Še do brezplačne dostave.

ČE RES OBSTAJA BOG, BI MI, PROSIM, LJUBEZNIVO RAZLOŽILI, KAKO NAJ GA NAJDEM?

Miles Franklin, MOJA SIJAJNA KARIERA

Prevedla in spremno besedo napisala Katarina Mahnič

Stella Maria Sarah Miles Franklin (1879–1954) leta 1901, ko je izšla Moja sijajna kariera.

Possum Gully, okolica Goulburna,
N. J. Wales, Avstralija, 1. marca 1899

MOJI DRAGI AVSTRALSKI ROJAKI!

Naj vam v nekaj vrsticah povem, da ta zgodba govori samo o meni – ne pišem je z nobenim drugim namenom.
     Ne opravičujem se za svoje samoljubje. Prav z njim skušam nadgraditi svojo avtobiografijo. Druge avtobiografije bralca utrujajo z izgovori za njihovo samoljubje. Kaj pa je vam mar, če sem samoljubna? Kaj pa je vam mar, četudi bi vam moralo biti mar, da sem samoljubna?
     To ni romanca – prevečkrat je melodija mojega življenja odzvanjala od stisk in muk, da bi zapravljala čas s cmerjenjem in tarnanjem zaradi fantazij in sanj; niti ni roman, ampak preprosto zgodba,
resnična zgodba. Oh! Resnična, tako zelo resnična je v svoji izmučenosti in bridki srčni bolečini – če je seveda življenje kaj več kot brezčuten, kratek privid – kot so v svoji veličastnosti in čvrstosti resnični visoki evkaliptusi, med katerimi sem prvič uzrla svetlobo.
    
Ne sodim v svoje družbeno okolje. Oh, kako sovražim to umiranje pri živem telesu, ki mi je požrlo najstniška leta, ki požrešno golta mojo mladost, ki mi bo izsesalo najplodnejšo življenjsko moč in s katerim se bo izčrpala moja starost, če bom z njo prekleta! Ko se moje telo plazi skozi dolge, garaške dni, polne mučne enoličnosti, omejenosti in popolne zgrešenosti, moj duh besno grize nezlomljive okove – vse zaman!

POSEBNO OBVESTILO

V to zgodbo lahko skočite tako rekoč na glavo. Ne bojte se, da boste naleteli na takšne neumnosti, kot so opisi čudovitih sončnih zahodov in šepetanja vetra. Mi (999 od 1000) v sončnih zahodih ne vidimo nič drugega kot znamenja, ali lahko naslednji dan pričakujemo dež ali nasprotno, zato bomo prepustili takšne nadute in trapaste predstave pesnikom in slikarjem – ubogi bedaki! Veselimo se, da nimamo njihove nravi!
     Bolje se je roditi suženj kot pesnik, bolje se je roditi črn, bolje se je roditi pohabljen! Kajti pesnik mora biti brez prijateljev – sam!
Strašno sam sredi tovarišev, ki jih ljubi. Sam, ker je njegov duh tako visoko povzdignjen nad navadne smrtnike, kot so navadni smrtniki povzdignjeni nad opice.

Ta zgodba nima zapleta, ker ga ni bilo niti v mojem življenju niti v življenjih tistih, ki sem jih poznala. Pripadam razredu, katerega posamezniki nimajo časa za zaplete, ampak morajo narediti vse, kar je v njihovi moči, da svoje delo opravijo, ne da bi si privoščili takšno razkošje.

MILES FRANKLIN
Avstralija

»UAAAAA! AU, AU; OH, OH! MLCKALA BOM. Uaaaaa. Buba, buba! Uaaaaaa.«
     »Daj no daj. Atkova punčka pa ja ne bo takole trmarila, kaj? Nehaj no jokat. Pšššt, ne smeš jokat! Stari Dart bo zbezljal, če boš takšnole zganjala.«
     To so moji prvi spomini. Imela sem komaj tri leta. Spomnim se veličastnih evkaliptusov, ki so naju obdajali, sonca, ki je pobliskavalo na njihovih ravnih, belih deblih in padalo na brbotajoč potok, obrobljen s praprotjo, ki je izginjal za strmim, z grmovjem poraslim hribom na najini levi. Bil je dolg, jasen, sončen dan, uro čez poldan. Bila sva na najbolj oddaljenem delu najinega obhoda, kjer je moj oče nastavil sol. Od doma sva odjahala v rosnem jutru in držal me je pred sabo na majhni rjavi blazini, ki jo je mama naredila v ta namen. Položila sva grude kamene soli v korito na drugi strani potoka. Streha solne lope iz evkaliptusovega lesa, ki je korito ščitila pred dežjem, je slikovito kukala iz dehtečega grmovja, s katerim je bila na gosto obdana, in videla sva jo od tam, kjer sva kosila. Napolnila sem četrtgalonski kotliček za čaj z vodo iz potoka, oče je z njo pogasil ogenj in potem lonček s koščkom zelenega usnja privezal na svoje sedlo. Zelene usnjene torbe s soljo so visele na kavljih tovornega sedla, ki je bilo posajeno na rjavega tovornega konja. Očetovo sedlo in rjava blazina sta bila na Dartu, velikem sivem konju, na katerem me je ponavadi prenašal, in ravno sva se odpravljala domov.
     Preden sva odrinila, je oče zavezal gobce psom, ki so ravno pospravili ostanke najinega kosila. Ta postopek, ki so se ga psi močno otepali, je bil nujen zaradi tehtnega razloga. Oče je tisti dan s seboj prinesel stekleničko strihnina in v upanju, da bo pokončal nekaj dingov, zlil poštene odmerke njene vsebine na več mrtvih živali, na katere sva naletela.
     Medtem ko je vezal gobce psom, sem se zabavala s trganjem praproti in cvetja. To je zmotilo veliko črno kačo, ki je bila zvita ob vznožju drevesne praproti.
     »Picla! Picla!« sem zakričala in oče mi je prišel na pomoč; plazilca je pokončal z bičem. Kadil je in spustil pipo na praprot. Pobrala sem jo in žareči ogorki, ki so padli iz nje, so opekli moje umazane, debele peščice. Od tod hrup, s katerim se začne moja zgodba.
     Najverjetneje so se prav opečeni prsti tako neizbrisno vtisnili v mojo otroško dušo. Oče je imel navado, da me je jemal s seboj, toda to je edini izlet iz tistega časa, ki se ga spominjam; in to je vse, kar sem si od njega zapomnila. Bila sva dvanajst milj od doma, toda ne vem, kako sva prišla do tja.
     Moj oče je bil v tistih časih premožen posestnik – v lasti je imel Bruggabrong ter vzhodni in zahodni Bin Bin, vsa tri posestva so skupaj merila skoraj 200 tisoč akrov. Oče si je naziv prislužil izključno s svojim delom. Njegov rodovnik ni segal nič dlje kot do starega očeta. Moja mama pa je bila, kakorkoli že, popolna aristokratinja. Bila je Bossiersova iz Caddagata in je med svoje prednike prištevala enega od izprijenih starih piratov, ki so plenili Anglijo z Viljemom Osvajalcem.
     »Dick« Melvyn je bil znan po gostoljubnosti in prijaznosti in naša udobna, neenakomerno grajena lesena hiša s prostrano verando v zavetnem kotičku sredi pogorja Timlinbillyje vedno pokala po šivih. Doktorji, odvetniki, skvoterji, trgovski potniki, bankirji, časnikarji, turisti in ljudje vseh vrst in družbenih razredov so se drenjali okoli naše dobro obložene mize; toda razen materinega si tam redko videl ženski obraz, kajti Bruggabrong je bil zelo odročen kraj.
     Bila sem strah in veselje posestva. Stari mejni jahači in gonjači vse do danes z zanimanjem povprašujejo po meni.
     O vsakem sem vedela, kaj počne, in vedno je obstajala nevarnost, da to izdam ob neustreznem trenutku.
     V barvitem jeziku, sestavljenem iz slenga, ki so ga uporabljali hlapci na posestvu, in dolgih besed, ki sem jih pobrala od naših obiskovalcev, sem postavljala neodgovorljiva vprašanja, zaradi katerih so zardevale celo trpežne stare pijandure.
     Nič me ni moglo pripraviti do tega, da bi pokazala več spoštovanja do cenilca pašnikov kot do mejnega jahača ali več do duhovnika kot do gonjača. Takšna sem še danes. Moj organ za čaščenje mora biti tanjši od palačinke, kajti človeka nisem nikoli častila samo zaradi njegovega položaja in ga nikoli ne bom. Zame britanski princ ni nič več od strižca, razen če bi, ko bi ga srečala, zraven svojega prinčevstva pokazal še nekaj osebnosti – drugače se gre lahko mirno solit.
     Zapis, kdaj sem prvič imela svojega konja, se ni ohranil, a moralo je biti zgodaj, saj sem pri osmih letih lahko jahala kateregakoli na posestvu. Postrani v sedlu, okobal v sedlu, brez sedla – vse sem obvladala. Jahala sem med zganjači tako drzno kot katerikoli od velikih, zagorelih mož iz buša.
     Mama je protestirala, menila je, da bom postala neženstvena, bolj fant kot punca. Oče se je posmehnil njenim pomislekom.
     »Mir ji daj, Lucy,« je rekel, »mir ji daj. Še prekmalu jo bodo težile trapaste konvencionalnosti, ki so prekletstvo njenega spola. Mir ji daj!«
     Torej me je mama z nasmehom in besedami »Morala bi biti fant« pustila pri miru; in jahala sem in ne glede na svojo velikost z bičem povzročala tako močan hrup kot vsi drugi. Nesreče niso imele moči nad mano; neštetokrat sem jo odnesla brez praske.
     Nisem poznala strahu. Če je pijan klatež povzročil prepir, sem se mu vedno prva postavila po robu in s svoje veličastne ter debelušne višine dveh čevljev in šestih palcev zahtevala, naj razloži svoje početje.
     V bližini naše hiše so začeli kopati rudnik in v njem sta delala mrka Italijana. Mamo sta spravljala ob živce in trdila je, da jima ne gre zaupati, toda meni sta bila všeč in zaupala sem jima. Prenašala sta me na svojih širokih ramenih, me basala z bomboni in sploh sem bila njuna ljubljenka. Ne da bi trenila z očesom, sem se spuščala v najgloblje jaške v velikih vedrih na koncu vrvi, pritrjene na močan vitel, ki je iz globin vlekel rudarje in odpadke.
     Moji bratje in sestre so se nalezli mumpsa, ošpic, škrlatinke in oslovskega kašlja. Z njimi sem se valjala po postelji, in vendar sem jo srečno odnesla. Norela sem s psi, plezala po drevju in stikala za ptičjimi gnezdi, gnala volovsko vprego pod budnim očesom Bena, našega voznika vprege, in vedno spremljala očeta, kadar je šel plavat v čist, z grmovjem obdan gorski potok, ki je globok in samoten tekel med čudnimi grapami, na debelo prekritimi z venerinim laski in neštetimi drugimi vrstami praproti.
     Mama je zmajevala z glavo nad mano in trepetala za mojo prihodnost, za očeta pa očitno nisem bila nič posebnega. Bil je moj junak, zaupnik, leksikon, prijatelj in do desetega leta celo moj malik. Potem sem postala brezverka.
     Richard Melvyn, v tistih časih si bil res krasen fant! Prijazen in popustljiv starš, kavalirski mož, izvrsten gostitelj, človek, poln ambicij in ljubeznivosti.

Sredi takšnih prizorov ter žlahtnosti in užitkov Caddagata, ki je ležal približno sto milj naprej od okrožij Riverine, sem preživela prva leta svojega otroštva. (Spomini, spomini, str. 9–13)

Pismo, ki ga je Miles Franklin priložila rokopisu in ga poslala založbi Angus & Robertson v Sydney (ust. 1886). Bila je zavrnjena, prav tako na več drugih založbah v Avstraliji. Soustanovitelj založbe George Robertson je pozneje zapisal, da je bila zavrnitev »edina resna napaka našega založniškega oddelka«. A ravno založba Angus & Robertson je 65 let pozneje objavila prvo avstralsko izdajo Moje sijajne kariere, več kot desetletje po pisateljičini smrti.  (Vir: HarperCollins Publishers)

Domačija Talbingo v pokrajini Monaro v Novem Južnem Walesu, kjer se je rodila Miles Franklin. (Vir: Državna knjižnica Novega Južnega Walesa)

Miles Franklin je rokopis po tistem, ko v Avstraliji ni našla založnika, skupaj s pismom poslala slavnemu pesniku iz »buša« Henryju Lawsonu, ki ga je poznala samo po pesmih. Lawson je besedilo, o katerem spočetka ni vedel, da ga je napisalo dekle, med potovanjem po Združenem kraljestvu posredoval založbi William Blackwood & Son v Edinburgu in h knjigi napisal predgovor. (Vir: Državna knjižnica Novega Južnega Walesa)

Henry Lawson (1867–1922), pisatelj, mojster kratke proze, pesnik iz »buša«, je bil eden najbolj znanih avstralskih književnikov kolonialne dobe. V slovenščino je prevedena samo njegova novela Pošlji klobuk naokrog (Send Round the Hat, 1907; v knjigi Mavrična ptica, 1979). Njegov kratki predgovor k Moji sijajni karieri je objavljen tudi v slovenski izdaji. (Vir: Narodni arhivi Avstralije)

Prebral nisem še niti treh strani, ko sem uganil, kar boste nedvomno takoj uganili tudi sami, da je zgodbo napisalo dekle. In ko sem bral naprej, sem spoznal, da je delo avstralsko – rojeno v bušu. Ne morem soditi dekliško razčustvovanih delov knjige – te prepuščam v oceno mladim bralkam; toda opisi narave in življenja v bušu so se me dotaknili z osupljivo, bolečo resničnostjo in vem, da knjiga, vsaj v tem pogledu, pristno prikaže Avstralijo – nič pristnejšega še nisem bral.

Henry Lawson, iz predgovora k Moji sijajni karieri

Moja sijajna kariera je izšla leta 1901 pri edinburški založbi William Blackwood & Sons in kmalu zatem dosegla Avstralijo, kjer so jo zlasti mlade ženske sprejele z navdušenjem. Nekateri odzivi pa so bili burni. »Njeni sorodniki in okoliški prebivalci so ji pisanje, prepričani, da je avtobiografsko, močno zamerili,« piše Katarina Mahnič v spremni besedi. »Mnogi so se namreč prepoznali v neizobraženih, starokopitnih, opravljivih, zgaranih junakih njenega romana.«

Ne le glavna junakinja Sybylla, tudi Miles Franklin je resnična mladenka iz buša in njena knjiga je nepozabna ravno zaradi tega: je prvi zares avstralski roman. Avtorica ima avstralsko dušo, govori avstralski jezik, razglaša avstralska čustva in gleda na stvari s popolnoma avstralskega stališča. Njena knjiga je toplo utelešenje tukajšnjega življenja, tako krepilna kot zrak v bušu, tako aromatična kot drevesa v njem in tako čista in pristna kot svetloba, ki jo izžareva. [...] Knjiga ni izjemno literarno delo, je pa sveža, naravna, odkrita – in zato očarljiva.

A. G. Stephens, Bulletin, 28. septembra 1901

ZJUTRAJ SEM SE ZBUDILA IN IMELA V GLAVI TRI STVARI – par zabuhlih oči, hudo bolečino in trdno odločenost, da napišem knjigo. Nič manj kot knjigo. Nekajurno delo na mrzlem poznojesenskem jutranjem zraku je pozdravilo otekle oči in boleča senca, zamisel, da bi si občutke olajšala s pisanjem, pa se mi je trdno zasidrala v možgane. To ni bil moj prvi poskus v to smer. Pred dvema letoma sem izmaknila papir in se vsako noč ob enih ali dveh odtihotapila iz postelje, da bi napisala veličasten roman, tako po dolžini kot po vsebini, v katerem bi nastopala popolnoma izdelana tradicionalna junak in junakinja. Ker je babica poznala naše razmere, je ponavadi, kadar mi je pisala, priložila znamko, da sem ji lahko odgovorila. Znamke sem shranila in jih uporabila za to, da sem svojo knjigo poslala vodilnemu sydneyjskemu založniku. Potem ko sem dolge tedne čakala na odgovor, sem prejela vljudno notico, češ da zgodba veliko obeta, toda pisateljeva neizkušenost je preveč očitna za izdajo. Pisec naj prebira najboljša literarnadela, pa se bo nekega dne nedvomno znašel med avstralskimi romanopisci.
     To je bilo zelo obetavno mnenje o pisanju trinajstletnice, bolj opogumljajoče, kot so ga veliki pisatelji dobili na začetku svoje kariere, toda celo moji otroški pameti je bilo jasno, da je sporočilo stereotipna zadeva, ki jo založnik pošlje kot odgovor na vsak prejet rokopis neznanega pisatelja in po vsej verjetnosti tudi ne prebere več kot naslov zgodbe. Po tistem sem napisala nekaj kratkih zgodb in spisov; zdaj pa me je moj duh podžgal, naj napišem še eno knjigo – brez upanja na uspeh, saj nisem imela možnosti prebirati literaturo, kot so mi svetovali. Redko sem naletela na knjigo, če pa že, sem jo zaradi pomanjkanja časa lahko brala samo po koščkih.
     Kakorkoli, tistih nekaj šilingov, ki sem jih tu in tam dobila, sem porabila za papir, se vsak teden odpovedala nekaj uram zelo potrebnega počitka ter skrivaj pisala. Zato sem bila podnevi zelo utrujena in neučinkovita ter huda nadloga za mamo. Kar naprej sem pozabljala stvari, ki jih ne bi smela pozabiti, ker so bile moje misli zaposlene s sestavljanjem zgodbe. Želja po počitku je zahtevala svoj davek. Nenehno sem se pritoževala nad utrujenostjo in delo se mi je vleklo.
     Mama ni vedela, kako naj si to razlaga. Najprej je mislila, da sem lena in pokvarjena, in me je kaznovala na različne načine; toda kadar je moj um zaposlovala knjiga, se nisem razhudila, nisem bila predrzna in nisem vzkipela. Potem se je ustrašila, da sem zbolela, in me peljala k zdravniku, ki je rekel, da sem veliko prezrela za svoja leta in bo bolje, ko se bo vreme otoplilo. Dal mi je zdravilni napitek, ki sem ga vrgla skozi okno. Nič več se ni govorilo o tem, da bi šla za pestunjo: oče se je pridružil sosedu, ki je podpisal pogodbo za cestna opravila, in tako smo se nekako izvlekli.

Življenje se je pohlevno vleklo dalje in obljubljalo, kolikor sem lahko predvidevala, da se prav do zadnje ovire ne bo pognalo v drnec, dokler ni mama nekega dne v juliju 1896 prejela pisma svoje matere, ki mi je prijetno spremenilo življenje, čeprav je bilo, kot pri vseh slaščicah, tudi v njem nekaj grenkega. Takole se je glasilo:

Moja draga hčerka Lucy!
Tokrat samo kratko pismo, ker mi zmanjkuje časa, kajti pravkar je prispelo nekaj tujcev in me prosilo, ali lahko ostanejo čez noč, in ker je ena od deklet zdoma, jim moram sama pripraviti postelje. Pišem zaradi Sybylle. Zelo sem potrta, ko slišim, da te tako jezi in žalosti. Gotovo je bolna, sicer bi se nikoli ne vedla tako, kot opisuješ. Mlada je še in se bo sčasoma morda poboljšala. Zaupajmo jo v varstvo dobremu Bogu, ki je vedno blizu. Čimprej jo pošlji k meni. Poravnala bom vse stroške. Sprememba ji bo dobro dela in če se njeno vedenje izboljša, bo ostala pri meni tako dolgo, kot boš želela. Premlada je, da bi omenjala poroko, toda v enem letu bo stara toliko, kot sem bila sama, ko sem se poročila, in mogoče se bo spametovala, če se bo poročila mlada. Vsekakor ji bo zdaj, ko odrašča v žensko, bolje kje drugje kot v Possum Gullyju, ali pa ji grozi, da se naveže na kakšnega ničvredneža. Tukaj lahko naredi kaj dobrega zase: niti najmanj ne želim biti ženitna posrednica, toda Gertie ji bo kmalu sledila in Sybylla, ker je tako zelo navadna, bo potrebovala kar največ časa.
                                            Tvoja ljubeča mati L. Bossier

     Mama mi je pustila, da sem prebrala pismo, in ko sem ga nehala preučevati, me je vprašala, ali bi šla. Hladno sem ji odgovorila:
     »Ja. Reveži in berači ne morejo izbirati in pri babici mi najbrž ne bo nič slabše kot v Possum Gullyju.« (Je kdaj obstajala vrtnica brez trnja?, str. 44–46)

Na naslovnici slovenske izdaje je slika Pozaba avstralskega slikarja Arthurja Streetona (1867–1943).

Dekleta! Tiste med vami, ki imate srce in si zato sčasoma želite srečo, dom in moža, skrivajte svojo bistrost. Izločila vas bo iz ženitne tekme tako učinkovito, kot bi se razširil glas, da ste gobave. Če ste torej obdarjene s kaj več kot navadno inteligenco, in še posebej, če vaš videz ni nič posebnega, pogasite možgane, zadušite pamet, potrudite se, da ne boste videti pametne – to je vaša edina možnost.

Pisateljica Miles Franklin v štiridesetih letih.

Miles Franklin je umrla leta 1954 v Sydneyju. Ves čas svojega pisateljevanja se je zavedala, da avstralski pisatelji potrebujejo podporo in pomoč, da bi se lahko dvignili »z razvojne stopnje gosenice «. Prepričana je bila, da »brez domače književnosti ljudje ostanejo tujci na lastnih tleh«. V letih, ko je le malodko lahko živel samo od pisanja, je začela hraniti denar za sklad, iz katerega naj bi vsako leto podelili nagrado za avstralski roman »najvišje literarne vrednosti, ki predstavlja avstralsko življenje v katerikoli od njegovih faz«. Po njeni smrti so z njim ustanovili Pulitzerjevi podobno nagrado za avstralsko literaturo in jo poimenovali po njej. (K. Mahnič)

Avstralska režiserka Gillian Armstrong je leta 1979 po romanu posnela film, v katerem sta zaigrala Judy Davis (Sybylla) in Sam Neill (Harold Beecham). Film je bil nominiran za oskarja za najboljšo kostumografijo (Anna Senior), režiserka pa za zlato palmo v Cannesu. Judy Davis je za igro prejela kar dve bafti. Gillian Anderson je 18 let pozneje režirala film po romanu avstralskega pisatelja Petra Careyja Oscar in Lucinda, prejemnika nagrade Miles Franklin leta 1989.

Na videu je prizor, v katerem Beecham zasnubi Sybyllo, v romanu ga najdete v 36. poglavju.

KO SEM BILA MAJHNA, SEM SANJALA O VELIKIH STVAREH, ki jih bom počela, ko bom odrastla. Moja častihlepnost je bila brezmejna, kot veličastni buš, v katerem sem živela. Ko sem zrastla, se mi je posvetilo, da sem dekle, ki bo nekoč postala ženska! Samo dekle – zgolj to, in nič drugega! Zame je bil velikanski udarec spoznanje, da se je samo moškim mogoče spopasti s svetom in si izboriti svojo usodo, medtem ko so ženske, če govorimo v prispodobah, prisiljene sedeti z zvezanimi rokami in potrpežljivo trpeti, da jih valovi usode brez milosti, pretepene in podplute, premetavajo sem in tja. Počasi sem se navadila tega jarma; okrevala sem od razočaranja, da sem dekle, in se sprijaznila s tem delom svoje usode. Ugotovila sem, da je biti dekle v resnici kar prijetno, dokler se nisem zavedela strašne resnice – da sem grda! Ta resnica mi je zagrenila življenje. Dneve in noči sem neznansko trpela. To je občutljiva rana, ki se ne bo nikoli zacelila, zloben škrat, ki se ne da pregnati. Kot da takšna vrsta pekla ne bi bila dovolj, sem zaslovela še po bistrosti. Kar je stvari poslabšalo! Dekleta! Tiste med vami, ki imate srce in si zato sčasoma želite srečo, dom in moža, skrivajte svojo bistrost. Izločila vas bo iz ženitne tekme tako učinkovito, kot bi se razširil glas, da ste gobave. Če ste torej obdarjene s kaj več kot navadno inteligenco, in še posebej, če vaš videz ni nič posebnega, pogasite možgane, zadušite pamet, potrudite se, da ne boste videti pametne – to je vaša edina možnost. Če je ženska lepa, ji bodo pri vseh pomanjkljivostih pogledali skozi prste. Lahko je pokvarjena, puhla, lažniva, zafrkljiva, brezsrčna, in, da, celo pametna, če je le očem prijetna, ji bodo moški naklonjeni, kajti moški so v tem svetu »vodje tropa«, treba se jim je podrediti. Neprivlačni ženski ne bo nihče ničesar odpustil. Njena usoda je tako žalostna, da bi morali starše grde dojenčice prisiliti, da jo ob rojstvu usmrtijo.
     Moje naslednje neprijetno odkritje je bilo, da družbenemu okolju sploh ne ustrezam. Preučevala sem dekleta svojih let in se primerjala z njimi. Vzgajali so nas skupaj. Imele so enake ugodnosti; nekatere so bile v resnici na boljšem. Vse smo se gibale v istem majhnem, dolgočasnem svetu, toda one so bile del njega; jaz ne. Vsakdanje naloge in drobna zadovoljstva so prilivala dovolj olja svetilki njihovega obstoja – moja je zahtevala več, kot ga je lahko priskrbel Possum Gully. O zunanjem svetu niso vedele čisto nič. Patti, Melba, Irving, Terry, Kipling, Caine, Corelli in celo Gladstone so bili zanje le imena. Niso imele pojma, ali so to otoki ali dirkalni konji, pa tudi brigalo jih ni. Z mano je bilo drugače. Nimam pojma, kje sem dobila podatke, razen če mi niso bili prirojeni. Redno smo prebirali samo lokalni časnik, videla sem nekaj knjig, takole enkrat v dvanajstih mesecih z užitkom podebatirala s šolanim človekom iz višjega družbenega sloja, pa sem vseeno poznala vse slavne osebe v literaturi, umetnosti, glasbi in dramatiki; njihov svet je bil moj svet in v domišljiji sem živela z njimi. Starši so me odvračali od takšne nespameti. Nekoč so cenili literaturo in visoko umetnost, ker pa od njiju ni bilo nobene koristi, so izgubili zanimanje zanju.
     Bila sem nezadovoljna in nemirna, neznosno sem hrepenela, da bi bila zunaj, v toku življenja. »Dejanja! Hočem dejanja!« sem vzklikala. Mama se je trudila po svojih najboljših močeh. Energično mi je pridigala. Uporabila je vse stare nasvete in moraliziranje, a brez koristi – kot bi uporabljala splošno mazaško zdravilo za bolezen, ki je ne more ozdraviti nihče razen zdravnika specialista. Kar naprej je brenkala po isti nadležni struni: »Vse, kar išče tvoja roka, da bi naredila, naredi z vso močjo.« Vsak dan mi je trobila na ušesa, da so v življenju najveličastnejše majhne stvari, in da so tako mislili vsi veliki ljudje, o katerih sanjam. Ponavadi sem ji zabrusila, češ da se dobro zavedam te njihove veličastnosti in da bi o tem lahko napisala pravi filozofski spis. Za velike ljudi je bilo čisto v redu, da so poveličevali nepomembno, prazno, enolično življenje. Zakaj si ga niso sami izbrali?
     /.../
     Imela sem dovolj zdrave pameti, da sem sprevidela, kako nekoristno se je truditi biti nekdo drug. V tistih dneh divjega tekmovanja nisem imela možnosti – glavna prednost je bila priložnost, ne talent. Bila sem nemočna, saj se je usodi zdelo prav, da mi odreče eno samo prednost ali priložnost. Odločila sem se ukrojiti obleko po svoji meri. Pogumno sem si prizadevala stlačiti svojega duha v »tisto stanje življenja, za katerega me je veselo poklical Bog«. Rinila sem, stiskala in zategovala, toda kakor hitro mi je uspelo na eni strani, je butnilo ven na drugi in mi onemogočilo, da bi se stlačila v tesno škatlico Possum Gullyja.
     /.../
     V jalovem naprezanju, da bi pogasila to kruto žejo, je moja duša stikala po čudnih, temačnih krajih. Odšla je iskat Boga, in ko ga ni našla, se je utrudila.
     Nezavedno, tako kot je ozračje bolj vzvišenega življenja prodiralo vame, je prišlo tudi védenje o grehu in bridkosti po vsem svetu – krik milijonov tlačenih, zatiranih, od Boga zapuščenih! Kolesa družbenega mehanizma so potrebovala ponovno nastavitev – stvari so uhajale iz rok. Oh, ko bi mogla iznajti zdravilo za svoje sotrpine! Utrujala sem možgane s tem; sama sebi sem bila odveč. Že moški s takšnimi predstavami je sam sebi prekletstvo, ženska pa je vredna usmiljenja! Ne samo, da ne ustreza svojemu okolju, ampak je bitje brez okolja – osamljeno bitje.
     Ko sem to spoznala, sem se spremenila in preklela Boga, ker mi je naložil večje breme, kot sem ga zmogla nositi – grenko sem ga preklela in od znotraj je privrel šepet, da tam ni ničesar, kar bi lahko preklinjala. Tam ni bilo Boga. Bila sem brezverka. Ateizma nisem iskala ali si ga želela. Želela sem si biti kristjanka in se boriti proti neveri. Prosila sem kristjane okoli sebe za pomoč. Puhloglava trapica! Prav tako bi lahko oznanila, da sem vlačuga. Moje dostojanstvo je izginilo, kot bi mignil. Nekateri so rekli, da je nemogoče dvomiti o obstoju Boga: s tem da hočem samo zbujati pozornost; in nemudoma so si umili roke nad mano.
     Ne verjeti v Boga! Norost!
     Če res obstaja Bog, bi mi, prosim, ljubeznivo razložili, kako naj ga najdem?
     Moli! Moli!
     Molila sem, veliko in goreče, toda vedno se je priplazil ta srce ustavljajoči šepet, da ni ničesar, k čemur bi molila.
     Ah, grenka, brezupna sestradanost brezbožnega srca, ki jo lahko razume samo ateist! Nič, za kar bi bilo vredno živeti – nobenega upanja onkraj groba. To me je pehalo v napade globoke potrtosti.
     Če bi imel moj oče donosen položaj na zemlji, bi bilo moje življenje tako polno prijetnih opravkov in zadovoljstva, da me ne bi prevzelo razpoloženje, ki me je mučilo. Ali če bi imela prijatelja – nekoga, ki bi vedel, ki bi trpel in razumel, ki bi se mu lahko zaupala, na katerega bi se lahko naslonila – bi morda razvila prijetnejši značaj. Toda na vsem širnem svetu ni bilo žive duše, ki bi mi ponudila roko, in razočarano sem si rekla: »Dobro na svetu ne obstaja.« Kadar sem bila popustljivejša, sem rekla: »Ah, kakšna zmešnjava! Tisti, ki imajo velikodušno srce, nimajo moči, tisti, ki imajo moč, pa nimajo srca.«
     Zlo je, tako kot močnejši nasprotnik pri partiji šaha, vedno v bližini dobrega, da ga matira zaradi slabo nadzorovanega kralja.
     Na žalost mi je primanjkovalo samozavesti. Potrebovala sem nekoga, da bi mi pomagal premagovati ovire v življenju, in ker ga nisem našla, sem bila pri šestnajstih najskrajnejši cinik in brezverka daleč naokrog. (Je kdaj obstajala vrtnica brez trnja?, str. 49–55)

PONOSNA SEM, DA SEM AVSTRALKA, hči južnega križa, otrok mogočnega buša. Hvaležna sem, da sem kmetica, del kosti in mišic svojega naroda, in da v potu lastnega obraza služim kruh, kot se za človeka spodobi. Vesela sem, da se nisem rodila kot parazit, eden tistih krvosesov, poležavajočih na žametu in satenu, ki so ga iztisnili iz dohodkov človeškega znoja in krvi in duš.
     Ah, moji zagoreli bratje, sinovi trdega dela in Avstralije! Ljubim vas in spoštujem, saj ste pogumni, dobri in pristni. Nisem spoznala le tistih, ki se jim v žilah pretakata upanje in mladost, ampak tudi take z žalostnimi, sivimi prameni v laseh, z velikimi družinami, ki jih morate vzdrževati, in polstoletnim bremenom na svojih zgaranih plečih. Videla sem, kako ste se brez pritožb borili proti poplavam, požarom, boleznim živine, škodljivcem, suši, padanju cen na trgu in bolezni, in si kljub temu vzeli čas, da ste v iskrenem sočutju iztegnili roke in ponudili srce bratu, ki ga je doletela nesreča; in še vedno ste se znali smejati in šaliti in se veseliti.
     Ko pomislim na svoje sestre, pa mi srce napolnita velika ljubezen in usmiljenje. Hčere garanja, ki ribate in perete, krpate in kuhate, ki ste šivilje, tapetnice, mlekarice, vrtnarke in svečarke – vse v enem, in še vedno najdete čas, da ste doma vesele in privlačne in znate izkoristiti tiste redke oaze, ki jih najdete ob ozki, prašni poti svojega obstoja. Ko bi bila vsaj dovolj plemenita, da bi bila ena od vas – bolj tipična avstralska kmetica – vesela, iskrena, pogumna!
     Ljubim vas, ljubim vas. Pogumno tečete naprej in vrv razredne delitve se približuje, vedno bližje je, tesneje vas ovija: še nekaj generacij in zasužnjeni boste, kot so bili nekoč ruski mužiki. To vidim in vem, vendar vam ne morem pomagati. Moje neučinkovito življenje bo poteptano v istem krogu garanja – sem le ena izmed vas, nepotrebna, majhna slehernica v bušu, samo ženska! (Svoja leta končujemo kakor vzdih in dneva je konec, str. 298–299)

Spomenik Miles Franklin in mural s prizori iz njenega življenja (upodobljen je tudi Henry Lawson) v Hurstvillu (Novi Južni Wales), kjer je pisateljica živela in delala. V roki drži Mojo sijajno kariero. Spomenik so postavili leta 2003, njegov avtor je Jacek Luszczyk. (vir)

Miles Franklin po letu 1910 ni več dovolila tiskati Moje sijajne kariere, po letu 1966, ko je izšla prva avstralska izdaja, pa je v angleško beročem okolju izšlo na desetine izdaj in ponatisov. Roman je vseskozi na trgu, v Avstraliji pa tudi na šolskih klopeh. Prevodov je nenavadno malo. Na sliki je ameriška izdaja s spremno besedo literarne kritičarke in pesnice Sandre M. Gilbert (New York: Penguin Books, 2007).

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.