Še do brezplačne dostave. Brezplačno ob vsakem naročilu: roman Pikov fant Joyce Carol Oates.

TAKO PAČ JE Z LJUBEZENSKIMI ZGODBAMI

... kar pa vam želim povedati že ves čas, je, da se od tu, kjer sedim, zgodba Arturja Manja niti ne sliši tako slabo.

Andrew Sean Greer, MANJ

Prevedla Breda Biščak

IN TAKO SE JE NADALJEVALO DEVET LET. In potem se je nekega jesenskega dne končalo. Freddy se je seveda spremenil iz petindvajsetletnika v tridesetinnekajletnika: v profesorja na srednji šoli, ki je nosil modre srajce s kratkimi rokavi in črne kravate, Manj pa mu je v šali pravil gospod Pelu (in marsikdaj dvignil roko, kakor da v razredu prosi za besedo). Gospod Pelu se ni znebil kodrov, je pa zamenjal očala, zdaj so imela okvirje iz rdeče plastike. Nič več se ni mogel stlačiti v stara oblačila; iz koščenega mladiča se je razpotegnil v odraslega moža s širokimi rameni in prsnim košem, na trebuhu pa se mu je ravno začelo nabirati mehko salo. Nič več se ni vsak konec tedna pijan opotekal po Manjevih stopnicah in recitiral slabo poezijo. Neki vikend pa se je to vendarle zgodilo. Bil je na prijateljevi poroki, a je vseeno prišel k Manju; nažgan in zaripel se je naslonil na ljubimca in se smeje opotekel v vežo. Ponoči se je tesno privil k Manju, telo mu je vroče sevalo. Zjutraj je Freddy zavzdihnil in mu naznanil, da se dobiva z nekom, ki si želi, da je monogamen. Že pred kakim mesecem mu je obljubil, da bo. In zdaj se mu je zazdelo, da je čas, da obljubo izpolni.
     Freddy je ležal na trebuhu, glava mu je počivala na Manjevi roki. Popraskal se je po bradi. Na nočni omarici so se skozi očala z rdečim okvirjem videli povečani manšetni gumbi. Manj ga je vprašal: »Ve zame?«
     Freddy je dvignil glavo: »Če ve kaj?«
     »Za tole.« Pokazal je na njuni goli telesi.
     Freddy se mu je zazrl v oči. »Ne morem več prihajati.«
     »Razumem.«
     »Fajn bi se imela. Vedno sva se. Ampak saj veš, da to ne gre več.«
     »Razumem.«
     Zdelo se je, da Freddy želi še nekaj reči, a se je premislil. Molčal je, strmel je v Manja, kakor da si želi v spomin vtisniti fotografijo. Le kaj je videl? Obrnil se je in prijel očala. »Kaj, ko bi mi dal poljub v slovo?«
     »Gospod Pelu,« je odvrnil Manj, »saj to ni pravo slovo.«
     Freddy si je nadel rdeča očala in v obeh akvarijih je zamrgolela modra ribica.
     »Bi rad, da ostanem tu, za vedno s teboj?«
     Skozi jasminovo trobljo se je prebil sončni žarek; mrežasta senca je padla na golo nogo.
     Manj je pogledal ljubimca in morda mu je skozi misli šinil niz podob – smoking, soba v pariškem hotelu, zabava na strehi – morda pa se mu je pojavila zgolj snežna slepota zaradi panike in občutka izgube. Možgani so mu poslali kratko sporočilo, a se je odločil, da se zanj ne bo zmenil. Sklonil se je in mu namenil dolg poljub. Nato se je odmaknil in rekel: »Mojo kolonjsko si uporabil. Zavohal sem jo.«
     Očala, ki so povečevala mladeničevo odločenost, so zdaj razširila njegove že tako široke zenice. Švigale so po Manjevem obrazu, da bi ga prebrale. Zdelo se je, da poskuša zbrati vso moč, da bi se nasmehnil, in nazadnje mu je le uspelo.
     »Boljšega poljuba v slovo ne zmoreš?«
     In potem, čez nekaj mesecev, med pošto vabilo na poroko.
Vabljeni ste na poroko Federica Peluja in Thomasa Dennisa. Kakšna mučna zadeva. Vabila nikakor ni mogel sprejeti, saj so vsi vedeli, da je Freddyjev nekdanji priležnik; prenašati bi moral hahljanje in dvigovanje obrvi, in če se sicer ni zmenil za nasmeh na Carlosovem obrazu, si ga zdaj niti predstavljati ni mogel. Pomilovalni nasmeh. Manj je na Carlosa naletel že na dobrodelni božični prireditvi (prava past iz borovih vej), kjer ga je Carlos potegnil vstran in se mu zahvalil, ker je Freddyju tako dobrohotno pustil iti: »Artur, saj veš, da moj sin ni pravi zate. Nikoli ni bil.« (str. 21–23)

Ilustracija: Leo Espinosa

ARTUR MANJ JE ZADNJE DESETLETJE IN POL SAMSKI. Samskost je sledila daljšemu življenju v dvoje s starejšim pesnikom Robertom Brownburnom, ljubezenskemu predoru, v katerega je vstopil pri enaindvajsetih in izstopil, mežikajoč zaradi sončnega sija, v svojih tridesetih. Kje pa je bil? V predoru je izgubil prvo fazo mladosti, kakor da mu je odpadla prva faza rakete; iztrošena je ostala za njim. In potem je nastopila druga faza. In hkrati tudi poslednja. Obljubil si je, da je ne pokloni nikomur; raje bo užival. In užival bo sam. Pa vendar: kako naj človek živi sam, ne da bi bil sam? Dilemo je razrešila oseba, od katere tega res ne bi pričakoval: njegov nekdanji tekmec Carlos.
     Če Manja povprašate po odnosu s Carlosom, vam bo vedno rekel, da gre za »eno od najdlje trajajočih prijateljstev«. Datum njunega prvega srečanja lahko natančno določimo: dan spomina na padle vojake leta 1987. Manj se celo spomni, kaj sta takrat imela na sebi: sam zelene kopalke speedo, Carlos kopalke iste znamke v barvi zrele banane. Stala sta vsak na svoji strani terase, v rokah držala brizganec, kakor da je pištola, in s pogledom merila drug drugega. V ozadju se je slišala pesem, Whitney Houston je z nekom hotela plesati. Mednju je padla senca sekvoje. Z nekom, ki jo ljubi. Oh, ko bi le imel časovni stroj in kamero! Da bi posnel vitkega zlatolasca rožnate polti Arturja Manja in mišičastega, lešnikovo rjavega Carlosa Peluja v njunih mladih letih, ko je bil vaš pripovedovalec še otrok! Toda mar je kamera res potrebna? Prizor se obema zagotovo ponovi v mislih vsakič, ko kdo omeni tekmečevo ime. Dan spomina, brizganec, sekvoja, nekdo. In oba se nasmehneta in izjavita, da gre za »eno od najdlje trajajočih prijateljstev«. Pa čeprav sta se sovražila že na prvi pogled, kaj pa drugega.
    
Kaj, ko bi časovni stroj le uporabili in se izstrelili v neko drugo časovno destinacijo, v dvajset let oddaljeno prihodnost? In pristali sredi prvega desetletja enaindvajsetega stoletja v San Franciscu, v hiši na vzpenjajoč se Saturn Street. V eni od tistih zadevščin na pilotih, skozi stekleno steno se vidita nikoli uporabljen koncertni klavir in gruča večinoma moških na eni od številnih zabav za štirideseti rojstni dan tisto leto. Med njimi: porejeni Carlos, ki mu je dolgoletni ljubimec ob smrti zapustil nekaj parcel, on pa je na njih zgradil nepremičninski imperij, v katerega spada tudi posest na drugem koncu sveta, v Vietnamu, na Tajskem, Manj je slišal celo za neko trapasto letovišče v Indiji. Carlos: še vedno gosposki profil, a nikjer več sledu o mišičastem mladeniču v bananovo rumenih kopalkah. Arturju Manju, ki je tedaj sam živel v kolibi na Vulcan Steps, ni bilo treba daleč. Na zabavo; zakaj pa ne? Izbral si je manjevsko opravo – kavbojke in kavbojsko srajco, le da nekoliko neprimerno – in krenil vzdolž pobočja proti jugu.
     Medtem si poskušajte predstavljati Carlosa, kako ustoličen na glamuroznem stolu sprejema podanike. Zraven njega petindvajsetletnik v črnih kavbojkah, majici s kratkimi rokavi, z okroglimi očali z okvirji iz želvovine, temnih kodravih las: njegov sin. (str. 14–15)

ARTUR MANJ JE PRVI HOMOSEKSUALEC, ki se je postaral. Vsaj tako se sam počuti v takšnih trenutkih. Tu, v tej kopalni kadi, bi moral ležati petindvajsetletnik ali tridesetletnik, prelep v svoji goloti. Ki uživa radosti življenja. Kako grozno bi bilo, če bi v teh dneh kdo naletel na golega Manja: od nog do pasu je rožnat, od pasu do temena siv, kakor tiste stare dvodelne radirke za svinčnik in črnilo. Še nikoli ni videl geja, starejšega od petdeset let, če odmisli Roberta. Vse jih je spoznal, ko so jih šteli štirideset ali kako leto več, a nihče jih ni dočakal prav dosti več; tisto generacijo je v celoti pobral aids. Manjeva generacija ima marsikdaj občutek, da je prva, ki mora raziskati ozemlje na drugi strani petdesetletnice. In kako naj bi se vedli? Naj ostane večni mladenič in si barva lase in se drži diete, da ostane vitek, in nosi oprijete majice in kavbojke in hodi plesat, dokler ga ne bo pri osemdesetih pobralo? Ali naj stori nasprotno – naj se vsemu temu odreče in pusti, da mu lasje posivijo, in nosi elegantne puloverje, ki skrijejo trebuh, in se nasmiha ob misli na nekdanje užitke, ki jih ne bo deležen nikdar več? Naj se poroči in posvoji otroka? Naj si geja, ki živita skupaj, omislita vsak svojega ljubimca, tako kot vsak svojo nočno omarico, zato da ne ostaneta povsem brez seksa? Ali naj ostaneta povsem brez seksa, tako kot heteroseksualci? Naj občuti olajšanje ob vse manjši nečimrnosti, tesnobi, poželenju in bolečini? Naj postane budist? Kakorkoli že, nečesa zagotovo ne storiš. Ne omisliš si ljubimca, s katerim se dobivaš devet let, misleč, da gre za nekaj lahkotnega, priložnostnega, ko pa te ljubimec zapusti, se pobereš proč in sam samcat končaš v hotelski kadi ter se sprašuješ, kaj zdaj.
     Od nikoder se zasliši Robertov glas:
     Prestar bom zate. Ko jih boš ti imel petintrideset, jih bom jaz šestdeset. Ko jih boš ti petdeset, jih bom jaz petinsedemdeset. In kaj bova potem?
    
Takrat sta bila še na začetku, tako mlad je bil, morda jih je štel dvaindvajset. Zapletla sta se v enega tistih resnih pogovorov po seksu. Prestar bom zate. Manj je kajpada rekel, da je to neumnost, da mu razlika v starosti ne dela težav. Robert je veliko privlačnejši kot butasti mulci, saj to mu je vendar jasno. Moški v štiridesetih so tako seksi: pomirjeni in samozavestni, vedo, kaj hočejo in česa ne, kje postaviti meje in kje ne, imajo izkušnje in smisel za pustolovščine. Zaradi tega je seks toliko boljši. Robert si je prižgal še eno cigareto in se nasmehnil. In kaj bova potem?
    
In potem se čez dvajset let v njegovi spalnici pojavi Freddy in mu reče: »Zame ti nisi star.« (str. 42–44)

»PETINDVAJSET JIH IMAM,« se Manj zlaže ženski na plaži.
     Mladi Artur Manj sedi na brisači nad robom plime, poleg njega še trije moški. Piše se oktober 1987 v San Franciscu, zunaj je štiriindvajset stopinj in vsi so razposajeni kot otroci, ko zapade prvi sneg. Nihče ne gre v službo. Vsi žanjejo sadike v cvetličnih lončkih. Na plažo se zliva sončna svetloba, sladka in rumena kot poceni penina, ki napol popita in zdaj že pretopla čemi v pesku poleg Arturja Manja. Anomalija, ki jim je naklonila toplo vreme, povzroča tudi izredno visoke valove, zaradi katerih so obiskovalci bolj skalnatega gejevskega predela plaže prigomazeli k heteroseksualcem, in zdaj se vsi skupaj drenjajo na sipini Baker Beach. Pred njimi se premetava srebrno moder ocean. Artur Manj je malce pijan in malce zadet. Gol. Star enaindvajset let.
     Ženska zraven njega, porjavela kot jelša, brez nedrčka, ga ogovori. Na obrazu sončna očala; v roki cigareta; čez štirideset jih mora biti. Reče mu: »Upam, da ti mladost dobro služi.«
     Manj, s prekrižanimi nogami in rdeč kot kuhan rak: »Ne vem.«
     Prikima mu. »Zafrčkati jo moraš.«
     »Kaj jo moram?«
     »Vsak dan bi moral biti na plaži, kot danes. Se zadevati in piti in čim več seksati.« Znova povleče cigareto. »Ni je žalostnejše stvari na svetu kot petindvajsetletnik, ki govori o borzi. Ali pa o
davkih. Ali pa o nepremičninah, zaboga! Ko boš štirideset, boš govoril samo še o tem. Nepremičninah. Vsakega petindvajsetletnika, ki izreče besedo refinancirati, bi bilo treba ustreliti. Pogovarjaj se o ljubezni in glasbi in poeziji. O stvareh, za katere vsi pozabijo, koliko so jim pomenile. Zafrčkaj vsak dan, tako ti povem.«
     Manj se butasto zasmeji in pogleda prijatelje. »Rekel bi, da mi to kar dobro uspeva.«
     »Ljubček, si gej?«
     »Oh,« izdihne in se nasmehne. »Ja.«   
    
Moški zraven njega, plečat tridesetletnik italijanskega videza, prosi mladega Arturja Manja, naj mu »poštima hrbet«. Zdi se, da se gospa zabava, Manj pa se obrne, da bi moškemu namazal hrbet, čeprav njegova barva razodeva, da je že zdavnaj prepozno. Ne glede na to vestno opravi dolžnost in moški ga v zahvalo potreplja po riti. Manj srkne požirek tople penine. Valovi so vse višji; ljudje skačejo v vodo ter se smejijo in kričijo od navdušenja. Artur Manj pri enaindvajsetih: vitek in fantovski, brez ene same mišice, s svetlimi lasmi, razbeljenimi od sonca, rdečimi nohti na nogah, sedi na plaži v San Franciscu na prekrasen dan v strašnem letu 1987 in je na smrt, res na smrt prestrašen. AIDS je na pohodu. Neustavljivem.
     Ko se obrne, gospa še vedno strmi vanj in kadi.
     »Je to tvoj tip?« ga vpraša.
     Ozre se k Italijanu, nato se spet obrne k njej in ji prikima.
     »In lepotec zraven njega?«
     »Moj prijatelj Carlos.« Gol, mišičast in potemnel od sonca, njegova koža zloščen sekvojev furnir: mladi Carlos dvigne glavo z brisače, ko zasliši svoje ime.
     »Kakšni lepi fantje. Moški, ki so vas pograbili, imajo res srečo. Upam, da te fuka do nezavesti.« Zasmeje se. »Moj me je včasih.«
     »Tega pa ne bi vedel,« tiho reče Manj, da ga Italijan ne bi slišal.
     »Morda pa pri svojih letih potrebuješ nekoga, ki ti bo strl srce.«
     Manj se zasmeji in si z roko seže v razbarvane lase. »Tudi tega ne bi vedel!«
     »Ti je že kdo?«
     »Ne!« zavpije in se še vedno smeji, kolena pa privije k bradi.
     Izza ženske se dvigne moški; ves čas je bil skrit za njo. Vitko tekaško telo, sončna očala, čeljust kot Rock Hudson. Prav tako gol. Sprva pogleda njo, nato mladega Arturja Manja, nato glasno pove, da gre v vodo.
     »Kreten,« mu reče gospa in se vzravna. »Ne vidiš, da divja hurikan?«
     Odvrne ji, da ne bo prvič v vodi med hurikanom. Govori z rahlim angleškim naglasom ali pa morda prihaja iz Nove Anglije.
     Gospa se obrne k Manju in odmakne sončna očala. Njene oči so kolibrijevo modre. »Mladi mož, jaz sem Marian. Mi lahko narediš uslugo? Pojdi v vodo z mojim butastim možem. Že res, da morda odlično piše, ampak plava pa obupno, in ne morem gledati, kako se bo utopil. Boš šel z njim?«
     Mladi Artur Manj prikima, in ko vstane, si na obraz prikliče nasmešek, ki ga hrani za odrasle. Moški mu v pozdrav prikima.
     Marian Brownburn zgrabi velik črn slamnik, si ga položi na glavo in jima pomaha: »Kar pejta, fanta. Pazi na mojega Roberta!«
     Nebo se lesketa modro kot njeno senčilo za veke, in ko se približujeta valovom, se zdi, da se njihova silovitost podvoji, kakor se razplamti ogenj, ko nanj naložimo šop dračja. Skupaj stojita na soncu pred strašnimi valovi jeseni tistega strašnega leta.
     Spomladi bosta skupaj zaživela v kolibi na Vulcan Steps. (str. 82–85)

TELEFONSKI KLIC, PREVEDEN IZ NEMŠČINE:
     »Dober dan, založba Pegaz. Petra pri telefonu.«
     »Dobro jutro. Tukaj gospod Artur Manj. V moji knjigi je filer.«
     »Gospod Manj?«
     »V moji knjigi je filer. Prosim, da popravite.«
     »Gospod Artur Manj, naš avtor?
Kalipso, ne? Kako lepo, da se končno slišiva. Kako vam lahko pomagam?«
     (Sliši se tipkanje po tipkovnici.) »Ja, zdravo. Lepo, da se slišiva. Kličem zaradi filerja. Ne
filerja.« (Spet se sliši tipkanje.) »Zaradi felerja
     »Napake v knjigi?«
     »Ja! Kličem zaradi napake v knjigi.«
     »Žal mi je, da je do nje prišlo. Za kako napako pa gre?«
     »Kot letnica mojega rojstva je napisano ena devet seks štiri.«
     »Kako prosim?«
     »Pravilna je seks pet.«
     »Hočete reči, da ste bili rojeni leta 1965?«
     »Tako je. Novinarji pišejo, da imam petdeset let. V resnici jih imam devetinštirideset!«
     »Oh! Na zavihku smo napisali napačno leto rojstva in zdaj vsi novinarji pišejo, da ste stari petdeset let. A ste jih le devetinštirideset. Res mi je žal. To pa je zoprno!«
     (Dolg premolk.) »Tako je, tako je.« (Smeh.) »Saj še nisem star!«
      »Seveda niste. Zabeležila si bom, da popravimo v naslednji izdaji. Vam lahko povem, da jih na fotografiji zgledate manj kot štirideset? Vse moje sodelavke so zaljubljene v vas.«
     (Dolg premolk.) »Ne razumem vas.«
     »Rekla sem, da so vse moje sodelavke zaljubljene v vas.«
     (Smeh.) »Hvala, res hvala, to je pa zelo zelo lepo.« (Še en premolk.) »Zaljubljenost je luštna stvar.«
     »Ja, kako da ne. Če bi bilo še kaj drugega, me pa kar pokličite.«
     »Hvala in adijo!«
     »Lepo se imejte, gospod Manj.« (str. 113–114)

PULITZERJEVA NAGRADA 2018

Književna nagrada Severne Kalifornije (NCBA) 2018

Mednarodna nagrada Združenja avstralskih založnikov (ABIA) 2019

Nagrada Lambda 2018, finalist

Medalja Andrewa Carnegieja za odličnost v literaturi 2018, nominacija

MANJ SE DRŽI PRAVILA, da o svojih knjigah ne govori, dokler ne izidejo. Ljudje tako neuvidevno komentirajo in že skeptičen izraz na obrazu je dovolj, da ga razume, kakor da bi o njegovem novem ljubimcu kdo pripomnil: Saj nočeš reči, da hodiš z njim? Iz neznanega razloga ji zaupa.
     »Govori o …« začne, se spotakne ob kamen na poti in spet začne: »Govori o geju v srednjih letih, ki pohajkuje po San Franciscu. In, kako naj povem, njegove … njegove težave …« Na obrazu se ji začne risati dvom, on pa govori vse tiše. Na čelu skupine stojita novinarja in se dereta v arabščini.
     Zohra ga vpraša: »O belcu v srednjih letih?«
     »Ja.«
     »O belopoltem Američanu v srednjih letih, ki postopa naokoli s težavami belopoltega Američana v srednjih letih?«
     »Jezus, tako nekako, ja.«
     »Artur. Žal mi je, da ti moram to reči.
Tak tip se nikomur ne smili.«
     »Tudi če je gej?«
     »Tudi če je gej.« (str. 190–191)

PISATELJSKA REZIDENCA NA HRIBČKU nad Arabskim morjem. Tu bo pokončal stari roman, iz njega iztrgal drobovino, ki mu bo še prišla prav, jo prišil na povsem nov material, roman z elektrošoki navdiha obudil k življenju, mu pomagal vstati z obdukcijske mize in ga napotil v založbo Kormoran. Tu, v tej sobici, kjer ga navdihuje toliko stvari: sivo zelena reka, ki se vije spodaj med kokosovimi palmami in mangrovami. Na drugem bregu razloči črnega bika, ki se veličastno lesketa na soncu, z belima znamenjema, podobnima nogavičkama, na zadnjih nogah, bolj podoben človeku, ki se je preobrazil v bika, kot dejanskemu biku. V bližini se iz požara v džungli suklja bel dim. Toliko stvari. Spomni se (napačno sicer), kaj mu je nekoč dejal Robert: Edina prava tragedija, ki se lahko zgodi pisatelju, je dolgčas, vse drugo je gradivo za pisanje. Robert ni nikoli rekel kaj takega. Dolgčas je bistvenega pomena za pisatelje; samo takrat imajo čas pisati. Ko se ozira za navdihom, mu pogled pade na raztrgano modro obleko, ki visi v omari, in odloči se, da mora dati prednost temu. Roman potisne vstran. (str. 228)

ARTUR MANJ JE NEHAL ŽIVETI Z ROBERTOM enkrat takrat, ko je do konca prebral Prousta. Enemu najveličastnejših in najbolj razočarljivih doživetij v življenju – Marcelu Proustu in tri tisoč stranem Iskanja izgubljenega časa – je posvetil pet poletij. Tisto peto poletje je neko popoldne ležal v postelji v prijateljevi hiši na polotoku Cape Cod, in ko je imel za sabo že kaki dve tretjini zadnje knjige, je nenadoma brez kakršnegakoli opozorila prebral besedo Konec. V desni roki je držal še kakih dvesto strani – toda ne Prousta, marveč urednikovih opomb in spremne besede. Kakšen krut trik: počutil se je prevaranega, ogoljufanega, vzet mu je bil užitek, na katerega se je pripravljal pet let. Zalistal je kakih dvajset strani nazaj; poskusil je poustvariti predhodno občutje. Toda bilo je prepozno, navdušenje je bilo izgubljeno za zmeraj.
     Tako se je počutil, ko ga je zapustil Robert.
     Ste morda mislili, da je on zapustil Roberta? (str. 266)

NIKOLI NISEM BIL NA JAPONSKEM. Nikoli nisem bil v Indiji, ne v Maroku, ne v Nemčiji, ne v večini krajev, v katere je v preteklih mesecih odpotoval Artur Manj. Nikoli se nisem povzpel na starodavno piramido. Nikoli nisem na pariški strehi poljubil moškega. Nikoli nisem jezdil kamele. Zadnjih deset let sem bolj ali manj učil angleščino na srednji šoli in vsak večer ocenjeval spise in vsako jutro zgodaj vstal, da sem se pripravil na pouk, in prebiral, znova in znova, Shakespeara, ter ure in dneve presedel na simpozijih in strokovnih srečanjih, da bi mi še v vicah vsi zavidali. Nikoli nisem videl kresnice. Ne glede na to, kaj vzamemo v poštev, ne živim bolje od vseh, ki jih poznam. Kar pa vam želim povedati (na voljo imam samo še hip ali dva), kar pa vam želim povedati že ves čas, je, da se od tu, kjer sedim, zgodba Arturja Manja niti ne sliši tako slabo.
     Ker je tudi moja. Tako pač je z ljubezenskimi zgodbami. (str. 292)

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.