Še do brezplačne dostave.

NIČ HUJŠEGA SE ČLOVEKU NE MORE ZGODITI, KOT JE TO, DA ZABREDE V ŽIVO BLATO

Drago Jančar, MAJ, NOVEMBER

MLADI VIOLINIST NA POSTAJI SCHOTTENTOR ni mogel vedeti, da se po stopnicah z malce nezanesljivimi koraki spušča nič manj kot njegova usoda. Negotova hoja človeka v temni obleki in z rdečo, pod vratom razrahljano kravato bo čez nekaj minut spremenila njegovo življenje.
Ko je moški prišel do vznožja stopnic, se je ustavil, vendar ne zaradi vesele glasbe Alla Turca, ki je sredi poznega dopoldneva odmevala po velikem, skoraj praznem prostoru in so bili njeni strunasti zvoki raztreščeni med hrum tramvajskih koles in kovinskih glasov iz zvočnikov. Ustavil se je in se začel z izgubljenim pogledom ozirati okrog sebe, ker očitno ni vedel, v katerega od hodnikov bi se moral napotiti. Njegove oči so begale po velikem prostoru, oči izgubljenega, mladeniču se je zdelo, da tudi nekoliko žalostnega človeka. Brskal je po žepih, morda za vozovnico ali za zemljevidom, pri tem je potegnil iz žepa tudi za polno pest drobiža, ga spustil v odprt violinski kovček na tleh in s komaj opazno majavo hojo nadaljeval pot. Violinist je z izkušenim pogledom samo ošvrknil nenadni milodar in takoj videl, da se je usulo veliko več, kot običajno zasluži ves dopoldan. Razveselil se je in zaklical za odhajajočim gospodom:
»Boglonaj!«
Sam ni vedel, zakaj je to rekel v svojem jeziku, nekako iz srca se mu je izvilo ob pogledu na svetleč kup srebrnih in rumenih kovancev v violinskem kovčku. Tako so rekli v njegovem kraju otroci, kadar so dobili bombone ali čokolado. Doslej se je zmeraj zahvaljeval po nemško, včasih je samo pokimal in igral naprej.
Moški se je ustavil in obrnil.
»Sem prav slišal?«
Stopil je k njemu. Zdaj je videl, da je njegov obraz precej rdeč, celo malce zabuhel, kravato okrog vratu je imel zrahljano, kakor da bi ga bila dušila. Na rokavih in ramenu temnega suknjiča je imel bele madeže, najbrž je podrsal po kakšnem ometu. Izkušeno violinistovo oko, ki je v svojem mladem življenju že marsikaj videlo, je ugotovilo, da je majavi človek to noč prekrokal.
»Sem prav slišal? Si rekel boglonaj?«
Violinist je pokimal in nehal igrati:
»Kako pa si vedel, da govorim slovensko? A zgledam kot kakšen Slovenec?«
Violinist je pomislil, da zgleda kot kakšen pijanec. Občasni. Pravzaprav kot soliden gospod, ki je to noč preživel drugače, kakor jih sicer preživlja v varnem objemu svojega doma, in se mora zdaj kmalu strezniti, da bo spet to, kar je bil pred tem. To noč ali jutro je nekje lovil ravnotežje in drsal z rokavom po ometu. Zdaj je videti, kakor bi čezenj peljal valjar.
»Kaj pa vem. Kar tako sem rekel. Veseli me, da vam je moje igranje všeč.«
»Kdo pravi, da mi je všeč? Nisem glasbeni kritik,« se je glasno zasmejal darovalec.
Zakaj pa ne, je pomislil mladenič, tudi glasbeni kritik bi lahko prekrokal noč po kakšnem koncertu v Musikvereinu. Ampak ni bil glasbeni kritik, bil je samo človek šegave in veseljaške sorte, ne prav resen, resni gospodje se ne pogovarjajo in šalijo z uličnim muzikantom, tudi svoje noči na Dunaju preživljajo drugače, kakor jo je nedvomno preživel ta rdečelični mož. In prav vseeno je, ali mu je njegovo muziciranje všeč, v kovček mu je vsul več denarja, kot ga zasluži v treh dneh, boglonaj.
Gospod, ki je govoril slovensko, je rekel, da je lepo srečati svojega rojaka v tujem mestu, je pa tudi koristno, ker mu zdaj ni treba iskati informacijskega urada in se mučiti z zemljevidi in temi postajami s čudnimi imeni, s temi Schottenringi in Schottentori, kar njega lahko vpraša: kako se pride v Grinzing?
Violinist je pojasnil, da se lahko z U2 pelje do Karlsplatza, tam stopi na vlak U4, se pelje do zadnje postaje Heiligenstadt, tam pa presede na avtobus, ki ga zapelje v Grinzing. Povaljani gospod je zastokal, da mu ob sami misli na avtobus postane slabo. Druga možnost, je razložil mladenič, ki pa terja nekaj več časa, je tramvaj številka 38, ta ga pripelje naravnost tja gor. Rekel je, da je ravno nameraval končati in mu lahko pokaže pot do tramvajske postaje, čisto blizu je. Gospod je pogledal na svojo veliko ročno uro in zamomljal, da naj gre še štrik, če je že šel bik.

Počakal je, da je fant pobral drobiž in pospravil kovček.
»Če te ne čaka punca,« je rekel, »pa pojdi z mano na kosilo.«
Violinist je pomislil, da ga ne čaka punca, nobena punca več, eno je pustil v Ljubljani, z drugo pa se je razšel tukaj. Zvečer bo igral v kletnem klubu, do takrat pa ga čaka najprej würstelstand, kjer bo pojedel hrenovko, morda tudi kranjsko s sirom, käsekrainer, potem pa ga čaka tista luknja v Ottakringu, kjer leži na postelji njegov sostanovalec Esad in preklinja življenje in prekleto krvavo Bosno, zaradi katere se je znašel na tem prekletem dolgočasnem Dunaju. Zakaj pa ne? je pomislil.
»Mogoče bi pa res šel zdaj v Grinzing.«
Gospod se je nasmehnil in mu ponudil roko. Čeprav je čezenj zapeljal valjar pretekle noči, je bil to še zmeraj krepak stisk krepke roke, kosmate roke močnega moža.
»Štefan,« je rekel, »Štefan Dobernik.«
In dodal:
»Kar Štefan mi reci.« (str. 7–10)

Drago Jančar septembra 2014 s svojim novim romanom v Modrijanovi knjigarni v Škofji Loki ter decembra istega leta na predstavitvi z Jaroslavom Skrušnýjem v Galeriji Franceta Miheliča (Kašča).

TULE PA SO SE ZAČELE STVARI ZELO HITRO PREMIKATI. Skoraj s takšno hitrostjo kakor mercedes, s katerim sta drvela po obroču in potem po avtocesti nekam na štajerski konec. Štefan je vozil po prehitevalnem pasu in ves čas govoril predse. Molčal je zgolj v kratkih presledkih, ko je skozi slušalko, pritrjeno na uho, poslušal odgovore svojih oddaljenih sogovornikov, ki so sedeli v pisarnah ali pa nemara prav tako drveli po cestah. V tistih kratkih presledkih se je posvečal vožnji, izrival manjša vozila, ki so se mu drznila postaviti na pot, svetil je, včasih tudi zatrobil in izgovoril kakšno odločno besedo … idiot … spravi se mi s poti … in se moral takoj popraviti, ker je sogovornik v pisarni ali na drugi cesti ali nemara celo kje v tujini njegove besede napačno razumel … ne tebi, ne bodi smešen, tule en kreten pred mano po polžje … v avtu sem, ja … na gradbišče … To ni bil več tisti rdečelični in dobrodušni Štefan iz Grinzinga, ki je obujal študentske spomine in reševal Dunaj pred Turki in kebabom. Tudi tisti izpod jutranje magnolije ne. To je bil nevarni in odločni gospod Dobernik, sposoben pregaziti vsakogar, ki mu pride na pot. Ciril je skoraj s strahom opazoval bledo in napeto masko na njegovem obrazu, kakšen hip se mu je zdelo, da njegov voznik sploh ne ve, kje je, in da bo zavozil pod zadnja kolesa tovornjaške pošasti, ki si je drznila celo prehitevati in se je znašla pred njim na cesti. To je bil obraz človeka, ki nosi na ramenih veliko odgovornost in ki ureja svet, vsaj dobršen del sveta. Cirilu se je zdelo, da vse večjega, že kar velikega človeka. To pa zato, ker ta človek kar iz avta ureja tisti del sveta, ki ga ne bo nikoli povsem razumel. Morda ga kdaj vseeno bo, a zdaj pri najboljši volji ni mogel razbrati, za kaj v Štefanovih nagovorih, ki so bili videti kot samogovori, pravzaprav gre. Tudi besede, ki jih je uporabljal, so bile mlademu umetniku povsem nerazumljive:
»… projektna dokumentacija … če znižaš fiksno ceno, bi lahko šli na klavzulo ključ v roke … višal sem ponudbo do plafona … na koncu smo bili nad realno … investitor opremo na lizing … da parcela ni zazidljiva? … bedarija … to bomo uredili … nikakor ne s poslovnega … zmeraj grem s fiduciarnega računa … stvar ti pade v roke kot zrela hruška.«
Iz dolgega konglomerata podobnih besed je razumel »zrela hruška«, »bedarija« in, no ja, kaj je zazidljiva parcela, je tudi že vedel. Bilo je podobno kot Baritonovi komunikacijski in motivacijski treningi ali filtrirana strategija, precej nerazumljivo, če ne celo skrivnostno.

Tako se torej dela denar, je pomislil, ko se je spomnil, kaj je rekel Bariton: na koncu je zmeraj denar.
Pri njem, pri Cirilu, je na začetku. Nobenega denarja nima in čas bi bil, da do njega pride. Še kak dan, pa ne bo imel niti za vlak nazaj na Dunaj, štopati bo moral v Bistrico in si sposoditi pri očetu. To se mu je zdelo slabo, najslabše, celo hudo ob misli, da si bo izposojal od upokojenega učitelja, ki bo sedel sam v nepospravljeni kuhinji. Morda si bo natočil kozarec cenenega vina in ga pogledal z žalostnimi očmi: niti za vlak nimaš?
Ja, nima niti za vlak, da bi se odpeljal nazaj, pa čeprav v Ottakring. In tega nihče ne opazi. Ljudje, ki imajo denar, ne opazijo tistih, ki imajo prazne žepe. Dokler jih ne ozmerjajo s kravatarji. Ali pa se postavijo prednje z violino v rokah in violinskim kovčkom na tleh. A se še takrat običajno zagledajo nekam v daljavo ali v konice svojih čevljev. Tudi skozenj, tudi skozi uličnega goslača včasih.

Ta človek, ki ga je pripeljal v Ljubljano, še pomisli ne, da ob njem sedi nekdo s praznimi žepi. Zjutraj se je odločil, da ga bo v nekaj uvedel, a kakor zjutraj verjetno še zdaj ni vedel, v kaj ali kam ga bo uvedel. On je govoril svoj skrivnostni jezik, za katerim so se obračali milijoni, če ne milijoni, pa vsaj neke visoke številke, šestmestne, Ciril ni imel nobene predstave o tem, kakor ni razumel tega jezika, polnega neznanih izrazov. A to je jezik, ki vrti svet, če hoče, lahko takoj sliši glas Lize Minnelli: money makes the world go round. Iz tega jezika prihaja učinek, ki vse obvladuje. Morda ga tudi nihče ne zna razložiti. On bi od tega učinka pričakoval samo toliko, da bi si najel majhno stanovanje, pa čeprav samo sobo, morda toliko, da bi kaj poslal očetu. Ali pa bi koga povabil na večerjo. Koga? Felicito? Baritona? Ali svojo staro ljubezen – Mileno? Ja, nekaj srajc in kak spodoben suknjič bi si tudi kupil, ne preveč spodoben, ne takšnega, kot ga nosi Štefan ali Bariton in je iz neke lahke tkanine, mogoče svile, njegov bi bil platnen ali bombažen.

In če bi ga imel še več, denarja, ne samo v žepu, tudi na banki, bi se nekega dne ukvarjal samo z glasbo. Kajti v glasbi, ne pa v denarju delujejo skrite sile, kot ga je poučila njegova učiteljica violine, skrite sile v najvišjem smislu. Glasba sega namreč tako visoko, da je razum ne more doseči, in iz nje prihaja učinek, ki vse obvladuje, a ga nihče ne zna razložiti. In zakaj bi se tako čudil jeziku, ki ga govori Štefan? Samozavestno je pomislil, da bi ga lahko vprašal: ali veš, kaj so toni in poltoni? Ne veš. No, kaj pa je intonacija? Pojma nimaš. Veš vsaj, kaj je interval? Ne bom te vprašal, kako se zadene prava pozicija prsta na vratu violine, ker vem, da ne veš, a lahko bi vedel, kateri violini rečemo celinka. In ker že govoriš o klezmerlu, upam, da veš, zakaj je folk nekaj drugega kot blues. No, pa povej vsaj, kaj je violinski ključ! G ključ vendar, bi zaklical, G ključ.
»Kam si se pa zamislil?« je vprašal Štefan.
Ciril ni opazil, da je njegov voznik medtem nehal govoriti v telefon. Štefan ni počakal na odgovor.
»Umetnik! Tale sanja z odprtimi očmi.«
Glasno se je zasmejal. Ciril ga je presenečeno pogledal. Skoraj bi zardel, zdelo se mu je, da ga je ujel pri nečem prepovedanem. Ne bi se preveč čudil, če bi ljudje, ki vejo, kaj so fudiciarni ali fiduciarni ali kaj že računi, znali brati tudi človekove misli.
Štefan je zavil na bencinsko črpalko, kajti zmanjkovalo je goriva, to se zgodi zmeraj, ampak res zmeraj, ko se človeku najbolj mudi. Le kam se mu je tako mudilo?
»Le kam se mi je tako mudilo?« je rekel Štefan, ki je znal brati misli. Tam, kamor se mu je tako mudilo, ga nihče ni čakal, tam se tudi gradilo ni nič. Tistemu, kar sta zagledala, bi težko rekli gradbišče. Morda je kdaj bilo, kajti ko sta se peljala gor, se je avto kakor ladja na nemirnem morju zibal čez luknje in jarke. Gotovo so jih v času deževja in blata naredili tovornjaki, ko se je tu še zidalo. (str. 78–81)

SEDEL JE PRED KIP ZLATEGA ČLOVEKA Z VIOLINO. Tudi tega je dobro poznal. Kraljevič starejši je imel v razredu na steni njegovo fotografijo. In Kraljeviču mlajšemu, še prav majhnemu, kadar ta ni hotel vaditi durovske lestvice, je govoril: poglej, kam se pride z violino. Človek se spremeni v zlat kip. Ciril si je v postelji pred spanjem zamišljal, kako bi bilo, ko bi se spremenil v zlat kip. Najprej bi mu otrdeli lasje, potem nohti, potem prsti na nogah, a ja, še prej violina, najprej violina, ki bi jo trdno držal in njen podbradek stiskal k obrazu: na koncu bi bil negiben kot tale zlati dunajski gizdalin tukaj. On pa se ni hotel spremeniti v zlat kip, hotel je igrati kot maestro, ki je o sebi rekel, da je samo goslač, bil je samo goslač, igral pa je kot dunajski maestro, igral bi cigajnarja in kapucinarja in mama bi ga poslušala. To je hotel: da bi ga poslušala mama.
Okrog zlatega violinista so gola telesa, v glavnem ženska, bela telesa golih deklet se kot kače vijejo in vzpenjajo v opoju neslišne valčkaste glasbe, glasbe, ki je ni treba slišati, saj jo vsi poznajo. Brez nje ne bi bilo tega kipa, tega parka in tudi tega mesta ne. Začel je drgetati od mraza. Saj se bom res spremenil v kip, leden, je pomislil. Zavil se je v plašč in naglo odšel v hotel.
Ležal je na veliki postelji in pretikal televizijske kanale. Pomislil je, da bi telefoniral v Ljubljano in Doberniku sporočil, da je ladja obtičala v Odesi. In da Dimitrij Kostadinov sporoča, da je stvar ustavljena. Razen če začnejo nekaj novega. Kar bo absolutno košer. Falafel. Halal. Kebab. Klezmerl. In da ga ne bo nazaj, tu bo ostal. Ne v hotelu Bristol, že kje. Naj pride kdo po avto. A zdaj je že toliko časa Dobernikov sodelavec, da ve: nobenega telefona.
Če bi imel pištolo ali revolver, bi bila ta stvar, ena ali druga, zdaj na mizi. Gledal bi jo, eno ali drugo, in se spraševal, kako ta stvar deluje. Morda bi sploh že vedel. Sicer pa ni težko, pritisneš na petelina, to vsakdo ve. Cev daš menda v usta ali na sence. V marsikaterem filmu se je to že zgodilo, tudi v marsikateri hotelski sobi. Na srečo ni imel ne pištole ne revolverja. Tudi ne uspavalnih tablet, ki bi jih uporabil skupaj s kakšnim Chivasom Regalom.
Pogreznil se je v kratek spanec. Prebudili so ga razburjeni klici. Kakor da nekdo kliče na pomoč. Res je klical – na televizijskem ekranu se je odvijal končni prizor filma: na robu gozda se človek pogreza v močvirje. Močvirje ni navadno močvirje, kakršno je povsod okrog nas, na Ljubljanskem barju in drugod, to močvirje je živo blato. Človek na ekranu televizorja v hotelu Bristol je zabredel v mehko zemljo, ki se je začela pogrezati pod njim. Udrl se je do kolen. Njegove oči so bile zbegane, pogled nekoliko obupan, a v njem je bilo še zmeraj nekaj upanja. Upanje je bila veja, ki je molela z roba gozda nad blato, v katero je zabredel na begu pred zasledovalci. Z vsem telesom je zanihal, da bi z rokami dosegel tisto vejo, dosegel jo je, potegnil k sebi in jo zgrabil z obema rokama. Trdno je držal, toda testena mehka zemlja pod njim se je še zmeraj ugrezala. Zdaj je bil v živem blatu že do pasu, a vejo je še zmeraj držal. Cirilu se je človek smilil. Bil je zlikovec, veliko hudega je že storil v tistem filmu, a zato še ni treba, da ga pogoltne mokra in mehka zemlja. Toda zemlja se ni zmenila za Cirilova čustva. V kakšnem filmu se dober in pošten človek s pomočjo tiste rešilne veje potegne na suho, v kakšnem pa se človeku, ki je hudoben in je ljudem veliko slabega storil, ta veja zlomi. V tem filmu se je veja zlomila. Človek, ki je tonil v požrešno zemeljsko snov, je divje mahal z rokami, da bi se osvobodil, zdaj bi že moral začutiti z nogami dno, a spodaj je bilo isto blatno testo kot zgoraj, zdaj so bile njegove oči že povsem obupane. Zadnje, kar je Ciril videl, je bil obupani obraz tega človeka, skrivenčena in po zraku hlastajoča usta, živo blato mu je segalo do brade. Ciril je zaprl oči. Ko jih je odprl, so na ekran pritekli ljudje, pred katerimi je zlikovec bežal, dva policista, moški v beli obleki in ženska, ki ji je v blatu utapljajoči se človek storil največ hudega. In na temni površini, osvetljeni s snopi svetlobe iz baterijskih svetilk, ki sta jih policista držala v rokah, je bilo videti samo še mehurčke, blum blum je naredilo in ničesar ni bilo več. Nič hujšega, je pomislil, nič hujšega se človeku ne more zgoditi, kot je to, da zabrede v živo blato. In še veja, ki jo ulovi, se zlomi. Vse se zlomi, vse utone. Kadar človek zatava v močvirje. (str. 280–284)

A z novembrom ni prišel le novi letni čas, ampak tudi novo usodno spoznanje, da nikoli in nikjer ni mogoče ustaviti toka in stopiti v isto reko. Nista se spremenili le Ljubljana in Slovenija, ampak je po šestih mesecih marsikaj drugače tudi na Dunaju. Jančar nam tako v romanu ne ponudi le odgovora na vprašanje, kaj se je zgodilo, ker je Kraljevič v tistem ključnem trenutku rekel boglonaj, ne pa danke, temveč tudi na vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se svojemu dozdevnemu dobrotniku zahvalil drugače.

Urban Vovk, Pogledi

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.