Še do brezplačne dostave.

ZGODBE O RAJU SO OBJOKOVANJE IZGUBE IN SAMO KOT TO NAS LAHKO KARKOLI NAUČIJO O TEM, KAJ POMENI BITI ČLOVEK

Michael Köhlmeier po navdihu starodavnih mitov ali ljudskih pripovedk spiše zgodbo, Konrad Paul Liessmann pa jo interpretira in njeno logiko umesti v življenjski svet modernega človeka 21. stoletja.

Michael Köhlmeier in Konrad Paul Liessmann, KDO TI JE POVEDAL, DA SI NAG, ADAM?

Mitološko-filozofske skušnjave

Prevedel Aleš Učakar

Radovednost | Delo | Zlo | Maščevanje | Užitek | Skrivnost | Jaz | Lepota | Mojstrstvo | Oblast | Meja | Usoda

RADOVEDNOST

Raj

Eden in edini, Večni – Bog – je stal na svoji zemlji in okoli sebe narisal krog, velik, do koder je seglo njegovo oko, in določil, da naj bo v njem rajski vrt, in iznašel je lepoto in z njo okrasil svoj novi vrt. Toda lepote ni bilo mogoče videti, kajti svet je bil še v temi. Tedaj je poklical Helela ben Šaharja, sinu Jutranje zarje, svojega ljubljenca, namestnika, imenovanega tudi Lučenosec ali Lucifer, in mu ukazal, naj s svojo lučjo posveti na njegov vrt, da se bo lepota vrta vendar kaj videla.
To je bilo prvi dan stvarjenja, takrat ko je Bog govoril: »Bodi luč!« Lucifer je stopil po stopinjah božjih in poslal svojo luč in videl, česar ni bil videl še nikoli: lepoto. In lepota je bila tako mogočna, da se je moral pri priči zjokati. In tako so bile iznajdene solze. Vendar se Lucifer ni tako silno radoval nad lepoto, ne, marveč ga je dajala zavist. Nevoščljiv je bil, ker ni sam ustvaril tolikšne lepote, temveč jo je smel zgolj osvetliti. In tedaj je povesil pogled in pogledal je dol in videl, da so stopinje božje le za malenkost večje kakor njegova stopala. In tedaj je pomislil: Kaj pa če bi bil tudi jaz kakor on? In če bi bil celo mogočnejši? Če bi ga nemara zmogel celo strmoglaviti z njegovega prestola in bi se potem sam oklical za edinega vladarja sveta? In vzkliknil je:
»Jaz sem kakor Bog!«

Francesco Maffei, Mihael premaga Luciferja (1640–1660), Muzej Thyssen-Bornemisza, Madrid

Angela, največja in najmočnejša med vsemi, sta se spopadla in srdito ruvala, Mihael je v tem boju zmagal in bogokletnika pahnil v pekel. Toda tik preden je Lucifer omahnil tja dol, je naglo zgrabil za nebesa, da bi se jih oprijel, nebesa pa so se pod njegovo težo strgala in tako je Lucifer s sabo v pekel odnesel še košček živih nebes.

Tedaj pa je ob vratih v raj stal Bogu najzvestejši angel, v rokah je držal plameneč meč, in zaklical nazaj:
»Kdo je kakor Bog?«
In to rekoč, se je tudi že poimenoval: Mihael.
Angela, največja in najmočnejša med vsemi, sta se spopadla in srdito ruvala, Mihael je v tem boju zmagal in bogokletnika pahnil v pekel. Toda tik preden je Lucifer omahnil tja dol, je naglo zgrabil za nebesa, da bi se jih oprijel, nebesa pa so se pod njegovo težo strgala in tako je Lucifer s sabo v pekel odnesel še košček živih nebes. Prav ta mala zaplata mu je pozneje pomagala, da se je od časa do časa lahko malce povzpel v nebesa, kjer je obiskal Boga in se z njim pogovarjal – toda le za zelo kratek čas, tako da mu nikoli ni zmogel do kraja povedati tistega, kar se mu je bil namenil. Raztrganino v nebu pa lahko še dandanašnji dobro vidimo: rečemo ji Rimska cesta.
Tedaj je bila znova tema, zato je Bog ustvaril sonce in zvezde. To je bilo tretji dan, kot je tudi zapisano.
Potem je Bog iz ilovice izoblikoval Adama in mu vdihnil življenje. Napravil ga je po svoji podobi: velikega, mogočnega, veličastnega, lepega. Ta stvor se po ničemer ni razlikoval od svojega stvarnika. Tedaj sta se med nebeškimi trumami razširila nemir in zmeda: mislili so, da je prišel nov bog, še eden. Eni so menili, da je ta močnejši kakor prvi, stari bog, zato so se postavili na njegovo stran in se mu klečeplazno udinjali. Drugi so se oboroževali ter pripravljali, da bi zaščitili starega boga in obranili njegovo oblast. Tretji so previdno čakali.
Mihael je rekel Bogu: »Svetujem ti, da ga narediš manjšega, manj mogočnega, manj veličastnega in manj lepega, da se bo vendar nekoliko razlikoval od tebe.«
Bog je upošteval nasvet svojega najzvestejšega angela in Adama zmanjšal.
Nato je nebeškim trumam ukazal, naj pokleknejo pred Adamom in mu izkažejo spoštovanje. Tako so vsi padli na kolena pred Adamom, le eden ni hotel: Samael.
Samael je rekel: »Jaz sem narejen iz večnosti, tale tukaj pa samo iz ilovice, zemlje, blata. Enkrat si ga že moral popravljati. Kako naj vemo, ali je zdaj takle dokončno v redu? Ko bom videl dokaz, da je Adam boljši od mene, takrat bom rad pokleknil predenj. Dotlej pa ne.«

Peter Paul Rubens in Jan Brueghel starejši, Rajski vrt in padec človeka (ok. 1615), Mauritshuis, Haag

Bog je že naredil živali, ni pa jim še dodelil imen. Tako so tedaj postavale na zemlji in čakale, bilo pa je, kot da jih kar ne bi bilo, kajti kdor nima imena, ta ne obstaja. Bog je sicer poznal njihova imena, vendar jih še ni izgovoril.
»Pokazal vama bom troje svojih živali,« je rekel Samaelu. »Če boš uganil njihova imena, ti ne bo treba poklekniti pred Adamom. Ampak če jih bo uganil Adam, ti pa ne, boš šel za Luciferjem v pekel.«
Priskakljala je prva žival, imela je dolge uhlje in kratek, košat repek. Samael mu je preštel vse dlake na kožuhu in jih delil s številom tac, mu pokukal pod kožuh – a posvetilo se mu ni nič.
Tedaj se je Bog ozrl k Adamu: »No, Adam, boš ti kaj laže zajec-zajec-ljal ime tele živali?«
»Zajec,« je dejal Adam.

In res, zajec je bil! – Druga žival je imela velika krila, znala je pa tudi plavati, ponosno je gledala okoli sebe s svojim dolgim rdečim kljunom. Samael je spet začel računati, potegnil je tretji koren in nataknil četrti kvadrat, pogledal v žival skozi kljun. Toda znova ni uganil.
Tedaj je Bog govoril Adamu: »P-p-pa mi ti povej, Adam, kako bi se lahko imenoval tale veeeelikan!«
»Pelikan,« je dejal Adam.
Tudi tokrat je imel prav! – Tretja žival je bila zelo majhna, brenčala je in letala s cveta na cvet. Samael se je znova mučil in potil, izumil je visoko matematiko, pa mu ni nič pomagala: tudi imena te živali ni vedel.
Bog pa je dejal Adamu: »Adam, sin moj, povej, no – ali prav sklepam, da poznaš ime tudi te živali? Če-če-če dobro vidim, ni ravno zelo debeeela, ka-li?«
In Adam je rekel: »To je čebela.«
Tedaj je Mihael že stal za Samaelom, ga zgrabil, odvedel iz raja in ga pahnil v pekel. Toda preden je Samael omahnil, je še toliko zakrilil z rokami, da je nadangelu izpulil eno pero iz kreljuti. To pero mu je pozneje omogočalo, da se je od časa do časa vseeno povzpel na zemljo in zapeljeval ljudi.

In tako je moral Adam podeliti imena še vsem drugim živalim. V dolgi kači so čakale, da pridejo na vrsto. Toda dolgčas jim ni bilo. Od vsake živalske vrste sta namreč prišli k Adamu po dve živali, samica in samec, tako so se imele ves ta čas kaj pogovarjati in prav kmalu živali niso bile več samo v parih, ampak so že čakale v troje ali v četvero ali pa še kaj več.
Tedaj je Adama zagrnila otožnost in dejal je: »Nočem biti več sam. Tudi jaz bi rad imel samico!«

 

In ni in ni dal več miru, nastal je zastoj in živali so kar čakale, kdaj bodo dobile imena. Tedaj se je Mihael obrnil na Boga in mu dejal: »Daj no, naredi še njemu samico, saj drugače tvoja stvaritev ne bo dopolnjena!«
»Ampak hotel sem, da bi bil Adam enkraten in edinstven,« je ugovarjal Bog, »pa da bo nesmrten, tako kot jaz. Nisem mislil na to, da bi se moral razmnoževati.«
Toda Adam res ni dal miru, zato si je Bog izmislil spanec, in ko je Adam spal, mu je izrezal eno rebro ter iz njega naredil Evo.
In tako je bil tedaj Adam človek, kakršen je še danes. Bog je popeljal človeka in žensko po raju, jima razkazoval vrt, ki jima ga je bil naredil, in jima vse razložil.
Sredi tega raja pa je raslo drevo. Zraslo je iz božjih stopinj in satanovih stopinj, bilo je to drevo spoznanja dobrega in zla.
»Od vseh dreves v tem vrtu smeta jesti,« je govoril Bog, »samo od tega ne. Če bosta jedla plodove tega drevesa, bosta umrla od smrti.«
Tako sta Adam in Eva živela v raju, vsak dan je bil enako lep kakor drugi, vsak dan je bil sploh enak kakor vsi drugi.
In nekega takega lepega dne se je Eva znašla blizu onega drevesa, ležala je v travi in gledala nebo. Tedaj je k njej prišla kača in jo ogovorila:
»Ali ne bi pojedla vsaj enega plodu od tega drevesa?« je predlagala.
»Ne, ne smem,« je rekla Eva.
»Ja, kdo ti je pa prepovedal?«
»Bog nama je prepovedal.«
Kača pa je bila le spremenjeni Samael, ki je ob pomoči peresa iz Mihaelove kreljuti splezal iz pekla. »In ali veš, zakaj vama je Bog prepovedal jesti od tega drevesa?« je vprašal.
»Če bova tole jedla,« mu je pojasnila Eva, »potem bova umrla od smrti.«

Foto: © Peter-Andreas Hassiepen

Michael Köhlmeier (1949) je študiral politologijo, germa­nistiko, matematiko in filozofijo. Poleg številnih radijskih iger, odrskih del, scenarijev, glasbenih besedil in pesmi je napisal največ proznih besedil, tako krajših, feljtonskih kakor tudi romanov. Poznamo ga kot mojstrskega pripovedovalca zgodb po antičnih in svetopisemskih motivih. Za svoje delo je prejel veliko literarnih nagrad, med njimi Grimmelshausnovo nagrado (1997), nagrade Walterja Hasencleverja (2014), LiteraTour Nord (2015), Marie Luise Kaschnitz in Sklada Konrada Adenauerja (2017).

»Ojoj. Ampak – kaj pa to pomeni?«
Eva tega ni vedela.
»Glej, zakaj se vendar bojiš, če pa sploh ne veš, kaj je to – smrt?« je vprašal Samael.
Tudi na to Eva ni znala pametno odgovoriti.
»Je mar mogoče, da je smrt nekaj čudovitega?«
»Kaj pa vem …«
»Da je mogoče celo nekaj najčudovitejšega?«
»Kaj pa vem …«
»Da vama je Bog dal res čisto vse, razen smrti – a, je to mogoče?«
»Kaj pa vem …«
»Boga je strah, da ne bi postala kakor on,« je govoril Samael, in nato je laskal in prepričeval in omalovaževal in malce tudi hujskal in zbujal slasti in slikal gradove v oblakih, tako kot vse to zna pač le hudič.
In končno Eva ni mogla več strpeti, zdelo se ji je, da ne bo mogla preživeti, če ne izkoristi priložnosti: utrgala je plod z drevesa in ugriznila.
Ko je nato prišel še Adam in videl, kaj je storila Eva, je hotel kar takoj še on, tako da je nazadnje tudi on jedel od tistega drevesa.

Tedaj se je zemlja stresla. Tresla se je pod božjimi koraki. Adam in Eva sta se skrila v grmovje. Počepnila sta tja in se nista ganila in sta gledala drug drugega, kot da se ne bi bila še nikoli videla. Zagledala sta se, da sta naga.
»Pridi ven, Adam!« je zaklical Bog.
Adam je z grma utrgal nekaj listov, si z njimi pokril svoj sram in stopil pred svojega stvarnika.
»Kaj pa delaš tukaj? Kaj se dogaja?« je spraševal Bog.
»Nočem vendar stati pred teboj ves razgaljen,« je pojasnil Adam.
Bog pa ga je vprašal: »Kdo ti je povedal, da si nag, Adam?«

Na to mu Adam ni znal odgovoriti. Bog pa je spoznal, da njegove prepovedi nista spoštovala, da sta oba jedla plodove z drevesa spoznanja. In zato ju je pri priči preklel.
Evi je še rekel: »Ker si to storila, boš rojevala v bolečinah!« In Adamu je zabrusil: »Ti boš pa jedel kruh v potu svojega obraza!« Nazadnje je padlo še po kači: »Ti pa, ker si se dala obsesti hudiču, se boš odslej plazila v prahu!«
In znova je nadangel Mihael že čakal pri rajskih vratih in znova je že držal v rokah svoj ognjeni meč ter je pospremil Adama in Evo iz raja. Zunaj so bile mrzle noči in vroči dnevi, da ne bi bila lačna, pa sta morala delati, in nevarnosti sta se morala čuvati, in ko je pošel čas, ki jima je bil odmerjen, takrat sta morala umreti.

Nič ni tako zapeljivo kakor skušnjava. Privlačnost in vabljivost, namigi in obljube, porajanje prej neslutenih možnosti, zapuščanje varnega terena, opuščanje znanega, očarljivost novega: kdo bi se temu lahko uprl?

V raju je moralo biti čudovito! Res, prav gotovo je bilo tako. Na začetku je bila lepota, toda ta je priklicala jezo, žalost in zavist, človekov stvarnik pa je bolj kot na boga v njegovi neskončni vsemogočnosti spominjal na amaterskega modelarja, ki pač nekajkrat poskuša, nazadnje pa naredi izdelek, ki ga mora že kmalu po začetku uporabe zavreči. Ta zgodba je že od svojega začetka zgodba o upiranju in izganjanju. Stvarstvo s svojo lepoto izzove upor tistega, čigar luč je to lepoto šele osvetlila in naredila vidno, sam pa je ni mogel biti deležen. V Luciferju se odigra drama medija, tistega gibala, ki nekaj omogoči, ne da bi bil pri tem sam tudi kakorkoli upoštevan. Zreli kredo Marshalla McLuhana, češ da je medij kot tak sporočilo, bi lahko razlagali tudi kot luciferski refleks, kot upor posrednika proti posredovanemu, protest nosilca proti tovoru, maščevanje sporočevalca sporočilu. Kot vsak medij je moral tudi Lucifer plačati za ta hibris (aroganco).

Zgodba o začetku sveta pa je tudi zgodba o redu in hierarhijah. Kdo zmore stopati po čigavih stopinjah, kdo lahko stopi na čigavo mesto, kdo je nadomestljiv, kdo mora komu priznati premoč? Ta boj za priznanje se začne s preprostim vprašanjem: Zakaj on, in ne jaz? Mar nismo vsi enaki? Kdo si lahko lasti prednostno pravico? Bog v tem mitu še nekako uveljavi svoje zahteve in Luciferja, upornika, ki mu hoče biti podoben, izžene iz svojega raja. Vendar hkrati že začutimo, da je na božjo vsemogočnost padla senca.

Prava dimenzija zgodbe o raju pa se nam razkriva šele v usodi, ki jo v tem rajskem vrtu doživi človek. Kot pripoveduje mit, je bil človek prvotno skoraj enak bogu, nato pa je bil nekoliko pomanjšan, da ne bi izbruhnila zmeda in kaos. Častihlepnost, želja po dejanjih, ki so enaka stvarnikovim ali jih morda celo presegajo, je nevarna reč. Iz tega spoznanja bi lahko izpeljali modrostno pravilo za ustvarjalne ljudi nasploh in še posebej za programerje umetne inteligence: izdeluj svoje stvaritve vedno nekoliko manjše, nekoliko slabše, nekoliko manj zmogljive, kakor si sam. Kot kaže, pa je človeštvu veliko do tega, da bi doseglo točno nasprotje tega.

Da bi Bog pomanjšanemu Adamu v raju vseeno podelil določeno prednost, mora poseči po tej ali oni zvijači. Ni naključje, da se to zgodi prav pri poimenovanju živali: nekaj poimenovati, najti pravo besedo ali pojem za kako stvar – to ni le znamenje ambicije po oblasti, temveč tudi zagotavlja red in s tem orientacijo. Šele zdaj Adam ve, kje je in s kom živi. In zato se tudi zave, da je sam. Z družico, ki mu jo je dal Bog in ob kateri je postal družbeno bitje, pa izgubi svojo edinstvenost in tudi – svojo nesmrtnost. Kako je to mogoče? Mar Bog ni vedel ali slutil, da bosta Adam in Eva prekršila njegove prepovedi in se s tem zapisala smrti?

 Foto: © Zsolnay Verlag / Heribert Corn

Konrad Paul Liessmann (1953) je študiral germanistiko, zgodovino in filozofijo, je profesor filozofije in znanstveni vodja simpozija ›Philosophicum Lech‹. Piše esejistične, biografsko-zgodovinske, teoretske in polemične knjige, uredil je veliko filozofskih prispevkov. Prejel je več nagrad, med njimi kulturno nagrado Beljaka (1998), častno nagrado avstrijskih knjigotržcev za toleranco v mišljenju in delovanju (2003), nagrado mesta Dunaja za humanistiko (2014) in častni prstan Paula Watzlawicka (2016), razglašen je bil tudi za znanstvenika leta v Avstriji (2006).

Interpretacije raja so se zato že od nekdaj spletale okoli tistega dejanja, po katerem je človek pravzaprav postal človek. V jeziku teologije se imenuje izvirni greh. Toda kaj je izvirni greh? Mar ni prav z njim človek šele postal človek? In ali ni za človeka bistveno, da mora nenehno jesti od drevesa spoznanja? Mar ne bi brez uživanja teh plodov in potemtakem brez zaužitja človeškega samozavedanja ostali navadne živali? Ampak zakaj je moralo s tem priti na svet hkrati tudi zlo? Za tem vprašanjem se skriva še eno: Ali je človek postal zmožen zla šele po tistem, ko je jedel z drevesa spoznanja dobrega in zla – ali pa je bilo to zaužitje že sámo po sebi prvo človekovo zlo dejanje? V kakšnem položaju sta pravzaprav bila prva človeka, ko sta spoznala, da lahko jesta od vseh dreves, razen od enega samega?

V resnici je prav ta prepoved naredila vso razliko. Po izreku te prepovedi v raju kratko malo ni več mogoče zgolj živeti, ampak se življenje neprestano vrti okoli ene in iste kritične točke, vedno znova se k njej vrača. Obstaja nekaj, kar bi bilo mogoče storiti, ampak se ne sme. Prepoved odstre možnost, ki bi lahko povzročila neznane posledice. Prepoved sili k odločitvi: ubogati ali prekršiti. Prepoved torej porodi protislovne občutke: strah in radovednost. Strah, ker posledice dejanja niso znane, in radovednost, ker to neznano vabi k odkrivanju. Lahko nekaj naredim in počakam, kaj se bo zgodilo potem. To ni teoretična radovednost, ki hoče zgolj spoznati – temveč je povsem praktična sla, ki hlepi po spoznanju nečesa novega. S to radovednostjo je povezano neko nenavadno ugodje: ugodje zavedanja, da lahko sprožim nekaj, česar morda ne bom mogel več obvladovati. Si je sploh mogoče misliti cepitev atomskih jeder ali aktualne eksperimente z genetsko sestavo človeka brez te vrste ugodja?

Prepoved pa tudi prva človeka navdaja s strahom, saj se morata ob tem, ko se jima odpre možnost nepredvidljivega, prvič radikalno zavedeti svobode. Danski filozof Søren Kierkegaard je ta vidik postavil v središče svoje interpretacije izvirnega greha. Seveda, Bog napove posledice, ki bi sledile uživanju plodov od drevesa spoznanja: tedaj bosta zagotovo umrla od smrti. Toda kaj to pravzaprav pomeni? V raju se vendar ne umre, niti Adam niti Eva ne razumeta, kaj naj bi smrt sploh bila, kača – ali njun notranji glas – pa to dejstvo izkoristi: morda je pa smrt dragocenost, ki je Bog svojim stvaritvam ne privošči? Možnost določenega dejanja, ki jo je prepoved zbudila, se prav v luči zagroženih posledic pomakne v območje realnega. In s tem se nenadoma pojavi načeloma povsem odprt prostor svobode.

Toda ali gola radovednost že zadošča za prekršitev prepovedi? Ali ne moremo vseeno domnevati, da je obstajala vsaj medla slutnja o tem, da prekršitev božje prepovedi bržkone ne more biti povsem pravilna? In ali moramo to nemara razumeti celo tako, da je že pred izvirnim grehom v kali obstajal neke vrste greh, vsaj v smislu volje do tega, da bi storili nekaj zlega? Ali pač ta prepoved kaže zgolj to, da je človek svobodno bitje, v tej svobodi in samo v njej pa se skriva tudi zlo, z njo sovpada? Je svoboda zares svoboda le takrat, kadar po možnosti vključuje tudi zlo?

V zvezi s tem se vsiljuje misel, ki je vznemirjala že tudi svetega Avguština: da skozi to voljo do zla človek šele dejansko postaja človek. Samo zla volja – ki jo hranijo napuh, hibris in radovednost – je namreč izključno človeška stvar. Zlo je tisto, kar človek počne sam, iz svoje volje, in ne po božji volji. Kdor spoštuje prepoved, se orientira po nečem zunanjem, po Drugem, po Zakonu. Kdor prepoved prekrši, pa s tem ostane povsem sam samcat. Kača je lahko zapeljala Evo in Eva je lahko zapeljala Adama le zato, ker je šlo pri tem za zapeljanost k samemu sebi. Vsaka skušnjava zapeljuje k možnostim, ki dremljejo v človekovi najgloblji notranjosti.

Kdor jé z drevesa spoznanja dobrega in zla, ta ve, da svoboda, odgovornost in odločanje o samem sebi niso možni brez zla. To spoznanje je boleče, Bog nam je hotel prizanesti z njim in morala ga želi zanikati. Zato je nekoč Friedrich Nietzsche upravičeno pripomnil, da se prva zapoved vsake morale glasi: Ne spoznavaj. Sprejemati zlo kot lastno silo, pravzaprav kot tisto, ki človeka konstituira, je zares težko. Zato si je laže razlagati zlo kot pomanjkljivost, napako, defekt, deviacijo, pač pomanjkanje dobrega.

 

Raj ni prostor spokoja in veselja, prav tako ne upanja in hrepenenja, temveč kraj bolečega rojstva: rojstva svobodnega, samozavednega, svoje smrtnosti zavedajočega se človeka.

Opisovanje zla kot napake implicira, da je zlo konec koncev ozdravljivo. Razsvetljena doba, naj bo orientirana biologistično ali psihologistično, je očarana nad možnostjo odpravljanja pomanjkljivosti v naravi in družbi, še več, iz te možnosti črpa svoje sijajne pa tudi problematične impulze za izboljševanje človeka, od velikih revolucij, ki naj bi ukrojile novega človeka, do najnovejših vizij genskotehnične korekture človeka, ki se ga že vse od stvarjenja drži madež zla. Nekateri internetski inženirji pa sploh sanjajo o družbi, v kateri bodo vsi ljudje tako popolnoma transparentni in nadzorovani, da jim niti na kraj pameti ne bo več prišlo, da bi storili kaj slabega. Le da bi bili taki ljudje pač bolj podobni avtomatom, pod katerih nadzorom bi bili, izgubili bi vso svobodo in s tem tudi sebe. Takšno stanje se nekaterim pač še vedno zdi kot pravi raj.

Raj ni prostor spokoja in veselja, prav tako ne upanja in hrepenenja, temveč kraj bolečega rojstva: rojstva svobodnega, samozavednega, svoje smrtnosti zavedajočega se človeka. Immanuel Kant je med prvimi razlagal raj kot stanje varne otroške naivnosti in nedolžnosti, ki pa ga mora človek sčasoma zapustiti ter se kot samozavedajoče in razumno bitje soočiti s svetom; za Friedricha Schillerja je izvirni greh največji dogodek v zgodovini človeštva, saj se z njim začenja svoboda. In tudi Hegel ve, da z izvirnim grehom in njegovimi posledicami človek prejme duha, nakar lahko zapusti park, primeren samo za živali, ne pa tudi za človeka. Hegel se namreč zaveda še nečesa: s spoznanjem in samo z njim je človek prek izvirnega greha postal Bogu enak.

Bistveno pri raju je to, da smo bili iz njega izgnani. Zgodbe o raju so objokovanje izgube in samo kot to nas lahko karkoli naučijo o tem, kaj pomeni biti človek. Vsa zavestna človekova resničnost je onstranrajska – s tem pa smo tudi izgubili vso nedolžnost. Nedolžnost je bila stanje naravnosti, v kateri je bilo vse nujnost in nič svoboda, vse samoumevno in nič vprašljivo. Sram, ki se polasti prvih ljudi, ko po zaužitju prepovedanih sadov spoznata, da sta naga, je izraz te nepreklicno izgubljene nedolžnosti.

Kdo ti je povedal, da si nag, Adam? To božje vprašanje zadene v pravo jedro, a je kljub temu le retorično. Saj vendar ni bilo nikogar drugega, ki bi bil mogel to oznaniti. Adam sam je bil tisti, ki je odprl oči ter spoznal svojo naravo, svoje telo in svoj spol kot pomanjkljivost. Tako ni nič več nedolžen otrok. Sebe doživlja skozi razliko glede na svojo naravo. Ta pa je poželenje, nagon, sla, spolnost, strast. Red rajskega vrta je tako padel s tečajev. In teh tečajev ni več mogoče uravnati. Vrnitev v raj ni več mogoča, četudi hrepenenje po tem ostaja nezmanjšano. Vsako vračanje k naravi, vsaka idealizacija otroškega in potemtakem nedolžnega stanja bi morala tako rekoč plačati s svobodo. Toda k tej ceni spada tudi strašno spoznanje naše smrtnosti. Četudi nas torej to sploh ne zanima tako zelo natančno, pa velja: kdor je radoveden, mora računati z vsem.

Domenichino, Bog kaznuje Adama in Evo, 1626, Narodna galerija, Washington

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.