Še do brezplačne dostave. Ob nakupu »romana meseca« do 31. decembra prejmete brezplačno življenjepis Jane Austen.

LEPO JE PLESATI PO ULICAH, VENDAR JE VAŠ OČE ŠE VEDNO MRTEV, VAŠA SESTRA JE BILA POSILJENA. TEŽKO JE BITI SREČEN VEČ KOT EN DAN ...

Coventry novembra 1940

Keith Lowe, PODIVJANA CELINA

Evropa po drugi svetovni vojni

Prevedla Breda Biščak

Človeškost je uničena. Ubitih je bilo 40 milijonov ljudi. To je veliko družin po Evropi, ki žalujejo. /.../ Ko se je vojna končala, nihče ni bil več isti človek kot pred začetkom vojne.*

* Citirano po: Ervin Hladnik - Milharčič, Dnevnik, 25. april 2015

»Britanci radi razmišljamo, da smo ›junaki‹ druge svetovne vojne, ampak mi smo tisti, ki smo poslali 14 tisoč Slovencev nazaj čez mejo, mi smo pobili pol milijona nemških civilistov, ko smo metali bombe na civilne cilje, to je bilo že takrat vojni zločin. Nismo nobeni junaki, takšni smo kot vsi drugi,« je Keith Lowe aprila 2015, ko je gostoval v Sloveniji, samokritično poudaril med odmevnim pogovorom z novinarjem Ervinom Hladnikom - Milharčičem v Klubu Cankarjevega doma. (Foto: Metod Bočko)

Kolikor sam vem, ni v nobenem jeziku izšlo delo, ki bi nadrobno opisovalo dogajanje po vsej celini – tako na Vzhodu kot na Zahodu – v tem prelomnem in nemirnem času.
S to knjigo bi želel vsaj delno popraviti to stanje. V njej ne bom poskusil pojasniti, kako se je celina nazadnje le dvignila iz pepela in kako se je poskušala ponovno zgraditi na fizični, gospodarski in moralni ravni, kakor so to storili mnogi drugi avtorji. Ne bom se osredotočil na nürnberške procese ali Marshallov načrt ali na katerikoli drug poskus, da bi zacelili rane, ki jih je zadala vojna. V knjigi obravnavam obdobje, preden so bili takšni poskusi rehabilitacije sploh mogoči, ko so bile razmere v večini Evrope še vedno izredno spremenljive in je bila že najmanjša provokacija dovolj, da se je znova razplamtelo nasilje. Na neki način poskušam doseči nemogoče – opisati kaos. V ta namen bom opozoril na različne elemente kaosa in nakazal načine, kako so bili med seboj prepleteni.

Predstavljajte si svet brez ustanov. Svet, v katerem se zdi, da so se meje med državami razblinile, za njimi pa je ostala samo neskončna pokrajina, čez katero tavajo ljudje, da bi našli skupnosti, ki jih več ni. Tudi oblasti ne delujejo več, ne na državni ne na lokalni ravni. V njem ni šol ali univerz, ne knjižnic ali arhivov, ne da se priti do kakršnihkoli informacij. V njem ni kinematografov ali gledališč in vsekakor ni televizije. Občasno se sicer oglaša radio, toda signal je oddaljen, besede pa skoraj vedno v tujem jeziku. Nihče že tedne ni videl časopisa. V njem ni železniških povezav ali motornih vozil, ne telefonov ne telegramov in ne poštnih uradov, nobenih oblik komunikacije, če odmislimo besede, ki se širijo od ust do ust.

V njem ni bank, kar pa ne povzroča prevelikih težav, saj je denar izgubil vrednost. V njem ni trgovin, kajti nihče nima česa prodajati. V njem se nič ne proizvaja: pomembne tovarne in podjetja, ki so svojčas delovali, so porušeni ali razdejani, tako kot večina drugih zgradb. V njem ni nobenega orodja razen tistega, ki se da izkopati izpod ruševin. V njem ni hrane.
     Javni red in mir tako rekoč ne obstajata več, saj ne policija ne sodstvo ne delujeta. Za nekatera območja se zdi, da ni več jasnega razločevanja med tem, kaj je prav in kaj narobe. Ljudje si prilastijo, kar jim pride pod roke, ne glede na to, čigavo je – čut za lastnino je dejansko večinoma izpuhtel. Stvari pripadajo le tistim, ki so dovolj močni, da jih obdržijo v svojih rokah, in tistim, ki so jih pripravljeni braniti z lastnim življenjem. Po ulicah se potikajo oboroženi moški, ki si prilastijo, kar hočejo, in grozijo vsakomur, ki jim prekriža pot. Ženske vseh slojev in starosti se prostituirajo za hrano in zaščito. Sram je izginil. Morala je izginila. Treba je le preživeti.
     Sodobne generacije si težko predstavljajo, da bi takšen svet lahko obstajal kjerkoli drugje razen v domišljiji hollywoodskih scenaristov. Na svetu pa vendarle še vedno živi več sto tisoč oseb, ki so takšne razmere doživele na lastni koži – ne nekje v odročnih predelih sveta, marveč v osrčju območja, ki že desetletja velja za eno najbolj stabilnih in razvitih na svetu. V letih 1944 in 1945 se je dobršen del Evrope znašel v kaosu, ki je trajal več mesecev. Druga svetovna vojna – nedvomno najbolj uničevalna v zgodovini
ni porušila le fizične infrastrukture, temveč tudi ustanove, ki so države držale skupaj. Politični sistem je razpadel do te mere, da so ameriški opazovalci opozarjali na možnost, da se državljanska vojna razplamti po vsej Evropi. Namerna drobitev skupnosti je med sosede zasejala nepopravljivo nezaupanje; zaradi vsesplošne lakote se posamezniki niso več ozirali na moralo. »Evropa,« so marca 1945 zapisali v New York Timesu, »je v stanju, ki ga noben Američan ne more razumeti.« Spremenila se je v »novo temno celino«.
     Da se je Evropi uspelo izvleči iz brezna ter se razviti v strpno in gospodarsko uspešno celino, se zdi malodane čudež. Ko se človek ozira nazaj, na vse podvige povojne obnove – vnovično izgradnjo cest, železniških prog, tovarn, celo celotnih mest – ga mika, da bi opazil le napredek. Občudovanja vredno je tudi politično prerojenje na Zahodu, še zlasti v Nemčiji, ki si je ponovno pridobila ugled in se v le nekaj letih prerodila iz izobčenega naroda v odgovorno članico družine evropskih narodov. V povojnih letih se je znova pojavila želja po mednarodnem sodelovanju, ki ne bi prineslo le gospodarskega razcveta, marveč tudi mir. Desetletja po letu 1945 veljajo za najdaljše obdobje mednarodnega miru v Evropi po zatonu rimskega cesarstva.
     Ne gre se torej čuditi, da mnogi avtorji, ki obravnavajo povojno obdobje – tako zgodovinarji kakor državniki in ekonomisti – menijo, da se je prav v tem času Evropa dvignila kakor feniks iz pepela uničenja. V skladu s takšnim pogledom konec vojne ni prinesel le konca represije in nasilja, marveč tudi duhovno, moralno in gospodarsko prerojenje celotne celine. Nemci pravijo mesecem po vojni
Stunde Null (dobesedno »ura nič«; nov začetek), pri čemer imajo v mislih čas, ko je Evropa obrnila nov list in se je zgodovina lahko začela pisati na novo.
     Vendar pa človeku ni treba imeti pretirano bujne domišljije, da ugotovi, da je takšen pogled na povojno zgodovino nedvomno rožnat. Za začetek lahko zatrdimo, da se vojna ni kratko malo končala s Hitlerjevim porazom. Konflikt, ki se je razbesnel v drugo svetovno vojno in zajemal številne manjše državljanske spore, je potreboval mesece, če ne celo leta, da je zamrl, in različni konci Evrope so konec vojne dočakali ob različnem času. Na Siciliji in jugu Italije, denimo, se je vojna pravzaprav končala jeseni 1943. V Franciji se je za večino civilnega prebivalstva to zgodilo leto pozneje, jeseni 1944. Toda v mnogih predelih vzhodne Evrope se je nasilje nadaljevalo še po dnevu zmage. V Jugoslaviji so se Titove čete borile z nemškimi enotami vsaj do 15. maja 1945. V Grčiji, Jugoslaviji in na Poljskem je državljanska vojna, ki jo je sprožila nemška zasedba, divjala še leta po tistem, ko je bilo druge svetovne vojne že konec; v Ukrajini in baltskih državah so se narodno zavedni partizani borili proti sovjetskim četam še v petdesetih letih.
     Nekateri Poljaki trdijo, da se je druga svetovna vojna dejansko končala šele pred kratkim: glede na to, da se je uradno začela, ko so njihovo deželo zasedli tako nacisti kot Sovjeti, se je končala šele leta 1989, ko je Poljsko zapustil zadnji sovjetski tank. Podobno menijo mnogi prebivalci baltskih dežel: leta 2005 se estonski in litovski predsednik nista hotela udeležiti slovesnosti, ki so jo ob šestdeseti obletnici zmage priredili v Moskvi, češ da so vsaj v njuni državi osvoboditev dočakali šele na začetku devetdesetih let. Če človek pomisli še na hladno vojno, med katero sta bili vzhodna in zahodna Evropa stalno v sporu, in upore več držav proti sovjetski nadvladi, potem se zdi trditev, da so povojna leta tvorila obdobje neprekinjenega miru, hudo pretirana.

Prav tako vprašljiva je predstava o Stunde Null. Evropa vsekakor ni obrnila novega lista v svoji zgodovini, naj so si nemški državniki to še tako močno želeli. Po vojni so Evropo preplavili valovi maščevanja in povračilnih ukrepov skoraj na vseh življenjskih področjih. Narodom sta bila odvzeta ozemlje in lastnina, vlade in ustanove so doživele čistke in cele skupnosti so bile ustrahovane zaradi tega, kar naj bi storile med vojno. Mnogokrat so se ljudje najhuje maščevali posameznikom. Nemške državljane po vsej Evropi so pretepli, aretirali, zasužnjili ali kratko malo umorili. Vojake in policiste, ki so kolaborirali z nacisti, so aretirali in mučili. Ženske, ki so spale z nemškimi vojaki, so slekli, obrili, premazali s katranom in gnali po ulicah. Na milijone Nemk, Madžark in Avstrijk so posilili. Evropa je po vojni vse prej kot obrnila nov list: tako skupnostim kot narodom so se godile nove in nove krivice, med katerimi mnoge še danes niso pozabljene.
     S koncem vojne Evropa prav tako ni dočakala nove dobe medetničnega sožitja. Nasprotno, v nekaterih predelih so se etnične napetosti samo še povečale. Judi so še vedno doživljali šikaniranje, tako kot so ga med vojno. Manjšine so povsod znova postale tarče političnih napadov in ponekod so se zgodila grozodejstva, ostudna, kakor da bi jih zagrešili nacisti. Po vojni se je odvilo tudi sklepno dejanje vseh nacističnih prizadevanj, da bi kategorizirali in osamili različne rase. Med letoma 1945 in 1947 se je zgodilo eno največjih etničnih čiščenj na svetu: iz rodnih držav je bilo izgnanih več deset milijonov moških, žensk in otrok. Častilci »evropskega čudeža« le redko razpravljajo o tej tematiki, še redkeje jo razumejo: tudi tisti, ki so slišali za izgon Nemcev, ne vedo dosti o podobnih izgonih drugih manjšin v vzhodni Evropi. Kulturni raznolikosti, ki je bila še pred vojno in celo med njo sestavni del evropske krajine, je bil smrtni udarec zadan po koncu vojne.
     Dejstvo, da se je sredi vsega tega začela obnova Evrope, je zato toliko bolj občudovanja vredno. Toda precej časa je minilo, da se je vojna res končala, in prav tako precej, da se je obnova res začela. Ljudje, ki so živeli med ruševinami razdejanih evropskih mest, so se bolj ubadali z malenkostmi vsakodnevnega preživetja kakor pa s ponovno postavitvijo stebrov družbe. Po vseh letih trpljenja so bili lačni, užaloščeni ob izgubah bližnjih in zagrenjeni – preden se jim je zdelo smiselno lotiti se obnove, so potrebovali čas, da so dali duška svoji jezi, se zatopili v misli in žalovali.
     Čas so potrebovale tudi nove oblasti, ki so prevzele vajeti po vsej Evropi. Najprej so se lotile imenovanja zastopnikov in svetov po posamičnih območjih v državi, ne pa odstranjevanja ruševin, popravila železniških prog in vnovičnega odprtja tovarn. Sveti so si nato morali pridobiti zaupanje ljudi, od katerih se jih je v šestih letih organiziranih grozodejstev večina naučila, naj bodo do vseh ustanov izredno previdni. V takšnih razmerah bi vzpostavitev zasilnega javnega reda in miru, kaj šele materialna obnova, težko bila kaj več kot pobožne želje. Za takšne podvige so imele dovolj avtoritete ali delovne sile le zunanje organizacije – zavezniška vojska, Združeni narodi, Rdeči križ. In kjer takšnih organizacij ni bilo, je zavladal kaos.

Iz Uvoda

Želim si, da bi knjiga odprla razpravo, kako so ti dogodki vplivali na celino med najbolj bolečimi fazami njenega preporoda, in – glede na to, da obstajajo številne možnosti za nadaljnje raziskave – morda spodbudila druge, da tematiko globlje preučijo. Če je preteklost tuja dežela, potem ima to obdobje v evropski zgodovini še mnoge prostrane pokrajine, ki so označene le z opozorilom »Tukaj bivajo zmaji«.

V ENAINDVAJSETEM STOLETJU NA KONEC DRUGE SVETOVNE VOJNE radi gledamo kot na čas radosti. Videli smo podobe mornarjev, kako poljubljajo dekleta na newyorškem Times Squaru, in nasmejane čete vseh narodnosti, kako si podajajo roke vzdolž pariških Elizejskih poljan. Toda kljub vsemu slavju ob koncu vojne je bila Evropa pravzaprav domovina žalovanja. Občutek izgube je preveval tako posameznike kot skupnosti. Tako kot je mesta in kraje po vsej celini zamenjala pokrajina razpadajočih razvalin, je družine in skupnosti zamenjal niz zevajočih lukenj.

Izginotje Judov

V nekaterih primerih je seveda zazevala večja praznina kot v drugih. Najočitnejša, zlasti v vzhodni Evropi, je nastala v judovskih skupnostih. Iz intervjuja z Edith Baneth, preživelo Judinjo iz Češkoslovaške, ki je nastal v okviru projekta londonskega Imperialnega vojnega muzeja, posvečenega ustni zgodovini, je razvidno, kako se praznina še danes občuti v zasebnem življenju:

Ko razmišljamo o družinskih članih, ki smo jih vsi izgubili, se tega ne da nikoli popraviti. Ne moremo jih nadomestiti – druga in tretja generacija še vedno občuti praznino. Kadar praznujemo poroko ali bar micvo, se slavja udeležijo družine, ki morda štejejo petdeset ali šestdeset članov. Ko je moj sin praznoval bar micvo in poroko, na slavje ni bilo nikogar iz družine – tako druga in tretja generacija občuti holokavst, pogreša svojo družino. Moj sin nima izkušenj z družinskim življenjem – s strici, tetami, babicami, dedki. Na njihovem mestu zeva luknja.

Leta 1945 je večina ljudi preštevala družinske člane ali prijatelje, ki jih je med vojno izgubila; preživeli Judi so največkrat preštevali tiste, ki so jim še ostali. Včasih jim ni preostal nihče. V spominski knjigi, posvečeni berlinskim Judom, so druga poleg druge navedene celotne razširjene družine – od dojenčkov do prastaršev. Priimek Abraham obsega šest strani, Hirsch enajst, Levy dvanajst in Wolff trinajst. Podobne knjige bi lahko izdali za vse judovske skupnosti, ki so svojčas živele po vsej Evropi. Victor Breitburg, denimo, je izgubil vso družino leta 1944 na Poljskem. »Naša družina je štela štiriinpetdeset članov, jaz sem edini, ki je preživel. Vrnil sem se v Lodž, da bi našel kakšne družinske člane, pa ni bilo nikogar več.«
     Ko seštejemo vse izgube, »luknja«, ki jo omenja Edith Baneth, ne obsega le celih družin, marveč kar cele skupnosti. Na Poljskem in v Ukrajini so Judi predstavljali znaten del predvojnega prebivalstva v ducatu velikih mest. V Wilnu, denimo, danes poznanem kot litovska prestolnica Vilna, je pred vojno živelo od 60.000 do 70.000 Judov. Do sredine leta 1945 jih je morda preživelo le še 10 odstotkov. V Varšavi je bila judovskega porekla tretjina prebivalcev – skupaj kakšnih 393.950 ljudi – a ko je januarja 1945 Rdeča armada končno prečkala Vislo, so v mestu našli le še 200 preživelih Judov. Tudi ob koncu leta, ko so se v Varšavo počasi že vrnili redki preživeli, njihovo število ni nikoli preseglo 5000.
     Prav tako slabo so jo odnesle judovske skupnosti na podeželju. Na obsežnih podeželskih območjih okoli Minska v Belorusiji je bilo judovskega prebivalstva 13 odstotkov; po vojni ga je bilo le še 0,6 odstotka. V Voliniji, večinoma podeželskih rovtah predvojne Poljske, so 98,5 odstotka Judov pobili Nemci in njihove lokalne milice. Skupaj je bilo med drugo svetovno vojno pobitih vsaj 5.750.000 Judov, kar je najhujši in najbolj sistematičen genocid v zgodovini.
     Znova je treba poudariti, da je takšne statistične podatke težko razumeti, dokler si človek ne začne predstavljati, kaj bi lahko pomenili na bolj človeški ravni. Alicia Adams iz Drohobycza na Poljskem nazorno opiše dogajanje, ki mu je bila priča:

Ne le moje starše, strice, tete in brata, ampak tudi vse moje prijatelje iz otroštva in sploh vse, ki sem jih kot otrok poznala – celotno prebivalstvo Drohobycza so iztrebili; postrelili so okoli trideset tisoč ljudi. Se pravi, da ni šlo samo za moje najbližje sorodnike, videla sem, kako so pobili vse. Vsak dan sem videla, kako so koga pobili – to je bil del mojega otroštva.

Za tiste Jude, ki so pobegnili ali preživeli, je bila vrnitev v prazne in zapuščene soseske v vzhodni Evropi še posebej bridka izkušnja. Znani sovjetski pisatelj Vasilij Grossman je odraščal v Ukrajini, med nemško invazijo pa je živel v Moskvi. Ko se je kot vojni poročevalec konec leta 1943 vrnil v rodne kraje, je ugotovil, da so pobili vse njegove prijatelje in sorodstvo. Bil je eden prvih, ki je pisal o tem, kar je kmalu postalo znano kot »holokavst«:

V Ukrajini ni več Judov. Nikjer – v Poltavi, Harkovu, Kremenčuku, Borispolu, Jagotinu – v nobenem mestu, v nobenem kraju, v nobeni vasi, pa naj jih je na stotine, na tisoče, ne boste videli solznih črnih dekliških oči; ne boste slišali tožnega starkinega glasu; ne boste videli temnega lica lačnega dojenčka. Povsod je tiho. Vse je pri miru. Celotno ljudstvo je bilo surovo umorjeno.

Z učinkovitim iztrebljenjem celotne rase po skoraj vsej Evropi je bila uničena tudi edinstvena kultura, ki je nastajala več stoletij.

Šlo je za umor starodavnega poklicnega znanja, ki ga je na tisoče obrtniških družin in izobražencev prenašalo iz roda v rod. Šlo je za umor običajev iz vsakdanjega življenja, ki so jih stari starši predajali vnukom, šlo je za umor spominov, žalostink, ljudskih pesmi, življenja, srečnega in žalostnega, šlo je za porušenje ognjišč in pokopališč, šlo je za smrt naroda, ki je živel skupaj z Ukrajinci na stotine let ...

Judi so bili ena od redkih skupin, ki so se zelo približale razumevanju razsežnosti tega, kar je med drugo svetovno vojno doletelo Evropo. Glede na to, da so bili najprej izločeni iz družbe in nato segnani skupaj, so na svet gledali s povsem svojega zornega kota: doumeli so, da masovni poboji niso lokalen pojav, marveč se dogajajo po vsej celini. To so razumeli celo otroci. Enajstletna Celina Lieberman, denimo, je poskušala ohraniti judovsko identiteto, čeprav so jo leta 1942 čez noč dali v rejo krščanskemu paru v Ukrajini. Vsak večer se je Bogu opravičila, ker je z novimi starši hodila v cerkev. Bila je sveto prepričana, da je edina Judinja, ki je ostala živa.
     Pa vendar so tudi sredi vsega brezupa vzklila drobna semena upanja. Celina Lieberman ni bila edina Judinja, ki je preživela. Po koncu vojne so Judi prišli iz skrivališč na najbolj neverjetnih krajih. V Litvi, na Poljskem in v Belorusiji jih je na tisoče preživelo v gozdovih in močvirjih. Številni so se med vojno zatekli v polkletna in podstrešna stanovanja sočutnih Nejudov. Celo v porušeni Varšavi se je izpod ruševin pojavila peščica Judov, kakor biblični Noe, ki je stopil na obale spremenjenega sveta. Povodenj, ki jo je povzročil holokavst, so prebili v odtočnih kanalih, predorih in bunkerjih, ki so si jih sami izkopali – to so bile njihove Noetove barke. Morda je bil še največji čudež, čeprav ljudje niso imeli tega občutka, preživetje Judov v evropskih koncentracijskih taboriščih. Kljub velikemu naprezanju nacistov, da bi jih izstradali in zgarali do smrti, je kakšnih 300.000 Judov dočakalo zavezniško osvoboditev leta 1945. Judom, ki jim je v Evropi uspelo uiti smrti, je bilo skupaj kakih 1,6 milijona.
     V redkih primerih so nekatere države z Judi spodobno ravnale kljub hudemu nacističnemu pritisku. Danska, denimo, ni sprejela nobenega protijudovskega zakona, zasegla nobene judovske lastnine niti izgnala nobenega Juda iz vladnih služb. Ko so Danci odkrili, da nameravajo esesovci aretirati vseh 7200 Judov, ki so živeli na Danskem, so s skupnimi močmi skoraj celotno judovsko skupnost na skrivaj izselili na Švedsko. Tudi italijanski narod se je uprl vsem poskusom, da bi Jude deportirali, in sicer ne samo iz Italije, marveč tudi z ozemlja, ki ga je Italija zasedla. Ko je SS zaukazal deportacijo 49.000 Judov iz Bolgarije, so ukrepom odločno nasprotovali kralj, parlament, cerkev, intelektualci in kmetje. Bolgarski kmetje naj bi bili celo pripravljeni leči na železniško progo, da bi deportacijo preprečili. Posledično je bila Bolgarija edina država v Evropi, kjer se je judovsko prebivalstvo med vojno povečalo.
     Nazadnje je treba omeniti še nekaj osupljivih posameznikov, ki so bili za rešitev Judov pripravljeni tvegati lastno življenje. Nekateri, kot denimo nemški industrialec Oskar Schindler, so znani širši javnosti; po letu 1953 je Izrael priznal še več kot 21.700 drugim posameznikom, da so rešili Jude. Nekateri so jim nudili zavetje kljub lastnim hudim predsodkom. Neki nizozemski duhovnik, denimo, je priznal, da je bil Judom zelo nenaklonjen; imel jih je za »neznosne, [...] zelo drugačne od nas, to je bila neka druga vrsta, običajno neka druga rasa«. Pa je bil kljub temu še vedno pripravljen, da ga aretirajo in zaprejo v koncentracijsko taborišče, ker jim je pomagal ubežati nacistom. Prav na takšnih neverjetnih koncih in krajih je med vojno in po njej pognalo upanje, ne le za Jude, temveč za celotno evropsko ljudstvo. (Praznina, str. 37–41)

Na neki način je dejansko razsežnost razdejanja ugledal le, kdor je videl samo njegove posledice, ne pa tudi njegovega poteka. John Vachon je bil mlad fotograf, ki so ga v povojno Varšavo skupaj z drugimi humanitarnimi delavci poslali Združeni narodi. Pismo, ki ga je januarja 1946 napisal ženi Penny, priča o nedoumljivih razsežnostih razdejanja.

Mesto je resnično neverjetno in rad bi ti ga približal, pa ne vem, kako. Veš, to je veliko mesto. Več kot milijon prebivalcev pred vojno. Veliko kot Detroit. Zdaj je 90 odstotkov mesta povsem uničenega ... Kamorkoli greš, vidiš velike kose stavb brez streh ali stranskih zidov, kako molijo v zrak, v njih pa živijo ljudje. Razen v getu, kjer se razteza prostrana ravnica zidakov s skrivenčenimi posteljami, kopalnimi kadmi, zofami, uokvirjenimi slikami, skrinjami, milijoni stvarmi, ki štrlijo iz zidakov. Ne morem razumeti, kako se je kaj takega lahko pripetilo ... Tako grozljivo je, da sploh ne morem verjeti.

John Vachon

Vsebina

Uvod

Prvi del: ZAPUŠČINA VOJNE

1 Stvarno razdejanje
2 Praznina
   Smrtni davek
   Izginotje Judov
   Drugi primeri holokavsta
   Vdove in sirote
3 Razseljenost
4 Stradež
5 Moralni razkroj
   Plenjenje in kraja
   Črni trg
   Nasilje
   Posilstva
   Morala in otroci
6 Upanje
   Čaščenje junaštva
   Bratstvo in enotnost
   Krasni novi svet
7 Pokrajina kaosa

Drugi del: MAŠČEVANJE

8 Krvoločnost
9 Osvobojena taborišča
   Odkritje
   Maščevanje judovskih ujetnikov
10 Maščevanje na vajetih: prisilni delavci
   Maščevanje prisilnih delavcev
   Vojaški nadzor nad razseljenci
   »Kompleks osvobojencev«
   Pomoč in obnova
   Problematičen občutek osebne moči
11 Nemški vojni ujetniki
   Vojni ujetniki pod Američani
   Vojni ujetniki pod Sovjeti
   Cena umazane zgodovine
12 Maščevanje, ki je ušlo z vajeti: vzhodna Evropa
   Nemci na Češkoslovaškem
   Nova »uničevalna taborišča«
   Politika številk
13 Notranji sovražnik
   Italijanska
epurazione
   Neuspele čistke po Evropi
   Konstrukcija prikladnih mitov
14 Maščevanje nad ženskami in otroki
   Striženje žensk
   Izobčenje otrok
15 Namen maščevanja

Tretji del: ETNIČNO ČIŠČENJE

16 Medvojna izbira
17 Judovski pobeg
   Odločitev o vrnitvi domov
   Vrnitev: Nizozemska
   Borba za judovsko lastnino
   Judi kot kapitalisti, Judi kot komunisti
   Pogrom v Kielcah
   Pobeg
18 Etnično čiščenje v Ukrajini in na Poljskem
   Sovjetska rešitev
   Prisilna »repatriacija«
   Prisilna asimilacija
19 Izgon Nemcev
   Izgon in človeška stvarnost
   »Domov« v rajh
   Dokončni izgon
   Očiščena pokrajina
20 Evropa v malem: Jugoslavija
   Zgodovinsko ozadje
   »Pliberška tragedija«
   Jugoslavija kot simbol vseevropskega nasilja
21 Zahodna tolerantnost, vzhodna netolerantnost

Četrti del: DRŽAVLJANSKA VOJNA

22 Vojna v vojni
23 Politično nasilje v Franciji in Italiji
   Tarče političnega nasilja
   Odziv
   Mit o komunistični »izgubljeni zmagi«
24 Grška državljanska vojna
   Značilnosti komunističnega odpora
   Poraz komunizma v Grčiji
   Zavesa se spusti
25 Kukavičje jajce: komunizem v Romuniji
   Avgustovski državni udar
   Komunistični boj za oblast
   Odprava demokracije
   Stalinizem brez spon
26 Podreditev vzhodne Evrope
27 Odpor »Gozdnih bratov«
   Bitka pri Kalniškėsu
   Sovjetski teror
   Partizani ali »banditi«?
   Konec odpora
   Narod mučencev
28 Hladna vojna kot zrcalo
Zaključek
   Pomen narodnih mitov

Slikovna priloga

Keith Lowe (1970) je študiral angleško književnost na Univerzi v Manchestru. Dvanajst let je delal kot urednik zgodovinskih knjig pri londonski založbi Weidenfeld & Nicolson, nato pa se je popolnoma posvetil pisanju in zgodovinopisju. Danes je mednarodno priznan strokovnjak za drugo svetovno vojno in zlasti njene posledice.

Svoje prvo zgodovinsko delo, Inferno: The Devastation of Hamburg 1943, je objavil leta 2007. Pet let pozneje je objavil knjigo Podivjana celina (Savage Continent: Europe in the Aftermath of World War II) in zanjo prejel Hessell-Tiltmanovo nagrado (PEN) za najboljše zgodovinsko delo ter italijansko nagrado Cherasco. Leta 2017 objavljeno knjigo Strah in svoboda je Wall Street Journal imenoval za eno najboljših in najuporabnejših knjig o drugi svetovni vojni zadnjega desetletja. Knjiga je bila nominirana za nagrado Historical Writers' Association Non-fiction Crown, na Češkem pa so jo priredili v 12-delno radijsko serijo. Njegova zadnja knjiga je Ujetniki zgodovine (2020).

Lowe je reden gost v televizijskih in radijskih oddajah, predava na univerzah in konferencah ter nastopa na literarnih festivalih po vsem svetu. Članke objavlja v številnih evropskih in ameriških časopisih in revijah. Aprila 2015 in novembra 2018 je gostoval v Sloveniji.

Lowe je napisal tudi dva romana: Tunnel Vision (2001), s katerim je bil nominiran za nagrado za najboljši romaneskni prvenec Kluba avtorjev (Authors' Club Best First Novel Award), in New Free Chocolate Sex (2004).

GLEDE NA OZRAČJE PO VOJNI NE PRESENEČA, da so bili povsod po Evropi zaskrbljeni nad tem, kako odraščajo otroci. Ne le da je bilo njihovo življenje nenehno ogroženo zaradi telesnih poškodb – omenili smo že zgodbe o otrocih, ki so se igrali na odlagališčih streliva, prečkali minska polja, da bi prišli do malin, ali celo pognali v zrak protitankovsko raketo znamke Panzerfaust, ki so jo našli ob cesti – zaradi zlorab morale je trpela tudi njihova duša. Psihološke poškodbe, ki so jih utrpeli, so se zrcalile v njihovih igrah. Matere so povsem obupane opazovale, kako se otroci igrajo »letalske napade« ali »Frau komm« (fraza, s katero so ruski vojaki pomignili Nemkam, ki so jih želeli posiliti). V Berlinu je podpolkovnika Wilfreda Byford-Jonesa pretreslo, da je na treh zidovih neke zgradbe petnajstkrat narisan moški, ki ga obešajo. Po pripovedovanju nekega delavca v sirotišnici, ki jo je vodila Vojska odrešitve, so nemški otroci, s katerimi je delal, svoje punčke vedno oblačili v uniforme, medtem ko je večina razseljenih sirot zavpila, ko je videla, da se jim približuje moški v uniformi.
    
Kot sem že omenil, se je izredno redko zgodilo, da bi otroci videli moškega, ki ni nosil uniforme; v nekaterih predelih celine so sploh zelo redko videli kakšnega moškega. Pomanjkanje moških vzornikov v povezavi z redkimi odraslimi, ki so imeli avtoriteto, je neizogibno vplivalo na vedenje otrok. V Britaniji je mladoletniško prestopništvo med vojno naraslo za skoraj 40 odstotkov, še zlasti vlomi, namerno poškodovanje tuje lastnine in tatvine (ki so se več kot podvojile). Po podatkih, ki jih navaja Martin Bormann, se je stopnja mladostniškega kriminala več kot podvojila tudi v Nemčiji v letih 1937–42 in je leta 1943 še vedno naraščala. V nekaterih mestih, denimo v Hamburgu, se je med vojno celo potrojila. Sredi leta 1945 so poročali o skupinah »otroških gangsterjev«, ki so v sovjetskem zasedbenem območju napadali ljudi, da bi dobili hrano in denar: ker so bili brez starševskega nadzora in v nekaterih primerih celo brez staršev, so se prelevili v »male divjake«.
     Največ skrbi so povzročali nemški otroci. Nekateri ljudje so verjeli, da imajo ogrožanje drugih že v krvi, ker so pač nemškega rodu. Na Norveškem so ljudje množično zahtevali, naj se deportira vse nemške otroke, ki so jih zaplodili nemški vojaki, saj bi lahko zrasli v nacistične petokolonaše. Skladno z evgeničnim principom, po katerem so nacisti verjeli, da pripadajo nadrasi, so nenacisti zdaj v nemškem otroku videli sovražnika, ki jih bo v prihodnje ogrožal.
     V sami Nemčiji je zaveznike bolj skrbelo za najstnike kakor za otroke. Kdor je bil leta 1945 najstnik v Nemčiji, je bil vse življenje podvržen indoktrinaciji z nacistično ideologijo, saj je za sabo imel tako dvanajst let šolanja kakor obvezno članstvo v Zvezi nemških deklet in Hitlerjevi mladini. Mnogi so se bali, da tej generaciji otrok ni pomoči. Britanski vojaki, ki so se borili v letih 1944–45, so pogosto opazili, da »mlajši ko je Nemec, bolj je aroganten in ›gospodovalen‹«. Major R. Crisp je v svojem nenavadnem članku, ki ga je objavil
Daily Express, zapisal, da je običajne nemške vojake, kot jih je bil vajen, zamenjala vojska fanatičnih petnajst- in šestnajstletnikov, o katerih se je zdelo, da so sposobni zgolj in samo krutih dejanj.

V njih človek ne najde niti sledu spodobnosti, nežnosti ali ponižnosti. V njih je samo nekaj bestialnega, poželjivega in krutega. Gre za generacijo moških, ki so jo namenoma urili v barbarstvu, urili za izvajanje strašljivih ukazov nekega blazneža. V njih ni ene same čiste misli ... Pod tem peklenskim urokom je vsak Nemec, rojen po letu 1920. Mlajši ko je, bolj je prepojen s tem zlohotnim strupom. Sleherni otrok, rojen pod Hitlerjevim režimom, je izgubljen. To je izgubljena generacija.

V nadaljevanju avtor članka nakaže, da še dobro, da toliko nemških otrok pade v boju, preostale pa bi za dobrobit sveta morala doleteti podobna usoda. »Ne glede na to, ali jih iztrebite ali sterilizirate, nacizem v vsej svoji grozoti ne bo izginil z obličja zemlje, dokler ne bo umrl poslednji nacist.«
     Grozote nacističnega režima so nazadnje dobile odsev v mislih in pisanju zaveznikov. Eden osrednjih britanskih časopisov je objavil predlog o iztrebljenju nekega ljudstva kot
moralni odziv na zlo, ki ga je Hitler razširil po Evropi. Teh zamisli nič ne loči od nekaterih Goebbelsovih najbolj fanatičnih nemških člankov, objavljenih v Völkischer Beobachterju. Razlika – in to pomembna – je v tem, da v Britaniji ljudje s takšnimi zamislimi niso bili na oblasti in takšni predlogi niso bili nikoli uresničeni. Toda že samo dejstvo, da so takšne misli vzeli za tehtne in jih objavili v mediju z nacionalnim dometom, kaže, da je bila morala načeta tudi v deželah, ki med vojno niso bile okupirane. (Moralni razkroj, Morala in otroci, str. 76–78)

ZA VOJNI ČAS JE ZNAČILNO, da se najsrhljivejša grozodejstva ne zgodijo med bojem, marveč potem, ko je boja konec. Vojak lahko s srditim vojskovanjem resda maščuje smrt padlih tovarišev, vendar pa to veliko laže stori, ko je sovražnik poražen, razorožen ter prepuščen na milost in nemilost nasprotniku. Vojak ima največ moči, ko mu predajo nadzor nad ujetniki, sovražnik pa je takrat najbolj nemočen.
     Prav zato, da ne bi prihajalo do zlorabe moči, je mednarodna skupnost leta 1929 zasnovala tretjo ženevsko konvencijo. V njej ni le prepovedala nasilnega ali ponižujočega ravnanja z vojnimi ujetniki, temveč tudi predpisala, kakšne morajo biti njihove nastanitev, prehrana in oskrba. Toda med drugo svetovno vojno so ta pravila tako redno kršile vse strani, da so kmalu postala nesmiselna. Nemška vojska je svoje ujetnike, še zlasti na vzhodni fronti, usmrtila, ponižala in izstradala – in ko so se razmere spremenile, ni bilo presenetljivo, da so nasprotniki želeli ravnati z ujetimi Nemci na precej podoben način.
     Winston Churchill je v svoji zgodovini vojne, ki obsega več knjig, zapisal zgodbo, ki ne razkriva le tedanjega prevladujočega odnosa do vojnih ujetnikov, marveč tudi tendenco po maščevanju na najvišjih ravneh. Dogodek se je pripetil na prvi konferenci »treh velikih voditeljev« v Teheranu konec leta 1943. Drugi dan konference je Churchill večerjal s Stalinom in Rooseveltom, ko je Stalin predlagal, da nazdravijo likvidaciji »vsaj 50.000, morebiti 100.000 članov nemškega poveljujočega osebja«. Churchillu, ki je vedel vse o množičnem poboju poljskih častnikov v Katinu na začetku vojne, se je predlog zastudil, zato je suhoparno odvrnil, da britansko ljudstvo množičnih pobojev ne bo nikdar dopustilo.Ko je Stalin še naprej vztrajal, da jih je 50.000 »treba ustreliti«, se Churchill ni mogel več zadržati. »Raje vidim, da me tu in zdaj odvedejo na vrt in me ustrelijo,« je dejal, »kakor pa da svojo čast in čast svoje dežele oblatim s tako zloglasnim dejanjem.«
     Roosevelt je želel razelektriti ozračje, zato je posegel vmes z neumestnim predlogom, naj sklenejo kompromis in ustrelijo, recimo, 49.000 oseb. Dozdeva se, da si je privoščil šalo, ki pa je bila zelo neokusna glede na to, kar je vedel o Stalinovi preteklosti. Churchill še ni utegnil odpreti ust, ko je svoje dodal še Rooseveltov sin Elliott, ki je bil prav tako na večerji. »Poglejte,« je dejal Stalinu, »ko bodo naše čete prihitele z zahoda, vaše pa bodo še vedno prihajale z vzhoda, bomo celotno zadevo rešili mimogrede, a ne? Ruski, ameriški in britanski vojaki bodo z večino teh 50.000 mož opravili v boju in upam, da ne bodo poskrbeli le za teh 50.000 vojnih zločincev, marveč tudi za na tisoče drugih nacistov.«
     V tej točki je Stalin vstal, objel Elliotta in z njim nazdravil. Churchill se je zgrozil. »Kolikor ste mi pri srcu, Elliott,« je dejal, »vam ne morem oprostiti te tako zlohotne izjave. Le kako si drznete reči kaj takega!« Planil je pokonci in odvihral iz obednice, Stalin in njegov zunanji minister Vjačeslav Molotov pa sta pohitela za njim, rekoč, da jemlje stvari veliko preresno – saj so se zgolj »šalili«.

Anekdoto omenjajo mnogi zgodovinarji, njene interpretacije pa so različne: navajajo jo kot dokaz Stalinove neusmiljenosti, izraz Rooseveltove naivnosti in ilustracijo pojemajoče Churchillove moči, saj se je znašel v senci drugih dveh predsednikov. Najbolj zgovorni so vsekakor Rooseveltovi komentarji, saj so tudi najbolj nepričakovani. Dejansko se zdi, da je Roosevelta zamisel o usmrtitvi 50.000 nemških ujetnikov prevzela, saj je to bila tako rekoč prva stvar, ki jo je omenil, ko so se vsi trije znova srečali na drugi konferenci na Jalti komaj leto dni pozneje. Če človek jemlje njegove komentarje dobesedno in temu doda še njegove vsem znane predsodke do Nemcev, potem se nam tedanji ameriški predsednik začne dozdevati prav tako neusmiljen kakor Stalin.
     Ravnanje z nemškimi vojnimi ujetniki leta 1945 je že od nekdaj sporno, saj postavlja pod vprašaj prav tiste vrednote, za katere so se po lastnih besedah bojevali zavezniki. Stalin, Roosevelt in Churchill so razpravljali o neizogibni slabi strani osvoboditve: procesu, v katerem milijoni Evropejcev niso dočakali osvoboditve, marveč ujetništvo; več tisočim pa ni prinesel odrešitve, temveč smrt. Churchill, ki je vedno imel občutek za zanamce, je doumel, da to ni vprašanje, ki ga gre jemati zlahka. Če so osvobojene sužnje zalotili med kovanjem maščevanja, je bila ena stvar, toda če so pri tem dobili mogočne svetovne voditelje, je bilo nekaj povsem drugega.
     Po vojni je bila usoda nemških ujetnikov docela v rokah njihovih muhastih ječarjev. Ali je njihova nebogljenost pri slednjih izzvala usmiljenje, prezir ali zgolj brezbrižnost, ni bilo odvisno samo od sreče, temveč tudi od odnosa, ki je prevladoval v različnih zavezniških vojskah na vseh hierarhičnih ravneh.

Vojni ujetniki pod Američani

Med vojno so zavezniki zajeli več kot 11 milijonov nemških vojakov. Glede na razsežnost bitk na ruski fronti bi človek pričakoval, da so večino ujetnikov zajeli Sovjeti, v resnici pa se je v rokah rdečearmejcev znašla manj kot tretjina vseh vojnih ujetnikov, in sicer le okoli 3.155.000 vojakov. Več ujetnikov so zajeli Američani (okoli 3,8 milijona) in Britanci (3,7 milijona). Celo Francozom je uspelo pod ključ spraviti četrt milijona mož, čeprav so Nemce zavojevali manj kot leto dni in so imeli relativno majhno vojsko.
     Razlike v številkah nam več kot o relativni izurjenosti Sovjetov povedo o nemškem strahu pred njimi. V poslednjih dneh vojne so nemški vojaki storili vse, kar je bilo v njihovi moči, da ne bi padli v roke rdečearmejcem. Mnoge enote so se borile še dolgo po tistem, ko bi se bilo smiselno predati, kratko malo zato, ker so se bale, kaj se jim bo zgodilo, če jih zajamejo Sovjeti; spet druge so storile vse, da bi se oddaljile od vzhodne fronte in se raje predale Britancem ali Američanom. Tik pred kapitulacijo je bilo takšno ravnanje značilno za nemško vojsko na vseh ravneh: ko je načelnik generalštaba, general Alfred August Jodl, prispel pred Eisenhowerjev štab, da bi podpisal sporazum o kapitulaciji, je s podpisom namenoma zavlačeval dva dni, da bi nemške čete pridobile čim več časa za premik proti zahodu. V Jugoslaviji Nemci in Hrvati niso spoštovali ukazov, naj se 8. maja predajo, in so se borili še ves teden, da bi se čim bolj približali avstrijski meji. Na koncu vojne je število vojakov, ki so se predali zahodnim zaveznikom – Američani so samo aprila in maja 1945 zajeli okoli 1,8 milijona mož – skokovito naraslo, medtem ko na vzhodu do podobnega porasta ni prišlo.
     Zdi se, da je precejšnje število nemških vojakov, ki so se predali zahodnim zaveznikom, Britance in Američane presenetilo. Začasno so jih spravili v šestnajst ogromnih ograd v zahodni Nemčiji; njihovo skupno ime je bilo
Rheinwiesenlager (»renska travniška taborišča«). V večini takšnih taborišč je bilo prostora za 100.000 mož, toda ob kapitulaciji so jih v mnogih morali naseliti bistveno več. V ogrado pri Sinzigu so, denimo, strpali več kot 118.000 ujetnikov; v tisti pri Remagenu je njihovo število hitro preraslo 134.000. Nekatera manjša taborišča so bila še bolj natrpana. V Bohlu, denimo, je bilo prostora za 10.000 oseb, a so vanj spravili trikrat toliko ujetnikov. Kmalu je postalo jasno, da so zavezniki le s težavo kos nalogi, in zavezniški poveljniki so si nenehno izmenjavali depeše, v katerih so zahtevali, naj jim nemudoma dajo na razpolago več sredstev.
     V kakšnih razmerah so morali živeti ujetniki, lahko vsaj približno razberemo iz tedaj posnetih fotografij in prvoosebnih izpovedi, ki so jih po vojni zbrali akademiki in nemške vladne agencije. Ujetniki niso živeli v »taboriščih« v tradicionalnem pomenu besede, saj v njih skoraj ni bilo šotorov ali barak: živeli so kratko malo na kosu zemlje, obdanem z bodečo žico. Bili so brez zavetja, dan in noč izpostavljeni vremenskim razmeram. »Običajno ležim na zemlji,« je zapisal neki ujetnik, ki je med bivanjem v ogromni rheinberški ogradi pisal dnevnik na toaletni papir.

Kadar je vroče, se splazim v votlino v zemlji. Na sebi imam plašč in škornje, vojaško čepico pa si povlečem čez ušesa; vojaška torba, v kateri hranim srebrno žlico in vilice, mi služi za blazino. Kadar divja nevihta, se ena od sten votline zruši name. Dež mi povsem premoči plašč in nogavice. [...] Koliko časa bomo morali še bivati brez zavetja, brez odej ali šotorov? Svojčas je imel vsak nemški vojak zatočišče pred vremenskimi neprilikami. Še pes se lahko pred dežjem umakne v pesjak. Po šestih tednih si želimo le, da bi dobili streho nad glavo. Še divjak ima boljše bivališče.

Poleg pomanjkanja zavetja je ujetnike pestilo še pomanjkanje odej in primernih oblačil. Nosili so le tisto, kar so imeli na sebi, ko so jih zajeli, in večini so odvzeli standardno vojaško opremo. Temu, kar jim je ostalo, »pogosto še primitivna oblačila ne bi mogli reči. Bili so brez plaščev, brez čepic, brez suknjiča, mnogi so bili le v civilu in navadnih čevljih.« V Heidesheimu so bivali štirinajstletniki, ki so imeli na sebi zgolj pižamo. Aretirali so jih ponoči kot morebitne »volkodlake« – s tem izrazom so označevali fanatične nasprotnike, ki so se upirali vse do konca – in jih v spalnih oblačilih odvedli naravnost v taborišče.
     Strahotno pa ni bilo le pomanjkanje oblačil in zavetja, marveč tudi higiene. Ujetniki se niso imeli kje umivati, namesto stranišč pa so uporabljali luknje v zemlji, ki jih je bilo premalo. Po besedah ujetnikov iz Rheinberga taborišče »ni bilo nič drugega kot velikanski odtočni kanal, kjer se je vsakdo usral, kjer je pač stal«. V Bad Kreuznachu so se deli taborišča spremenili »tako rekoč v morje urina«, v katerem so vojaki morali spati. Toaletnega papirja je tako zelo primanjkovalo, da so ujetniki namesto njega pogosto uporabljali nemške bankovce, zaradi česar so se le redki zgražali, saj so se že raznesle govorice, da bodo nemško valuto vzeli iz obtoka.
     Veliko skrbi jim je povzročalo tudi pomanjkanje hrane. Zaradi velike koncentracije ujetnikov si je ob odprtju taborišča v Remagenu eno samo štruco kruha kot edini obrok razdelilo petindvajset mož. Pozneje si jo je razdelilo deset ujetnikov, kar pa še ni bilo dovolj, da bi jih obdržala pri življenju. V Bad Kreuznachu so bili brez kruha šest tednov, tako da je nastala prava senzacija, ko so ga končno dobili. Do tedaj je dnevni obrok hrane vseboval »tri žlice zelenjave, žlico ribe, eno ali dve suhi slivi, žlico marmelade ter štiri do šest keksov«. V Bad Hersfeldu so ujetniki zaužili le 800 kalorij na dan, zaradi česar se jih je petina spremenila v »okostnjake«. Kot dopolnilo svoji uborni prehrani so bili ujetniki prisiljeni po dolgem in počez prehoditi taborišče, da bi našli kakršnokoli divjo rastlino, in tako ne manjka zapisov o moških, ki so si nad majhnimi tabornimi ognji kuhali juho iz velikih kopriv in regrata. Mnogi so s pločevinkami rili po zemlji, da bi našli repo, ki so jo pojedli surovo, zaradi česar je v taborišču izbruhnila griža.
     Še večje težave jim je povzročalo pomanjkanje vode. »Tri dni in pol smo bili povsem brez vode,« je dejal George Weiss, popravljavec tankov.

Pili smo lastni urin. Ogabno je bilo, toda kaj nam je preostalo drugega? Nekateri so se plazili po tleh in lizali zemljo, da bi dobili nekaj vlage. Tako sem oslabel, da sem bil že povsem na koncu, ko smo končno dobili nekaj malega vode. Če je takrat ne bi bilo, bi najverjetneje umrl. Toda povsem blizu je bil Ren.

V Bad Kreuznachu je eno samo pipo uporabljalo več kot 56.000 mož, vodo pa so jim vsak dan k ogradi na obodu taborišča dostavili s tovornjaki. V Buderichu je več kot 75.000 ujetnikov imelo na razpolago pet pip, ki so jih vsak večer odprli samo za eno uro. Ko so ameriškega poveljnika taborišča vprašali, zakaj morajo ujetniki prenašati tako nečloveške razmere, naj bi ta odgovoril: »Da bodo enkrat za vselej izgubili veselje do vojskovanja.«
     Nikakor ne preseneča, da je bila v takšnih taboriščih smrtnost visoka, še zlasti med možmi, ki so bili ranjeni ali izčrpani od boja. Toda natančen podatek o tem,
kako visoka, je že od nekdaj jabolko spora. James Bacque je v svoji sporni knjigi Druge izgube namignil, da so bile Rooseveltove neokusne šale o poboju Nemcev simptomatične za kulturo maščevanja, ki naj bi jo gojila celotna administracija ZDA. Zatrdil je, da je v ameriškem ujetništvu umrlo 800.000 nemških ujetnikov – številka, ki bi maščevalnost Američanov postavila ob bok najhujšim sovjetskim in nacističnim vojnim grozodejstvom. Ta absurdno visoki podatek, kot tudi mnoge druge Bacquove trditve, so pozneje temeljito izpodbijali akademiki iz več držav. Uradna številka je več kot 160-krat nižja: po podatkih nemške vladne komisije, ki ji je predsedoval Erich Maschke, naj bi v Rheinwiesenlagerju umrlo samo 4537 mož. Drugi akademiki dopuščajo možnost, da bi dejansko število smrtnih žrtev lahko bilo bistveno višje, še zlasti če človek pomisli na tedanje kaotične razmere, ki niso bile naklonjene vodenju natančnih evidenc. V splošnem velja, da skupno število žrtev ne more biti višje od 50.000 ali 60.000.
     To pa še ne pomeni, da do tako visokih izgub, kot jih omenja Bacque, ni prišlo, marveč da jih je Bacque pripisal napačnemu bojnemu polju. Resnično strahotne stvari se, kot običajno, niso pripetile na zahodu, marveč na vzhodu. (Nemški vojni ujetniki, str. 131–136)

V začasni ogradi pri Remagenu v zadnjem tednu vojne le nekaj sto ameriških vojakov straži več kot 100.000 zajetih Nemcev.

V Sinzigu so morali nemški ujetniki po koncu vojne še vedno bivati v luknjah, skopanih v zemljo.

VPRAŠANJE MAŠČEVANJA JE ŽE OD NEKDAJ izredno sporen del obdobja po drugi svetovni vojni in se ga še danes izrablja v politične namene. Na to najbolj nazorno kaže nenehna zloraba prirejenih statističnih podatkov. Za napihnjene čustvene izjave jih izrabljajo tako ljudje, ki so po vojni resnično trpeli, kot skupine, ki bi njihovo trpljenje rade izkoristile. Avtorji, ki so denimo pripadali francoski politični desnici, so desetletja trdili, da je odpor med osvoboditvijo in po njej umoril več kot 100.000 domnevnih kolaborantov – se pravi toliko, kot je bilo med vojno ubitih odpornikov. Dejansko število najbrž zajema desetino propagiranega, in le tisoč ali dva tisoč pobitih oseb je smiselno opredeliti za žrtve maščevalnih napadov. S prirejanjem številk je francoska desnica učinkovito odvračala pozornost od lastnih medvojnih dejanj in zanje morda celo poskušala pridobiti odvezo.
     Na podoben način tudi Nemci, ob koncu vojne pregnani z rodne grude, marsikdaj pretiravajo, ko pripovedujejo o najhujših grozodejstvih v vzhodni Evropi. Trdijo, da je bilo v Aussigu pobitih 2000 civilistov, v lamsdorfskem ujetniškem taborišču pa 6500 (dejansko pa je bilo najverjetneje pobitih 100 oziroma 1500 oseb). Namenoma uporabljajo besedi »genocid« in »holokavst«, da bi za žrtve obveljali tudi sami. In kakor da to ne bi bilo dovolj, najbolj grozljivih zgodb kar ne nehajo pripovedovati, čeprav nekatere niso kaj več kot govorice. Takšno pretiravanje je nepotrebno in kontraproduktivno: dejanske številke in preverljive zgodbe so že same po sebi dovolj strašne in jih ni treba še napihovati.
     Zgodovinarji si ne moremo šteti v čast, da takšnih trditev včasih ne preverimo, bodisi zaradi pomanjkanja zanesljivih virov bodisi zaradi tega, ker pretiravanje v nekaterih primerih pač ustreza našim političnim nazorom. Ta problem je značilen tako za zgodovinopisje povojnega obdobja kakor druge svetovne vojne. (Naj navedem še en primer: še danes redno izhajajo knjige in članki, v katerih zasledimo trditev, da je med bombardiranjem Dresdna leta 1945 umrlo kar 100.000 ljudi, medtem ko najuglednejši viri iz zadnjih desetih ali petnajstih let, vključno s poročilom uradne nemške vladne komisije iz leta 2009, menijo, da je žrtev bilo 20.000.) Z vprašanjem prenapihnjenih številk se bomo v naslednjih poglavjih še večkrat srečali.
     Nekateri torej povojnemu maščevanju pripisujejo prevelik obseg; spet drugi počnejo obratno. Mnogi Judi radi hitro zatrdijo, da je do maščevanja pravzaprav prišlo le redkokdaj. »Nismo se mogli maščevati, potem bi bili enaki kot oni,« trdi Berek Obuchowski, ki je osvoboditev dočakal v Theresienstadtu. »Dvomim, da se je Nemcem maščevalo več kot pet odstotkov vseh preživelih.« To so Judi trdili že ob osvoboditvi. »Nočemo maščevanja,« je izjavil dr. Zalman Grinberg, ko je konec maja 1945 nagovoril Jude, zbrane v Dachauu. »Če bi se maščevali, bi to pomenilo, da bi padli na etično in moralno raven, na kateri je nemški narod zadnjih deset let. Mi nismo sposobni pobijati otrok in žena! Mi nismo sposobni zažgati na milijone ljudi! Mi nismo sposobni izstradati več sto tisoč ljudi!«
     Večina zgodovinarjev bi se s takšnimi trditvami strinjala – maščevanje je bila pot manjšine. V mnogih predelih Evrope so se vojaki, partizani in nekdanji zaporniki neverjetno dobro obvladali, vladavina prava pa skoraj ni bila ogrožena. Na Norveškem in Danskem, denimo, je po vojni le redko prišlo do izbruhov nasilja. Pa vendar so tudi ljudje v teh deželah, ki še zdaleč nista doživeli takšnega stvarnega in moralnega razdejanja kot bolj južna ali vzhodna območja, bili nasilni, še zlasti do žensk, ki so spale z nemškimi vojaki. Dejstvo, da je šlo za relativno milo obliko maščevanja, ne pomeni, da do nasilja ni prišlo.

Keith Lowe, avtor knjige Podivjana celina: Iz Londona v Barbarin rov

Ervin Hladnik - Milharčič, Dnevnik, 25. april 2015

Za zgodovinarja, ki brska po arhivih, je Lowe pogumen človek. Ni trznil, ko so se odprle železne rešetke rova in je sklonjen hodil skoraj kilometer do vertikalnega jaška, v katerem je končalo dva ali tri tisoč ljudi. Zbrano je poslušal Ferenca, ki je opisoval izkopavanje, povzemal pričevanja vojakov, ki so sodelovali pri likvidacijah, in nazorno kazal, kako so bila v horizontalnem rovu trupla naložena v vrstah po osem kot polena.

Mitja Ferenc je natančen in trezen pripovedovalec, nekoliko zagrenjen, ker delo ni bilo nikoli opravljeno do konca. Povedal je, kje so bili zakopani pripadniki hrvaške ustaške vojske in kje slovenski domobranci. Lowe je poslušal in z zanimanjem kimal. Prebledel je šele, ko so se odprla težka železna vrata, za katerimi je okoli tisoč okostnjakov v plastičnih zabojčkih, za njimi pa bele vreče z ne še do konca razpadlimi trupli. Tukaj ležijo kot spomenik države, ki se ji ne sanja, kako opraviti s svojo zgodovino na inteligenten način. Zgodovinar je taval med kostmi, medtem ko je Ferenc poskušal razložiti, zakaj ležijo tam, namesto da bi jih pokopali tako, kot ljudje z mrtvimi ravnajo od takrat, ko so odkrili ogenj.

»To je del moje zgodbe o koncu vojne,« je nekoliko zbegan rekel, ko je prišel iz jame.

več

     Res pa je tudi, da so Judi storili veliko manj maščevalnih dejanj kot katerakoli druga skupina v povojni Evropi. A tisti, ki so se vendarle odločili, da bodo ubrali pot maščevanja, so ji sledili do konca in šli tako daleč, da so bili pripravljeni tvegati tako lastno življenje kot življenje nedolžnih ljudi. Dejstvo, da je dr. Grinberg na zboru v Dachauu tako zavzeto govoril o maščevanju, nam razkriva, da je bila med tamkajšnjimi Judi želja po maščevanju zelo močna. In kot vemo, so si željo potešili tako taboriščniki kot ameriške čete.
     Maščevanje Judov je še vedno izredno občutljiva tema. Po vojni se je večina Judov uprla skušnjavi iz razlogov, pojasnjenih v govoru dr. Grinberga – ker se niso hoteli pogrezniti v enako moralno greznico kakor sami nacisti. V današnjem času Judi podcenjujejo obseg maščevanja iz nekoliko drugačnih razlogov: skrbi jih, kako bi svet lahko dojemal njihova dejanja. Ljudje drugih veroizpovedi sploh ne morejo razumeti, zakaj so Judi tako zelo zaskrbljeni zaradi lastne podobe. Glede na to, da so morali stoletja prenašati antisemitske žaljivke in so jim podtikali teorije zarote, ki so dosegle vrhunec v sovražni nacistični kampanji v letih 1933–1945, je razumljivo, da se hočejo izogniti kakršnikoli nepotrebni polemiki. Raziskave kažejo, da kadarkoli se vname polemika, kot denimo glede Izraela, v Evropi takoj vznikne tradicionalni antisemitizem, o čemer priča tudi niz napadov na Jude, ki so se zvrstili po izraelski vojni v južnem Libanonu leta 2006.
     Potemtakem ne preseneča, da je knjiga o judovskem maščevanju, ki jo je v devetdesetih izdal novinar John Sack, povzročila pravo razburjenje med judovsko skupnostjo, še zlasti v Ameriki. Sack je intervjuval več Judov, ki so se po vojni znašli na pomembnem položaju v poljskem sistemu ujetniških taborišč in so priznali, da so mučili nemške ujetnike. Njegovo delo, resda napisano v senzacionalističnem slogu, je podkrepljeno z dokaznim gradivom, vsi intervjuji pa posneti in na razpolago javnosti. Kljub temu njegov agent knjige ni hotel zastopati, njegov ameriški založnik, ki je avtorju plačal honorar že vnaprej, pa se je zelo pozno odločil, da knjige ne bo izdal. Tudi revija, ki je odkupila pravice za objavo besedila v podlistku, je članek o knjigi umaknila dva dni pred napovedano objavo. Čeprav je Sack po rodu Jud, so mu tako v tisku kot na televiziji očitali, da je antisemit in da zanika holokavst. Knjiga je naletela na polemične odzive tudi v Evropi: na Poljskem se je Sackov poljski založnik premislil in je ni izdal, ker se je zbal negativne publicitete, enako se je zgodilo v Nemčiji. Sackova knjiga je nerahločutna in slabo napisana – in je, tako kot knjiga Jamesa Bacqua o nemških vojnih ujetnikih, obveljala za nevarno, saj so v njej dejansko zrna resnice.
     Priznati, da je do povojnega maščevanja dejansko prišlo, je vsakemu zgodovinarju izredno nelagodno, celo kadar vprašanje ni občutljivo z nacionalnega ali verskega vidika; o tem je najbrž nemogoče razpravljati, ne da bi komu stopili na prste. Najprej se pojavi bojazen, da zgodovinar delno legitimira dejanje že s tem, ko ga označi za povračilno. Ko se, denimo, sovjetsko posiljevanje Nemk prikaže kot maščevanje, postane razumljivejše in morda do neke mere celo sprejemljivejše. Tako kot Nemci so bile tudi Nemke, tako se glasi argumentacija, del nacističnega režima in posilstvo je bilo potemtakem nekaj, kar so si same nakopale. Takšno argumentacijo je svojčas uporabljalo mnogo Sovjetov.

     In obratno, maščevanje se lahko zdi tako grozno, da zasenči izvorno hudobijo. Če uporabimo isti primer: množična posilstva v Nemčiji se sodobnim bralcem lahko zdijo tako odvratna, da bodo pozabili, da so bile mnoge posiljene ženske del zlohotnega režima. Včasih pomislimo, da se grozodejstva, zagrešena v imenu nacizma – celo tako velik zločin, kot je holokavst – vsaj delno »izbrišejo« s trpljenjem nemškega ljudstva po vojni. Prav tega se bojijo mnogi akademiki v Nemčiji. Leta 1992, denimo, je predvajanje prelomnega dokumentarnega filma o množičnih posilstvih razjarilo nemški tisk: ogorčeni komentatorji so trdili, da dokumentarnega filma sploh ne bi smeli predvajati, saj bodo Nemci, če bodo nase začeli gledati kot na žrtve vojnih zločinov, pozabili na dejstvo, da so vojne zločine storili tudi sami.
     Da bi se izognili nihanju od ene skrajnosti k drugi, mnogi zgodovinarji goljufajo. Številne zgodovinske monografije o drugi svetovni vojni, denimo, maščevanja po koncu vojne ne obravnavajo; na podoben način v večini knjig, v katerih je opisano posiljevanje in pobijanje Nemcev po vojni, ni niti kratke omembe vojnih grozodejstev v vzhodni Evropi, iz katerih se je porodila na videz nepotešljiva sla po maščevanju. Če maščevanje ločimo od njegovega širšega konteksta, potem ni mogoče razumeti, zakaj so ljudje po vojni ravnali, kot so pač ravnali. Gledano z današnjega političnega zornega kota, nastane še ena težava, in sicer pričkanje, kdo je večja žrtev.
     In prej ali slej se argumentacija konča pri vprašanju narodnosti ali politične pripadnosti. Razumljivo je, da se Poljaki in Čehi razžalostijo, ko začnejo zgodovinarji govoriti o trpljenju etničnih Nemcev, saj so bili sami več let primorani prenašati okrutno okupacijo, za katero so bili odgovorni mnogi od teh Nemcev. Francoski komunisti vzkipijo, ko desničarji opozarjajo na njihove ekscese, saj je bila prav francoska desnica na čelu aretacij, mučenja in usmrtitve več deset tisoč komunističnih odpornikov. Rusi odpravijo jezo nad povojnim ravnanjem z romunskimi in madžarskimi civilisti, rekoč, da se Romunija in Madžarska sploh ne bi smeli spustiti v boj s Sovjetsko zvezo. In tako naprej.
     V resnici so se v moralni kloaki, nastali z vojno, znašli vsi. Vse narodnosti in vse politične skupine so obenem bile – seveda do zelo različne mere – tako žrtve kot storilke nasilnih dejanj. Če se zgodovinarji še danes trudijo, da bi ta vprašanja videli v različnih barvnih odtenkih, ki jih je treba uzreti, da bi vprašanja docela razumeli, je najbrž skoraj neizogibno, da je bila večina tedanjih ljudi, še vedno posurovelih zaradi vojnih dogodkov, sposobna videti stvari zgolj črno-bele. Politična in narodnostna polarizacija, ki smo ji danes občasno še vedno priča, je bila leta 1945 izredno močna in vseprisotna.
     A dejstvo, da argumentacija o povojnem nasilju tako pogosto zvodeni v vprašanje rase ali politike, ni naključje. Opozarja nas, da se za samo vojno kot tudi za obdobjem takoj po njej skrivajo nekatere globlje tematike. Ne glede na to, kako zelo se je ljudem po vsej Evropi po mislih motalo maščevanje in do katere mere je spodbudilo njihova dejanja, maščevanje samo po sebi ne more dokončno pojasniti nasilja, do katerega je prišlo po vojni. Na delu so bile tudi druge, veliko bolj ideološke sile. Včasih nasilje ni bilo odziv na drastične spremembe, ki jih je povzročila vojna, marveč njihovo nadaljevanje. Včasih maščevanje ni bilo končni cilj, marveč sredstvo za dosego še radikalnejših ciljev.
(Namen maščevanja, str. 198–202)

Keith Lowe je bil aprila 2015, ko je knjigo Podivjana celina predstavil v Cankarjevem domu, tudi gost v oddaji Intervju Ksenije Horvat.

Keith Lowe je v Sloveniji drugič gostoval novembra 2018, v času Slovenskega knjižnega sejma, ko je izšel slovenski prevod njegove knjige The Fear and the Freedom Strah in svoboda. Z njim se je pogovarjal Ervin Hladnik - Milharčič. (Foto: Tit Nešović)

NEKATERI ZGODOVINARJI MENIJO, da bosta sovraštvo in rivalstvo med sprtimi narodnimi in političnimi skupinami v Evropi obstajala, vse dokler bomo še naprej častili spomin na dogodke, ki so se zgodili med vojno in takoj po njej. /.../ Morda bi znameniti aforizem Georgea Santayane, da so »tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, obsojeni, da jo še enkrat doživijo«, morali obrniti, in sicer v smislu, da smo prav zaradi tega, ker se spominjamo preteklosti, obsojeni, da jo še enkrat doživimo. Lahko bi rekli, da nas na to opozarja žalostno oživljanje sovraštva med narodi v zadnjih dveh desetletjih.
     Toda če bi resnično verjel, da je spominjanje dejanski vzrok neusahljivega sovraštva, ne bi nikoli napisal te knjige. Pogrevati stare spomine na vojno, ponavljati prav tiste zgodbe, ki so vir tolikih antagonizmov, bi bilo skrajno neodgovorno početje. Če bi človek sprejel takšen način razmišljanja, potem sploh ne bi smelo biti knjig o tem obdobju pa tudi ne časopisnih člankov ter celovečernih in televizijskih dokumentarnih filmov – s prenosom teh zgodb potemtakem ne bi počeli drugega kakor ponavljali začarani krog nasilja. Spominjanje, celo sam spomin, bi postal greh, edina vrlina pa namerna pozaba.
     Toda pozaba ne pride v poštev. Za začetek je treba omeniti, da dogodkov takšnih razsežnosti, kot so opisani v pričujoči knjigi, ni mogoče pozabiti. Kot nam razkrivajo že različni poskusi komunistov, da bi med hladno vojno zatrli kulturni spomin, prizadevanje, da bi preteklost pozabili, povzroči le še nove zamere, nazadnje pa še nevarno potvarjanje dejstev. Potvorjena dejstva so veliko nevarnejša kot dejanska. Poleg tega pa si pozabe tudi ne bi smeli želeti. Dogodki, ki so oblikovali svet okoli nas in ki ga še naprej oblikujejo, niso pomembni le za zgodovinarje, ampak za vsakogar. Zaradi spomina na preteklost smo, kar smo, ne le na narodni, marveč tudi na izrazito osebni ravni.
     Obdobje takoj po vojni je eno najpomembnejših v naši novejši zgodovini. Če je druga svetovna vojna uničila staro celino, potem so bila prva povojna leta protejski kaos, iz katerega se je izoblikovala nova Evropa. Prav v tem nasilnem, maščevalnem času so vzniknili mnogi naši upi, stremljenja, predsodki in zamere. Vsakdo, ki bi res rad razumel Evropo, kot jo poznamo danes, mora najprej razumeti, kaj se je tukaj dogajalo v tem ključnem formativnem obdobju. Nikomur ne bo koristilo, če se bo izogibal težavnih ali občutljivih tem, saj so to temelji, na katerih je nastala moderna Evropa.
     Sovraštva ne izzove naše obujanje spomina na pretekle grehe, marveč način, kako to počnemo. Ignoriranje, neustrezno spominjanje in zloraba obdobja takoj po vojni so postali stvar vsesplošne rutine. /.../
     Kdor bi rad sovraštvo in zamere izkoristil sebi v prid, vedno poskuša izmaličiti ustrezno razmerje med eno in drugo različico zgodovine. Dogodke vzame iz konteksta; krivdo pripiše samo eni strani; poskuša nas prepričati, da so zgodovinski problemi še danes pereči. Če bi radi prekinili začarani krog sovraštva in nasilja, moramo storiti prav nasprotno. Pokazati moramo, kako lahko nasprotni pogledi na zgodovino obstajajo drug ob drugem. Pokazati moramo, kako se pretekle grozote umeščajo v tedanji zgodovinski kontekst in kako krivda ni nujno povezana samo z eno stranjo, marveč s celo paleto udeležencev. Vedno si moramo prizadevati, da odkrijemo resnico. (Zaključek, str. 384–385)

»In kaj smo se iz vsega tega naučili?« je na koncu vprašal Ervin Hladnik Milharčič, hip zatem pa tudi odgovoril sam, in sicer s citatom agenta Cie iz filma Preberi in zažgi: »Da ne bomo tega naredili nikoli več.« Lowe se je ob tem namuznil, vsakemu zgodovinarju je jasno, da rek Historia magistra vitae est drži samo v latinskih vadnicah. Nauk moje knjige je, da so po vojni vsi prizadejali veliko gorja, je rekel. Niso bili samo Nemci tisti, tudi Poljaki, Slovenci, tudi Britanci, ki se imamo za junake, smo poslali v smrt vojne ujetnike v Jugoslaviji. »Pobijali in pretepali so čisto navadni ljudje, krvoločnost se lahko prebudi v vsakomer, vsak ima v sebi nekakšen moralni sprožilec, ki se lahko aktivira – ali pa tudi ne. To je dokazal Stanley Milgram s svojimi psihološkimi poskusi v šestdesetih in sedemdesetih letih v Združenih državah Amerike.«

Živeti z mitom o Evropi (zapisala Agata Tomažič po pogovoru v Cankarjevem domu), Pogledi, 30. april 2015

Keith Lowe in Ervin Hladnik - Milharčič, Cankarjev dom, Ljubljana, 15. april 2015

Kadarkoli slišite politika, novinarja ali diplomata omeniti drugo svetovno vojno, si želim, da vam zazvonijo vsi alarmi. Kajti kadar javne osebnosti govorijo o drugi svetovni vojni, ne govorijo o tem, kaj se je dejansko zgodilo, ampak priklicujejo mit. Tako da kadarkoli slišite, da politik omenja vojno, se vprašajte, kaj pravzaprav želi doseči. Vas poskuša navdihniti? To je neškodljivo. Ali vas skuša prestrašiti? Skuša povezati ljudi? Tudi to je, spet, relativno neškodljivo. Ali pa želi ljudi pravzaprav razdvojiti?

Predvsem bi rad, da se spomnite in da spomnite vsakogar, ki ga poznate da se je druga svetovna vojna končala. Živimo v drugačnem svetu, z drugačnimi vrednotami in drugačnimi problemi. In ti problemi ne bodo nikoli rešeni, vsekakor pa ne bodo rešeni na miren način, če je edino, kar lahko naredimo, to, da oživljamo drugo svetovno vojno. Veste, zgodovina je kaotičen posel, še posebej zgodovina druge svetovne vojne. Tu ni zato, da bi se počutili dobro. Pogosto je grda in neprijetna in obupno zapletena. Polna je sivih lis. Če bi se le zmogli naučiti, da to sprejmemo, potem bi bil ta svet, naš svet, mnogo bolj miroljuben prostor.

Iz zaključka predavanja Keitha Lowa v Atenah decembra 2014

Živimo v svetu, ki »se spreminja z neznansko hitrostjo«, pravi Lowe, s hitrostjo sprememb pa se naglo spreminja tudi pogled na preteklost in na to, kaj od te preteklosti ohraniti v »trajnem spominu«. Tako smo na eni strani prav v zadnjih desetletjih priča pravemu valu odstranjevanja starih spomenikov, na drugi pa živahni gradnji novih. Razprave, ki spremljajo rušenje starih in postavljanje novih spomenikov nazorno razkrivajo zadrege številnih sodobnih družb in narodov v soočanju z zgodovino in iskanju odgovora na vprašanje, katero in kakšno zgodovino sploh ohraniti v spominu. Knjiga Ujetniki zgodovine Keitha Lowa poskuša zato odgovoriti na vprašanje, kaj spomeniki povedo o zgodovini in o družbah, ki so jih postavile. V knjigi je zbral petindvajset spomenikov in spominskih obeležij z vsega sveta in vsi so posvečeni drugi svetovni vojni, za vse pa naj bi bilo tudi značilno, da v »resnici ne govorijo (samo) o preteklosti«, temveč so »izraz zgodovine, ki je živa še danes in še naprej ureja naša življenja, če nam je to všeč ali ne«. V tej luči pri vsakem spomeniku posebej predstavlja čas, v katerem je bil postavljen, kako je bil sprejet in kaj sporoča ne le o vojni, temveč tudi o družbi in ljudeh, ki so ga postavili, obenem pa si poskuša odgovoriti na vprašanje, o čem ti spomeniki ne govorijo ali kaj prikrivajo oz. poskušajo prikriti. Spomenik ameriškemu generalu Douglasu MacArthurju na Filipinih npr. predstavlja MacArthurja kot osvoboditelja jugovzhodne Azije, čeprav je do leta 1944 čakal v Avstraliji, da bo Japonska oslabela, in je prispel na Filipine šele, ko je bila zmaga že zagotovljena. Japonsko svetišče Yasukuni je posvečeno spominu padlih japonskih vojakov, ne pove pa ničesar o japonski vlogi v vojni in spopadih, v katerih so vojaki padli. V spominskem centru Jad Vašem v Jeruzalemu si je mogoče ogledati nadvse pretresljivo razstavo o holokavstu, toda v muzeju ni besede o Palestincih, pobitih v bojih z Judi v vaseh, ki jih je mogoče videti z balkona muzejskega poslopja. In leta 2012 so v Londonu odkrili spomenik britanskim letalcem, ki so v zadnjih letih vojne odvrgli na tisoče ton bomb na nemška mesta in povzročili smrt na deset tisoče nemških civilistov, o žrtvah pa tudi tokrat nič.

Po Lowu ima torej vsak med opisanimi spomeniki zapleten življenjepis, ki pove prav toliko, če ne celo več o motivih in času njegove postavitve kot o preteklosti, na katero naj bi spominjal. Lowe si je spomenike, o katerih piše, v živo ogledal, se pobliže seznanil z zgodbami, ki jih pripovedujejo in si jih poskušal razložiti v kontekstu zgodovine, ki jo poskušajo odtegniti pozabi. Slovenskega bralca bo morda nekoliko presenetil s poglavjem o spomeniku žrtvam vseh vojn na Kongresnem trgu v Ljubljani, ki pa nanj ni napravil posebnega vtisa, saj je, kot piše, skoraj neprepoznaven in ljudje hodijo mimo njega, ne da bi ga opazili ali se ozrli nanj. Lowu so slovenski kolegi zgodovinarji, ki jih je srečal v Ljubljani, sicer poskušali pojasniti sporočilo spomenika, toda obisk v Hudi jami in podatki o povojnih pomorih so ga še utrdili v prepričanju, da je simbolika spomenika nedorečena in ničesar ne pove o nadvse tragičnem obdobju bližnje slovenske zgodovine, ki naj bi ga v svarilo in opomin ohranjala v spominu.

Knjiga Ujetniki zgodovine bo v prevodu Maje Kraigher predvidoma izšla v začetku leta 2023 .

Lowova knjiga je seveda že in bo še naletela na številne kritične ugovore, toda napisana je po vseh strokovnih merilih in temelji na obsežnem zgodovinskem gradivu ter avtorjevem odličnem poznavanju vojne in povojne zgodovine. Hkrati prepričljivo opozarja, kako blizu sta si lahko pri oživljanju spomina na preteklost ter na pretekle junake, žrtve in mučence težnja po spoštljivem ohranjanju spomina na tragično ali proslavljanja vredno preteklost in manipuliranje z njim. Avtor je izjemen pripovedovalec, zato si bo v slovenskem prevodu pridobila najširši krog bralcev. 

Prof. dr. Peter Vodopivec

 

Naša vzajemna mržnja se ne bo polegla, vse dokler bomo vojno še naprej predstavljali kot spopad sil absolutnega dobrega in absolutnega zla

Keith Lowe, STRAH IN SVOBODA

V marsikaterem pogledu to sploh ni knjiga o preteklosti. Govori namreč o tem, zakaj so naša mesta zgrajena, kot so, zakaj naše skupnosti postajajo tako raznolike, zakaj se je tehnologija razvila, kot se je. Govori tudi o tem, zakaj nihče več ne verjame v utopije, zakaj se zavzemamo za človekove pravice in jih v isti sapi spodkopavamo ter zakaj tako obupujemo nad možnostmi, da bomo kdaj reformirali naš gospodarski sistem.

naprej
© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.