Še do brezplačne dostave. Brezplačno ob vsakem naročilu: roman Kobold Radke Denemarkove.

ČE IMA KDO NA NOSU ALI NA ČELU BRADAVICO, POTEM SE ZDI, DA IMAJO VSI EN SAM OPRAVEK NA TEM LJUBEM SVETU – DA GLEDAJO VAŠO BRADAVICO

≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈

OB 200. OBLETNICI PISATELJEVEGA ROJSTVA: PONATIS NAJNOVEJŠEGA PREVODA ROMANA IDIOT

≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈≈

Idiot, roman Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega, je izhajal leta 1868 najprej v reviji Ruski vestnik (zadnji del je bil datiran 17. januarja 1869), 1874 pa je bil natisnjen v samostojni knjižni izdaji. V sočasni kritiki je dobival različne ocene, ki so se gibale od vznesenih pohval do kritičnih mnenj o zapletenosti dela spričo obilice idej in literarnih oseb, pa tudi sorazmerne razvlečenosti besedila. Nekateri kritiki, npr. Nikolaj Strahov, so romanu v primerjavi s poprejšnjimi deli Dostojevskega očitali različne pomanjkljivosti, predvsem pa pomanjkanje jasnosti in preglednosti, kakršno so opažali pri Levu Tolstoju. Res pa je Strahov ob tem priznal, da Dostojevski ne bi bil Dostojevski, če ne bi pisal na tak način. Dejstvo je, da je večina kritikov za življenja Dostojevskega že opazila bistvene lastnosti in kvalitete romana, ki je počasi obveljal za vrhunsko mojstrovino pisatelja Zločina in kazni, Besov in Bratov Karamazovih. O njegovem pomenu govori tudi vpliv na rusko in svetovno literaturo, od Bloka in Andreja Belega do Hauptmanna, Wassermanna idr.

Iz spremne besede Draga Bajta

Drago Bajt

Fjodor Mihajlovič Dostojevski, IDIOT

Roman v štirih delih

Prevedel in spremno besedo napisal Drago Bajt

Portret: Vasilij Perov, 1872

Fjodor Mihajlovič Dostojevski

(Фёдор Михайлович Достоевский) je eden najvidnejših ruskih pisateljev in eden najpomembnejših romanopiscev svetovne književnosti. Velja za vodilnega predstavnika psihološkega realizma, s svojim ustvarjanjem pa je močno vplival tako na literaturo kot filozofijo.

V svojih romanih in drugih delih raziskuje človeško duševnost v političnem in socialnem okviru Rusije 19. stoletja ter se ukvarja s številnimi filozofskimi in religioznimi vprašanji. Napisal je 16 romanov in novel ter več kratkih zgodb, najpomembnejša dela so Zločin in kazen (1866), Idiot (1869), Besi (1872) in Bratje Karamazovi (1880). Večina njegovega literarnega opusa je prevedena tudi v slovenščino.

Dostojevski se je rodil 11. novembra 1821 v Moskvi in umrl 9. februarja 1881 v Sankt Peterburgu.

KONEC NOVEMBRA, MED ODJUGO, ob devetih dopoldne, se je vlak na železniški progi Peterburg–Varšava z vso paro bližal Peterburgu. Bilo je tako vlažno in megleno, da se je komajda svitalo; deset korakov levo in desno od proge je bilo skoz okno vagona komaj kaj videti. Med potniki so bili tudi povratniki iz tujine; a bolj napolnjeni so bili kupeji tretjega razreda, večinoma s preprostim ljudstvom iz bližnje okolice. Vsi so bili, kot se spodobi, utrujeni, oči so jim ponoči postale težke, vsi so prezebali, njihovi obrazi so bili bledorumeni, barve megle.

V kupeju tretjega razreda, čisto pri oknu, sta se ob zori znašla drug nasproti drugemu dva potnika – oba mlada človeka, oba skoraj brez prtljage, prav nič gizdalinsko oblečena, oba s precej zanimivima obrazoma in oba, navsezadnje, pripravljena na pomenek drug z drugim. Če bi vsak od njiju vedel, zakaj sta si prav tisti trenutek tako zanimiva, bi se kajpa čudila, da ju je naključje na tako čuden način posadilo nasproti v tretjem razredu peterburško-varšavskega vlaka. Eden je bil nizke rasti, star kakšnih sedemindvajset let, kodrav in skorajda črnolas, z majhnimi sivimi, vendar žarečimi očmi. Imel je top in sploščen nos, obraz z močnimi čeljustmi; tenke ustnice so se ves čas stiskale v predrzen, posmehljiv in malodane hudoben smehljaj; a njegovo čelo je bilo visoko in lepo oblikovano in je krasilo neplemenito oblikovan spodnji del obraza. Posebej opazna na tem obrazu je bila mrtvaška bledica, ki je dajala obrazu mladeniča utrujen videz, ne glede na precej krepko postavo, obenem pa tudi nekaj trpeče strastnega, kar se ni ujemalo s predrznim in surovim smehljajem in srepim, samozadovoljnim pogledom. Bil je toplo oblečen, nosil je ohlapen črn kožuh iz astrahana, ponoči ga ni zeblo, medtem ko je moral njegov sosed prenašati na premraženem hrbtu vso sladkost vlažne novembrske ruske noči, na katero očitno ni bil pripravljen. Nosil je precej širok in debel plašč brez rokavov in z velikansko kapuco, natanko takega pogosto pozimi nosijo železničarji, kje daleč v tujini, v Švici ali, na primer, v severni Italiji, ne da bi kajpa računali na takšne odseke poti, kot je med Eydtkuhnenom in Peterburgom. Kar je bilo primerno in povsem ustrezno za Italijo, se v Rusiji ni izkazalo za posebej primerno. Lastnik plašča s kapuco je bil mladenič, prav tako star kakšnih šest- ali sedemindvajset let, malo večji kot srednje velik, precej svetlolas, gostih las, z upadlimi lici in redko, šilasto, skoraj čisto belo bradico. Imel je velike, modre in pozorne oči; v njegovem pogledu je bilo nekaj mirnega, vendar mračnega, nekaj polnega tistega čudnega izraza, po katerem nekateri na prvi pogled uganejo, da ima človek božjast. Obraz tega mladeniča je bil sicer prijeten, droben in suhljat, toda brez barve, zdaj celo modrikasto prezebel. V rokah mu je opletala polprazna torba iz starega, obledelega fularja, v kateri je bilo, kot se je zdelo, vse njegovo popotno imetje. Obut je bil v čevlje z debelimi podplati in golenicami – čisto nič ruske. Črnolasi sosed v debelem kožuhu si ga je ogledoval, malo iz brezdelja, nato pa ga z nerahločutnim nasmehom, v katerem se včasih brez ceremonij in ozirov izraža človeško zadovoljstvo ob nesreči bližnjika, vprašal:

»Vas zebe?«

In zmignil z rameni.

»Zelo,« je odvrnil sosed z nenavadno uslužnostjo, »pa še odjuga je, si morete misliti. Kaj bi šele bilo, če bi bil mraz? Še mislil si nisem, da je pri nas tako hladno. Odvadil sem se.«

»Prihajate iz tujine, a?«

»Ja, iz Švice.«

»Oho! Lej no …!«

Črnolasec je zažvižgal in se zasmejal.

Pomenek je stekel. Pripravljenost svetlolasega mladeniča v švicarskem plašču, da bi odgovarjal na vsa vprašanja temnega soseda, je bila začudujoča; pri tem sploh ni opazil popolne brezbrižnosti, neumestnosti in praznosti nekaterih vprašanj. Ko je odgovarjal, je med drugim priznal, da res že dolgo ni bil v Rusiji, več kot štiri leta, v tujino so ga poslali zaradi bolezni, spričo nekakšne čudne težave z živci, nekakšne božjasti ali vidovega plesa, nekakšnih tikov in krčev. Ko ga je temačni mladenič poslušal, se je nekajkrat nasmehnil; posebej glasno se je zasmejal, ko je na vprašanje »Ali ste se pozdravili?« svetlolasec odvrnil: »Ne, nisem se.«

»He, he! Denarja ste očitno zastonj zapravili še pa še, mi tukaj jim pa še kar verjamemo,« je zajedljivo pripomnil temnolasec.

»Čista resnica!« se je vtaknil v pogovor slabo oblečen gospod blizu njiju, nekakšen trdokožen pisar, star kakih štirideset let, močne postave, z rdečim nosom in mozoljastim obrazom. »Čista resnica, Rusi zastonj tratijo svoje moči!«

»O, glede mene se zelo motite,« je poprijel švicarski pacient s tihim in pomirljivim glasom. »Seveda ne morem ugovarjati, saj ne vem vsega, toda moj zdravnik mi je dal iz svojega za pot nazaj in me tam skoraj dve leti vzdrževal na svoj račun.«

»A niste imeli nikogar, ki bi vam plačal?« je vprašal črnolasec.

»Res ne, gospod Pavliščev, ki me je preživljal tam, je umrl pred dvema letoma; potem sem pisal v Rusijo generalici Jepančini, svoji daljni sorodnici, pa nisem dobil odgovora. In tako sem prišel nazaj.«

»Kam nazaj …?«

»Mislite … kje se bom nastanil …? Ne vem še, res …, nisem še …«

»Se še niste odločili?«

Oba poslušalca sta se spet zasmejala.

»Je v tejle culici vse, kar imate?« je vprašal črnolasec.

»Stavim, da je vse,« je poprijel na videz nenavadno zadovoljni rdečenosi uradnik, »mislim, da druge prtljage v kupeju ni … A revščina ni greh, pravijo, čeprav jo je nemogoče ne videti.«

Pokazalo se je, da je bilo res tako: svetlolasi mladenič je to z nenavadno naglico nemudoma priznal.

»Vaša culica seveda ni kar tako,« je nadaljeval uradnik, ko se je dodobra narezgetal (zanimivo, da se je tudi sam lastnik culice nazadnje začel smejati, potem ko ju je gledal, kar je oba še bolj razveselilo), »in četudi bi človek stavil, da v njej ni zlatih inozemskih napoleondorjev in fridrihsdorjev, celo holandskih arabcev ne, o čemer lahko sodimo že po golenicah, ki stiskajo vaše tuje čevlje …, a če k vaši culici dodamo še takšno sorodnico, kot je menda generalica Jepančina, dobi tudi culica drugačen pomen, seveda samo v primeru, če je generalica Jepančina zares vaša sorodnica in se, v raztresenosti, morda niste zmotili … kar bi bilo precej značilno za človeka …, ali pa zaradi premočne domišljije.«

»O, spet imate prav,« je poprijel svetlolasi mladenič, »res sem se skoraj zmotil, se pravi, da ni sorodnica; zato se tudi takrat nisem prav nič čudil, ker mi niso odgovorili. Pričakoval sem nekaj takega.«

»Zastonj ste potratili denar za priporočeno pismo. Mmm … skrajno odkriti in odkritosrčni ste, to je pohvalno! Mmm … generala Jepančina poznam, ker je splošno znan človek; tudi pokojnega gospoda Pavliščeva, ki vas je vzdrževal v Švici, smo prav tako poznali, če res gre za Nikolaja Andrejeviča Pavliščeva, ker sta dva bratranca. Drugi živi na Krimu, Nikolaj Andrejevič, pokojnik, pa je bil poštenjak, imel je zveze, svoj čas so imeli štiri tisoč duš …«

»Tako je, to je bil Nikolaj Andrejevič Pavliščev,« je odvrnil mladenič in si pozorno in radovedno ogledal gospoda vseveda.

Takšne vsevedne gospode srečamo včasih, kar pogosto, v določenem družbenem sloju. Taki gospodje vse vejo, vsa nemirna radovednost njihovega uma in vse sposobnosti se nezadržno usmerijo v eno smer, seveda brez kakih pomembnih življenjskih interesov in pogledov, kot bi dejal sodobni mislec. Z besedami »vse vejo« je treba sicer razumeti sorazmerno omejeno področje: kje je ta in ta v službi, koga pozna, koliko premoženja ima, kje je bil gubernator, s kom je oženjen, koliko je dobil za ženo, kdo je njegov pravi bratranec, kdo pa bratranec v drugem kolenu, itd. itn., take in podobne reči. Večinoma takšni vsevedneži hodijo z oguljenimi komolci in dobivajo po sedemnajst rubljev plače na mesec. Ljudje, o katerih vejo menda vse do zadnjega, kajpa ne bi niti uganili, kakšni interesi jih ženejo, sicer pa so mnogi med njimi s tem znanjem, enakim celi znanosti, zares zadovoljni, z njim dosežejo samospoštovanje in celo najvišje duhovno zadovoljstvo. Pa tudi ta znanost je velika skušnjava. Videl sem učenjake, književnike, pesnike, politične veljake, ki so v tej znanosti iskali in našli najvišjo poklicanost in cilj, nekateri so samo s tem celo naredili kariero. Med nadaljnjim pomenkom je črnolasi mladenič zehal, se zaziral brez cilja skoz okno in nestrpno čakal, da bo potovanje končano. Bil je nekako raztresen, celo zelo raztresen, skorajda že nemiren, postajal je kar nekako čuden: včasih je poslušal in obenem nič slišal, gledal in ne videl, se smejal, ne da bi kdaj vedel in doumel, zakaj se je smejal.

»Dovolite, s kom imam čast …« je mozoljasti gospod na lepem nagovoril svetlolasega mladeniča s culico.

»Knez Lev Nikolajevič Miškin,« je odvrnil ta nemudoma in s stoodstotno prepričanostjo.

»Knez Miškin? Lev Nikolajevič? Ne poznam. Še slišal nisem,« je zamišljeno rekel uradnik, »dobro, ime že, ime je zgodovinsko, v Karamzinovi Zgodovini ga je gotovo mogoče in možno najti, za takšno osebo, a tudi za kneze Miškine, pa ne vem, niti slišal še nisem zanje.«

I. DEL, 1. poglavje, str. 7–10

Napovednik ruske televizijske nadaljevanke Idiot v 10 delih, ki jo je leta 2003 posnel Vladimir Bortko. V vlogi Miškina je nastopil ruski filmski in gledališki igralec Jevgenij Mironov, eden največjih sodobnih ruskih filmskih umetnikov. Za vlogo je prejel več nagrad, mdr. »zlatega orla«, visoko nacionalno priznanje za najboljšega televizijskega igralca, in nagrado na filmskem festivalu v Monte Carlu. Oba z Bortkom sta si za Idiota prislužila celo Solženicinovo literarno nagrado. Leta 2011 pa je Mironov upodobil Dostojevskega v Hotinenkovi nadaljevanki Dostojevski (8 epizod); tudi za to vlogo je dobil »zlatega orla«.

Zamisel za Idiota se je oblikovala dolgo in v več fazah. Podobne osnovne motive o ljubezni med lepotico, strastnim trgovcem in sanjačem je najti že v povesti Gospodarica (1847). Poglavitne lastnosti, ki odlikujejo glavni lik Idiota, kneza Leva Miškina, zaznamujejo tudi junake Belih noči (1848), Sela Stepančikova in njegovih prebivalcev (1859) ter Ponižanih in razžaljenih (1861). Etični ideal, ki ga zastopa Miškin, prav tako najdemo že v Zimskih zapiskih o poletnih vtisih (1863); gre za visoko moralno osebnost, ki se žrtvuje v korist in srečo soljudi. Vsekakor pa so se te posamične motivne značilnosti in idejne sestavine sredi 60. let 19. stoletja začele preoblikovati v novo celoto, na katero so vplivali tako notranji kot zunanji dejavniki. Dostojevski je tedaj razmišljal o »pozitivnem lepem človeku«, ki ga je imenoval »Knez Kristus«; gre za ponižnega, krotkega, spravljivega junaka, ki vsem odpušča njihove grehe, zato ima samega sebe za idiota. Lik in njegova okolica sta se oblikovala ob sočasnem študiju evangelijev in filozofske ter zgodovinske literature, ki jo je Dostojevski v tem času prebiral (mdr. Renanovo Jezusovo življenje). Miškin kot pomanjšani posnetek Kristusa naj bi postal protipol »junakov tedanjega časa« v ruski stvarnosti – mladega rodu nihilistov iz vrst revolucionarne inteligence v burnem času zgodnjega kapitalizma. Rusko stvarnost in njene temeljne silnice so tedaj opisovali mnogi pisatelji: Turgenjev, Černiševski, Tolstoj Leskov; Dostojevski je skušal, tudi v polemiki z njimi, najti svoj umetniški odgovor na žgoča vprašanja časa.

Kmalu po smrti Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega in hkrati s prevajanjem romana po svetu (leta 1887 so izšli kar trije prvi prevodi: v angleščino, francoščino in danščino, čez dve leti pa še v nemščino) so začeli Idiota v Rusiji tudi dramatizirati; ker je prve poskuse (Nastasja Filipovna, Idiot, Ubogi vitez, Knez Miškin) cenzura prepovedala, se je prva inscenacija posrečila šele 1899. Slovenci pri tem nismo veliko zaostajali. Zanimivo je, da je bila prva dramatizacija postavljena na slovenski oder pred prvim prevodom romana: Boris Putjata je za ljubljansko Dramo insceniral Idiota v sezoni 1922/23 (premiera 29. novembra 1922), medtem ko je Vladimir Borštnik svoj knjižni prevod Idijota izdal v 4 zvezkih v letih 1925–26 pri Zvezni tiskarni in knjigarni v Ljubljani. Šele v 90. letih 20. stoletja so lahko slovenski gledalci spet videli dve dramatizaciji romana: Idiotovo zgodbo (dramatizacija Algirdas Landsbergis, režija Zvone Šedlbauer) 1991 in Idiota (dramatizacija in režija Mile Korun) leta 1999. Janko Moder je roman Idiot prvič prevedel in izdal leta 1959 pri DZS v Ljubljani, nato pa še leta 1979, prav tako pri DZS, in leta 2004 pri založbi Sanje.

Iz spremne besede Draga Bajta

NENEHNO SE PRITOŽUJEJO, da nimamo praktičnih ljudi; da je, na primer, veliko politikov; tudi veliko generalov; različnih uradnikov je zdaj kakor listja in trave, kolikor hočete – praktičnih ljudi pa ni. Vsekakor se vsi pritožujejo, da jih ni. Pravijo, da na nekaterih železniških progah celo spodobne služinčadi ni; vsaj približno znosne administracije za kakšno parniško družbo, pravijo, nikakor ni mogoče dobiti. Govorijo, da so kje na kakšni novo odprti progi vagoni trčili ali iztirili na mostu, pišejo, da je vlak skoraj obstal pozimi kje sredi zasnežene planjave: popeljali so se za nekaj ur, pa so stali pet dni v snegu. Pripovedujejo, da kje, na kakšnem kraju, gnije na tisoče pudov tovora po dva tri mesce, medtem ko čaka na pretovarjanje, in tu ali tam, pravijo (sicer pa skorajda ni mogoče verjeti), je kakšen uradnik, se pravi nekakšen nadzornik, kakšnega trgovskega pomočnika, ki je silil vanj zaradi odprave svojega tovora, namesto da bi tovor odpravil, kresnil po zobeh, potem pa upravičeval svoj upravni postopek, češ da se je »razjezil«. Zdi se, da je v državni službi toliko uradniških mest, da te je kar groza pomisliti; vsi so bili uradniki, vsi so uradniki, vsi bojo uradniki – kako da potemtakem ni mogoče iz takšnega materiala sestaviti ene same spodobne posadke za parniško družbo?

Včasih na vse to odgovarjajo zelo preprosto, tako preprosto, da človek res ne more verjeti takšni razlagi. Res je, pravijo, pri nas so vsi bili ali pa so vsi uradniki, to se po najboljšem nemškem receptu dogaja že dvesto let, od praočetov do pravnukov – vendar so uradniki najbolj nepraktični ljudje, kar jih je, zato je prišlo do tega, da sta se abstraktnost in pomanjkanje praktičnega znanja smatrala celo med samimi uradniki, in to še pred kratkim, malodane za največjo vrlino in priporočilo. Sicer pa nima smisla govoriti o uradnikih, pravzaprav smo hoteli spregovoriti o praktičnih ljudeh. Ni dvoma, da sta se plahost in popolno pomanjkanje lastne pobude pri nas ves čas smatrala za poglavitno in najboljšo lastnost praktičnega človeka – in za tako se smatrata še danes. A zakaj bi krivili le sebe, če že imamo takšno mnenje za obtoževalno? Pomanjkanje izvirnosti je bilo povsod, po vsem svetu, od vekomaj in vselej poglavitna lastnost in najboljše priporočilo podjetneža, dejavnega in praktičnega človeka, vsekakor je najmanj devetindevetdeset odstotkov ljudi (najmanj!) bilo vselej takih misli, in le komaj en odstotek ljudi je gledal in gleda na te stvari vselej drugače.

Izumitelje in genije so v družbi na začetku njihovega podjetja (zelo pogosto pa tudi ob koncu) skoraj vedno imeli za nič več kot bedake – to je povsem rutinska pripomba, ki jo vsi dobro poznajo. Če so, na primer, desetletja in desetletja vsi nosili svoj denar v zastavljalnico in znosili tja cele milijarde po štiri odstotke, potem je kajpak razumljivo, da je potlej, ko ni bilo več zastavljalnic in je bilo vse odvisno od lastne pobude, večina teh milijonov zanesljivo morala propasti v delniški zagnanosti in v rokah goljufov – in to je zahtevalo celo vljudnost in dostojanstvo. Natanko to: dostojanstvo; če sta dostojanstvena plahost in vljudno pomanjkanje izvirnosti pri nas, po splošnem prepričanju, doslej sestavljali neogibno lastnost podjetnega in redoljubnega človeka, bi bilo že kar preveč neredoljubno in celo nevljudno, če bi se namah vse kar meni nič tebi nič spremenilo. Katera mati, ki nežno ljubi svojega otroka, se ne bi, na primer, prestrašila in vztrepetala v strahu, če bi njen sin ali njena hči le malo zavila iz utečene poti: »Ne, je že boljše, da je srečen in zadovoljno živi tudi brez izvirnosti,« si misli vsaka mati, ko ziba svojega otroka. Naše varuške, ki zibajo otroke, pa že na veke vekov tarnajo in popevajo: »Ves boš v zlatu, ljubi sin, imel boš generalov čin!« Potemtakem imajo tudi naše varuške čin generala za skrajno mejo ruske sreče, torej je to najpopularnejši nacionalni ideal mirne, čudovite blaženosti. In zares: le kdo – potem ko opravi vse preskuse in odsluži petintrideset let – le kdo pri nas navsezadnje ne postane general in si ne nabere določene vsote v zastavljalnici? Potemtakem je Rus, skorajda brez vsakršnega napora, nazadnje dosegel položaj podjetnega in praktičnega človeka. Pravzaprav pri nas general ni mogel postati le izviren človek, drugače rečeno, nestanovitnež. Morda gre pri tem za kakšen nesporazum; a če govorimo na sploh, je videti, da je to res, zato je imela naša družba docela prav, ko je določala ideal praktičnega človeka. Kljub vsemu smo vsekakor zdaj naložili celo goro odvečnosti; hoteli smo, pravzaprav, povedati le nekaj pojasnil o družini Jepančinovih, ki jo poznamo. Ti ljudje oziroma vsaj najbolj pametni člani te družine so nenehno trpeli zaradi neke malone splošne lastnosti v njihovi družini, ki je bila v popolnem nasprotju s tistimi dobrotniki, o katerih smo razglabljali malo prej. Ne da bi do kraja doumeli to dejstvo (ker ga je zelo težko doumeti), so vendarle včasih sumili, da v njihovi družini ne teče vse tako kot pri drugih. Pri drugih je šlo gladko, pri njih se je zatikalo; vsi so se vozili po tirih – oni pa so nenehno iztirjali. Vsi so se nenehno in dostojanstveno bali, oni pa nič. Lizaveta Prokofjevna se je resda včasih malce splašila, toda to vendarle ni bila tista dostojanstvena uglajena plahost, po kateri so hrepeneli. Sicer pa se je morda vznemirjala le Lizaveta Prokofjevna: dekleta so bila še mlada – čeprav so ljudje sila prenikavi in ironični –, general pa, četudi je reči spregledoval (mimogrede, ne brez nerodnosti), je v zapletenih primerih govoril le »Mmm!« in navsezadnje preložil vse upe na Lizaveto Prokofjevno. Torej je bila ona odgovorna za vse. Pa ni šlo za to, da bi družino, na primer, bodisi odlikovala kakšna lastna pobuda ali da bi iztirjala zaradi svoje težnje po izvirnosti, kar bi bilo skrajno nevljudno. Ne! Prav zares ni bilo ničesar takega, se pravi nobenega vedoma zastavljenega cilja, pa vendar se je nazadnje vse izteklo tako, da družina Jepančinovih, četudi nadvse poštena, ni bila takšna, kakršna bi morala biti vsaka poštena družina. Zadnji čas je Lizaveta Prokofjevna krivila za vse skupaj le sebe in svoj »nesrečni« značaj; zato se je njeno trpljenje še povečalo. Samo sebe je nenehno zmerjala s »trapasto, nespodobno čudakinjo« in se mučila zaradi domnev, ves čas je zahajala v zadrego, iz čisto navadnega spleta okoliščin ni našla poti in je nenehno pretiravala s svojo nesrečo.

Že na začetku te naše pripovedi smo omenili, da so Jepančinovi uživali splošno in resnično spoštovanje. Celo sam general Ivan Fjodorovič, človek nejasnega rodu, je bil prav povsod sprejet nesporno in spoštljivo. Spoštovanje je tudi zaslužil, prvič, kot bogat človek, ki ni »ravno zadnji«, in drugič, kot docela spodoben, četudi malo omejen človek. A določena topoumnost, kot se zdi, je skorajda nujna lastnost če že ne vsakega podjetneža, pa vsaj vsakega resnega služilca denarja. Navsezadnje je imel general spodobne navade, bil je skromen, znal je molčati in obenem ni dovolil, da bi mu stopali po prstih – pa ne le zato, ker je bil general, ampak tudi, ker je bil pošten in plemenit človek. Najpomembnejše je bilo, da je bil človek z močno protekcijo. Kar se tiče Lizavete Prokofjevne, je bila, kot smo že povedali prej, iz dobrega rodu, četudi pri nas ne gledajo toliko na rod, če obstajajo nujne zveze. Ona pa je navsezadnje imela tudi zveze; spoštovali so jo in, navsezadnje, imeli radi taki ljudje, spričo katerih so jo po naravi stvari morali spoštovati in sprejemati vsi. Ni dvoma, da njene družinske muke niso imele podlage, vzrok zanje je bil ničeven, bile so smešno pretirane; a če ima kdo na nosu ali na čelu bradavico, potem se zdi, da imajo vsi en sam opravek na tem ljubem svetu – da gledajo vašo bradavico, se ji posmehujejo in vas obsojajo zaradi nje, kot bi pri tem odkrili Ameriko. Tudi ni nobenega dvoma, da so ljudje Lizaveto Prokofjevno res imeli za »čudakinjo«; obenem pa so jo nesporno spoštovali; Lizaveta Prokofjevna nazadnje ni več verjela niti tega, da jo res spoštujejo – in v tem je bila vsa nesreča. Ko je gledala svoje hčere, jo je mučil sum, da nekako ves čas škoduje njihovi karieri, da je njen značaj smešen, nespodoben in neznosen – za vse skupaj pa je kajpada nenehno obtoževala svoje hčere in Ivana Fjodoroviča in se po cele dneve prepirala z njimi, čeprav jih je hkrati do spozabe in skorajda strastno imela rada.

Najbolj pa jo je mučil sum, da tudi njene hčere postajajo prav take »čudakinje«, kot je sama, in da takih deklet, kot so one, na svetu ni in jih tudi ne more biti. »Rasejo v nihilistke, to je!« je nenehno govorila sama pri sebi. Zadnje leto, zlasti pa še čisto zadnji čas, se je ta žalostna misel v njej vse bolj in bolj krepila. »Pravzaprav, zakaj se ne poročijo?« se je nenehno spraševala sama pri sebi. »Da bi mučile mater – to je njihov življenjski cilj, in vse to samo in edinole zato, ker gre za nove ideje, za to prekleto žensko vprašanje! Zakaj si je Aglaja pred pol leta izmislila, da si bo ostrigla svoje čudovite lase? (Moj bog, jaz nekoč sploh nisem imela takih las!) V rokah je že imela škarje, na kolenih sem jo morala prositi, nikar …! Pa je to, recimo, naredila iz same hudobije, da bi mučila mater, ker je hudobna, trmasta, razvajena punca, najhuje pa je, da je hudobna, hudobna, hudobna! In zakaj si je ta debela Aleksandra po njenem zgledu prav tako hotela ostriči svoje kodre, pa ne zaradi hudobije, ne zaradi muh, ampak iskreno, kot kakšna avša, ker jo je Aglaja prepričala, da bo brez las mirno spala in je ne bo bolela glava? In koliko, koliko, koliko – samo v petih letih! – so imele ženinov? Bili so prav res dobri ljudje, med njimi celo čudoviti ljudje! Kaj le čakajo, kaj se obirajo? Samo da bi jezile mater – drugega razloga ni! Nobenega! Nobenega!« 

3. DEL, 1. poglavje, str. 341–344

»POSLUŠAJTE! Dobro vem, da ni dobro govoriti: bolje je le preprosto začeti … jaz sem že začel … in – a je človek res lahko nesrečen? O, kaj je moja bridkost in moja nesreča, če sem lahko srečen? Veste, ne vem, kako človek lahko gre mimo drevesa in ni srečen, ker ga vidi. Kako lahko govori s človekom in ni srečen, ker ga ljubi! Oh, res ne znam povedati … koliko stvari je na vsakem koraku tako čudovitih, da jih ima tudi najbolj izgubljen človek za čudovite! Poglejte otroka, poglejte božansko zarjo, poglejte travico, kako rase, poglejte v oči, ki vas gledajo in ljubijo …«

Že davno je bil pokonci in je govoril stoje. Starček ga je že prestrašeno gledal. Lizaveta Prokofjevna je klicnila: »Ah, moj bog!«, prva je zaslutila, kaj bo, in plosknila z rokama. Aglaja je hitro stekla k njemu, posrečilo se ji je, da ga je ujela na roke, in z grozo, z obrazom, spačenim od bolečine, je zaslišala divji krik »duha, ki je stresel in vrgel na tla« nesrečnika. Bolnik je ležal na preprogi. Nekomu se je posrečilo naglo podložiti mu blazino pod glavo.

Tega ni pričakoval nihče. Čez četrt ure so knez N., Jevgenij Pavlovič in starček poskusili spet oživiti večer, vendar so se že čez pol ure vsi razšli. Bilo je povedano veliko sočutnih besed, veliko tarnanja in nekaj mnenj. Ivan Petrovič je rekel, med drugim, da je »mladi človek slo-va-nofil ali nekaj podobnega, da pa to ni nevarno«. Starček ni rekel nič. Pozneje, drugi ali tretji dan, se je resda malo razjezil; tudi Ivan Petrovič je bil užaljen, vendar ne kaj prida. Nadrejeni general je bil nekaj časa malce hladen do Ivana Fjodoroviča. »Pokrovitelj« družine, dostojanstvenik, je tudi nekaj zamomljal družinskemu očetu v poduk, pri čemer je priliznjeno dodal, da ga čez vse zanima Aglajina usoda. Bil je resničen in zelo dober človek; vendar je bila med razlogi za njegovo radovednost, kar se tiče kneza, ves večer tudi nedavna knezova prigoda z Nastasjo Filipovno; o tej prigodi je slišal to in ono in ga je zelo zanimala, najraje bi koga kar povprašal.

Ob odhodu je Belokonska rekla Lizaveti Prokofjevni:

 »Veš, dober je in slab; če pa hočeš vedeti, kaj mislim, potem je prej slab. Sama vidiš, kakšen človek je, bolan!«

Lizaveta Prokofjevna se je navsezadnje odločila, da je ženin »nemogoč«, in je ponoči sama pri sebi prisegla, da »dokler bo živa, knez ne bo mož njene Aglaje«. In s to mislijo je zjutraj vstala. A zjutraj, takoj prvo uro, med zajtrkom, se je znašla v presenetljivem protislovju s samo seboj.

Na neko, sicer izredno previdno vprašanje sester je Aglaja namah odvrnila hladno, vendar ošabno, kot bi zabrusila: »Nikoli mu nisem nič obljubila, nikoli v življenju ga nisem imela za svojega ženina. Zame je enako tuj človek kot vsak drug.«

4. DEL, 7. poglavje, str. 571–572

Miškin se je kot »resnično lep človek« počasi preoblikoval iz idiota (gr. ıδιώτης = posameznik, posamezen državljan, plebejec; zasebnik, navaden državljan, preprostež, revež, prostak; neizvedenec, laik; nerodnež, nespretnež, šušmar) v maloumnega človeka, tepčka, božjega norčka (rus. юродивый), bolezensko zaznamovanega z epilepsijo (morbus sacer, sveta bolezen ali božjast). Prav prek božjastnosti in izločenosti iz družbe normalnih ljudi je lahko postal junak, ki je bil zmožen uresničiti etični ideal Dostojevskega: prek globinskega uvida v kaotično stvarnost in človeka je bil sposoben ugledati filozofsko-zgodovinski smisel resničnega človeškega bivanja, to pa je potreba po harmoničnem, srečnem življenju v svetu radostne polnosti. Človeška popolnost in harmonija se namreč lahko razodeneta le v trenutku epileptičnega napada; v stanju avre vidi človek najresničnejšo resničnost. Literarno udejanjiti ta etični ideal, simboliziran v liku kneza Miškina, je bila za Dostojevskega poglavitna naloga Idiota.

Iz spremne besede Draga Bajta

Prav Idiot je morda tisti roman Dostojevskega, v katerem so velike družbene in filozofske ideje razvite največ v priložnostnih debatah, ne zaznamujejo pa usodno literarnega sveta in njegovih junakov. V središču je univerzalna tema ljubezni, vendar ljubezni, ki ne bo odrešila sveta, saj ne more odrešiti niti človeka.

Drago Bajt, Delo

Po romanu Idiot je nastalo več bolj ali manj zvestih filmskih adaptacij. Tale je ena najzanimivejših: japonski režiser Akira Kurosawa je leta 1951 Idiota prestavil v japonsko okolje.

Ruski film Ivana Pirijeva iz leta 1958. Snemanje Idiota je načrtoval tudi Andrej Tarkovski – to je eden najbolj slavnih nerealiziranih projektov v sovjetski pa tudi svetovni filmski zgodovini.

Cankarjev dom v Ljubljani načrtuje ob 200. obletnici rojstva ruskega pisatelja Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega filmski ciklus Dostojevski na filmu, novembra pa naj bi bila na ogled še predstava po njegovem romanu Idiot Hrvaškega narodnega gledališča v Zagrebu. Režijo, priredbo in scenografijo predstave – premiera je bila 13. decembra 2019 – podpisuje mlad ruski umetnik Vasilij Senjin, v vlogi Miškina pa nastopa Luka Dragić.

200yearsdostoevskyanniversary.info

Na Danskem so v počastitev 200. obletnice rojstva
Fjodorja Mihajloviča Dostojevskega pripravili spletno stran, ki poleg predstavitve njegovega življenja in dela prinaša pregled dogodkov – predavanj, kongresov, odrskih predstavitev, razstav – po vsem svetu, od Sankt Peterburga do Ljubljane. V Københavnu so leta 2019 v spomin na pisateljev obisk leta 1865 postavili spomenik. Dostojevski je tam obiskal grob danskega filozofa Sørena Kierkegaarda, čigar delo je pomembno vplivalo na njegovo pisateljsko ustvarjalnost. Njuno razmerje je bila tudi tema mednarodne konference
V času korona krize smo vsi »idioti«: Misliti s Kierkegaardom in Dostojevskim. Preboj v živo kulturo v dialogu z umetnostjo (Cankarjev dom, avgust 2021).

 

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavatitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnem mestu ali jih odstaniiti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnice velike večine sodobnih spletnih mest.