Še do brezplačne dostave. Brezplačno ob vsakem naročilu: roman Pikov fant Joyce Carol Oates.

ČE GRE MRTEV ČLOVEK TJA, KJER JE BIL NEKOČ ŽIV, JE, KOT BI ŠEL TJA DUH. DUHOV PA SE VSI BOJIJO, KAJNE?

NONA NEDJELJKA, DANES MI JE OČE POVEDAL, da je včeraj, ko se je z minibusom vračal iz Scopella, prevažal skupino turistov, ki so govorili neki slovanski jezik. Nekaj moških in žensk in kakšnih pet otrok. Oče jih je vprašal, kateri jezik govorijo, in rekli so mu, da slovenščino. Da so prišli za en teden na počitnice v Castellammare del Golfo in da so nad Scopellom navdušeni. Se spomniš, da smo tudi mi šli enkrat tja, samo enkrat, z našim avtom, preden je oče začel voziti Russojeve minibuse? Ali ni čudno, da tisti, ki pridejo na Silicijo kot turisti, vedno obiščejo Scopello, mi pa, ki tu živimo, se odpravimo tja samo enkrat v življenju, in konec? Oče, na primer, ki vozi minibus, sam nikoli ne potuje.

Pred časom sem v La Repubblici naletela na zanimivo statistiko, da domačini v mestih ali celo državah le poredko obiščejo lokalne muzeje, razen če so na šolski ekskurziji, in da so take ekskurzije namenjene prav temu, da si lahko vsaj v času šolanja ogledajo znamenitosti države, saj jim po zaključku šolanja ne bo več padlo na pamet, da bi vstopili v katerega od muzejev, mimo katerih gredo vsak dan, ko hitijo po dnevnih opravkih. Novinar, ki je anketo pripravil, je celo omenilnekaj primerov: denimo petdesetletnico, rojeno v Firencah, ki je že petindvajset let zaposlena v odvetniški pisarni v neposredni bližini Il Duoma in gre vsak dan na delo in nazaj mimo, in čeprav vsak dan hodi kadit ven, pred stavbo, nasproti katedrale, vanjo še nikoli ni vstopila. Ko pa ji je to prišlo na misel, je v vrsti stalo preveč turistov in si je rekla: »Kdaj drugič.« In tako je vse do danes. Novinar je podobne primere našel v Parizu, Londonu in Madridu pa tudi v manjših mestih, ki se lahko pohvalijo z znamenitostmi, in povsod je bilo enako. Tega sem se spomnila, ker mi je oče povedal, da si Slovenci Scopella niso ogledali le enkrat, takoj naslednji dan po prihodu v Castellammare del Golfo, ampak jim je bilo mestece tako všeč, da so včeraj, tik pred odhodom s Sicilije, prišli še enkrat in si v organizaciji tamkajšnjega potapljaškega centra ogledali čeri, ki se dvigajo iz vode, zaradi katerih je Scopello znan tudi v daljni Sloveniji. V sedmih dnevih kar dvakrat v Scopellu! Njegova izmena je bila šele včeraj, ko so se drugič z minibusom vračali od tam in bili znova navdušeni nad hiškami in pogledom na morje in čeri. Samo pomisli, rekel jim je, da nekatere od njihovih besed razume, v anglohrvaščini jim je povedal, da ti, njegova mama, prihajaš iz Splita, Spalata, oni pa so se takoj nasmehnili in pokimali: »Split, Split, Hrvaška, Jugoslavija!« Med vožnjo do Castellammara del Golfo jim je v mešanici angleščine in italijanščine, v katero je vpletel še kakšno hrvaško besedo, pove- dal o tebi, o nas pa tudi o meni. Da je tudi meni, tako kot tebi, ime Nedjeljka, da edina v vsej družini govorim hrvaško, in rekli so, da mora to ime v italijanščini čudno zveneti, pa jim je oče povedal, da me vsi kličejo Neda, da smo tako klicali tudi nono, da pa res v mojih dokumentih piše Nedjeljka. Razumeli so, da si v Castellammare del Golfo prišla leta 1947, zaradi nona da je takrat mestu vladala mafija, in da bi jim to kar se da slikovito prikazal, je oče nekajkrat rekel: »Bum, bum!« »Kako pa je zdaj?« ga je vprašal eden od njih. »Zdaj imamo tu lepo, mirno življenje,« jim je odgovoril, »mafije ni več.« (str. 7–9)

VEČKRAT SI REKLA: »AJME, NEDICA, ČE KJE DOLGO NE ŽIVIŠ VEČ, potem si tam mrtev. In če gre mrtev človek tja, kjer je bil nekoč živ, je, kot bi šel tja duh. Duhov pa se vsi bojijo, kajne? Odrasli in otroci.« Teh tvojih besed nisem razumela. Nisem mogla razumeti, zakaj si tam, kjer ne živiš več, že mrtev. Preprosto živiš drugje in se kadar koli lahko vrneš tja, kjer si prej živel. Za mojo generacijo so potovanja postala nekaj običajnega, turizem, ne pa eksistenčno vprašanje. In ni res, da bi se te vsi, ki bi te videli, tudi prestrašili. Jaz se te že ne bi prestrašila, če bi živela v Splitu in bi ti prišla nenajavljena. Ali si ljudje, ki nas imajo radi, ne želijo, da bi nas spet videli? Tudi, če bi bili duhovi? V Splitu si bila deklica, živ človek, imela si prijateljice, usoda pa ti je namenila, da si se zaljubila v Italijana. Ali ljubezen, ki vse prenaša, vse veruje in vse upa, spreminja ljudi, ki se zaradi nje preselijo, v duhove?

Ajme, Nedica, to je Sveti Pavel v pismu Korinčanom pozabil napisati. Zagotovo še sam ni vedel, da človek, ki ljubi in zaradi ljubezni zapusti domovino, v njej postane duh. Zanimivo je in ne gre zanemariti dejstva, da tudi v svoji novi domovini živi kot duh. Kot hišni duh, ki se ga domači in sodržavljani počasi vse manj bojijo, ga pa še vedno malo čudno gledajo, kot bi imel kaj na glavi ali na obleki, kakšno znamenje. Vsaj name so tako gledali v tistih nekaj trenutkih, ko je imel Carlo preveč dela in sem mu morala pomagati v delavnici, čeprav mi je takoj, ko sem prišla, rekel: »Živela bova od mojih čevljarskih dohodkov, tebi ni treba delati pa tudi jezika ne znaš dovolj. Nikoli ne veš, kdo pride v delavnico. Tudi mafijci nosijo čevlje, in to kakšne! Če želiš, pa lahko šivaš, zgoraj.« V tistih letih sva s Carlom le redko šla do prodajalne Rossetti ali na kratek sprehod po zalivu. To so bila leta, ko na mestne ulice ženska ni šla sama, v dnevih, ko so govorili, da bo prišlo do streljanja, pa tudi moški ne. Ne samo jaz, ki sem bila tujka in nepoznavalka mafijskih zakonov, tudi druge ženske niso zapuščale domov, vse smo kukale skozi zavese na oknih. Takrat smo bili vsi duhovi, prišleki in domačini. Ko pa se duh v obliki ženske znova prikaže v domovini, je bodisi nihče več ne prepozna in je tako ne doživlja več ne kot žensko ne kot duha ali pa jo vsak, ki jo prepozna, primerja z njeno zadnjo podobo in sliko in zato ni mogoče, da je ne bi doživel kot duha. Ne vem, ali lahko razumeš, kar ti pripovedujem. Če se boš tudi ti kdaj kam preselila, boš razumela, o čem ti govorim. Če bo to zaradi ljubezni, ti bo vsaj laže. Naj bo še tako težko, laže ti bo. Kot je bilo meni od leta '47. Naj ti takoj povem nekaj zelo pomembnega in resničnega: morda je bolje, da si duh zaradi ljubezni kot pa duh zaradi vojne. Ja, zaradi vojne. Pa ne vojne na televiziji ali v vojnem filmu, ampak tam, kjer živiš. Da si priča vojnemu času. Začne se s slutnjo, z nenavadnimi znaki in lastnostmi, nadaljuje pa z eksplozijami. Živiš običajno in naenkrat se ti zruši svet. Si lahko predstavljaš? Ali sem leta 1939 pomislila, da se bo čez dve leti zgodilo to, kar se je? V Splitu in po svetu. (str. 23–24)

Lidija Dimkovska

NON-OUI

REZERVNO ŽIVLJENJE

Prevedel Aleš Mustar

Foto: Tihomir Pinter

KRSTO, KI JE BIL LAČEN KOT VSI DRUGI in poleg tega pri enajstih jezen na ves svet, je začel vsako popoldne uhajati od doma in se vračati pred policijsko uro, coprifuoco, kot se ji je reklo po italijansko. Sredi junija 1941 je domov iz skladišča pri kasarni prinesel kanto olja in eno svinjske masti, čez dva tedna pa jih je zbudilo trkanje na vrata, ki se mu niso odzvali, in sledilo je trkanje na gornja, tetina vrata. Ona je vpila, da nima nobene masti, da ni vzela nobene masti, in naenkrat so koraki, ki so se spuščali po stopnicah, potihnili. Od takrat se je s pohajanj po mestu Krsto le redko vrnil praznih rok. Prinesel je bodisi kakšno neodprto konzervo hrane ali pa kakšno odprto z juho in košček kruha ali nekaj koščkov prepečenca. Konzerve so bile italijanske, kakršne so takrat v Splitu prodajali samo ustašem. Mama in oče se nista spraševala, od kod prinaša te konzerve, kdo mu jih daje, ali mu jih daje kak ustaš, Italijan ali Nemec. Vsi so bili fašisti, le da so bili izdelki, ki jih je domov prinašal Krsto, okusni in včasih edina hrana, ki so jo zaužili tisti teden. Nona Nedjeljka ga je ves čas spraševala, od kod jih ima, kam gre vsako popoldne, kje se potepa, zakaj je njegovo kolo obtolčeno z vseh strani in zakaj se vsak večer vrne ob isti uri. Krsto je uporno molčal, rekel ji je le: »Kaj te briga! Zase se brigaj!« Ker nona Nedjeljka svojih skrbi ni imela, se je brigala zanj. Nekega dne je namesto hrane prinesel modni katalog v francoščini iz leta 1939. »Charlotte mi ga je dala, našla ga je v neki škatli, ker so notri kroji, ti morda pride prav, da kaj sešiješ,« je rekel mami, toda njegova sestra je bila tista, ki ni mogla odtrgati pogleda od pisane obleke na naslovnici. Katalog mu je iztrgala iz rok, iz sredine so padli kroji, ki jih je bilo skoraj za pol kataloga, za obleke, krila in hlače. Obe z mamo sta prvič v življenju videli kroje za ženske hlače. Čeprav so v Splitu dekleta pred vojno nosile hlače, si nista mislili, da kroji za ženske hlače v resnici obstajajo. Zaradi Charlottinega kataloga se je nona z bratom malo pobotala, toda nekega dne, ker tudi sama ni več zdržala doma, se je odločila, da se odpravi za njim, da bi videla, kam hodi vsako popoldne. Tistega dne se je slišalo samo nekaj strelov in zdelo se je mirneje kot druge dneve. Nona Nedjeljka se je potuhnila in od daleč sledila Krstu, ki je očitno že imel pripravljeno strategijo vožnje. Vozil je po manjših uličicah, na ulicah, na katerih se ni mogel skriti, pa je vozil zelo hitro. Sestra je hitela za njim, da bi skoraj spustila dušo, vse do hotela Park na Bačvicah, kjer je imela svoj štab sovražna italijanska divizija Bergamo. Stražar ga je spustil mimo z nasmeškom, noni pa je z roko pokazal, naj pride tudi ona. Ko je videla, kam gre in kako vojak tudi njej maha z roko, se je prestrašila. Obrnila se je in zbežala nazaj po isti poti, bolj razburjena kot kdajkoli, misleč, da se je vojak izpred štaba odpravil za njo, da jo bo vsak trenutek zgrabil in ustrelil. Ko se je Krsto zvečer vrnil domov, mu je samo rekla: »Pridi, da ti nekaj pokažem.« In ga odvlekla v njuno sobo, tam pa ga je pokrila z odejo in ga začela daviti in kričati: »Pankrt! Ti prekleti pankrt! K njim hodiš! Fašist! Fašist!«

Ajme, Nedica, imela sem jih osemnajst in bila brez vsake sedanjosti ali prihodnosti, preteklost pa je bila kot kamen, ob katerega si z nogo zadel na kamnitih splitskih ulicah. Ko sem izvedela, kam hodi brat, se nisem mogla več zadržati. Očetu gre zahvala, da ga nisem zadušila z odejo, ko je planil v sobo, rekoč: »Hej, naj vama zapojem pesem, ki sem jo slišal od Hrvoja, pravi, da jo pojejo vsi Hrvati.« In tako je zapel Marjane, Marjane. »Nova je,« je rekel, »pravkar jo je nekdo napisal, naša, hrvaška je, splitska. O našem Marjanu!« V njegovem glasu so se mešali razburjenost, radost in strah. V trenutku sem nehala Krsta dušiti z odejo, on pa je objokan in ves rdeč pokukal izpod odeje in me z vsemi zobmi, ki niso bili več mlečni, ampak živalski, nahranjeni s fašistično hrano, ugriznil v zapestje. »Nedjeljka me je hotela zadušiti,« je planil iz postelje, »umoriti me je hotela.« A mu ne mama ne oče nista verjela. V njunih očeh sem bila mirno, nežno dekle, ki za takšna dejanja nima moči. »Krsto gre vsako popoldne na Bačvice k fašistom,« sem izstrelila kot iz topa in oče je pozabil na pesem o Marjanu in na brata, ki je šel v partizane, kjer je to pesem prepeval, in na vprašanje, ki se mu je že nekaj časa motalo po glavi, ali naj gre tudi sam, in na vse ostalo. »Na Bačvice,« je ponovil ves zaripel. »V italijanski štab?« »Ja,« mu je odgovoril Krsto, »nič slabega ni v tem. Samo pojem jim. Splitske pesmi. Dalmatinske. Zaradi tega mi dajejo hrano. Le kje drugje bi našel takšne konzerve?« »Od njih jih prinašaš k nam?« je rekla mama, kot bi ji šele takrat postalo jasno, da so konzerve italijanske. »Ne, v trgovini jih kupujem,« ji je zabrusil Krsto. »Samo poješ jim?« sem zbrala moči, da bi ga vprašala, ne da bi povišala glas. »Ja, samo pojem, kaj bi drugega, jaz hrvaške in Jurij ruske.« »Jurij? Kateri Jurij?« ga je vprašal oče. »Vladimirjev Jurij, ki živi v bajtici ob palači. On poje v ruščini in tudi na harmoniko zna igrati. Tudi njemu dajejo hrano, včasih več kot meni.« Tako torej. Z Jurijem prepevata fašistom, sem si rekla. (str. 35–38)

Makedonščina je hiša mojega bitja. Preden sem se preselila v Slovenijo, sem sedem let živela v Romuniji, kjer tudi nisem začela pisati proze in poezije v romunskem jeziku. Čeprav sem zmožna pisati tudi v slovenskem jeziku, je moja odločitev tudi kulturno-politična, ker prihajam iz majhne države, kot je Makedonija, v majhno državo, kot je Slovenija. Zdi se mi prav, da vztrajam pri maternem jeziku.

Lidija Dimkovska

AJME, NEDICA, KAKŠEN DAN JE BIL TO! Ves čas si me spraševala, kako je bilo med vojno, a meni je bilo o tem težko govoriti, nonu pa še bolj. Kako je bilo tistega večera, pa ti lahko povem, saj je bil to dan zmage za vse nas. Pred hotelom Park, kjer so Italijani imeli štab, je ljudstvo začelo razoroževati vojake. Pa ne misli, da je to tako enostavno, da kar tako prideš do nekoga in mu vzameš vse, kar ima pri sebi, in konec! Me smo stale bolj ob strani, vendar vseeno blizu njih, in jih gledale z občutkom zmagoslavja, za dekleta celo preveč predrzno. Si lahko misliš? Takrat sem bil stara dvajset let. Pred moškimi me je bilo sram, od prve ljubezni je preteklo kar nekaj časa. Po prvi in v tistem času zadnji ljubezni, o kateri ti bom enkrat zagotovo kaj več povedala, nisem prav dobro vedela, kakšen je v resnici videti moški, fant. In italijanski vojaki so bili fantje, moji vrstniki ali malo starejši od mene, in vsi čedni, mladi in razbohoteni, ki so končali kot ujetniki. Meščani so jih razoroževali, jim jemali kape in robce iz žepov, pa naj so bili smrkavi ali ne, in denarnice, tistim, ki so jih imeli. Nekateri so se upirali in eden od vojakov je na ves glas zakričal: »Fotografija moje ljubezni!« Toda moški, ki mu je vzel denarnico, očetov prijatelj, tudi sam ribič, je vzel fotografijo in jo strgal na koščke vojaku pred očmi. Takrat sem strica Sima zasovražila. Le kako je mogel storiti kaj takega? Vojak je začel v italijanščini kričati in preklinjati, zagotovo ves besen, da je Italija sploh kapitulirala. Nekateri pa so se razorožili kar sami in se pridružili veseljačenju. Zavladala je vsesplošna zmeda, radost in norost. V nekem trenutku sem se zavedela, kako mečem baretko v zrak in jo potem ujemam z isto roko. In to jaz, ki so me imeli za mirno dekle. Ali pa me niso imeli za takšno in me je tiho in zadržano naredila vojna, saj sem ves čas ostajala zaprta doma kot sužnja vojne. Na dan, ko je Italija kapitulirala in smo se vsi zbrali na Rivi, je oče ostal doma, rekoč, da se ne počuti dobro, da ga boli glava in se mu vrti. Da pa mi moramo iti, naj nič ne skrbimo zanj. Ko smo se vrnili, je spal. Mislili smo, da mu je bolje. Zato sem se znova odpravila v mesto, spet z baretko na glavi. Kako sem bila vesela mesta, bolj kot kapitulacije Italije. Skoraj tri leta ga nisem videla. Ali sem ždela s teto v sobi ali pa sem bila v kleti, ne da bi se družila s prijateljicami ali hodila na gimnazijo. Ko smo se s prijateljicami spet srečale na Rivi, se nismo mogle načuditi, kako smo zrasle, shujšale in se polepšale. Ali človek med vojno res lahko postane lepši? Mladost gre svojo pot, iti mora skozi svoje faze. Skoraj dvajset let smo imele in bile še vedno neporočene, ni se nas še dotaknila moška roka, nekatere so bile odšle v partizane. Tisti večer in še naslednja dva smo se tiste, ki smo ostale v Splitu, sprehajale do onemoglosti. Pa ne, da nas ni bilo strah, saj so po ulicah še vedno hodili italijanski vojaki, razoroženi, brez česar koli pri sebi, ki so kadili zadnje cigarete, najverjetneje skrite v spodnjicah, in pili iz iste steklenice. V pristanišču sem opazila skupino ljudi z rdečim križem na rokavih, ki so jim delili obroke hrane, kak krožnik juhe, in druge, ki niso hodili, ampak samo zrli v daljavo. »Čakajo na ladjo Rdečega križa, da jih odpelje v Italijo,« so šepetali ljudje na Rivi. Bili so vojaki, ki so se odločili, da gredo domov, da bodo tam še naprej fašisti. »Fašisti!« je zavpila Julija, ko smo šle mimo njih. Uščipnila sem jo za roko. Toda že naslednji trenutek sem tudi sebe slišala še glasneje kričati: »Fašisti! Fašisti!« Eden od njih se je obrnil in mi v italijanščini zavpil: »Tudi tebe, Rdeča kapica, bo požrl volk!« Za seboj pa sem slišala še en glas, ki je rekel: »Tebe naj požre, ne nje!« »Kaj sta rekla?« sem vprašala Julijo, ki je dobro znala italijansko. Nisem se obrnila, da bi videla, kdo mi je stopil v bran. (str. 52–55)

AJME, NEDICA, PRED CERKVIJO NI BILO NIKOGAR. Carlo je trikrat potrkal na vrata. Zaslišalo se je škrtanje ključa, nekdo je odprl vrata in notri sta zagledala moškega in žensko. »To sta najini priči,« mi je rekel Carlo. Oba sta me prisrčno pozdravila, Carlu sta v pest dala škatlico s prstanoma in vsi štirje smo se napotili proti oltarju. »Zaklenite vrata,« nam je zavpil duhovnik. Priča je šel do vrat in obrnil težek medeninast ključ. V zaklenjeni cerkvi, sem pomislila in Carlo mi je, kot bi me slišal, zašepetal: »Tako je varneje, pri mafiji nikoli ne veš.« Obred ni trajal dolgo. Duhovnik je vse opravil sam, pel, molil in blagoslavljal. V nekem trenutku se je obrnil k nama s Carlom in naju z ostrim tonom vprašal: »Kaj bi vprašala Boga, če bi se vama prikazal?« V pričakovanju odgovora je buljil v naju. Jaz sem ga komajda razumela in odgovora nisem vedela oziroma sem imela enega samega: »O Bog, zakaj se mi nikoli ne pokažeš?« Le stežka sem oblikovala besede in jih komaj izustila. Carlo pa je rekel: »Tudi jaz nekako tako mislim.« Duhovnik nama je zabrusil v obraz: »To ni pravi odgovor, pravi odgovor je drugačno vprašanje: ›Bog, kaj naj naredim, da bi se rešil?‹« Midva sva molčala, najini priči pa sta se odkašljali. Na koncu je duhovnik rekel: »Za mladoporočenca, kot sta vidva, je dovolj, da upoštevata deset božjih zapovedi, predvsem pa, da se držita daleč stran od mafije.« In potem dobesedno ukazal: »Zdaj se lahko poljubita.« Zmedena zaradi duhovnikovega obnašanja sva se s Carlom hitro poljubila. Ta naju je pospremil do vrat, nama zaželel srečen zakon in veliko otrok in za nama zaklenil vrata. »Zdaj pa gremo k nam na kosilo,« sta rekla Marco in Anastasia in potem smo dobesedno tekli po ulicah do obale, tam pa zavili na drugo ulico, ki se je vzpenjala. Da bi prišli do njune hiše, smo morali prečkati notranje dvorišče neke večje druge hiše. Vstopili smo in Marco je zaklenil vrata. »Tu ni življenja brez zaklenjenih vrat,« mi je rekla Anastasia, ki je videla, da me je zaklepanje vrat vznemirilo. »Nikoli ne veš, kdo ti diha za vrat,« je rekel Marco. »Danes smo imeli srečo zaradi volitev, mafijci imajo svoje posle, zato je mesto kolikor toliko mirno.« Jaz pa sem pomislila: Le kako bom živela tukaj? Kako bova s Carlom živela? »Zdaj si Lombardo, Nedjeljka, Nedelka, Nedilka Lombardo,« mi je rekla Anastasia. »Oprosti, toda s takšnim imenom ti bo tu težko.« »Nedjeljka v italijanščini pomeni Domenica, toda raje mi recite Neda,« sem jim rekla, »tako vam bo laže.« »Ali Non-Oui,« je rekel Carlo in me prvič močno objel. »To v njenem jeziku pomeni Ne in Da. No-Si v italijanščini. V Splitu so jo nekateri klicali Non-Oui, tak vzdevek ji je dala njena prijateljica Francozinja.« »Ni bila ona, ampak moj profesor francoščine,« sem ga popravila. (str. 128–130)

Za roman Non-oui (Но-Уи, Ili-Ili, Skopje, 2016) je bila Lidija Dimkovska nominirana za nagrado »Stale Popov« Društva pisateljev Makedonije za najboljše prozno delo leta in za mednarodno nagrado Balkanika.

V dnevniško datiranih zapiskih vnukinje spoznavamo večno migrantstvo, tokrat manj politično ali ekonomsko, predvsem ljubezensko motivirano, tudi pri stranskih likih. Ob tem roman razkriva, da migracije niso morebiten problem samo za domačine, ki zviška in z nezaupanjem gledajo na prišleke; migranti, kot je babica Nedjeljka, ostajajo večno vmes, med dvema prostoroma, eden jih pozabi, v drugem se ne morejo popolnoma ukoreniniti. Roman je ob tem tudi pričevanje, kako so se menjale zgodovinske okoliščine od tridesetih let do današnjih dni, s svarilom, da grejo nekatere stvari spet po stari, preizkušeno agresivni in izključevalni poti.

Matej Bogataj, S knjižnega trga

TISTEGA JUNIJSKEGA POPOLDNEVA smo se pred našim blokom na obrobju Skopja Srebra, Roze in jaz igrale čisto novo igro: prerokovanje usode. Z belo kredo smo na razbeljenem betonu klančine, ki je vodila do garaž stanovalcev, risale kvadrate in vanje vpisovale število let, pri katerih bi se rade poročile. Prepričana sem, da smo pritegnile pogled kakšnega mimoidočega, zagotovo pa so nas s pogledi budno spremljali stanovalci, ki so sedeli na balkonih ali stali pri odprtih oknih in ki so naju s sestro še kako dobro poznali, saj sva bili siamski dvojčici, z zraščenima glavama na sencih, tik nad mojim levim in njenim desnim ušesom. Na najino nesrečo in v sramoto najinih staršev sva se takšni rodili. Obe sva imeli dolge, kostanjeve lase, ki so zakrivali, vsaj tako sva mislili, mesto zraščenosti, na prvi pogled je bilo videti, da kleče stikava glavi, pod katerima sta bili najini, v lahke oblekice brez naramnic in z elastiko v oprsju oblečeni telesi, moje v zeleno z drobnimi rumenimi rožicami in sestrino v rdečo z modrimi in belimi pikami, svobodni. Moja sestra, Srebra, in jaz, Zlata, sva se pri dvanajstih svojih imen lahko samo sramovali. Le kdo bi lahko otroka, sestri, poimenoval Srebra in Zlata? Deklici, ki sta bili že tako ali tako zaznamovani zaradi zraščenih glav in ju okolica ni imela za normalni? Takšni imeni sta za stare ženske, tete, ki čistijo stopnišča v blokih, ali prodajalke krompirja pred pekarno. Ko sva se vedno znova pritoževali zaradi imen, nama je mama vsakič zamolčala razloge: »Tako je hotel boter. Zlata po sveti Zlati Meglenski, Srebra pa po neki Srebri Apostolovi, ki je pokončala dva bega v Lerinu.« »Bedarija,« se je vsakič glasil najin komentar, eden redkih, ki nama je bil skupen. Od krsta najin boter ni več prestopil našega praga, kot da bi se pogreznil v zemljo. V resnici je odšel s trebuhom za kruhom v Avstralijo in naju za vedno izbrisal iz svoje zavesti. »Zlato v blato, Srebra brez rebra,« so naju zbadali otroci na ulici in razen Roze, včasih pa tudi Bogdana, se ni nihče igral z nama. Nekaterim tega niso dovolili starši, da ne bi imeli nočnih mor, če bi se igrali z nama, »ki nisva bili normalni«, drugi pa so sami bežali stran in v naju metali kamenje z vzkliki »debilki«. Roze je bila edina, ki ni imela težav z najino telesno hibo, živela je na našem stopnišču, v drugem nadstropju, bila je leto starejša od naju, imela je goste črne skodrane lase in temnejšo polt, bila je nižje rasti, toda precej krepka v primerjavi s krhkimi otroki, za katere misliš, da jih bo odnesel že najmanjši piš vetra, s tankimi nogami, blede polti in majhnimi kostanjevozelenimi očmi, kot sva bili midve, so pa tudi takšni, ki so videti mišičasti, zdravi, ki jih težko nosiš v naročju, s čvrstimi dlanmi, kot je bila Roze. Bila je zelo odločna in njena beseda je bila tako močna, da sva njene predloge vsakokrat sprejeli. Tako je bilo tudi tistega dne, ko je predlagala, naj narišemo kvadrate in vanje vpišemo starost, pri kateri bi se rade poročile, nadnje začetnice treh naših simpatij – kandidatov za soproge, podnje pa števila od ena do tri – koliko otrok bi rade imele, na levo stran začetnice treh premoženjskih stanj (reven, bogat ali milijonar), na desno stran kvadrata pa začetnice treh mest, v katerih bi rade živele s svojimi možmi. Srebrin in moj kvadrat sta bila drug zraven drugega, Roze pa je svojega narisala malo bolj stran od najinih. Potem smo napisane znake preštele, natančno tolikokrat, kot je povedala številka, napisana v sredini kvadrata, in na koncu obkrožile tiste, ki so predstavljali zadetke. (str. 7–9)

TRETJEGA MARCA 1987 sva šli prvič v gledališče, v Dramsko gledališče, na igro o Sarah Bernhardt. Srebra mi je rekla, da ji moram obljubiti, da bova šli tudi na igro Jordana Plevneša R, če bi jaz rada gledala Sarah Bernhardt. Obljubila sem ji. Sarah Bernhardt mi je bila zelo všeč. Njena zgodba me je raztrgala, njeni spomini so se mi zdeli neponovljivi. Ženska, ki je sedela za nama, naju je prosila, naj ne tičiva glav skupaj: »Nič ne vidim,« je rekla. Kot volk sva se obe obrnili proti njej, z vsem telesom, z obema telesoma in obema glavama, in jo osuplo pogledali. »Pa še drzni sta povrhu,« je zašepetala, medtem ko sva midve požirali slino, da bi ji lahko odgovorili. »Glavi imava zraščeni,« je rekla Srebra, tiho, kolikor je mogla, toda kljub temu se jih je nekaj obrnilo proti nama. Gotovo se kateri od njih spominja igre o Sarah Bernhardt samo zato, ker se spominja, da sta tam sedeli dekleti z zraščenima glavama. Nehote sva postali spomin iz albuma neznancev. R je bila mučna predstava, imelo me je, da bi vstala, a nisem mogla. Srebra se je zatopila v predstavo, s pogledom je požirala prizorišče in vse, kar se je dogajalo na njem, jaz pa sem zaprla oči in poslušala samo besedilo, ki se mi je zdelo drugačno od vsega, kar sem do tedaj slišala izgovorjenega na glas, drugačno od vsega, kar sem dotlej slišala na televiziji, kot da bi šlo za jezik, ki se ga moraš najprej naučiti, besede iz besedila sem poznala iz knjig, toda še nikoli jih nisem slišala izgovorjenih na glas. Tistega leta 1987 nisva šli na nobeno predstavo več, doma sva izmenično nekajkrat prebrali Sarah Bernhardt in R. Enaindvajsetega marca 1987 nama je očka iz mesta prinesel Vujaklijo, debel leksikon tujih besed in izrazov, ki je obsegal 1050 strani in pojasnjeval približno 260 000 besed. S Srebro sva ga dajali na posteljo, se ulegli na trebuh in prebirali besede, vsaka po eno stran. Tako sva se iz slovarja učili tudi angleščino. Ko sva se 26. marca 1987 vrnili iz šole, naju je doma čakalo še eno presenečenje – očka je kupil kasetofon. »Stal je 12 000 000 starih dinarjev,« je rekel mami, »italijanska znamka, Lenco, dvokasetnik – stereo.« »Samo bedarije kupuješ,« je rekla mama, »knjige, kasetofone, le kaj bosta to rabili?« Očka ji je samo odvrnil: »Ti vse veš,« in tistega dne ga nič ni razjezilo. Toda že naslednje dni se mu je razpoloženje zamenjalo s 300 na uro in me je spet vsake toliko prijelo, da bi ga začela vikati, to me je zagrabilo vsakič, ko sem do njega čutila jezo ali sovraštvo. Oče nama je dolga leta kupoval čokoladice Kraljestvo živali in naju klical živali. (str. 112–113)

PO MATURI NAJU JE ČAKALA NAJTEŽJA NALOGA, treba je bilo odnesti dokumente za vpis na fakulteto. Srebra mi je rekla: »Jaz sem popustila, ko sva se vpisovali v srednjo šolo, zdaj si na vrsti ti.« Vsa ta leta sem vsake toliko pomislila, da bo prišel dan, ko bo treba izbrati fakulteto, vedoč, da bo Srebra rekla prav to, naj popustim, ker je ona popustila, ko sva se vpisali v srednjo šolo, in tako sva se znašli pred veliko odločitvijo: kaj naj študirava? Jezike sva že znali in upoštevajoč odpor, ki ga je imela Srebra do podrobnosti, ta se je namreč zavzemala za površno učenje jezikov, »toliko, da se z nekom lahko sporazumevaš,« nikakor ni hotela študirati ničesar na filološki fakulteti, ne književnosti ne jezikov ali česa podobnega. »Ne, dovolj imam stvari, ki me ne zanimajo, ali ne vidiš, da Jugoslavija razpada, ti pa bi rada študirala nekaj za dušo?« tako je namreč rekla študijskim smerem na filološki fakulteti. »Ne zavedaš se, da je treba študirati nekaj bolj oprijemljivega, pomembnejšega za družbo in svet. Študirali bova pravo,« je rekla, »in pika.« Če kaj sovražim prebirati, so to zakoni, pravni akti, dokumenti, in če česa ne maram pisati, so to prošnje, vloge, izjave in ostala upravna besedila. Zdaj pa bi Srebra rada študirala pravo! »Zakaj ne bi študirali etnologije ali psihologije, če že ne maraš književnosti?« sem poskušala z novim predlogom. »Ker so vse te vede egoistične, usmerjene k posamezniku, k enemu človeku, z njim se ukvarjajo bodisi kot z bitjem ali pa z njegovo dušo ali pripadnostjo, pravo pa je veda o vsem, o človeštvu, pred zakonom smo vsi enaki, ni subjektivnosti, osebnih mnenj in želja, ampak obstajajo zakoni in členi, ki jih je treba spoštovati, ne glede na to, ali gre za enega samega človeka ali pa celo skupnost, ljudstvo, svet.« Midve sva se vedno pogovarjali od strani, saj si nisva mogli gledati v oči, in tako so besede izginjale, kot bi se izgubljale v vetru. Vem samo to, da je bila Srebra dober govorec in je tako imela podlago za pravniško delo, za odvetnico, čeprav ne vem, kdo bi šel k odvetnici s takšno telesno hibo, kot sva jo imeli s Srebro, da ne bi sedel nasproti ene, ampak dveh oseb, ki sta neločljivi zaradi telesne okvare, zraščenih glav. (148–149)

NA NEBU SO SIJALE ZVEZDE, iz zvočnikov je prihajala tiha džezovska glasba, vse mize so bile zasedene. Darko se je prek mize sklonil k Srebri in meni in se trudil, da mene sploh ne bi gledal, svoj pogled je usmeril vanjo in rekel: »Poročiva se.« In še enkrat je rekel: »Poročiva se.« Kot da bi kaj takega pričakovala, je Srebra iz predloga naredila vprašanje: »Naj se poročiva?« »Ja, poročiva se,« je spet rekel Darko, držeč jo za roko. »Kako se bova poročila?« je vprašala Srebra. »Kako se bosta poročila?« sem se tudi jaz zdramila iz šoka in si končno drznila kaj reči. V tistem trenutku me je popadel najbolj histeričen smeh na svetu, hihitala sem se, ko sem si zamišljala prizor: Darko ženin, Srebra nevesta, jaz z glavo, zraščeno z njeno, hodim z njima, oblečena v dolgo črno obleko. Krohotala sem se, začelo se mi je kolcati, dokler ni Srebra, besna, ker sem tresla njeno glavo, glasno rekla: »Ja, poročiva se.« »Se vama je zmešalo, kako se bosta poročila, kaj bom pa jaz počela z vama?« »Živela boš,« je rekel Darko, »kot si živela doma, od zdaj pa bosta živeli z mano.« »Ja, ampak doma ne spiva z mamo in očetom,« sem mu drzno rekla, a je Darko rekel: »Če imaš Srebro rada, boš to naredila za naju, ker Bog vse vidi.« »Ravno zato,« sem mu rekla, »Bog vse vidi in kaj si bo mislil? Kako se bosta poročila, ko pa Srebra ni sama, ko sta najini telesi povezani in niti za trenutek ne moreta biti sama? Se tega zavedaš?« »Zame je pomembno, da sem s Srebro, ne glede na vse,« je rekel Darko, Srebra pa je dodala, da je tudi zanjo pomembno samo to, da je z njim, ne glede na vse. Končno sem prišla k sebi od smeha, ki je zmrznil nekje v mojem bitju in se preobrazil v strdek notranje tegobe v središču srca. Prijela sem ikonico sv. Zlate Meglenske v žepu, jo stisnila, pobožala in popraskala z nohti. »Se zavedata, kaj hočeta od mene?« sem ju vprašala. »Se zavedata, da se zakonsko življenje ne odvija tako, da živiš z nekom tretjim, da nikoli ne bosta sama, ali sploh vesta, kaj bi rada? In kaj, če nočem? Me bosta prisilila?« »Ja,« je rekel Darko, »če bo treba,« se je nekako prisiljeno nasmehnil, »toda ti si dobra sestra in veruješ v Boga, se boš pa vsaj enkrat žrtvovala v življenju. Jaz pa vama obljubim, da bom naredil vse, kar je v moji moči, da vaju odpeljem na operacijo, s katero vaju bodo dali narazen, če bo treba, tudi na konec sveta! (str. 215–216)

Teme, kot sta razpad Jugoslavije in vojne po njem, so se tudi v mojem opusu pojavile razmeroma pozno, in sicer z romanom Rezervno življenje (2012), ki je posvečen moji, izgubljeni generaciji, potrebovala pa sem skoraj dve desetletji, da sem ga lahko napisala. Najverjetneje tudi drugi avtorji v sebi nosijo še nenapisane zgodbe, povezane z vojno ob razpadu Jugoslavije, vendar mora za refleksijo miniti (še) nekaj časa.

Lidija Dimkovska, Štiri misli o makedonski in slovenski književnosti (2019)

Roman Rezervno življenje (Резервен живот, Ili-ili, Skopje, 2012) je drugi roman Lidije Dimkovske. Leta 2013 je zanj prejela nagrado Društva pisateljev Makedonije »Stale Popov« za najboljše prozno delo leta, v istem letu pa še nagrado Evropske unije za književnost (EUPL). Angleški prevod (A Spare Life, 2016) je bil leta 2017 nominiran za nagrado za najbolje prevedeno prozno delo (BTBA, Univerza Rochester, ZDA).

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.