Še do brezplačne dostave.

Pierre Bonnard (1867–1947), Montmartre v dežju, 1897

MOJ DUH SE JE NAVADIL NA SKRIVNOST – IN TA SKRIVNOST BO OKLEP, PLAMEN IN ZLATA SLED MOJEGA ŽIVLJENJA ...

Mário de Sá-Carneiro, LUCIJEVA IZPOVED

Prevedla in spremno besedo napisala Barbara Juršič

Lucijeva izpoved nagovarja bralca s prelomnim obdobjem pred več kot sto leti, ko se je Portugalska znašla na brezpotju: umirala je kolonialistična kraljevina in rojevala se je moderna republika /.../ Hkrati je povabilo k pesniku Pessoi, ki je bil v resnici zaslužen za prijateljevo posmrtno preživetje v književnosti: uredil je prvo izdajo njegovega pesniškega opusa, ohranila se je njuna korespondenca. Še prej je poskušal tudi gmotno poskrbeti za depresivnega sodobnika, ki je svoj delirijski nihilizem in duševno brezizhodnost prekinil na silo – 
s samomorom, star niti 26 let.

Mimi Podkrižnik

PO ODSLUŽENIH DESETIH LETIH ZAPORA ZA ZLOČIN, ki ga nisem zagrešil in za katerega se tudi nisem nikoli zagovarjal; mrtev za življenje in sanje; brez možnosti na upe in brez želja – je končno tukaj moja izpoved: se pravi: dokaz moje nedolžnosti.
     Morda mi ne boste verjeli. Gotovo mi ne boste verjeli. A, saj ni važno. Nikakor ni v mojem interesu, da bi zdaj ugovarjal, da nisem umoril Ricarda de Loureira. Nimam družine; ni treba, da me rehabilitirajo. No, nekdo, ki je bil deset let zaprt, se ne more nikoli rehabilitirati. Takšna je kratko malo resnica.
     In tistim, ki bodo brali, kar sem napisal, in me bodo spraševali: »Zakaj pa niste podali svoje izpovedi, ko je bil še čas? Zakaj niste dokazali svoje nedolžnosti na sodišču?« bom odgovoril: Ne bi se mogel braniti. Nihče mi ne bi verjel. In brezsmiselno bi bilo, da bi me imeli za lažnivca ali norca ... Poleg tega moram priznati, da sem bil po dogodkih, ki sem jih doživel v tistem času, tako razrvan, da sem zapor sprejel kot nekaj prijetnega. Pomenil mi je pozabljenje, mir, sen. Pomenil mi je konec kot katerikoli drugi – iztek mojega uničenega življenja. Hrepenel sem samo po tem, da bi se postopek končal in bi začel prestajati kazen.
     No, postopek ni trajal dolgo. Oh! Primer je bil videti popolnoma jasen ... Sam pa nisem niti zanikal niti priznal ... A kdor molči, se strinja ... In vsi so mi bili naklonjeni.
     Šlo je za »zločin iz strasti«, kot so najbrž pisali takratni časopisi.
Cherchez la femme. In žrtev pesnik – umetnik. Ženska se je idealizirala s tem, ko je izginila. Jaz pa sem bil konec koncev junak. In to junak s svojo skrivnostnostjo, kar mi je nadevalo poseben sijaj. Zato mi je porota neodvisno od lepega zagovora priznala olajševalne okoliščine. In moja kazen je bila kratka.

Portugalski pesnik in pisatelj Mário de Sá-Carneiro (1890–1916) leto pred smrtjo.

     Ah! pa še kako kratka – zlasti zame ... Teh deset let je kar poletelo mimo, kot bi bilo deset mesecev. V resnici ure ne morejo več imeti vpliva na tistega, ki je doživel trenutek, ki je zaznamoval vse njegovo življenje. Ko dosežemo skrajno trpljenje, nam ga nič več ne more povzročiti. Ko zadrgečemo od skrajnih občutij, nas nič več ne gane. Skratka, redko katero živo bitje doživi takšen kulminacijski trenutek. Tisti, ki so ga doživeli, so, kot jaz, živi mrtveci ali pa – zgolj – razočaranci, ki velikokrat naredijo samomor.
     No, ne vem, ali je večja sreča, če takšnega trenutka ne živiš. Tisti, ki ga ne doživijo, imajo mir – možno. Vendar ne vem. Res pa je, da vsi čakajo na ta presvetli trenutek. Torej so vsi nesrečni. Zato sem kljub vsemu ponosen, da sem ga doživel.
     Zdaj pa je čas, da naredimo konec blodnjam. Saj ne pišem romana. Rad bi le jasno navedel dejstva. In glede jasnosti sem – kot se mi zdi – na slabi poti. Naj bom skušal biti še tako razumljiv, bo moja izpoved – o tem sem prepričan – videti kar najbolj nepovezana, zmedena in nejasna.
     Nekaj pa vam zagotavljam: v njej ne bom izpustil niti najmanjše podrobnosti, najsi bo na videz še tako nepomembna ali neizrazita. Primere, kot je ta, ki ga skušam pojasniti, se lahko osvetli zgolj z velikim skupkom dejstev. In pripovedoval bom zgolj dejstva.
Iz teh dejstev pa naj, kdor želi, naredi zaključke. Zase izjavljam, da tega nisem nikoli poskusil. Gotovo bi se mi zmešalo.
     Še enkrat pa prisegam, da bom govoril le resnico. Ni važno, ali mi boste verjeli, a govorim le resnico –
tudi ko je neverjetna.
     Moja izpoved je zgolj dokument.

V LETU 1895 SEM SE, ne vem, kako, znašel na univerzi v Parizu, kjer sem študiral pravo, ali bolje rečeno, nisem študiral. Vagabund svoje mladosti sem se, potem ko sem poskusil več ciljev za svoje življenje in pri vseh enako odnehal – željan Evrope odločil, da se preselim v veliko prestolnico. Takoj sem zašel v bolj ali manj umetniške kroge in Gervásio Vila-Nova, moj bežni znanec iz Lizbone, je postal moj vsečasni spremljevalec. Nenavadna osebnost, ta veliki propadli umetnik, ali bolje rečeno tisti, ki mu je bilo usojeno propasti.
     Begal je njegov zunanji videz, saj je bil ves klavrn in suhljat, na njegovem telesu neskladnih potez so se enkrat zarisovale vznemirljive črte histerične in opijske feminilnosti – drugič pa, ravno nasprotno, porumenelega asketstva. Njegovi dolgi lasje so, če so mu razkrivali široko in odločno, strašno čelo, naznanjali muke, škrlatasta odrekanja; če pa so mu čelo valovaje zakrivali, so bili zgolj nežnost, begajoča nežnost zlatastih krčev in lahnih poljubov. Vedno se je oblačil v črno, v dolge obleke, ki so izžarevale nekaj duhovniškega – pika na i temu je bil raven, nizek in zaprt ovratnik. Njegov obraz ni bil enigmatičen – ravno nasprotno, če so mu pokrivali čelo lasje ali klobuk. Vendar pa, kako bizarno, je bilo njegovo telo skrivnostno – kot bi bilo telo sfinge v nočeh z mesečino. Njegova pojava se nam ni vtisnila v spomin zaradi svojih potez, temveč zaradi svojega nenavadnega profila. Vedno je v množici bodel v oči, vedno so ga ogledovali, govorili o njem – čeprav je bilo v resnici na prvi pogled videti, kot bi njegova postava ne izstopala: kajti obleka je bila črna – le malo preveliko ukrojena – lasje ne neprimerni, čeprav dolgi; pokrivalo pa platnena
čepica – res da svojevrstna – kakršne pa so, no, skoraj identične, nosili mnogi umetniki.

     Res je, da ga je obdajal nekakšen sij. Gervásio Vila-Nova je bil eden takih, ki jih na ulici pogledamo in si rečemo: tam gre nekdo.
     Ženske je očaral z vso svojo pojavo. Koliko dekletc ga je prevzetih spremljalo s pogledom, ko je bil umetnik, ponosen in vitek, na obhodu po kavarnah ... A tisti pogled je bil v bistvu prej pogled, ki ga ženske vržejo na bitje svojega spola, prekrasno in razkošno, vse v draguljih ...
     – Veste, dragi moj Lucio, mi je kipar velikokrat rekel, nisem jaz tisti, ki si jemljem svoje ljubice; one si jemljejo mene ...
     Ko se je pogovarjal z nami, je njegov plamen sijal s še večjo močjo. Bil je občudovanja vreden sogovornik, očarljiv zaradi svojih napak in nevednosti, ki jih je znal zanosno braniti in pri tem vedno zmagal; zaradi svojih odvratnih in čudovitih mnenj, svojih paradoksov, svojih šal. Vzvišeno bitje – ah! nedvomno. Eno tistih bitij, ki se nam vtisnejo v spomin – in nam ne dajo miru, nas obsedajo. En sam ogenj! Sam ogenj!
     No, če smo ga pomotrili s svojim umom in ne le s svojimi čustvi, smo takoj ugotovili, da se na žalost vse steka v njegov žar, da je njegov genij – morda zato, ker je bil presijajen – použival samega sebe in se ni bil zmožen – razpršen, razbit, izgorel – preliti v neko delo. In tako se je dejansko zgodilo. Ni bil zguba, ker je imel pogum, da se je razslojil na številne osebnosti.
     Človeka, kot je bil on, nisi mogel imeti rad, čeprav je bil v bistvu čudovit fant; a še danes se z nostalgijo spominjam najinih pogovorov, najinih kavarniških noči – in se uspem celo prepričati, da je bila usoda Gervásia Vila-Nove resnično najlepša; on pa veličasten, genialen umetnik. (str. 13–15)

PO POTI SE JE RAZPLETEL POGOVOR in že takoj sem začutil veliko simpatijo do Ricarda de Loureira. Na njegovem arabskem obrazu lepo začrtanih izrazitih potez je bilo razbrati iskreno, odprto naravo – ki jo je razsvetljevalo dvoje genialnih, kot oglje črnih oči.
     Spregovoril sem mu o njegovem delu, ki sem ga občudoval, on pa mi je povedal, da je prebral mojo zbirko novel in da mu je bila še posebej všeč zgodba z naslovom
João Tortura. Njegovo mnenje mi ni samo polaskalo, temveč se mi je pesnik z njim tudi prikupil, saj sem v njem razbral naravo, ki bi lahko vsaj malo razumela mojo dušo. Kajti ta novela je bila moja najljubša, daleč najljubša, hkrati pa edina, ki je nobeden od kritikov ni posebej omenil – ki so jo moji prijatelji šteli za najslabšo, ne da bi mi to povedali naglas.
     Umetnik je bil izjemen sogovornik, njegove besede so te pritegnile, in prvič sem videl, kako je Gervasio obmolknil – in prisluhnil, on, ki je bil v vseh skupinah v središču pozornosti.
     Nazadnje je naš izvošček obstal pred čudovito palačo na Aveniji du Bois de Boulogne, vso prekrasno osvetljeno za rdečimi, svilenimi zavesami. Pri vratih je bilo mnogo izvoščkov – mešanica bolj ali manj pokvečenih fijakarjev in nekaj sijajnih zasebnih kočij.
     Izstopili smo.
     Ob vhodu je kot v gledališču eden od lakajev pobral naša vabila, drugi pa nas je nemudoma potisnil v dvigalo, ki nas je naglo popeljalo v prvo nadstropje. Tedaj se je pred našimi očmi prikazal osupljiv prizor:
     Velika dvorana v obliki elipse, strop pa sijoča in izredno visoka kupola, ki so jo podpirali pisani stebri s skrivnostnimi volutami. Na drugi strani je na bronastih sfingah stal nenavaden oder, po katerem se je – po stopnicah iz rožnatega marmorja – šlo dol do širokega polkrožnega bazena, napolnjenega z bistro vodo. Tri vrste galerij – tako da je bila vsa velika dvorana videti kot razkošno, sijajno gledališče.
     Vsepovsod so očem umaknjeni orkestri preigravali valčke.
     Ko smo vstopili, so se vsi pogledi – kot je bilo pričakovati – uprli v Gervásia Vila-Novo, vzvišenega, čudovitega v svojem črnem, lepo ukrojenem fraku. In tujka je takoj stekla k nam in nas vprašala za mnenje o dvorani. Arhitekti so jo namreč dokončali šele pred dvema tednoma. To veličastno zabavo je priredila ob njenem odprtju.
     Osupli od navdušenja smo ji jeli hvaliti ta čudež, ona pa se je, vsa očarljiva, skrivnostno nasmehnila:
     – Takoj bi rada vedela, kaj menite ...
In zlasti, kaj mislite o osvetljavi ...
     Američankina obleka je bila osupljiva. Odeta je bila v tuniko iz zelo posebnega materiala, ki ga je nemogoče opisati. Bil je kot oprijeta pletenina iz kovinskih zank – a iz najrazličnejših kovin – ki so se zlivale v žareče svetlikanje, kjer so se vse barve enkrat tuleče prepletale, drugič spet vznikale žvižgaje astralno vrvenje odsevov. Vse barve njene tunike so spravljale ob pamet.
    
Med zankami obleke je bilo, če si dobro pogledal, videti golo kožo; in vršiček dojke je silil ven kot zlat izrastek.
     Rdeče lase si je razmršeno zvila in vanje vpletla drage kamne, da so ožarjali tiste njene plamene z žarki patinaste svetlobe. Po rokah so se ji grizle smaragdne kače. Nobenega nakita na globokem izrezu ... Vznemirljiv kip skrivenčene želje, platinastega greha ... In iz vsega njenega telesa je v modri poltemi puhtel gost vonj po zločinu.

     Čez nekaj trenutkov je gibka odšla od nas sprejemat druge povabljence.
     Medtem se je dvorana napolnila s pisano, neobičajno množico. Nenavadne so bile skoraj gole ženske v svojih drznih plesnih oblekah in z nezaupljivimi obrazi iznad uglašenih črnih svečanih moških oblek. Tam so bili Rusi košatih, pšeničnih las, nežno plavolasi Skandinavci, čokati in skodrani Južnjaki – in Kitajec ter Indijec. Skratka, tam je bil kozmopolitski Pariz v malem – gizdalinski in genialen.
     Do polnoči se je plesalo in pogovarjalo. Po galerijah se je peklensko igralo. Tedaj pa so napovedali večerjo; in vsi smo se pomaknili v jedilnico – še eno čudo.
     Malo pred tem je k nam pristopila Američanka in nam prišepnila:
     – Po večerji bo predstava – moje Zmagoslavje! V njej sem želela strniti svoje ideje o nasladi-umetnosti. Luči, telesa, vonji, ogenj in voda – vse se bo združilo v zlato poduhovljeni meseni orgiji. /.../

Vrnila se je običajna svetloba. Bil je že čas. Ženske so histerično krilile; moški pa so vsi rdeči v obraz mahali sem in tja ...
     Vrata so se odprla, mi pa smo se, izgubljeni in brez klobukov – zaprepadeni in zaripli znašli na ulici ... Svež večerni zrak nas je bičal po obrazu in nas predramil; kot bi se predramili iz sanj, ki bi jih vsi trije sanjali – smo se nemo zaprepadeni, razburjeni spogledali.
     Da, vtis je bil tako močan, čudo tako osupljivo, da nismo mogli izustiti besede.
     Pobiti in zaprepadeni smo se vrnili domov ...
     Naslednje popoldne – ko sem se prebudil iz enajsturnega spanca – v čudno orgijo nisem več verjel:
Ognjeno orgijo, kot jo je kasneje poimenoval Ricardo.
     Odšel sem ven. Povečerjal.
     Ko sem vstopal v
Café Riche, me je nekdo potrepljal po rami:
     – No, kako ste, prijatelj? Kakšni so vtisi?
     Bil je Ricardo de Loureiro. (str. 23–25, 30–31)

Café Riche je bila luksuzna restavracija na bulvarju des Italiens v 9. pariškem okrožju (od leta 1785), kamor so zahajali mnogi znameniti Francozi, od bratov Goncourt in Gustava Flauberta do Charlesa Baudelaira, Alexandra Dumasa, Guya de Maupassanta in Émila Zolaja. V letu 1916, letu Sá-Carneirove smrti, so jo zaprli.

NASLEDNJI DAN SVA SE SPET SREČALA KOT OBIČAJNO, vendar nisva spregovorila besede o čudnem sinočnjem pogovoru. Niti naslednji dan niti nikoli več ... do razpleta mojega življenja ...
     Vendar pa mi šokantna umetnikova izpoved ni in ni hotela iz spomina. Nasprotno – niti dan ni minil, da se je ne bi nemiren spominjal, kot bi se sprevrgla v obsedenost.
     Brez opaznejših incidentov – v nespremenjeni ubranosti, nespremenjenem dušnem sožitju – se je najino prijateljstvo nadaljevalo in se krepilo. Po desetih mesecih, konec leta 1896, se je Ricardo kljub svoji veliki ljubezni do Pariza odločil, da se vrne na Portugalsko – v Lizbono, kamor ga skoraj gotovo v resnici ni klicala nobena obveznost.
     Leto dni se nisva videla.
     Medtem si tudi skoraj nisva pisala: sam sem poslal tri pisma; dve pa pesnik – če sploh.
     Zaradi materialnih okoliščin in ker sem pogrešal svojega prijatelja, sem tudi sam dokončno odšel iz Pariza. In decembra sedemindevetdesetega leta sem prišel v Lizbono.
     Ricardo me je čakal na postaji.
     Kako se je njegov videz spremenil v letu, ko se nisva videla!
     Njegove izrazite poteze so se omečile in postale žametne –
poženščene, če povem po resnici – podrobnost, ki me je najbolj zbodla v oči, pa je bila barva njegovih las, ki je tudi obledela. Morda je ravno ta slednja sprememba povzročila največjo razliko, ki sem jo opazil na fiziognomiji mojega prijatelja – fiziognomiji, ki se je razblinila. Da, tak je bil moj splošni vtis: njegove poteze so se razpršile – zdaj so bile neznatnejše.
     In prav tako so se spremenili ton njegovega glasu in njegove kretnje: skratka, ves je obledel.
     Seveda sem že vedel, da se je pesnik pred kratkim, med mojo odsotnostjo poročil. O tem mi je pisal v svojem prvem pismu; vendar brez podrobnosti, zelo megleno – kot bi šlo za nekaj neresničnega. Odgovoril sem mu z medlo čestitko, nisem ga spraševal po podrobnostih, nisem se preveč začudil ob novici – kot bi šlo za nekaj neresničnega; za nekaj, kar bi že vedel, kar bi bilo neki razplet.
     Prisrčno sva se objela. Umetnik me je pospremil do hotela, dogovorjeno je bilo, da tisti večer večerjam pri njem doma.

     O njegovi ženi niti besedice ... Prav dobro se spominjam, kako sem bil razburjen, ko sem prišel v hotel in ugotovil, da ga sploh še nisem povprašal po njej. In to razburjenje je bilo tako močno, da sem si še manj upal izjecljati besedico o njej, saj mi je bilo nerazložljivo nerodno ...
     Ko pa sem proti večeru hodil proti vili, v kateri je prijatelj stanoval na eni od novih, nedavno odprtih avenij, sem – kar je res nenavadno – pozabil, da se je sploh poročil in da bom zdaj spoznal njegovo ženo ...
     Prispel sem. Eleganten sluga me je odpeljal do velikega salona, ki je bil temačen in moreč,
čeprav so ga osvetljevali snopi svetlobe: Ko sem vstopil v tisti sijoči salon, me je obšel enak občutek, kot ga imamo, če s sonca stopimo v hišo, potopljeno v polmrak.
     Počasi sem razločeval predmete ... Nenadoma pa sem se, ne da bi vedel, kako, v meglenem vrtincu znašel sede na kavču in se pogovarjal s pesnikom in njegovo družico ...
     Da. Še danes ne vem povedati, ali je bil v salonu, ko sem vstopil, že kdo, ali sta ta dva prišla tja šele čez nekaj trenutkov. Prav tako se nisem mogel nikoli spomniti prvih besed, ki sem jih izmenjal z Marto – tako je bilo ime Ricardovi ženi.
     V tisti salon sem stopil, kot bi se tedaj, ko sem prestopil njegov prag,
vrnil v svet sanj.
     Zato so moji spomini na ves tisti večer tako zelo medli. Mislim pa, da se ni zgodilo nič posebnega. Večerjali smo; gotovo smo se na veliko pogovarjali ...
     Opolnoči sem se poslovil.
     Takoj ko sem prišel v svojo sobo, sem legel in zaspal ... In šele takrat so se mi povrnili čuti. Da, ko sem zaspal, sem imel zmeden občutek, da sem se zbudil iz dolgotrajne omedlevice in se vračal v življenje ... Bolje ne morem opisati te neskladnosti, vendar je bilo tako. (In v oklepaju bi rad poudaril, da se povsem zavedam, kako čudne stvari zapisujem. Takoj na začetku sem omenil, da bom zbral pogum in povedal vso resnico, tudi takrat, ko ne bo verodostojna.)

Od tedaj sem pogosto zahajal k Ricardu. Bizarni občutki me niso nič več obhajali in zdaj sem jasno videl njegovo soprogo. (str. 57–59)

SKRIVNOST JE BILA ŽIVA bolj kot kdajkoli prej; a je skrenila drugam. Se pravi: fiksna ideja, ki mi jo je usidrala v duha, se je bistveno spremenila:
     Nekoč me je skrivnost obsedala le kot skrivnost: če bi se razkrila, bi se tudi moja duša razjasnila. Samo ona sama je bila moja tesnoba. Zdaj pa – moj Bog! – je tortura postala urok; skrivnost, ki je ovijala mojo neznanko, je bila edino, kar me je zdaj privlačilo, kar me je opijalo s šampanjcem – bila je edina lepota mojega bivanja.
     Od tedaj sem si sam prizadeval, da se ne bi razkrila, preprečeval sem, da bi jo obsijala svetloba. Če bi prišla na dan, bi bila moja bolečina neskončna. Še več: če bi se razblinila, bi se kljub vsemu morda vdajal iluziji, da je še ni konec!
     Moj duh se je navadil na skrivnost – in ta skrivnost bo oklep, plamen in zlata sled mojega življenja ...
     Tega pa nisem spregledal takoj; kar nekaj tednov je trajalo, da sem to spoznal – in ko sem to odkril, sem se zgrožen umaknil. Bilo me je strah; zelo strah ... Skrivnost je bila ta ženska. Ljubil sem le skrivnost ...
     ... Ljubil sem to žensko! Želel sem si jo! želel sem si jo!

***

Moj Bog, kako sem krvavel ...
     Duh se mi je razprl v grozanski zaprepadenosti; nenehen drget je preveval moje telo. Nisem spal niti sanjal. Vse okoli mene so bile zlomljene črte, madeži načete svetlobe, neubrani zvoki ...
     Tedaj sem zbral dovolj volje in se z vso bistrostjo, kar sem je premogel, odločen podal v iskanje moči, da bi se rešil pred breznom, ki ni bilo več daleč na moji poti ... Kmalu sem jo našel. Tisto, kar me je sililo k tej ženski, da sem goreče hrepenel po njej, ni bila njena duša, ni bila njena lepota – zgolj tole: njena skrivnost. Čar bi se razblinil, če bi se skrivnost sesedla v prah: in lahko bi varno hodil svojo pot.
     Tako sem se odločil, da se bom popolnoma odprl Ricardu, mu razložil, kaj me teži, in ga moledoval, naj mi pove vse, prav vse, kar bi lahko naredilo konec skrivnosti, kar bi napolnilo vrzeli mojega spomina.
     Vendar se mi te moje odločitve ni posrečilo izpeljati. Obupal sem, saj sem slutil, da bi še mnogo bolj trpel, mnogo bolj poklapano, če bi čarovnija izginila, kot dokler me požira.
     In sem se odločil za drugo pogumno dejanje: pobeg. (str. 74–75)

Pariz! Pariz! Zakaj ga tako ljubim? Ne vem ... Dovolj je, da me kdo spomni, da obstajam v latinski prestolnici, in že v meni zapolje val ponosa, radosti in vznesenosti. On je edini zlatasti opij za mojo bolečino – Pariz!
Kako ljubim njegove ulice, trge, avenije! Ob misli nanje nekje daleč stran – se vsi kot ožarjen privid naslikajo pred menoj v lokastem navalu svetlobe, ki me vsega predira. In moje telo, prebodeno od njih, se jim pridruži v divjem vrtincu.
Pri Parizu ljubim vse z enako ljubeznijo: njegove spomenike, gledališča, bulvarje, parke, drevesa ... Vse na njem se mi zdi heraldično, liturgično.
/.../
Po žalobnih ulicah južne Lizbone sem hodil ob bolestnih večerih in žebral njegovo ime: Moj Pariz ... moj Pariz ... Ponoči pa sem se ga v veliki samotni postelji, preden sem zaspal, spominjal – da, spominjal sem se ga – kot se spominjamo golega telesa zlate ljubimke!

ZAČEL SE JE OKTOBER TISOČ DEVETSTO.
     Nekega popoldneva na bulvarju des Capucines me je nekdo nenadoma poklical in me potrepljal po rami:
     – No, končno! Ravno vas sem iskal ...
     Bil je Santa-Cruz de Vilalva, veliki podjetnik.
     Prijel me je pod roko in vztrajal, da sem sedel z njim na teraso La Paixa, ter mi med kriljenjem pripovedoval, kako iz sebe je bil, ker ni imel od mene nobenih novic, še posebej, ker sem mu nekaj dni pred izginotjem govoril o svojem novem delu. Povedal mi je, da v Lizboni veliko ljudi sprašuje po meni, da je nekaj Portugalcev, ki so prišli na svetovno razstavo, nakazalo, da sem v Parizu. Skratka: »Kaj za vraga je to, človek! vam nagajajo živci po zadnjih vesteh?...«
     Kot se mi je vedno dogajalo, ko mi je nekdo postavljal vprašanja o mojem načinu življenja, sem postal ves zmeden – zardel sem in izjecljal nekaj razlogov.
     Veliki podjetnik me je prekinil z vzklikom:
     – Že prav. Raje preidiva k bistvu: Dajte mi svojo igro.
     Ki je še nisem zaključil, s katero nisem bil zadovoljen ...
     On pa:
     – Čakam vas nocoj v svojem hotelu ... v
Scribu ... Prinesite mi dramo. Rad bi jo slišal še danes ... Kakšen je naslov?
    
Plamen.
    
– Čudovito. Kmalu nasvidenje ... Premiera v aprilu. Zadnja predstava v abonmaju. Sezono moram zaključiti z zlatim ključem ...

Café de la Paix na bulvarju des Capucines v 9. pariškem okrožju (1911). Kavarno so odprli leta 1862 v sklopu hotela Grand-Hôtel de la Paix (pozneje samo Le Grand-Hôtel) in deluje še danes.

Srečanje, ki je sklenilo mojo šestmesečno osamo, mi je bilo zelo neprijetno. Obenem pa je v bistvu res, da se nisem mogel pritoževati nad njim. Vedno literatura ....
     Odkar sem prispel v Pariz, nisem napisal niti besedice – niti se nisem več spominjal, da sem pisatelj ... Zdaj pa, nenadoma, so me na to spomnili – in poudarili, kako cenjeno je moje ime; in to ravno nekdo, za katerega sem vedel, da ni lizun, temveč nediskretnež, pravi poslovnež ...

Hotel Scribe na bulvarju des Capucines v 9. pariškem okrožju je bil odprt leta 1861. Še danes je Sofitel Le Scribe Paris Opéra eden najboljših in najbolj luksuznih hotelov v Parizu.

     Zvečer, kot je bilo domenjeno, sem prebral svojo dramo. Santa-Cruz de Vilalva se je radoval: »Trideset nam jih ne uide!« dam roko v ogenj; »moj adut«, je zatrdil.
     Izročil sem mu rokopis, vendar pod temi pogoji:
     Da ne bom navzoč pri vajah niti se ne bom ukvarjal z igralsko zasedbo niti s kakršnimikoli podrobnostmi režije. Skratka, z ničimer. Vse prepuščam njemu na skrb. Ah! in zlasti naj mi ne piše niti besedice o tej zadevi ...
     Veliki podjetnik je vsemu pritrdil. Še nekaj časa sva se pogovarjala.
     In ko sva se poslovila:
     – Saj res, je rekel, veste, kdo me je velikokrat povprašal po vas ... vašem naslovu?... Ricardo de Loureiro ... Češ, da mu niste nikoli več pisali ... Uprizarjali bomo tudi njegovo delo ... v verzih ... Lahko noč ... (str. 119–120)

V TIŠINI SEM POSLUŠAL NJEGOVE TOŽBE, dokler se nenadoma – osvobojen, buden – nisem mogel zadržati, kot sem se bal, in sem mu izkričal vse svoje sovraštvo: svoj odpor, svoj gnus ... Njegov boleči izraz se ob mojih besedah ni spremenil – videti je bilo celo, kot da umetnika ne čudijo, kot bi bile najobičajnejši odgovor na tisto, kar mi je povedal. Najbrž so mu šele zdaj nedvomno tekle solze po obrazu; vendar bolečina, ki jih je povzročila, ni bila drugačna od prve.
    
In sem končal:
     – ... Obtičal sem v blatu ...
Zato sem pobegnil ... zaradi te nečastnosti ... Slišiš! slišiš!?...
     Tedaj se je ves stresel. Senca mu je zagrnila obraz.
     Malo je počakal, potem pa z zelo čudnim glasom, zamolklim in vlažnim – tako nenavadnim, da je bil, kot bi ne prihajal iz njegovih ust, začel:
     – Ah! kako se motiš ... Ubogi moj prijatelj! Ubogi moj prijatelj!... Kako nor sem bil v svojem triumfu ... Nikoli nisem pomislil, da drugi tega ne bodo razumeli ... Poslušaj me! Poslušaj me!...
Oh! moraš me poslušati!...
    
Brez volje, ugasel, v tišini sem ga spremljal kot pripet na zlate, svetleče niti, medtem ko se mi je opravičeval:
     – Da!
Marta je bila tvoja ljubica in ne le tvoja ... Vendar nikoli nisem izvedel, kdo so njeni ljubimci. Sama mi je to vedno povedala ... Jaz sem ji jih vedno pokazal!... 
     Da! Da! Zmagal sem, ko sem jo srečal!... Se ne spominjaš več, Lucio, mučeništva mojega življenja? Si ga pozabil?... Nisem mogel biti nikogaršnji prijatelj ... nisem mogel čutiti naklonjenosti ... Ves sem bil ena sama nežnost ... a nežnosti sem le ugibal ... In do tistega, ki sem jih slutil, sem imel samo željo po ljubkovanju, željo po posedovanju – da bi zadovoljil svojo razneženost, strnil svoja prijateljstva ...
    
Blisk rdeče svetlobe mi je zaslepil dušo.
     Umetnik je nadaljeval:
     – Joj, kako sem trpel ... kako sem trpel!... Posvečal si mi veliko naklonjenost; v tej tvoji naklonjenosti sem se hotel raznežiti – se pravi: ti jo vračati; pa nisem mogel!... Samo če bi te poljubil, če bi te objel, če bi si te vzel ... Ah! a kako naj
si vzamemo človeka svojega spola?...
     Opustošenje! Opustošenje! Videl sem tvoje prijateljstvo, jasno sem ga videl, a ga nisem mogel občutiti!... Bilo je vse iz umetnega zlata ...
     Neke noči, neke čudovite prebedene noči pa sem končno zmagal!
Našel sem Jo ... da, ustvaril sem Jo! ustvaril sem Jo!... Ona je samo moja – razumeš? – samo moja!... Tako dobro se razumeva, da je Marta kot moja lastna duša. Na enak način razmišljava; enako čutiva. Sva midva ... Ah! in od tiste noči sem se slavno znal raznežiti ob tvoji naklonjenosti – ti jo vračati: naročil sem Ji, naj bo tvoja! A ko te je objemala, sem bil jaz tisti, ki sem te objemal ... Zadovoljil sem svojo nežnost: Zmagal sem! In ko sem si jo vzel, sem čutil, imel v njej prijateljstvo, ki bi ti ga moral posvečati – kot drugi čutijo v duši svoja čustva. Ko sem jo našel – me poslušaš? – je bilo, kot bi moja duša postala spolna, se materializirala. In le z duhom sem si te vzel, materialno! To je moj triumf ... Triumf, ki mu ni para! Veličastna skrivnost!... (str. 124–126)

No, nočem predolgo govoriti o svojem življenju za zapahi, ki niti zame niti za druge ni prav nič zanimivo.
     Leta so minila, kot bi mignil. Zaradi moje umirjenosti, vdanosti v usodo so bili vsi zelo prijazni do mene in name gledali z naklonjenostjo. Še direktorji, ki so nas večkrat poklicali v svoje pisarne ali pa so nas sami obiskali, da bi se pogovorili z nami, nas kaj vprašali – so bili do mene zelo pozorni.
     ... Dokler se nekega dne moja kazen ni iztekla in so se mi vrata zapora odprla ...
     Mrtev, ne da bi se za trenutek ozrl okoli sebe, sem se nemudoma umaknil v to kmečko hišo na samem v osamo, od koder se ne bom nikoli več ganil.
     Sem miren – brez želja, brez upov. Prihodnost me ne skrbi. Moja preteklost pa, ko jo premlevam, se mi zdi kot preteklost nekoga drugega.
Še vedno obstajam, vendar več nisem jaz. In do resnične smrti mi preostane le še, da motrim trenutke, ki mi polzijo pred očmi ... Resnična smrt – le še globlji sen ...

Dejstvo je, da je Mário de Sá-Carneiro ob vsem inkorporiranju literarne tradicije, po besedah Fernanda Pessoe, genij posodabljanja umetnosti. Pri tem pa ne gre toliko za to, da je Lucijevo izpoved mogoče brati kot fragmentarno pripoved, mestoma tudi kot lirično kriminalko, temveč da je predvsem pisana z mislijo na bralca. Zapeljati ga, zamrežiti ga v tok besed.

Gabriela Babnik

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.