OČETU RES NI LAHKO: ČE JE JUNAK, POTOMCE ZATIRA S SLAVO, ČE JE PRIDANIČ, S SRAMOTO, IN ČE JE ZGOLJ OBIČAJEN ČLOVEK, S POVPREČNOSTJO

V ROMANU GRENKI MEDENI TEDNI iz leta 1981 sem očeta orisal kot starega, umirajočega fašista, ki je nekdanje slepo sovraštvo do Judov prenesel na Arabce. Knjigo je pohvalil, to je moj edini roman, ki ga je sploh hotel prebrati, aluzija se ga ni dotaknila. Sem se pač uštel: s sovraštvom do Judov ni bilo moč barantati, dajal mu je prednost pred vsemi drugimi zamerami. V široki pahljači grešnih kozlov so Judje pač absolutni prvaki, saj se lahko pohvalijo z dvatisočletno tradicijo. V skrajnem primeru lahko z Arabci, potem ko bomo razčistili nekaj manjših nesporazumov, sklenemo zavezništvo zoper sinove Siona. Te je zavohal na vsakem koraku, pod še tako nedolžnimi priimki. Rešetal je rodbinska imena z germanskimi sestavinami, jih ven in ven premleval in premetaval; toliko časa jih je gnetel in mrcvaril, dokler ni iz njih »čisto majčkeno zadišalo po štetlu«, kot je temu sam rekel. Kot otroka so me namakali v lingvistično kopel, ki je danes nihče več ne pozna: čifut, čefur, južnjak, bizantinec, makaronar, švab, levantinec, štokglajzer, hohštapler, švadroner, šalobarda. S sinom sva se ob teh vzdevkih kislo nasmihala, imela sva jih za žlobudranje senilnega starca. Še danes v spominu obujava izbrane očetove besedne cvetke in si jih ponavljava kot čudaške antologijske biserčke. Njegova politična stališča sem dolgo časa jemal z levo roko, kot folklorno posebnost pač. Zares sem jih dojel šele veliko kasneje. Kadar so me prišli obiskat kolegi, sem jih v strahu pred očetovimi morebitnimi izpadi že vnaprej opozoril na starčeve »čudaške« ideje. Predstavil sem jim ga kot rahlo trčenega ali inkontinentnega starega strica, ki naj ga ne jemljejo preveč zares. Pretkano sem se zavaroval s ščitom zasmeha. Prava družinska skrivnost ni tista, ki ostaja vsem prikrita, ampak tista, za katero vsi vedo. Prav zato, ker bije v oči, je neslišna.

Za devetdeseti rojstni dan sem mu podaril knjigo znanega angleškega zgodovinarja Iana Kershawa o firerju; da bi mu odprl oči, sem ga že prej zalagal z deli o nacizmu in njegovih zločinih. Seveda je ni prebral, le na hitro jo je prelistal in mi rekel:
»Ah, kakšen butec, tale Hitler! Kronan osel! Počakati bi moral na konec vojne in se šele potem lotiti judovskega vprašanja. Najprej bi moral z raketami V2 premagati Ruse in zahodne zaveznike in šele nato počistiti judovsko nesnago. Porabiti na tisoče vlakov, zato da jih spraviš v taborišča – kakšna potrata! In toliko, da veš: sploh mu jih ne bi bilo treba iztrebljati! Lahko bi jih izselil na Madagaskar ali v osrednjo Azijo. Lahko bi neprodušno zaprl meje, da se živ čifut ne bi mogel izmuzniti čeznje. Rešitev se ni manjkalo … Sicer pa sem se sam dokopal do prave razlage. Zapomni si, kar ti bom zdaj povedal, zakaj prav mogoče je, da mi bodo zgodovinarji kdaj v prihodnosti pritrdili: Hitlerja so preslepili birokrati znotraj strankinega aparata. Göring ali pa Himmler. Ta dva sta bila resnični barabi. Hitler v resnici sploh ni bil nacist.«
Ko sem ga tik pred smrtjo obiskal v bolnišnici Device Marije, sem ga že s hodnika slišal, kako se po telefonu pogovarja z najnovejšo »prijateljico«, nekdanjo mladostno priležnico, petično buržujko, ki se je pod njegovim vplivom na stara leta ogrela za nacionalsocializem.
»Tip, ki me je preiskal, se piše Gluckstein; vsaka nadaljnja beseda je najbrž odveč …« (str. 60–32)

VSAK OČE SI NALOŽI NA RAME SVOJE NEGODNE OTROKE. Ko odrastejo, si otroci oprtajo očeta na rame, tako kot je Enej na plečih odnesel Anhizija iz trojanskih ruševin; na ramenih in tilniku nenehno čutijo težo vsiljivega bitja, ki se je povsem sprijelo z njimi in jih zdaj požira kot demon ali dibuk v kabalističnem izročilu. Še tako popustljivi starši otrokom nazadnje vsilijo svoje predsodke in manije. Neznosno razočaranje: imaš se za svobodnega, pa ugotoviš, da si še kako odvisen. Naša dejanja so izpisana vnaprej, sleherna spontanost je zgolj zvijača družinskega reda, ki se uveljavlja v naših dejanjih. Vsakdo med nami se kot muha v pajkovi mreži otepa v svoji rodovni verigi in se na vse kriplje trudi, da bi se izmotal in se postavil na lastne noge.
Očetu res ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, in če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo. Lahko je tudi povprečen junak ali ganljiv pridanič. Karkoli stori, stori narobe: ali naredi preveč ali premalo. Še včeraj otrokom ni pustil do sape, danes greši z odsotnostjo, vsi moški moje generacije so bili neke vrste presihajoči očetje. Če je pozoren in ljubeč starš, se mu rogajo, češ da se je poženščil in pomehkužil. Mene vselej gane pogled na mlade ali malo manj mlade atke, ki se s svojimi otročički igrajo v parku, jih previjajo, hranijo, poljubljajo, jim pripovedujejo pravljice. Sodobna družina je nekakšen ljubezenski sindikat: o vsem se da dogovoriti, od dude do žepnine, vse nesporazume je moč zgladiti z govorico čustev. Otroke vzgajamo za to, da nas bodo lepega dne zapustili, in zapustijo nas v trenutku, ko jih bolj potrebujemo mi, kot oni potrebujejo nas. Ločitev je zato še toliko bolj boleča. Sveta brez očetov si ne gre želeti, enostarševske družine nudijo dovolj zgovorne zglede: brž ko ostane v družini samo mati, od lika ljubeče mame ne ostane nič več. Očeta nadomestijo vsakršne bratovščine, ki slej ko prej pripeljejo do prevlade kolovodje, do diktature majhnih uličnih tolp, v katerih vlada brezpogojna poslušnost. Takrat postane edini zrelostni izpit punt, spopad s policijo ali sosednjo tolpo. Naši orožniki in pripadniki posebnih enot bi bili nemalo začudeni, če bi jim povedali, da s svojimi čeladami, okovanimi škornji in pendreki krepko pomagajo pri vzgoji in zorenju teh mladcev, ki jih psujejo in obmetavajo s kamenjem. Manifestacije, pretepi, pripori so že nekaj časa sestavni del psihološke mature naših najstnikov. Obred je drag in včasih tudi krvav, vendar nujno potreben.
Po očetu sem torej podedoval agresivnost, nič kaj primerno lastnost v vsakdanjem življenju, zato pa toliko bolj hvalevredno v razumniškem poklicu, ki terja polemične veščine. Mama si je na drugi strani očitala, da me je okužila s slabim spancem. Kadar sem se zjutraj prebudil zlovoljen, utrujen, godrnjajoč, da vso noč nisem zatisnil očesa, me je ljubeče potrepljala po glavi, rekoč:
»To imaš po meni, srček!« (str. 114–116)

Pascal Bruckner z Igorjem E. Bergantom v oddaji Odmevi.

ZGODBA ZASE JE ŽIVEŽ. Oče je med vojno izkusil lakoto. V njegovem dnevniku iz let 1941–1944 mrgoli prepisanih restavracijskih jedilnikov in poročil o mrzličnem iskanju masla, sladkorja, sira. Večerja na Mladinskem delovišču leta 1941, s polži, zalitimi z belim vinom, je zaupni dnevnik obogatila z zvrhano stranjo vznesenih opazk. Imeti kaj za pod zob je bila njegova poglavitna skrb. Če bi sodil po besedah mojih staršev, je bila druga svetovna vojna ena sama obsedena gonja za hrano. Stalno pomanjkanje mesa, zgolj zanikrna drobovina, plehke juhice iz kolerabe, topinambur, kostanjeve čorbe, cikorija, kavni nadomestki. V njunem svetu ni bilo prostora za tuje trpljenje, čez glavo sta si dala opraviti s svojimi prehranskimi težavami. Zato so bile omare pri nas doma zvrhano polne pločevink, riža, testenin. Ob vsaki mednarodni krizi, ob Prašičjem zalivu, med Sueško vojno, ob vojaškem puču v Alžiriji je oče prinašal domov zaboje nepokvarljivih živil. Vsakih nekaj let se je pripravljal na dolgotrajno obleganje. Med dolgimi zimskimi večeri smo polnili kozarce z breskvami in hruškami ter kuhali lonce marmelade, pri čemer se je stari izkazal za vrhunskega mojstra. Vloženi sadeži in marmelada so potem gnili na policah in se strjevali v kristalaste kamnine iz sladkorja. Ohranil sem si kozarec ribeza, nezlomljiv antracitni blok, ki ga občudujem kot ostanek izginule civilizacije. Ko je oče umrl, so selivci v kleti našli več kot tristo kozarcev. Treba je bilo torej jesti, jesti kar naprej, jesti juho, zelenjavo in predvsem seveda meso, to je bil kategorični imperativ, čvrsto krvavo meso, ki krepi kosti. Na vsake štiri ure so mi postregli z rezino kruha, na debelo namazano s surovim maslom in posuto s kakavovim prahom. Da niti ne omenjam vsakdanjega kozarca mleka, ki smo mu pravili mleko Mendesa Francea – po imenu predsednika vlade, ki je leta 1954 organiziral delitev te zdrave pijače po licejih in gimnazijah, kajpak na velikansko ogorčenje žganjekuhov in Pierra Poujada, ki je premiera sumil, da »se mu niti kaplja galske krvi ne pretaka po žilah«. Ne da bi vedel, je Poujade s tem stavkom parodiral Maurrasovo misel, da Judje zato, ker ne koreninijo v francoski zemlji, ne bodo nikoli razumeli Racinovih stihov. Dokler smo živeli še v Lyonu, je oče rad skočil v Švico, našo Indijo Koromandijo, in se vsakič vrnil obložen z appenzellskimi dobrotami, sirom in čokolado; seveda si je že med potjo privoščil krepko porcijo topljenega sira z belim vinom. In če ga je delo poklicalo v Emiratsko upravo fosfatov v El Ažun v zahodni Sahari? Od tam je redno pritovoril pet kilogramov stročjega fižola. Pa iz Nemčije? Klobase in kislo zelje, renska vina, Schwarzbrot, Pumpernickel (črn kruh, ržen kruh). Police v naši kletni shrambi so se šibile pod težo prehrambenih proizvodov, redno smo morali metati stran presežke, ki so zgnili zaradi vročine ali so jih obgrizli ščurki. V rani mladosti je oče menda ponoči vstajal iz postelje in si cvrl omlete in pražil krompir. Če sem ga gledal pri jedi, me je pri priči minil tek: hrano je goltal, da so se mu sline pocejale z ustnic, in si jo s tolikšno ihto basal v žrelo, da je bil čisto vijoličast v obraz. Če sva ga z mamo vljudno opomnila, nama je odbrusil:
»Dajta mi mir, lačen sem kot volk!«
Postal je tolst debeluh, napihnjen kot balon. Na družinskih kosilih je večina jedcev končala požrtijo škrlatno pordelih lic, z vijoličasto poltjo, ki sta jo razžarila hrana in pijača. Sramoval sem se izdajalske barve, ki je bila v mojih očeh povezana s kmečkim poreklom; brž ko sem začutil, da se mi lica vnemajo in postajajo škrlatna, sem vstal izza mize in se šel osvežit; v mamini kopalnici sem si obraz za nameček pobelil še s pudrom. Za vsako ceno sem hotel ostati bledičen, še več: mrtvaško bled. (str. 130–140)