enakem položaju sliši »Pa pojdimo«, se pravi prihodnji sprehod in način sprehajanja, ki ga oznanja dvojna artikulacija: »pa« – zdaj, »mo« – skupaj, »pojd« – hodimo. Psa slišita »papojdimo«, zvočni signal, ki oznanja veselje, kar je na intelektualni ravni že kar lep dosežek, medtem ko naši otroci že po desetem do petnajstem mesecu, še preden znajo sami govoriti, slišijo dvojno artikulacijo, ki oznanja, da se veselje pripravlja skupinsko.

Nekaj let zatem otroci odkrijejo, da lahko odrasli reče »Pa pojdimo«, pa potem ne gre nikamor. Podobno si znajo sami izmišljati domišljijske igre (»ko bom velika, bom mama ... ti boš policaj ...«), in odkrijejo, da je mogoče spremeniti mentalni svet drugega tako, da si izmislijo vedenjski in verbalni scenarij. Razumejo, da se svet drugega lahko napaja z napačnimi prepričanji, brez stika z realnostjo. [...] Beseda ima tolikšno moč abstrakcije, da se lahko v dobri veri odzivamo na pripovedi, odrezane od realnosti.

Sistem abstraktnih pojmov je določen s teorijo. Na začetku ta teoretska spoznanja črpajo iz stvarnega zaznavanja kretenj, vzklikov, telesne drže in besed, ki sestavljajo scenarij. Tako kot v kinu nas tisto, kar vidimo, spodbudi k razmišljanju o tistem, česar ne vidimo. Na zaslonu vidim živ pogled Indijanca, ki lovi bizona, a bizona ne vidim. Šimpanz, človeški dojenček, gledalec filma zaznavajo znamenja, ki razkrivajo del mentalnega sveta drugega. Nato pa ekstravagantna moč besede napelje govorce do postavljanja teorij, ki nasprotujejo drugim teorijam, kar se konča z ustvarjanjem mentalnega sveta, ki skrene daleč proč od sveta, zaznavnega s čutili.

Moj maček ljubi pisatelje in umirajoče. Dejansko so to, kar ima rad, tople, mirne gmote, h katerim se lahko nasladno stisne in zaspi. Mi, odrasli, imenujemo te mirne in tople gmote »pisatelji« in »umirajoči« — tega v mačjem svetu ni. Moj maček si ne predstavlja sveta prepričanj kakega pisatelja ali umirajočega. Si mar lahko reče »Stisnil se bom k telesu tega umirajočega, da pomirim svojo tesnobo«? Si mar lahko predstavlja abstraktne predstave umirajočega človeka? Mar lahko črn maček trpi zaradi barve svoje dlake in razmišlja »Mislim, da misli, da so črne mačke pekli v Peklu«? Žival zaznava telesna znamenja strahu, ki razkrivajo mržnjo človeka, prepričanega, da je črna mačka predstavnica hudiča, vendar si ne more predstavljati verovanja tega človeka, ki se boji pekla.

Dvojna artikulacija odpira vrata napačnim prepričanjem in deliriju. Če svojemu psu rečem: »Ti si moj ljubljeni mešanec!« bo začel mahati z repom, ker ima rad, da se pogovarjam z njim. Če pa bom isti stavek z enako blagim glasom izrekel otroku, bo zbegan, kajti iz izjave bo razbral, da ni otrok tistega, o katerem je mislil, da je njegov oče.

Veliko živali je dojemljivih za določeno obliko teorije duha. Ptice in sesalci lahko razvozlajo namene in želje drugega. Zanje je pripoved dolg besedni tok, trajajoča prozodija in ne epopeja ali ljubezenska zgodba. Lahko se odzivajo na izraz naše naklonjenosti ali sovražnosti, ne morejo pa se razjeziti, ker so okradli Kristusov grob, ali se vprašati, kakšno bo življenje po smrti. Mi, človeška bitja, z možgani, ki nam omogočajo, da jemljemo stvari iz konteksta, in s silno močjo besed, pa polnimo svoje psihično življenje s takšnimi predstavami in si delamo metafizične skrbi. Na tej točki se pojavi religioznost kot posledica naših kognitivnih sposobnosti.

Kakšen bi bil svet, če ne bi imeli besed, da bi ga videli, str. 67–69

PRI ČLOVEKU, KI JE DOŽIVEL TRAGEDIJO, travmo, o kateri ni mogel nikoli govoriti, ker ni imel moči ali pa ker ga je okolje utišalo, smo pogosto priča nenavadnemu palimpsestnemu učinku. »Nemci so na stopnišču, na ulici slišim tanke,« pravi mati svoji zbegani hčerki. »Ampak mama, že sedemdeset let je, odkar se je vojna končala!« V stvarnosti je to res, vendar ni res v spominu travme, ki jo je v možgane vtisnilo čustvo hudega strahu, ki se vrača, kakor da bi se to ravnokar zgodilo. Treba je poudariti: če travmatizirani lahko pripoveduje o pretresljivem dogodku, je primoran poiskati besede in podobe, da ga opiše. Tako predela predstavo o svoji travmi, to pa spremeni čustveni pomen, saj spominu na grozoto doda vir verbalnega spomina. Pretekli spomin preusmerimo, ko mu dodamo novo pisavo. »Neizgovorjena travma« spušča na plan vtisnjeni spomin, medtem ko »izgovorjena travma« predela spomin s tem, da spominu podob, ki jih je vtisnilo čustvo groze, doda ubesedeni spomin. Ko z leti kratkoročni spomin ugaša, vznikne spomin na preteklost. Če so starši, otroški prijatelji, dom in bog pustili sledove sreče, se vrne bog sreče. Če pa oseba travme ni mogla predelati z ljubečo podporo in kulturnimi pripovedmi, znova zavlada ustrahujoči bog.

Na človeka, ki doživlja travmo zaradi hude organske bolezni, vera v boga vpliva varovalno. Skoraj tisoč moških, večinoma protestantov, starejših od 65 let, ki so jih hospitalizirali zaradi raka ali bolezni srca in ožilja, je sodelovalo v raziskavi, ki je ocenjevala raven njihove depresije. Verniki so se bolje spopadali s svojo preskušnjo. Zlasti temnopolti so se lažje zdravili, saj jim je velikodušno in veselo pomagala njihova homogena verska skupnost. Tudi intelektualci so se uspešno branili, ker se njihov mentalni svet ni ukvarjal le z boleznijo in smrtjo: branje jim je bila priložnost za odpiranje, srečanja, razprave. Japonci so poročali, da so tragedijo v Fukušimi najučinkoviteje premagali – pivci sakeja. To je veljalo vse do trenutka, ko so povedali natančneje: da namreč ni pomagal alkohol, pač pa obredno druženje, med katerim so razpravljali s prijatelji. V splošnem velja, da ženske in revni bolj ljubijo boga kot moški in premožni. A v nesreči se tudi moški zatečejo k bogu in o njem razpravljajo s prijatelji. [...]

Pomembno vlogo pri kakovosti staranja imata socialno in kulturno okolje. To, da so mladi dobri učenci, pomeni, da so obdani s trdno družinsko čustveno nišo in da v njihovem okolju vlada mir. To okolje mladega odreši boja za preživetje in mu omogoči, da se osredotoči na svoje intelektualne sposobnosti. Taki mladi se laže izučijo poklica in si ustvarijo družino, ki jim še naprej daje trdnost. Nasprotno pa so otroci z ulice, v strahovito sovražnem okolju, postarani, izmozgani in psihično ugasli že pri dvanajstih do petnajstih letih. V času, ko so družbo strukturirali nasilje pri delu in brutalne vojne, so delavci in kmetje umirali pred petinšestdesetim letom. Samo upravno osebje in intelektualci so načrtovali svoje življenje in umirali okoli petinsedemdesetega leta. Bismarck, iznajditelj upokojitve, je čas za upokojitev postavil pri petinšestdesetih letih, torej takrat, ko so umirali delavci, ne pa upravno osebje, ki ga je bilo sredi 19. stoletja malo in je umiralo pozneje.

V splošnem smo s starostjo čedalje bolj verni. V skupini starejših pa so najbolj goreče verni ženske, revni, vdovci in samci, kar govori v prid hipotezi, da zaradi primanjkljaja navezanosti poiščemo nadomestilo: zatečemo se k bogu. A če naj ljubimo boga, moramo ljubiti življenje. Ostareli ljudje po devetdesetem, petindevetdesetem letu starosti sprejmejo smrt, ko nimajo več moči za življenje, in se odtrgajo od boga, kakor da bi vdanost v usodo, psihična smrt pred telesno smrtjo, zaustavila polet k bogu. Sindrom drsenja, ko se star človek prepusti smrti, včasih zveni napadalno: »Dajte mi mir, pustite me umreti!« Ali evforično: »Dobro mi je, pustite me oditi!« Da greš k maši, v svetišče ali mošejo, je treba biti krepak. Da ne privoliš v smrt, je treba kljub nesrečam še zmeraj ljubiti življenje. Da molimo, moramo imeti moč, saj upamo. Kadar ohranjamo to vitalnost, postane verski obred vaja, ki nas dviga in vabi, da se povzpnemo nad žalostno stvarnost in ugledamo metafizično predstavo: Boga, Alaha, Jahveja ali njihove glasniške preroke, svetnike in duhovnike.

Prebujenje vere z leti, str. 89–91

VSE RELIGIJE PREDPISUJEJO PREHRANSKO VEDENJE. V paleolitskih grobovih, v katerih že najdemo verska znamenja, so pokojnike pokopavali skupaj z oblačili, orožjem in hrano, ki so je bili vajeni, da bi lahko v onstranstvu jedli. Vse te religije so prepovedovale nekatera biološko sicer užitna živila, katerih zaužitje pa je bilo nemogoče zaradi predstave, ki so si jo o njih ustvarile. Riba, ob začetku krščanstva simbol čudežnega ribolova in krstne vode, je bila kasneje in tja do 20. stoletja predpisana kot jed ob petkih. Uživanje ribe je opominjalo na Kristusa. Muslimani čutijo odpor že ob misli, da bi morali pogoltniti košček svinjine. Pri Judih preprosto spoštovanje prehranskih obredov, kakršni so kašrut, izogibanje stika med mlekom in krvjo, obredno umivanje posode, določa vsakdanjik domačega verskega življenja.

Prepovedi, ki regulirajo življenje skupine, vzbujajo čustva, ki skupnost združujejo. Vsak član te skupnosti čuti, da živi v svetu bratstva in domačnosti, ki daje varnost. Vendar so prepovedi zgolj izrečene, saj so ta tabuizirana živila užitna. Če musliman ali Jud poje košček svinjine, misleč da je divjačina, mu je okus lahko všeč. Kakor hitro pa izve »Ješ prašiča!«, ga obide gnus.

Preprosta verbalna predstava izzove pristno občutje gnusa, ob katerem se sprožijo isti možganski procesi kot takrat, ko zaužijemo pokvarjeno ali smrdljivo živilo – v tem primeru je gnus fiziološki odziv na prilagoditev substanci, ki bi lahko bila nevarna. To je preživetvena reakcija. Občutek gnusa se izraža z obrazno mimiko, ki izžareva to osnovno čustvo. Z nevroslikanjem je mogoče opazovati, kako nevrološki korelat za gnus rdeče obarva (znamenje intenzivne porabe energije) prednji del insule, prednji del cingularnega področja, spodnji temporalni korteks, bazalne ganglije, lateralni orbitofrontalni korteks in seveda amigdalo, nevrološko središče močnih čustev.

Že ob gledanju filma, ki prikazuje odvratno vedenje zelo umazanega moškega, ki se mu cedi iz ust in je surov s svojo ljubko sosedo, se na obrazu gledalcev pokaže enaka mimika: aktivirajo se isti možganski tokovi, telo pa jim preplavi enak občutek odpora, kot bi hoteli reči: »Ta tip se mi gnusi.« Pa vendar gre zgolj za mentalni stud, ki ga je izzvala predstavitev podob. Ta je v gledalčevem telesu sprožila resnični občutek gnusa. Zato prehranski tabu, ki ga ubesedi kultura, v človeku, ki je ponotranjil to verbalno sporočilo, izzove pristno občutje gnusa.

Besedilo zakona kroži po možganih, prehranski tabuji skupino solidarizirajo, str. 109–110

Leta 2012 je pri Modrijanu izšlo Cyrulnikovo delo Sram. Če povem, bom umrl (Mourir de dire: La honte, 2010), še ena velika uspešnica danes 83-letnega francoskega učenjaka, čigar knjige se prodajajo v ogromnih nakladah. Knjigo in avtorja je ob izidu zelo natančno predstavila Alenka Zgonik v Sobotni prilogi.

ODKAR JE ČLOVEK NA ZEMLJI, si ne neha izmišljati kultur, v katerih brbota njegova potreba po duhovnosti. Vera, ki se danes najbolj širi po svetu, je vera brezbožnikov, prepričanih, da bog ne obstaja. Število ateistov narašča v Aziji, Evropi in celo v ZDA, kjer so še nedavno postrani gledali na tistega, ki si je drznil reči, da ne verjame v Boga.

Hkrati s tem kulturnim razkrajanjem boga se z velikim pompom vrača vera. Bogati manj mislijo na boga. Ko zavlada pravica, se ne zatekamo k njemu. Ko družba vzpostavi varnost, manj potrebuje njegovo varstvo. Ko pa prenaseljenost in tehnologija izzoveta anomijo, strukture izginejo in potreba po bogu se znova pojavi, z vso močjo.

Družbene potrebe po vzgoji, blaginji, pravici in varnosti je tako težko zadovoljiti, da lahko prerokujemo vrnitev k bogu. Vendar ljubimo boga tako, kakor ljubimo ljudi. Tisti, ki so si pridobili togo navezanost, se bodo podredili totalitarnemu bogu, medtem ko bodo imeli tisti, ki so deležni varne navezanosti, dovolj zaupanja v svojega boga, da bodo prenesli, da drugi ljubijo drugega boga.

Si bodo mladi izmislili kak nov način ljubezni do boga? Nič več se ne bodo obračali k svetim besedilom zato, da bi se ravnali po njih, temveč zato, da bi razmišljali o njih in da bi našli svojo bolj osebno življenjsko pot. Razcvet njihove osebnosti ne sprejema več železnega ovratnika vere, temveč se odpira temeljnim besedilom, ki povečujejo zavedanje. Radost, da se čutimo žive med tistimi, ki jih ljubimo, ne upošteva več meja, ki obdajajo vero in zavajajo k sovraštvu do drugačnosti. Takšna duhovnost širi bratstvo med vsemi verniki sveta, vabi k odkrivanju razlik in se trga iz imanence nesmiselnega potrošništva.

Naj nas bog usliši.

Božja pot, str. 245

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.