Še do brezplačne dostave.

ZGODOVINA JE PO NARAVI ZGODBA: RAZLIKA MED IZMIŠLJENIM IN RESNIČNIM NAS NA TEM MESTU NE ZANIMA

Katarina Marinčič, PO NJIHOVIH BESEDAH

Zaveda se, da bo imel pri pisanju pričujočega romana največ težav z moralo. Junaki v moralnem smislu ne sodijo skupaj. Med njimi je nekaj podobnosti, vendar so zgolj naključne. No, morda je naloga literature, da razsvetljuje naključja.

Skoraj bi bil pripravljen zapisati, da je skupna lastnost junakov našega romana odločna okrutnost, s katero so se odrekli detajlom in iztržili nov začetek. Ampak okrutnost nikakor ni ustrezen izraz, poiskati bo treba čisto drugo besedo. In tudi odločna ne ustreza povsem, morda bi bilo celo ustrezneje reči preračunljiva: nov začetek sredi življenja, saj to je domala dodatno življenje ... (str. 83)

Zagotovo pa se ne bi strinjala, da literatura ali umetnost nasploh danes nimata vpliva na človeško življenje in družbo. Vpliv umetnosti je globlji, manj opazen. Umetnost vpliva na svet preko posameznika, ki mu knjiga, slika ali skladba spremeni perspektivo, ga nauči drugače razumeti neko bistveno podrobnost. Nekdo recimo zaradi določene knjige postane pozoren na to, kako govorimo, na kakšen način pripovedujemo ... To so spoznanja, ki nam, po majhnih kosih, pa vendarle, pomagajo razumeti svet. Mogoče je to preoptimistično stališče, toda takšen vpliv umetnost po mojem ohranja in ga bo zmeraj ohranila.

***

Popularnost kot ogromen krožek bralcev, ki te berejo, ker jim sporočaš, kako je treba živeti, me res ne zanima preveč. Upam si reči, da takšna priljubljenost ne zanima nobenega resnega avtorja. Vedno pa mi je pomemben odziv posameznika.

Iz intervjuja za STA misli

KARL MAY: Oprostite za nered. Veliko smo se selili, ob selitvah se stvari pomešajo. Kopičijo se mi novitete. Precej je tudi ostankov iz časa, ko sem delal pri Munchmeyerju. Imeli smo nekaj uspešnih listov. »Beobachter« se je šele pod mojim uredništvom zares prijel. Zdaj sem bolj v povestih in romanih, delo na daljavo, večinoma za Munchmeyerja, a v principu sem sam svoj gospod. Pritožujem se ne, je pa res, da v teh časih stroškom ni konca.
FEHSENFELD: Pripotoval sem, da bi vam izrazil občudovanje.
KARL MAY: Hvala! Trudimo se po najboljših močeh!
FEHSENFELD: Rad bi vam podrobneje pojasnil predlog, o katerem sem vam pisal. Upam, da se bova lahko v miru pogovorila, čeprav ste, kot vidim, zelo zaposleni.
KARL MAY: Drži, miru je res bolj malo. Bralci nestrpno čakajo, uredniki priganjajo. Objavljam v številnih listih, pogosto kot
alias. Vam povem nekaj zabavnega? Publiciral sem tudi že pod ženinim dekliškim imenom, podpisoval sem se Emma Pollmer! Pesmi z nabožno vsebino, zgodbica ali dve, lahko bi se reklo, da ima moja gospa že kar manjši opus.
FEHSENFELD se nasmehne, kolikor veleva vljudnost.
KARL MAY: No pa tole, tole vas vprašam! Ime Ramon Diaz de la Escosura vam je znano?
FEHSENFELD: Poznam in občudujem vaše delo.
KARL MAY
udari s petami in se pokloni: Kapitan Ramon Diaz de la Escosura, avtor romana Gozdna cvetka. Na uslugo. To sem namreč jaz. Ste vedeli? Saj, vsi vedo. Munchmeyer je baraba, ne drži se dogovorov, kljub izrecni prepovedi je lansiral govorico, da Ramon Diaz de la Escosura ne obstaja. Če bo šlo tako naprej, ga bom tožil.
FEHSENFELD prhne v smeh, nato se pomrači: ni mu prav, da se pogovor obrača v šaljivo smer.
KARL MAY séde na divan; umirjeno: Soprogi sta si kot sestri. Moja in Munchmeyerjeva. Ženske se navežejo. Drugače bi že zdavnaj tožil. Imena so resna stvar. Španski kolorit se prodaja. Pa kaj razlagam založniku!
FEHSENFELD: Ravno to bi vam rad pojasnil! Prepričan sem, da bi se v ustreznih okoliščinah najbolje prodajalo – vaše lastno ime!
KARL MAY: Mislite?
FEHSENFELD: Gospod Munchmeyer tiplje v pravo smer, le premalo vztrajno in dosledno. Založba naj skrbi za avtorjev ugled. Pisatelj, ki ga bralci poznajo in cenijo, bo pritegnil več povpraševanja kot razni – ne zamerite – španski fantomi.
KARL MAY
zamišljeno: Toda, veste, povpraševanje niti ni glavni problem. Prej nasprotno: zgodi se, recimo v božičnem času, da pri najboljši volji ne moreš vsem ustreči. Psevdonim je včasih zelo praktična rešitev. Imaš eno povest, povpraševanje je ogromno. Če me razumete?
FEHSENFELD molči.
KARL MAY: No, če razumete: različna imena, različni listi, različni bralci; vsi nekaj pridobimo, nihče ni na slabšem?
FEHSENFELD
otožno: Najbrž res ne.
KARL MAY: V našem poslu je že tako, da je treba vsako stvar po večkrat obrniti.
FEHSENFELD
se premaguje, vzdihuje; odkima: Moram vam reči, da se mi vendarle porajajo pomisleki. Čisto v skladu z dobro založniško prakso tak postopek ni.
KARL MAY
naglo, zavzeto: Ne, ne, ni, prav imate!
Kratek premolk. FEHSENFELD je skrušen. KARL MAY ga ljubeznivo gleda in mu komaj opazno, a zelo spodbudno kima.
KARL MAY: Ampak povejte, ste dobro potovali? Čudovito, da ste prišli na obisk!
FEHSENFELD: Srečen in počaščen sem, da ste me povabili! Ko sem vam pisal, nisem upal na tako prisrčen sprejem.
KARL MAY: Tudi moja soproga vas bo prisrčno sprejela, takoj ko se vrne s sprehoda.
FEHSENFELD
še v zagonu prejšnje replike: Izjemno vas cenim. Predlagal bi vam trajno sodelovanje. (Se zmede.)
KARL MAY: Imeli boste priložnost spoznati res postavno ženo. Priznam, na soprogo sem ponosen.
FEHSENFELD: Nič se ne opravičujte, družinski oče sem, ta ponos razumem!
KARL MAY: Ne bom tajil. V življenju sem šel skozi težke preizkušnje. Povedal vam bom, ker vidim, da ste dober človek, vaš obraz mi vzbuja zaupanje. Nimam se česa sramovati. Dolgove sem poravnal, sleherno mladostno zaletavost sem drago plačal. Pred nikomer ne zardevam.
FEHSENFELD: Seveda ne.
KARL MAY: V zaporu sem bil.
FEHSENFELD: Prepričan sem ... Če je šlo za mladostno zaletavost ... Naj prvi vrže kamen ...
KARL MAY: Tako je! Kamen! Tudi njej sem povedal, svoji soprogi, takrat je bila še bodoča soproga. In njenemu dedu. Naj prvi vrže kamen, sem rekel. Pravnomočno sem bil obsojen, kazen sem odslužil. Zdaj stojim pred tabo, Emma – pred vami, ded Pollmer, sem rekel dedu – in sem, kar sem. Ničesar ne skrivam, ne pregreškov ne talentov. Imel sem že nekaj uspehov, sem rekel, ki so taki in taki.
(Tiše, Fehsenfeldu.) Ne bom se zdaj spuščal v podrobnosti. V tistem času sem ravno dobro začel z uredniškim delom, stvari so mi srečno stekle.
FEHSENFELD: In ona? Gospodična Pollmer?
KARL MAY: Ona? Brez pomišljanja je šla z mano!
FEHSENFELD: No vidite!
KARL MAY: Ded je protestiral.
FEHSENFELD: Motil se je, a treba je razumeti ...
KARL MAY: Ha! Ona ni razumela! Silen vtis sem napravil nanjo, na nič drugega se ni več ozirala. Vedeti morate, da ji je bil starec prej vse na svetu: ded, oče in mati v eni osebi. Vzredil jo je in vzgojil, lepo je ravnal z njo. Pa je zaman prosjačil in prepričeval, zaman grozil: še smejala se mu je, ko je šla z mano.
FEHSENFELD: Medtem so se rodbinske zadeve najbrž srečno uravnale?
KARL MAY: Šla je z mano, ne da bi jaz ali kdo od mojih prijateljev dodal en sam argument v moj prid. Nikoli se nisem rad hvalil. Mož, kot stojim pred vami, redaktor, pisatelj v vzponu: to in nič več, vzemite ali pustite, kot vam drago!
FEHSENFELD
se vprašujoče odkašlja.
KARL MAY: Ne vi! Njej sem tako govoril, njej in dedu Pollmerju. (Zarotniško.) Še nekaj vam bom povedal. To je bil za starega še posebej bridko, saj mu je že hči naredila sramoto, Emma je nezakonska, kdo je njen oče, se niti ne ve. Šla je z mano brez nadaljnjega. Brez posebnih zagotovil, če me razumete. Pobrala je svoje stvari in se preselila k meni. Takšno dekle, tak žlahten primer germanskega ženstva! Visoka, stasita, plavolasa, pravilne poteze, grški nos, boste videli! Je že vedela, kaj dela. Ni neumna. Marsikdo, ki se je najprej zgražal, ji danes čestita za dobro odločitev. Ker kaj je lahko pričakovala od deda? Komaj sta se preživljala, zapustil ji ne bi nič. V najboljšem primeru bi končala kot služkinja, ali pa bi ostala natakarica – to in nič drugega je bila, ko sem jo spoznal. Nikdar se ne bi povzdignila. Jasno, da je z obema rokama zgrabila priložnost. Dohodki variirajo, stroškom ni konca, pa vendar: soproga pisatelja, ki mu ugled vztrajno raste, je na boljšem od natakarice. Se vam ne zdi?
FEHSENFELD
s poudarkom: Soproga nedvomno.
KARL MAY
brez poudarka: Ja. Rodbinske zadeve smo medtem uredili.
FEHSENFELD: Ali ni to za moža največje zadoščenje in največja sreča? Urejen položaj, mirno družinsko življenje?
KARL MAY: Nedvomno.
Krajša tišina. FEHSENFELD vstane, stopi k predalniku; njegovo pozornost pritegne nagačena žival. KARL MAY prav tako vstane, se postavi ob lončnico, si poravna kravato in se z držo priliči medeninastemu stojalu.
FEHSENFELD: Družina. In gozd. Gozd in družina. To je zame najpomembnejše. Doma sem mož in oče, v gozdu sem lovec.
KARL MAY: Tudi jaz! Strasten!
FEHSENFELD
vzradoščeno: Pri vsem delu najdete čas za lov?
KARL MAY: Lovu se ne odpovem, če naročniki še tako pritiskajo. Vam je všeč moja trofeja?
FEHSENFELD
začudeno: Vaša?
KARL MAY: Skromen primerek iz ogromne zbirke. Večje in bolj eksotične stvari imam zaenkrat v skladišču, čakajo, da se bova s soprogo ustalila. Lani spomladi sem uplenil tole zverinico. Strašno vreme smo imeli, vesoljni potop, do kolen smo gazili po blatu, ženo je doma skrbelo, da se bom na smrt prehladil. Ampak kaj hočete, strast je strast.

Karl May

FEHSENFELD si natančno ogleda žival in jo celo povoha. KARL MAY ga veselo opazuje.
FEHSENFELD: To bo kaka zamenjava. Se zgodi, niste bili pozorni.
KARL MAY: Dragi prijatelj! Na lovu človek mora biti pozoren! Nepozornost ima lahko strašne posledice. Pozornost preide v kri. Naši nemški gozdovi so še dokaj varni, a kdor je kdaj lovil v pravi divjini …
FEHSENFELD: Ne na lovu, pri preparatorju niste bili pozorni. Dali so vam napačno žival. Tale nikakor ni bila uplenjena lani spomladi. Najmanj pet let je, odkar so jo nagačili. In če dovolite, šušmarsko delo. Vsi vemo, da se koža suši in zateza, zoper to zaenkrat nimamo kemičnega sredstva, a z ustreznim polnjenjem se vendarle doseže dosti boljše rezultate. Sršenju in celo režanju se da v precejšnji meri izogniti, če preparator upošteva izvorno anatomijo.
KARL MAY
se lopne po čelu: Jasno! Zmotil sem se! Tistole je starejši primerek. Od lani imam dva ali tri čisto podobne.
FEHSENFELD z gnusom, ki pa velja izključno nagačenemu bitju in zato na Karla Maya ter tudi na publiko v dvorani deluje pomirjujoče: Mislim, da ta žival sploh ni iz vaše zbirke.
KARL MAY: Po čem to sklepate?
FEHSENFELD
tiho, a razločno: Na podstavku piše Hotel Huber.
KARL MAY
otrpne le za trenutek: Ah vidite, zmeda ob selitvah!
FEHSENFELD: Ravno o zmedi, v širšem in obenem ožjem pomenu besede, sem želel govoriti z vami. Menim, da je škoda, ker se vaše delo brez reda in sistema objavlja na vseh koncih in krajih. Kot pisatelj bi si zaslužili drugačen status.
KARL MAY se nenadoma predrzno, arestantovsko zareži: Urejen položaj?
FEHSENFELD zaprepaden umolkne.
KARL MAY brž spet v pogovornem tonu: Kaj pa rise? Ste kdaj lovili rise?
FEHSENFELD: Ne, na risa nisem šel še nikdar.
KARL MAY: Ris, strokovno »lynx«, ime pride iz grške besede za luč, mišljena pa je luč iz očesa. Zlasti v mraku se oči teh plemenitih divjih mačk svetijo kot fosfor.
FEHSENFELD: Eden od razlogov, da občudujem vaše spise, je tudi enciklopedično znanje, ki ga nevsiljivo delite z bralcem.
KARL MAY: Kdor zna grško, bo v danem primeru zlahka ugotovil izvor imena. Študij jezikov prinaša številne koristi. Ure in ure bi vam lahko našteval, kje in kdaj vse so mi jeziki prišli prav. Recimo na potovanjih: kolikokrat sem se izvlekel iz težkega položaja zgolj po zaslugi dejstva, da sem znal, čeprav tujec arijske rase, z domačini spregovoriti po njihovo!
FEHSENFELD: Torej ste veliko potovali? Vaši spisi temeljijo na resničnih doživetjih?
KARL MAY: Bil sem vsepovsod, povsod se sporazumem. (Prizanesljivo.) Jeziki so si med seboj sorodni, veste. Mnogi so samo dialekti. Ko si enkrat pri številki sto, zlahka prideš do tisoč.
FEHSENFELD: Tisoč?
KARL MAY
s senčico togote: Ja. Tisoč.
FEHSENFELD: Tisoč česa?
KARL MAY: Jezikov.
FEHSENFELD se zdrzne in namršči; naenkrat pa se mu obraz razsvetli, ramena se mu povesijo, postavo mu prežame blagost. Od predalnika do stojala za rože sta dva koraka; Fehsenfeld se premakne odločno in obenem mehko: s takšno odločnostjo in takšno mehkobo stopimo tolažit otroka, ki ga je sredi noči zbudila mora. (str. 210–216)

Bralec resda potrebuje nekaj strani, nekaj zgodbe, da se nanj navadi, toda ko se … Gostota in lepota teh stavkov sta trenutno v slovenski literaturi najbrž neponovljivi. To je knjiga, ki gre skupaj s padajočim snegom na drugi strani okna, s skodelico čaja in poležavanjem v postelji – s časom, ki počasi mineva, ne da bi mi to opazili. Da niti ne omenjamo strukture …!

Aljoša Harlamov

Perverzija? P. bi za nobeno od početij, ki jih je službeno nadzoroval, za nobenega od življenjskih slogov, ki se jih je pozneje trudil opisati zahodnemu bralstvu, ne uporabil gornje besede. Kvečjemu sprijenost, v smislu meso se je spridilo, koruptnost v pomenu razkroja organskih snovi. (O fermentaciji in gnitju smo mimogrede že govorili.)

Izraza se ni ogibal zato, ker bi sebi ali drugim prikrival kako svoje latentno nagnjenje (latentnih nagnjenj je imel manj, kot še velja za povsem običajno), temveč, če že, iz prepričanja (latentnega, kajti s problematiko se, kot rečeno ni ukvarjal), da so perverzni občutki, kakorkoli se že do njih opredelimo z moralnega stališča, zagotovo intenzivnejši od običajnih. Dežela je v času, ko je on vodil Službo, uživala zunanjetrgovinske bonitete. P. si je tu pripisoval določene zasluge; pozneje, v spremenjenih okoliščinah, določeno krivdo. Lakota in mraz sta s pravo ostrino udarila šele po njegovem odhodu. V njegovem času, če mu lahko rečemo njegov čas, je bila beda izčrpavajoče ekstenzivna.

Prav taki, izčrpavajoče ekstenzivni, so bili tudi poskusi upora, zlasti tisti znotraj Tovariševe družine, ki jih P. in kolegi niti niso zatirali, temveč zgolj regulirali.

Tovariševo hčer tovarišico Z. so med sabo imenovali kar Z. Ime se je udomačilo skozi dolge ure operativnega dela. Delo na Z. ni zahtevalo posebnih umskih ali telesnih naporov, samo obilo časa in potrpljenja. Ravnala je predvidljivo, imela je slabotne, zakrnele reflekse. Njene zvijače in pretveze so bile prozorne kot uvodni kadri pornografskih filmov. Njeni soigralci – inštruktorji plavanja in tenisa, plesni učitelji, šahovski partnerji – so bili izrazito dojemljivi za nasvete. Kakor hitro si jim pojasnil, da Tovariš in Tovarišica nista naklonjena dodatnim lekcijam in partijam, so si vsi po vrsti nadeli presenečen izraz, češ Ooo!, nato so brž divje odkimali, češ Nenene, potem pa seveda ne!, in so še kar odkimavali, ko so se vzvratno umikali s prizorišča.

»Tovariš P.!« se je (vsakič, neprepričljivo trmasto, nekako iz principa) pritožila Z. »Zakaj ste pregnali mojega prijatelja?«

P. jo je z odmerjeno čvrstostjo zgrabil za lakti in jo potisnil v sobo, v kopalnico ali v avto. Fizično se je zmerom takoj uklonila, pri tem le redko opotekla. Bila je drobna, a je imela močne noge. Ustnice so se ji stalno izsuševale in luščile, zaradi ust in zaradi dolgega nosu je bil obraz mišje starikav. Oči si je občrtavala s črnim svinčnikom. Živčno je mežikala, kot da ji črta zmanjšuje vidno polje. V resnici bi morala nositi očala.

»No zakaj?« je vztrajala, če je bila sitna.

Največkrat je bila sitna od podhlajenosti in neprespanosti.

»Zakaj zakaj zakaj?«

Zgodilo se je tudi, da je vprašanje podkrepila s kretnjo. Enega nižjih agentov je nekoč opraskala po nosu, a ni bilo namenoma: nad svojim dejanjem je bila zgrožena, opravičila se je tako skrušeno in nežno, da je skoraj nastala dodatna situacija.

P. ji je, če sploh, odgovarjal brez poudarka. Enolično govorjenje jo je umirilo. »Varujemo vas, tovarišica Z., to je naša služba.«

Ob zori, če so posredovali takrat, je bila ponavadi še preveč mirna. Iz temnosivih kolobarjev razmazanega kajala je srepela v prazno. Včasih jo je P. v kaj ogrnil: v hotelski kopalni plašč, v odejo iz prtljažnika. Še večkrat ji je vtaknil v usta cigareto. Vedel je, da ni tresavica pri verižnih kadilcih pogosto nič drugega kot abstinenčni pojav.

Z. mu je, paradoksalno, povzročala največ skrbi ob poluradnih in uradnih priložnostih. Pred fotografiranjem in javnimi nastopi so jo sfrizirali s fenom in krtačo, izpod na stran počesanih las je kukala kakor lisica izpod praproti. Stekla, ali samo lačna, ali samo zbegana? Težko vprašanje. Oziroma: spremenljivi, izmuzljivi odgovori.

Jemali so jo tudi na nekatere državniške obiske. V tujini se je unesla, iz strahu, tako kot Tovarišica. Ste vedeli, da so se Tovariš, Tovarišica in hčerka Z. nekoč slikali pred Tadž Mahalom, na marmornati klopci, ki jo vsi poznamo z otožno samotnih podob princese D.?

Ironija brez globljega pomena, bi ocenil P.

Primerjav se je ogibal, še zlasti v drugem obdobju svojega življenja, potem ko je bil navezal stik z Zahodom. Osebe in dogodke je rajši obravnaval posamično. Drži, dokler je neimenovani deželi vladal Tovariš, je bila Z. neke vrste princesa. A P. se je kot človek dveh svetov zavedal, da navidez univerzalne oznake v resnici povzročajo nesporazume.

Z. se je na klopci pred Tadž Mahalom fotografirala v kratki in vendar mučno neprivlačni svetlomodri obleki. Njene nerodno spodvite noge so spominjale na barjene klobase. Robovi srebrnih čevljev so se zažirali v nabrekla stopala. Pretoplo je bilo za najlonke – kaj pa mislite, v Indiji! – ampak Tovarišica se za živo glavo ne bi odrekla nogavicam iz uvoza. Mati in hči sta si tistega soparnega dne obuli temnejši kožni odtenek. Tovarišica je bila v oranžnem kostimu. Tovariš je bil v svoji značilni sivorjavi volni.

Dejstvo, da ni Predsednikove soproge in hčere nihče poučil o monsunskem podnebju, lahko ostane brez pojasnila: opazke o ženskih žabah veljajo za netaktne tudi v zahodnem svetu, še danes, ko to pišemo. Morda pa ne bo odveč vnovično pojasnilo o Tovariševih suknjičih. Bili so en sam suknjič, a bilo jih je mnogo: za vsak nov dan drug in hkrati isti suknjič, skrbno dekontaminiran, namenjen skorajšnjemu sežigu, simbol askeze in obenem znamenje brezmejne potratnosti.

Kmeta, se je sam pri sebi vedno znova posmehoval P., spoznaš po pretoplih oblačilih. Ne žlahtnega poljedelca, ki diha z letnimi časi, pač pa kmeta v žaljivem pomenu besede, hlapca, ki ga je naravnost z njive zaneslo v mestno okolje: tak si ne zna predstavljati, da je platneno oblačilo lahko gosposko.

Toda zakaj je P. sovražil volno, čemu se je toliko ukvarjal s tkaninami in jim pripisoval tolikšno simbolno težo? Motite se, bralec, če mislite, da si pisatelj Pavel ni postavljal teh vprašanj. Nasprotno, zastavil si jih je že v izhodišču, z nekaj malega pretiravanja bi lahko rekli, da so ga spodbudila k pisanju pričujoče knjige, v kateri pa nikar ne iščite odgovorov, saj vprašanja niso bila poizvedovalne narave, temveč so bila že od samega začetka retorična, izraz neodjenljivega začudenja.

Včasih res zgolj začudenja: ker je Pavel pošten s seboj in z vami, bo priznal, da ga je P. kot memorialist tu in tam razorožil, mu vzel pravico do osuplosti. Tako denimo s poročilom o srečanju med Tovarišem, voditeljem svoje (neimenovane) dežele, in tovarišem T., ki je bil (nekoč) ljubljeni vodja Pavlove (nekdanje) države. (Stavek je godljast; naj bo: mimesis mešanih občutkov, ki jih je prizor zbudil našemu pisatelju.)

Državnika sta se dobila na ladji G., gostitelj srečanja je bil Pavlov nekdanji Predsednik. Bil je lep dan na mirnem morju, s sinjega neba so se usipali žarki, Tovariš (memorialistov diktator) pa je bil v rjavi volneni obleki, volnenih nogavicah, trpežnih čevljih in srajci s tesno zategnjeno kravato. (Pod srajco je najbrž nosil spodnjo majico, a to je le Pavlova domneva.)

Gostitelj se je pustil čakati. P. je v profesionalni drži stal na osončeni palubi ob Tovarišu, ki je težko dihal in se znojil v potokih. Ko se je Predsednik T. naposled prikazal, jih je vse, celotno sivorjavo delegacijo neimenovane dežele, zaslepil z belino. Oblečen je bil v lahek platnen komplet, v nekakšno elegantno pižamo. Okrog vratu je imel zavezano svetlomodro svileno rutico. Viski, s katerim so nazdravili in potlej še in še nazdravljali, je nanj deloval kot sredstvo za izravnavanje telesne toplote in temperature okolja. (Na Tovariša, ki je bil dehidriran, je deloval kot utekočinjena težka kovina.)

Oba sta bila lopova, je v spominih poudaril P. – in pisatelj mu je pritrdil. Lopov v volni, lopov v bombažu, enakovredna nasprotnika. (Tovariš je krčevito stiskal kozarec in renčal, a pod mizo ni padel.)

»Od kod torej črpam to svoje čudno zadoščenje?« se je potlej zgrozil Pavel. »Zakaj sem se ob omembi svetlomodre rutice nasmehnil? Zakaj sem začel fantazirati o kormoranih, o težkih štirioglatih steklenicah in o ledu, čudovito rožljajoči kristalni tvarini v srebrnem vedru, ki ga stevard neopazno zamenja, tik preden se rosa na zunanjih stenah posode pocedi v mokroto? Zakaj sem si v domišljiji naslikal, kako se nad linijo orošenosti v srebru zrcalijo manšetni gumbi, cigara, prstan, žlahtno pegasta dlan mojega najvišjega predstavnika na dvostranskem srečanju? Zakaj ugibam, kateri viski so stregli na ladji G.? Kakšne banalnosti, kakšne bedastoče, fuj!«

Taki smo ljudje, vidite. Včasih se res zdi, da ne najdemo prave mere. Brbljamo ali zamolčujemo, prepihavamo si razum z asociacijami ali pa dovoljujemo, da se nam v glavi širi brezzračni prostor. (str. 234–238)

Heinrich Schliemann je odkril Trojo.

Že mogoče, da se je na Hisarliku v času odkritja mudil neki bradat Anglež, nevsiljivo opazoval, dajal tehtne nasvete, jemal iz žepa Homerja v usnjeni vezavi, ki se je od dolgoletne rabe svetila kakor jantar: v anekdoto, torej v zgodovino, je prišel Schliemannov, ne Calvertov izvod. Tisti izvod, ki ga je ob krstu držal nad glavo sinu, imenovanega Agamemnon. (Deček se je rodil po mikenskih izkopavanjih, spomin na Hisarlik je bila mala Andromaha. Anekdota še pravi, da je škofa Vimposa – seveda je on vršil obred – bolj kot Homer zmotil termometer. Slavni arheolog, pogrčen, a takrat že pomirjen z nemško domovino, je v duhu dvojne pripadnosti preveril temperaturo krstne vode.)

Pozneje so učenjaki – pravi in zato manj slavni arheologi – dokazali, da se je na Hisarliku zmotil, da je kopal pregloboko, da Priamov zaklad ni bil Priamov, pa tudi Agamemnonov grob v Mikenah ne zares Agamemnonov. Komu je to mar? Schliemann je odkril Trojo, in zlatemu naličju iz Miken samo pedanti rečejo maska neznanega kralja.

Heinrich Schliemann

Zdaj je čas za metaforično razumevanje, ki smo vam ga na začetku knjige branili. Vzemite naslednjo razlago v prenesenem pomenu. Za pripovedni postopek gre, ne za kos volnene tkanine.

Schliemannova legenda se je ohranila po zaslugi Sofijinega šala.

Znano je, da so delo na Hisarliku poleg naravnih danosti (mednje štejemo telesni in moralni ustroj domačinov) oteževala stalna natezanja z oblastmi. Turki so zahtevali delež od vsega, kar je bilo izkopano. Pri keramiki jih je zlahka zamotil, najbolj pisani kosi praviloma niso veliko vredni. Zlato pa je zlato, njegovo vrednost poznajo celo severnoameriški Indijanci.

Ko je torej med odkopavanjem zidu v bližini Priamove palače uzrl nenavaden bronast predmet in se mu je zazdelo, da se za bronom nekaj lesketa, je brž izklical odmor. Naredil se je, kot da gre tudi sam k obedu, a se je kmalu skrivaj vrnil na delo. Z njim je šla Sofija, ogrnjena v rdeč šal iz kašmirja.

Računal je, da bodo možje po kosilu zadremali in se bo dremež raztegnil v spanje, če jih le ne bo nihče budil. (In kdo bi jih budil? Kdo razen njega, ki jih je plačeval?) Vseeno je hitel. Drobci kamenja so frčali. Rezilo, s katerim je grebel, je večkrat zlovešče zavibriralo. Odvračal je obraz in pozival Sofijo, naj se umakne na varno razdaljo. Pa se ni dala odgnati. Stala je tik ob njem in prestrezala čudovite najdbe v rdeči šal. V ogrinjalu sta pretihotapila zlato do svoje kolibe. Ker ni zaklada nihče videl, ga pozneje tudi ni bilo težko spraviti iz Turčije.

Ne vemo, kje je bil tistega dne ob tisti uri Calvert. Angleži načeloma ne legajo k opoldanskemu počitku.

Vemo pa, da zgodba o šalu ni resnična. Schliemann je izrecno priznal, da si jo je izmislil. Sofija je, po lastnih besedah, na Hisarliku preživela najlepše dni svojega življenja. A v času, ko je bil najden Priamov zaklad, je bila v Atenah, saj ji je ravno umrl oče.

In če ste si ob znameniti anekdoti ustvarili vtis, da je bila Troja odkopana s primitivnimi ročnimi orodji in intuicijo, se motite. Schliemannov podvig je spremenil obliko hriba, sprememba je bila vidna iz daljave. V času, o katerem govorimo, je vzpetino poleg jarkov in rovov prepredala tovorna železnica.

Uničenje, ki ga je Schliemann povzročil v vrhnjih plasteh najdišča, je bilo sorazmerno z vloženimi sredstvi in napori. Tega se je jasno zavedal že njegov naslednik Dorpfeld, pionir arheološke stratigrafije. A ker naš roman ni niti zgodovinski, kaj šele arheološki, se bomo vrnili k anekdoti o rdečem kašmirju.

Izmislil si je zgodbo in jo dokumentiral. Okronal je Sofijo s Priamovim zlatom in jo dal fotografirati. Moja ljubljena žena, je zapisal, Grkinja, vneta za Homerja, mi je ves čas stala ob strani. Hommage, ki se je od resnice oddaljil le toliko, kolikor sta zahtevali naracija in galantnost. (str. 318–320)

In ali nas starost neizogibno doleti? – Neizogibno, če jo le dočakamo.

Izognil se ji ni niti junak, ki je v boju zoper Kronosa uporabil vse predstavljive zvijače: se s prtljago vred rešil iz brodoloma, kot feniks vstal iz pepela, si prilastil dve življenji, odkopal zaklada dveh kraljev in se dosledno prerajal v kopeli. Heinrich Schliemann se je postaral iz istega razloga kot navadni smrtniki: utrudil se je in si popustil.

Ustrežljivost do vedoželjnih mu je bila prirojena: spomnimo se knjige s poti na Kitajsko in Japonsko. Ko je enkrat zaslovel, je pripovedovanje postalo moralna obveza. (Zgodovina je po naravi zgodba: razlika med izmišljenim in resničnim nas na tem mestu ne zanima.) Pogosto je predaval o svojih odkritjih – in seveda nekatere ključne stvari tudi velikokrat ponovil. Pazil pa je, kot vsi predavatelji, ki kaj dajo na svoj ugled, da istih anekdot ni po večkrat pravil istim poslušalcem. Če se je naknadno zavedel, da se mu je to vendarle zgodilo, se je zelo jezil nase.

Morda se je z leti jezil vse pogosteje – morda tudi ne. Pozabljivost kot taka ni bistvena, dokler se proti njej borimo, dokler ne začnemo pozabljati nalašč, za lasten užitek, ker pač radi valjamo po ustih že stokrat prežvečene štorije.

Schliemann si je to dovolil s služinčadjo, z raznimi prodajalci, z veslačem. Bolj kot zavest, da omenjene ljudi plačuje za potrpljenje, so mu bile v potuho literarnozgodovinske raziskave, iz katerih se je naučil, da je ponavljanje v samem bistvu ljudskega pripovedništva. Preprostega človeka pomiriš in se mu duhovno približaš, če mu z minimalnimi odstopanji pripoveduješ vedno iste zgodbe.

Moril jih je, saj to je vedel. Hlinili so, da jih je razplet anekdote presenetil, smejali so se po sili. Veslač je stiskal zobe, da ni zehal. Rdečelasi sobarici, ki je bila še napol punčka in zelo vesele narave, je v zelenih očeh ugasnil ves žar, če se ji je gospod namuznil – kajti muzanje je naznanjalo, da ji bo rekel: »Kralj Rezos je bil zaspanec, naša traška roža pa vstaja ob zori! Ni res, Anastasija?«

Opazil je in razumel, jemal si je pravico, gnjaviti te dobre ljudi (in spravljati malo Anastasijo v zadrego); pride čas, ko si z mirno vestjo nadenemo flanelasto perilo: tudi v prenesenem pomenu, tudi na duha, ne le na telo. (V Atenah je preneseni pomen prišel v poštev mnogo večkrat kot osnovni.)

Podobno kot z veslačem in sobarico je kramljal s slikarjem, ki so mu ga priporočili za okrasitev gornjega nadstropja palače. Umetnika seveda ni štel k služinčadi. K uslužbencem, to pač. A tudi pri njem, tako kot pri preprostejših sogovornikih, se sli po ponavljanju ni predajal zato, ker bi se mu zdelo, da si je poslušalca kupil. Ne. Preprosti ljudje so bili preprosti, Herr Schubitz, kot je bilo slikarju ime, pa je bil še zelo mlad.

Sporazumevala sta se večinoma v nemščini, občasno sta izmenjala kak francoski stavek. Beseda je dala besedo, po naključju je prišlo na dan, od kod je mladenič doma.

»Ime našega mojstra,« je Schliemann najprej pojasnil Sofiji in Andromahi, »Γεώργιος, nemško Georg, francosko George, angleško George, se v njegovem jeziku glasi kot v ruščini: Юрий. Ne bom dosti zgrešil, če izgovorim a la russe. Čisto slučajno sem se učil nekaj malega slovenščine. Jutri ga bom nagovoril po slovensko. Me prav zanima, kakšna bo reakcija!«

Žena se je nasmehnila utrujeno, hčerkica plaho resnobno. (Agamemnon je bil še majhen in se je nasmihal samo okroglim ženskim obrazom.)

»Dober dan, gospod Šubic. Kako ste danes?«

Slikar je otrpnil, obstal z odprtimi usti, nato se je spretno ujel: »Dober dan, doktor Schliemann,« je odvrnil, počasi, kot da se tudi on muči s tujo govorico. »Dobro mi gre, hvala. In vam, če smem vprašati?«

Dialog sta znala kmalu na pamet.

Imela pa sta še eno temo: Egipt, o katerem je Schliemann v tistem času veliko bral.

Dokler je človek mlad, v naključjih vidi preroška znamenja. (Vsa so namenjena njemu: o blaženi egoizem!) Ko je enkrat star, iz koincidenc izpeljuje nauke. (Vsi so namenjeni drugim: o neznosna nesebičnost!)

»Abuna Soliman!« je starajoči se bogataš nekega dne zaklical proti vrhu stopnišča.

Mladenič je odgrnil plahto in se presenečeno ozrl s podesta.

»Z vami govorim, ja!« je rekel Schliemann in se zarežal.

Vnaprej si je bil zamislil celoten pogovor, celoten prizor: uvodni del je potekal v skladu s predvidevanji.

»Abuna Soliman!« je nejevoljno ponovil.

Nejevolja je bila igrana, v resnici ga je razganjalo od veselega pričakovanja.

Slikar je skrušeno skomignil. (Tudi skrušenost ni bila pristna: to je bila prednost v primerjavi z Anastasijo, ki je z avtentično rdečico včasih vendarle zbujala slabo vest. Morda se je mladi umetnik celo megleno spominjal imena, a je vedel, da bo naročniku najbolj ustregel, če skomigne ... ) S slikarske lopatke je padel kos malte.

»Ha!« je vzkliknil Schliemann, potem ko je športno odskočil.

»Ne poznate! Sram vas bodi! Ignatius Knoblehar alias Abuna Soliman, znameniti misijonar, pionir plovbe po Nilu, prvi belec, ki se je po reki približal tretji stopinji severne širine! Vaš rojak! In ne poznate! Sram vas bodi, Herr Schubitz, Sie sollten sich schämen!«

»Eben, Herr Schliemann,« je odvrnil Šubic, v tesnobni slutnji, da bo o potovanjih Abune Solimana še veliko slišal.

In res: z gospodom Schliemannom sta Knobleharjevo plovbo obdelala v duhu ljudske epike: ponavljanje ni samo sebi namen, ampak služi pomnjenju. Skoraj do tretje stopinje severne širine, gospod Šubic, zapomnite si! Veličasten dosežek za tisti čas!

Včasih pa je – in to umetniku ni bilo najmanj nadležno – Schliemann le pomežiknil ali pokimal ter pomenljivo, šaljivo slovesno izgovoril ime: »Abuna Soliman!« (str. 355–358)

Foto: Igor Modic

Katarina Marinčič (kot finalistka) z Manco Košir na podelitvi nagrade Kresnik leta 2015 (levo) in kot ena od finalistk v Delovi videopredstavitvi. (Kresnika je prejel Andrej E. Skubic za roman Samo pridi domov, Katarina Marinčič pa je dobila nagrado Kritiško sito.)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.