Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu podarimo novelo El Greco slika velikega inkvizitorja Stefana Andresa.

SRH ME SPRELETI OB POGLEDU NA ČLOVEKA, KI MU JEMLJEJO KRI IZ PRSTA ...

TRUPLA PA SE MI NE SMILIJO: VSE HUDO JE ŽE ZA NJIMI. UPAM. (Rebeka)

Maja Novak

Maja Novak se je rodila leta 1960 na Jesenicah, odraščala pa v Novi Gorici in Ljubljani, kjer je leta 1986 diplomirala na pravni fakulteti in opravila pripravništvo v zakonodajni službi Skupščine SR Slovenije. Sledili sta dve leti nezaposlenosti, v katerih je začela pisati in prevajati. Po nekaj letih službe na gradbišču v Jordaniji in novinarskih vodah se je leta 1996 povsem posvetila pisanju in prevajanju, kar dela še danes. Izdala je štiri romane, zbirko kratkih zgodb in tri otroške knjige. Njen roman Cimre je bil leta 1995 med kandidati za kresnika, zanj in za zbirko Zverjad pa je leta 1996 prejela nagrado Prešernovega sklada.

Maja Novak, CIMRE

Njene kriminalke so male teorije kriminalke, v katerih nam pojasni, kakšna je v kriminalkah razlika med junakom policistom in junakom zasebnim detektivom, zakaj filozofski nazor kriminalk najbolj ustreza katoliškim duhovnikom, zakaj so posledice prebiranja kriminalk zelo podobne posledicam prebiranja Mladine, zakaj ljudje tako radi berejo trivialno literaturo, zakaj ni dobro, da kriminalke pišeš pod psevdonimom, zakaj ni nemogoče, da bi kdo umrl zaradi kriminalke, in zakaj v kriminalkah najdete toliko uporabnih citatov.

Marcel Štefančič, jr., Mladina (2007)

Jana

Svet je policijska država. Častna beseda. V tej državi od jutra do večera počnemo le stvari, ki jih ne maramo početi, da bi tako primorali druge, naj nam na ljubo počnejo tisto, česar ne marajo početi. Temu se potem reče civilizacija, in ko se končno navadiš početi, kar počneš, ne da bi si pri tem zatiskal nos, si socializiran – kako ponosno to zveni, socializiran.

Vsi smo – ali pa sem morda le jaz, ampak jaz sem zagotovo – ukleščeni, ujeti na drvečem vlaku, v vrsti pred blagajno v trgovini, v kinu, ko predstava že teče. Na mestih, od koder se ne da oditi. Ali vsaj ne neopazno oditi.

Ampak jaz ne morem več, ubijte me, ampak jaz res ne morem več početi stvari, ki jih ne maram.

Saj bi. Da bi bil mir. Pa me roke in noge ne ubogajo več. Včeraj sem šla v Union. Gledat film. Ni bil Bergman – nobenih mater in hčera. Ni bila ekranizacija starogrške tragedije – nobenih očetov. Bila je kriminalka. O kriminalu vem sicer precej. Kdor se druži z Rebeko Cimerman, se temu ne more izogniti. Ampak Rebeka je popolnoma neškodljiva, čeprav je Židinja. Ni Shylock, pa Sherlock tudi ne. Kar ve o kriminalu ona, ve zaradi svojega brata Benjamina Cimermana. Iz druge roke potemtakem. In jaz iz tretje. Pa še zanima me ne preveč, njena strastna predavanja poslušam zgolj iz vljudnosti. Oziroma zato, da bi potem ona poslušala moja. Zato me policijski film ne bi smel spominjati na nič pod soncem nebeškim. Kein Freud. Auch kein Freund. Ničesar. Nobenega vzroka za to, da bi mi postalo slabo samo zato, ker tam na filmskem platnu nekomu prerežejo vrat.

Pa mi je. Postalo slabo. Kot psu. Sovražim pse. Tudi Rebeka sovraži pse. Ena od redkih skupnih značajskih potez, ki jih imava. V glavnem jih sploh nimava. In sploh ne bi pisala o njej, o pametni Rebeki, če mi ne bi bilo v kinu tako slabo – srce mi je razbijalo, težko otečeno je viselo na stekleni, krhki niti, ki je grozila pretrgati se ob naslednji eksploziji krvi in potem adijo Jana – čeljusti so mi ohromele, možgani so se mi od strahu kodrali ob robovih kot goveji zrezek na vroči masti, in oči, oči – v vse smeri so gledale, ne da bi videle, samo tja ne, kamor bi jih jaz, njihova lastnica, rada poslala – stegna so mi neobvladano trzala, vendar ni bil napad klavstrofobije, saj vendar nimam klavstrofobije, nihče v družini moje matere ni nikoli trpel za klavstrofobijo, nekaj drugega je bilo po sredi – in ne kri, ne bojim se krvi, še najmanj tiste na platnu, nekaj drugega je bilo ...

Kaj vraga sploh hočem povedati?

Da sem planila s sedeža, hlastnila po torbici in dežniku, odbezljala skozi vrata, prijazno označena IZHOD. Zunaj je bilo pri priči bolje, seveda, še nikoli mi ni uspelo zares omedleti, zato nihče ne verjame, da mi je slabo. Počutila sem se čilo in zdravo, kot pritiče mojim petindvajsetim letom, rosilo je, žive duše nikjer na vlažno črnem asfaltu med izhodom iz Uniona in zadnjo platjo Holiday Inna, ura je bila šele devet in jaz nisem imela kam iti.

Seveda domov.

(str. 7–8)

Rebeka

Za umor sem izvedela desetega maja ob osmih zjutraj, ko se je Benjamin vrnil z dela in mi povedal, da je bil prejšnjega večera ob triindvajsetih dvajset Konrad Murko v svojem stanovanju na Salamadrovi 5 ubit s strelom v tilnik, in sicer z malokalibrsko pištolo ali revolverjem, ki ga strokovnjaki za balistiko republiškega ministrstva za notranje zadeve še niso identificirali. Priznati moram, da me desetega maja ob osmih ta novica še ni tako zanimala kot v dneh, ki so sledili, ker sem tistega jutra imela hudega mačka.

Pričakovala sem, da mi bo bratec odčital krajšo filipiko o škodljivosti uživanja alkohola s posebnim poudarkom na socialni neprimernosti in neutemeljenosti takega početja pri dekletih iz dobrih družin, ki jim nič ne manjka. Predvsem ne bratske ljubezni, kot jo dokazuje kuhanje kamiličnega čaja in pripravljanje z beljakovinami in ogljikovimi hidrati bogatega zajtrka, ki naj bi omilil jutranje trpljenje zgoraj omenjenim ekscesom podvržene sestrice. Zajtrk je priromal na nočno omarico poleg moje smrtne postelje in kamilični čaj, s katerim sem v trenutku Benove nepazljivosti zalila fikus tudi. Umanjkala pa je filipika. To mi je dalo misliti, kot vedno, kadar Beno pozabi izvesti katerega vsakodnevnih obrednih dejanj, ki nama obema vlivajo občutek, da živiva urejeno življenje. Kajti Benjamin je formalist: sram me je in besede mi gredo težko izpod peresa, vendar moram priznati, da je moj brat formalist, kajti kdor ne razume tega, tudi ne more razumeti, zakaj so se stvari kasneje odvijale tako, kot so se. Za začetek pa naj povem samo, da je Beno desetega maja zjutraj povsem zanemaril običajni dnevni red. Nekaj podobnega se je zadnjikrat zgodilo pred leti, ko sta v avtomobilski nesreči umrla najina starša. Vprašala sem se, kaj se lahko zgodi še strašnejšega ali vsaj enako strašnega, kajti iz Benjaminovega vedenja je bilo očitno, da se je zgodilo.

Sedel je za mizo in zrl v kockasti prt iz povoščenega platna, kot da je šele zdaj opazil, kako grd je. Roke so se mu tresle še dolgo potem, ko so se po treh jajcih na oko, opečenemu kruhu in grmadi skute z jagodami nehale tresti meni. Bil je bled, da se je videlo skozenj, in oči, ki niso zaznavale ničesar, so mu neobvladano begale. Takšen je, kadar pesnikuje, nikoli pa po neprespani noči, v kateri je bil soočen s truplom. Golo dejstvo, da sva poznala umorjenca, ni pojasnjevalo ničesar. Poznala sva ga le bežno in si želela, da ga ne bi. Benjaminova pretresenost je imela globlje korenine in moja sestrska dolžnost mi je velela, naj prodrem stvari do dna.

»Samo to je narobe,« je zacmihal potem, ko sem uporabila nekaj prijemov, kakršnih bi se ne sramoval sam Torquemada, »da skoraj gotovo že poznamo morilca Konrada Murka.«

Vražje nenavaden vzrok za pobitost.

»No, čestitam,« sem bila spodbudno sarkastična. »Potem pa še trdijo, kako počasi se vrti kolesje kazenskega pregona! Vi pa v resnici – hop, Cefizelj, pa te imam! Kdaj ste odkrili truplo?«

Pogledal je na uro, čeprav bi seveda moral pogledati v zapisnik. »Ob šestih trideset,« je povedal. »Nekaj minut pred šesto trideset je po Konrada prišel sodelavec, da bi se skupaj peljala v službo. En avto namesto dveh, varčevanje z gorivom, razumeš? Konrad namreč vozi starega opla, ki požre ogromno goriva, njegov sodelavec pa citroena, o katerih je splošno znano ...« Benjamin se je zapletal v podrobnosti, česar dober kriminalist ne počne, in ker je Benjamin načelno dober kriminalist, je bilo to slabo znamenje. »In sodelavec je namesto na Konrada naletel na odklenjena vrata Konradovega stanovanja in na Konradovo truplo v spalnici,« je turobno zaključil Benjamin.

»Ali so ga na francoski postelji?« sem zvedavo vprašala. Konrad je filmski rekviziter, torej laže, krade in ima uši (zadnje nedokazano). Njegovo stanovanje je sestavljeno iz stanovanj vseh nič hudega slutečih državljanov, ki so bili kadarkoli v življenju tako neprevidni, da so dali karkoli v najem ekipi, ki je snemala film in v kateri je bil tudi Konrad Murko. Francoska postelja, medeninasta in s pristnimi žimnicami, ki je baje nekoč pripadala grofici Mecklenburški, je osrednji predmet Konradovega sračjega ponosa in kdo ve zakaj se mi je zdelo samoumevno, da mu bodo sodili prav na njej.

»Ob francoski postelji,« je zamrmral Benjamin. »Tako rekoč pod francosko posteljo. Pokončali so ga s strelom v tilnik pod francosko posteljo.«

Zase zanesljivo vem, da bi raje umrla v bližini postelje kot, denimo, za pomivalnim koritom, ampak Beno je ta kos pohištva omenil s tako zloveščim glasom, da me je sredi zagatno soparnega dopoldneva oblila ledena zona.

Tudi jaz sem pogledala na uro. »Torej ste ga našli ob pol sedmih. In dve uri kasneje že veste, kdo je odrešil svet Konrada Murka. Dovoli, da ti ponovno čestitam. Mislim, da si k takemu uspehu lahko nazdraviš s kozarcem svojega proslulega bezgovega vina, zaradi katerega si nihče več ne upa k nama na obisk.«

Zgledna večina mojih znancev meni, da sem zlobna, in ti skupaj z onimi, ki menijo, da sem zgolj cinik, tvorijo nepremagljivo koalicijo. V resnici pa sem le dober psiholog. Vsaj Benjamina imam v malem prstu. Natančno vem, kdaj ga lahko pripraviš h govorjenju le z lekarniško odmerjeno dozo ironije, in to je bil eden takih trenutkov.

»Mislim, da bom tokrat viski,« je rekel, »in če si si že opomogla po včerajšnjih podvigih, se bo morda prilegel tudi tebi. Kajti morilec je skoraj zagotovo ...«

In glas se mu je prelomil kot kateri njegovih ponesrečenih verzov z enjambementi.

»No, Benjamin?« Strogo.

»Jana ... Jana Kranjc.«

Sprejela sem viski, cigareto in vžigalnik iz Benjaminovih rok, storila s temi predmeti, kar se običajno stori, prijela Benjamina za ramena kot nemški ovčar, ki ljubeče plane na lastnika, in ga potisnila k sebi na posteljo.

»Dokazi?« sem tiho zahtevala.

Jaz jih nisem potrebovala. Do Jane Kranjc mi je toliko kot do dnevnika Edvarda Kocbeka v svinjski napi: ne maram je preveč. Ne zato, ker se ji ne vrtijo vsa kolesca v pravo smer; pač pa zato ne, ker dela iz tega tak vražji cirkus. Prepričana je, da mora zato, ker je nevrotik, zemlja obstati v svoji tirnici in z zadržanim dihom občudovati njeno nevrozo. Za nameček pa še zatrjuje, kako se zna obvladati ... Vendar Jana nikakor ni edina, ki ne pozna same sebe, zato si res ne znam pojasniti, zakaj prav njo prenašam težje kot druge. Morda zato, ker se mi potihem smili. Že kot otrok sem jokala kot dež, kadar je kateri mojih punčk odpadla roka ali noga; ampak čeprav mi je je bilo žal, je niti pogledati nisem marala več. Zato sem se nazadnje tudi odločila za študij kriminalistike namesto za medicino. Srh me spreleti ob pogledu na človeka, ki mu jemljejo kri iz prsta. Trupla pa se mi ne smilijo: vse hudo je že za njimi. Upam.

(str. 32–36)

Jana

Dragi dnevnik!

Danes je sobota, enajstega maja 198 ... Pozno dopoldne je. Kmalu bo krmljenje. Prek tlakovanega dvorišča, kjer med razpokanimi kamnitimi ploščami poganjajo neenakomerno visoki šopi porumenele trave, bomo odvlekli noge v temačno luknjo ob kuhinji, kjer bomo posedli okrog miz, prevlečenih z linolejem (pogled na zlizan linolej me vedno napravi depresivno); štirje norci ob eni mizi, norci z obrazi, ki jemljejo tek, in z žlicami, ki jih je zob časa tako načel, da so podobne vilicam, bomo zajemali iz obtolčenih emajliranih krožnikov (tudi emajl me pahne v najmračnejše misli) hrano, za katero kuharica morda ve, kaj naj bi predstavljala. Nato se bomo spet zalezli v svoje budoarje in en passant občudovali najbujnejšo plantažo bršljana v deželi na sončni strani Alp – in ko bi bil vsaj tisti s smetanovo obrobljenim listjem, pa je tako enolično zelen kot globoka nezavest. Bršljanove korenine veselo rovarijo po sivem zidovju našega transilvanskega gradu in upajo, da jim ga bo kmalu uspelo razstreliti v prafaktorje. Zdi se, da so koreninice edina stvar na Poljanskem nasipu, po kateri se še pretaka nekaj soka, in potihem jim želim srečo v njihovih destruktivnih naporih; kajti videla sem že lepo število primerkov ponesrečene arhitekture, navsezadnje po Novi Gorici nisem hodila zaprtih oči, ampak takega spačka, kot je Poljanski nasip, še na Ledinah v Novi Gorici nimajo; temu tukaj še patina let ne more pomagati k estetski legitimnosti in za takimi kulisami bi znorel še popolnoma normalen človek; kako potem pričakujejo od nas trčenih, da bomo ozdraveli? Ob nagrizenem emajlu, odrgnjenih plastičnih pladnjih, poplavi linoleja, kamor seže oko; na tapisonu absolutno neopredeljive barve, če ne upoštevamo lukenj, ki so jih vanj izžgale površno pohojene cigarete – te so nesporno rjave. Hodniki so sivi. Morda tudi niso, ampak zame je vsak hodnik, premazan z debelo oljnato barvo, subjektivno siv. Postelje so železne in na metru petdeset nadmorske višine. V eni sobi jih je pet. Samopomilovanje pred spanjem je potemtakem tehnično neizvedljivo, razen na urah kolektivne terapije, kjer je obvezno. Tam te tvoji trdni volji navkljub pripravijo do tega, da se razjokaš vsem na očeh, se pri tem počutiš, kot da bi te zalotili pri masturbaciji, in si naslednjih oseminštirideset ur nikomur ne upaš pogledati v obraz, ker te je sram.

Mizerija.

Ampak vsaj jesti in piti mi dajo, tudi to je nekaj; kajti sicer z mano ne počnejo ničesar; kot da bi pozabili name. Nobenih Rorschachovih testov. Škoda, pa tako rada delam Rorschachove teste.

»Na kaj vas spominja tale lisa barve sredi papirja?« »Na konjsko glavo.« »Zakaj pa na konjsko glavo?« »Ker ima dva uhlja, izrazite arkade nad očmi in je podolgovata kot konjska glava.« »Res?« Izpraševalec obrne list in se zabulji vanj. »Zanimivo, nisem opazil. Mene sploh ne spominja na konjsko glavo. Ste prepričani, da vas res spominja na konjsko glavo?« »Seveda – na kaj pa naj bi me spominjala?« »Morda na kri?« »Zakaj pa na kri?« »Ker je vendar rdeča! Mar so konji rdeči?!« Kako da ne, nekateri so. Kardinal z Jarčjega Brda, ki je grizel vse, kar je dosegel izza svoje pregrade, najraje pa moja ramena, je bil rdeč. »Ali vas spominja vsaj na odrezano konjsko glavo?« de upajoče izpraševalec.

Žal se opisani dialog ni nikoli zgodil, kajti, kot sem rekla – nič Rorschachovih testov. Tudi nič EEG-ja. Nič inteligenčnih testov. Zato pa so mi izmerili temperaturo. Sedemintrideset tri, rahlo povišana. Samoživci, nate tabletko tavorja. Seveda pri tem nihče ne opazi, da tudi kiham, in ne pomisli, da se človek pač prehladi, če ob petih zjutraj skoraj nag stopica ob Ljubljanici.

Medicinske sestre odganjajo obiske, ker sem jih tako prosila. Albo in Meri, ki sta z roko v roki priplesali včeraj popoldne, so napodile z užitkom. Medicinske sestre ne marajo lepih žensk v oprijetih krilih, preklanih do pasu. Poleg tega se Alba premočno liči (trdi, da se črno obrobljene oči lepo podajo njeni vranje črni paževski pričeski) in Meri je preveč plavolasa, da bi bilo lahko res. Ampak s plaho medenooko Faniko so bile obzirnejše: »Res ni lepo od vas, Jana, da je nočete sprejeti. Pripeljala se je prav iz Lenarta, da bi vas obiskala.« Jasno. Ne ponudi se ji vsak dan priložnost, da bi videla še večjega siromaka, kot je sama. Mimogrede, kako je pravočasno izvedela, da mora danes zjutraj sesti na vlak, če hoče pasti oči na moji bedi? Telefona pri njih doma nimajo. Torej ji je nek hudič poslal telegram. Sumim RC, kar še vedno ne pomeni Rdečega križa ne Elanovih smučk, ampak šifro za Rebeko Veliko.

Nikoli ne bom razumela, zakaj me ima Fanika Oblak tako rada.

(str. 111–113)

Rebeka

Pogled na malo železniško postajo, na ščavje, goščavje in akacijo, ki je povsod uspevala po svoji všeči, ter na razmetane štirioglate hiške mi je povedal, da se bo dan, ki se je tako turobno začel, enako tudi nadaljeval.

Le kam so se dale vse tiste lirične njive in vinogradi, kjer se je Janin oče šel drugo svetovno vojno? Morda jih nikoli ni bilo. Marsičesa iz Janinih pripovedi nikoli ni bilo.

Namesto njih v ozadju spomenik najfunkcionalnejše misleče šole socrealistične arhitekture: tovarna Poligalant.

Stopala sem po ozkem asfaltnem traku neurejenih bankin, ne da bi si belila glavo z vprašanjem, ali v lokalnih razmerah velja za ulico ali ne. Pred mano je racala debeluška z vlaka. Cekar je miroval. Tisto v njem je enakomerno pozibavanje očitno uspavalo.

Dohitela sem jo, da bi jo vprašala, le kam se je dal Janin oče.

Nezaupljivo me je motrila, kot da sem padla z nekega daljnega planeta. Subjektivno vzeto sem res. Moj planet obsega vse vesolje zunaj meja severne Primorske, naseljujejo ga čudaki, pijanci, narkomani in neodgovorni vozniki in na njem stoji povsem neraziskano in v bistvu nepomembno mesto z imenom Ljubljana.

Potrpežljivo in opravičujoče, kot se vesoljčku spodobi, sem ponovila vprašanje.

Gospe se je posvetilo in pripravljena je bila pomagati.

»Ma vi misliste Bizjake!« je ustrežljivo vzkliknila.

Pojasnila sem, da ne mislim Bizjakov, ampak Kranjce. Gospo Milojko Kranjc in gospoda Andreja Kranjca.

»Ma ki vam pravim druziga? Bizjaki. Milojka. Bizjak jeno Veljo.«

Pripomnila sem, da se tista Milojka, ki jo potrebujem, po novem, se pravi zadnjih štirideset let, piše Kranjc, po možu Andreju.

Ženska je živahno kimala. »Ma sej prav misliste. Pero se hiši nanke nikoli ni reklo drugači ke pri Bizjakovih. Ma se je naša Milojkarodila tu! Magari ki Velja ni naš. Samo priženil se je, razumeste?«

Rezumem, kaj ne bi. Po zakonih severne Primorske s poroko ne pridobiš krajevnega državljanstva. Za naturalizacijo se je treba bolj potruditi in štirideset let tovrstnih naporov je res smešno malo.

»Ma ki se je priklatil k nam druzim komi med vuojsko, ma ki bi znal od čje. Iz Kranja? Ma sej se tudi kliče Kranjc, ne? Alora vi česte k Bizjakovim. Ma zaki pa?«

Povsem umestno vprašanje. Le odgovora nanj si nisem pripravila vnaprej.

»Akviziterka sem,« sem zinila. Gospa me je preplašeno pogledala. Izjavo je bilo treba pri priči omiliti: »Knjige prodajam. « Pomahala sem z Barbaro Vine. Gospa je odstopila za korak. »Zastopam Pomursko založbo,« sem bleknila tja v en dan. Domačinka je omembo Pomurja očitno ocenila kot prvo dejanje sovražne agresije, ker se je ozirala okoli sebe, kot da pričakuje koga, ki bi ji priskočil na pomoč, najraje s kolom.

Dala sem ji čas, da se zbere. Medtem se je tisto v cekarju predramilo in začelo brcati.

»Ma puole vi ne rabiste Veljota; če prodajaste, moraste reči Milojki. Pero vam puovjem, da se ne stojte nanke matrat. Ne stojte mi pravit, da bi Milojka špandala za knjihe!«

Tako sem izvedela, kdo pri Kranjčevih – pardon, Bizjakovih – velja za poslovno sposobnega, mimogrede pa mi je bilo še pokazano, kam naj se napotim na svojo brezupno misijo.

»Ma ki če hreste k Milojki, ki ji česte nesti tole?« Tole je bil kajpada cekar. »Ma sem ji obljubila, da ji čem dati eniha, pero do dones nisem upala skočit k njej. A ji ga česte nest? Puovjejte, da je od Bremčeve.«

»Enega?« Eden je bil nedvomno tisti v cekarju. Upala sem, da je kobra, ne pes.

»Ma kužka!« je pojasnila debeluška. »Jih je naša jemala preveč, alora ne znam, kam bi jih djela. Hočeste tudi vi kakiga?«

»Ne stojte me prašat!« sem zacvilila in pobegnisila.

(str. 146–148)

Obe glavni junakinji sta moj alter ego, saj sem roman poskušala zastaviti tako, da bi o istih dogodkih z dveh zornih kotov poročala dva ženska lika – ali en razklan, ha ha. Jana je tisti moj del – nekateri bi rekli prevladujoči –, ki pasivno trpi, pesimistično tarna in se na splošno smili sam sebi, Rebeka pa moja razumnejša plat, ki se kdaj pa kdaj prebudi in prevlada za kak mesec ali leto. Mislim, da je v obdobju, ko sem še pisala, imela glavno besedo Rebeka, zato toliko njenih zlobnih pripomb na Janin račun. Nihče me ne more bolj neusmiljeno kritizirati, kot se znam sama.

Maja Novak, Knjigopis, september 2019

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.