Še do brezplačne dostave.

ČLOVEK POVE TOLIKO, KOLIKOR ZMORE, DA ČUSTVENO PREŽIVI

Mirana Likar

Mirana Likar (1961) je svoj prvenec objavila leta 2009: zbirko Sobotne zgodbe. Nominirana je bila za prvenec leta in dvakrat za Dnevnikovo fabulo. Zbirka Sedem besed (2012) je bila po izboru kulturne redakcije časopisa Delo uvrščena med pet knjig, ki so zaznamovale leto, zgodba Nadin prt iz te zbirke pa je bila uvrščena v antologijo evropske proze Best European Fiction (2013). Leta 2015 je bila na mednarodnem natečaju Lapis Histriae za najboljšo izbrana zgodba Jutro zadnjega dne – objavljena je v Glasovih (2015). Romaneskni prvenec Babuškin kovček je izšel leta 2017, leta 2018 pa kratki roman Bibavica.

Foto: Matic Bajželj

BIBAVICA

NE ME JEBAT, je rekel partijski sekretar vase.

***

Od prve besede je toliko odvisno! Vemo, naša zgodba bi se lahko začela lepše. Sploh ker v njej nastopa prava kontesa stare vrste. Ki nikoli v življenju, niti v sanjah, ni izgovorila nekaterih besed. Čeprav ... mogoče jih v sanjah je.

In vemo, ni nujno, da že na začetku omenjamo partijskega sekretarja. A bi bila naša zgodba brez partij, zlasti komunistične in njene revolucije, pa tudi brez vseh drugih, ki jim niti imena ne vemo, mogoče drugačna.

Nekje je pač treba začeti. Predreti membrano. Vstopiti v limb. Izruvati lato v plotu in priti čez, na drugo stran. Zato:

***

Ne me jebat, je rekel vase partijski sekretar kmetijske zadruge, ko je stopil na drugo stran spomenika. To sta ponovila tudi partijski sekretar tovarne celuloze in partijski sekretar občine, ki sta prišla za njim. Če bi si upal, bi tisti iz celuloze dodal še, da tako mislijo in delajo salonski pedri iz Ljubljane, a so okrog spomenika zastave, rdeča partijska in belo-modro-rdeči jugoslovanska in slovenska, vse s petokrakimi zvezdami, ki točno določajo in sporočajo, kaj smemo zdaj misliti in kako, in ni mogoče misliti, da bi borci naročili spomenik pri salonskem pedru, ker je tovariš umetnik Korošec velik partizan in preverjen, naš kader, in to kar gledamo, gotovo ni in ne more biti angel, in to kar gledamo, je samo plašč, kaj pa vemo, kakšen, rimljanski, legionarski, navidezen, en tak zgodovinski, skratka, to ne more biti krilo, perutnica, repetnica, to se mi le zdi, tovariš Korošec ne bi nikoli postavil angela na sredo svojega, našega spomenika, in medias je res tako rekoč, ker spomenik je in bo partizanski, v vsako slovensko mesto bomo postavili enega ali pa jih bo še več, če je mesto veliko, na vsaki ulici bomo na primerno hišo pribili spominsko ploščo, na vsako jaso dali kakšen pomnik ... Da bomo z njimi zabetonirali svojo resnico ... dokler jih ne bo kakih ... milijon ... No, štiri tisoč pa čisto zares ...

Angeli so vsi končali na smetišču zgodovine, mislijo sekretarji, in to je nama naša borba dala, pojejo pionirji v belih srajčkah in z rdečimi ruticami, in tovariš Korošec je zagotovo ne le enkrat preverjen kader, aktivist, partizan udarnega bataljona devete divizije, ampak verjetno tudi ... zelo zelo naš ... ker spomenike dela kot po tekočem traku ...

Komisar ne ve, da bo v kasnejših katalogih in jubilejnih monografijah pisalo osemnajst spomenikov v sodelovanju z drugimi, črno na belem, le da drugi ne bodo poimensko navedeni, označeni bodo le z besedo drugi, mogoče tudi z besedo soavtorstvo, ampak saj ni pomembno, on je glavni in njegovo ime bo ostalo, soavtorstvo pa je tako ali tako čudna in preučena beseda. Bratstvo in enotnost zadoščata.

Tudi ko bi zastave zgodovina kako pometla v kot, kar pa se nikoli ne bo zgodilo, tega zmagovalci ne bomo pustili, naših spomenikov ne bi mogli odstraniti, mislijo sekretarji, takega kosa kamna ne prestaviš kar tako.

Vse to bo ostalo, če z angelom, pa z angelom, a logično, da ni z angelom, angeli so skupaj z Bogom, svetniki in podobno ropotijo že zaprti v predalu z napisom Opij za ljudstvo ...

***

Koroščeva dela prepoznaš, nekako dvodelna so. Na eni strani spomenika se tako borijo naši, recimo tukaj so v hosti, z druge pa ... neke mehkužne podobe sonc in ranjencev, ki jih pobirajo nežne dolgolase ženske, bolj kot ene vile so, pa ene ciprese in morje in eni vetrci, valovi in ptice, nobenih pušk, nobenega herojstva, bolj izmišljeno in neresnično je vse, le prizori iz sanj, večnosti, kaj pa vemo česa, in taki, no ... lepi za gledat ... romantični, če te to zanima ... te vrste lepota ...

Človek pove toliko, kolikor zmore, da čustveno preživi. In sliši približno ravno toliko. O tem, kako je s tem »povedati«, so napisane gore strokovnih knjig, pa vendar nekateri ne zmorejo. Iz zamolčanega, povedanega in njunega razmerja se kleplje usoda.

Mirana Likar, Bukla

BABUŠKIN KOVČEK

ZUNAJ SE JE RAZDIVJALA NEVIHTA, Sofija bere časopis, mogoče je v njem kakšna križanka, ki jo bo kasneje rešila. Na šivalnem stroju leži debel rdeč leksikon, a samo za vsak slučaj, ker zna Sofija vsako križanko že zdavnaj rešiti na pamet. Pravilne rešitve ne bi poslala nikamor, ne glede na nagrado, ker tako ali tako ne bi bila izžrebana, le denar za znamko bi zapravila. Bi prižgala luč? Ne, lepo je sedeti sredi dneva v varnem polmraku doma, ko zunaj divja nevihta, ki ti nič ne more.

Aprila so vkorakali Nemci. Sofija je na županstvu in izza zavese gleda na ulico, ne more verjeti, kdo vse je tam spodaj, od togote in razočaranja ji pridejo solze v oči. Še bolj togotna bo čez štiri leta, ko bo te iste ljudi videla pozdravljati druge vojake. Pa ne le pozdravljati. Ti isti ljudje bodo vpili, kaj vse bi bilo treba storiti s Furlani, če bi bilo kaj pravice na svetu, zato je še dobro, da človek ne more videti v prihodnost. Kdo ve, kako bi se Sofija zjokala šele takrat. Na cesti niso le nemčurji. Na cesti so skoraj vsi. Potem jih pa vidiš, kar naenkrat s tistimi izrazi na obrazih in dvignjenimi rokami in veš, da bo najbolje, če se jih začneš bati, ker je vrag odnesel hec.

Nemčurji atka niso prenašali. Najbolj narobe je bilo to, da je zmagoval na volitvah. Znal je z ljudmi. To ga je reševalo tudi v stranki, ker radikalen pa ni bil. Za politiko, za stranko, moraš biti radikalen. Veš, da je bil tudi on svojega denarja vreden, kot vsak v politiki, vendar se je za razliko od nekaterih vojne zelo bal, ker je vojno poznal še s soške fronte. Vsaka stran hoče povečati število nasprotnikovih mrtvecev. Samo za to gre. In atek je vedel, kaj se bo zgodilo, poznal je razmere. In se je tudi res zgodilo. Imeli smo državljansko vojno. Kaj hujšega se ti pa težko zgodi.

Vojna se sprva dela neumno. Dela se, kot da je je že konec. Jugoslovanska vojska je popolnoma premagana, Nemci in Italijani zmagoviti. Ljudje sploh niso tako zelo proti Nemcem, ker za jugoslovanske dinarje dobijo od okupatorjev štirikratno vrednost v markah. In nemškim markam v svoji roki lahko bolj verjameš kot groznim novicam, ki prihajajo od vsepovsod. In si lahko celo žalosten, ko se Nemci prehitro umaknejo in Marjolano prepustijo Italijanom.

Dvainštiridesetega se je začelo zares. Pojavili so se partizani, ki jih pa ljudje niso marali. K partizanom so šli tukaj sprva najslabši. Barabe in brezdelneži. In komunisti, ki vse vodijo. In imajo svoje metode. Če nisi z njimi, si proti njim. Če si proti njim, si proti revoluciji. V kateri prelivanje krvi preraste v sistem. Ljudje so odklanjali partizane, ker so mislili, da bodo s tem podprli komuniste, teh so se pa bali.

Italijani, ki so bili takrat v Marjolani, so bili razmeroma nenevarni. Partizani so stalno izzivali, čeprav se je napovedovala dolga vojna in so ponekod že streljali talce. Tukaj so partizani, če so le lahko, ropali, pobijali, pa ne le pobijali, ampak pobijali z mučenjem. Ljudi so ubijali, kjer so jih dobili. Juričeve moške so vse potolkli na polju. Ko človek zavoha kri, podivja, kot žival. S črepinjo so enemu zarezali srp in kladivo v hrbet. Ljudi je bilo strah, zato so šli k Italijanom. Ti so jim dali orožje, da bi se lahko branili. Iz tega je potem nastala ponekod bela garda, pri nas pa plava. Strah in nemir so povečevali še nekateri župniki, ki so svoje vernike ščuvali proti partizanom in jih še bolj strašili. Ljudje so začeli ovajati drug drugega, vsevprek, to pa je najhujša stvar, ki se kakšnemu kraju lahko zgodi. Ker se na ta način poravnavajo stare zamere.

Ker je bilo teh, ki so bili proti partizanom, premalo, je njihovo vodstvo začelo kolaborirati. Saj fantov niso spraševali. Vodje so tisti, ki bi se morali zavedati, kaj počnejo. Kaj pa ve en mlad fant, ki si rešuje kožo, kaj je prav in kaj ne. Vedno bi moralo odgovarjati vodstvo, le da nikoli ne odgovarja ali pa zelo redko. In za krono vsega so se v Gori pojavili še četniki, ostanek kraljeve vojske. Vodil jih je neki Kranjec. Skraja so se izdajali za partizane, tako da so marsikaj izvedeli. Pobijali so partizanske aktiviste, in ker so s partizani na začetku skupaj organizirali akcije, so tu pa tam kakega partizana, če se je dalo, ustrelili v hrbet.

Ko je partizanom postalo jasno, koga imajo za vratom, so se četniki poimenovali v Legijo smrti. Tudi oni so pobijali civiliste, tudi oni so izvajali nasilne mobilizacije. Seveda nas je bilo strah, atka najbolj. Jaz sem bila premlada, da bi sploh razumela, kaj vse se lahko zgodi. Šele zdaj vem, kaj je ta kraj doživel ... in mi z njim.

Legija je ustanovila postojanke, partizani so jih napadali, uspeha pa niso imeli nobenega. To je bilo vse povuci-potegni. Da ne bi imeli postojanke v samostanu, so ga partizani zažgali. Pa ne samo zato. Saj so tudi gradove zažigali.

Prišli so podnevi. Zažgali bomo, so rekli. Taka je komanda. Ne vedo, zakaj, nobenega znanja nimajo, mogoče ga ima kakšen višji, ki je bil v Moskvi. Neznanje vedno nadomesti krutost. Čeprav Sofija pravi, da se ne boji, to ni res. Vsaj en del nje se boji. Ko vidi Jožefa, kako prosjači, naj ne zažgejo. Ko vidi, kako njegova beseda nič ne šteje. Ko spozna, da mu ne bo nihče pomagal. Stoji sam v bran starim zidovom. In ko vidi, kako slamnata je njegova funkcija, ki jo bo vso vojno brezuspešno skušal odložiti, vendar je ne bo imel komu. Ko gre za nohte, se vsak rešuje tako, da se poskuša izmakniti položajem, kjer se lahko zameriš enemu ali pa drugemu. Zdaj, ko je vojna, funkcija ne more brez Jožefa, kakor prej, v Kraljevini, Jožef ni mogel brez nje. Oklepa se ga z vsako slamnato bilko, s katerimi je po novem natlačena, in ga duši. Nihče noče sprejemati odločitev namesto slamnatega Jožefa. Preostane mu le, da se odloča po svoji vesti.

In so zažgali. Tako so si ti fantje predstavljali revolucijo. Komisarji so bili tako naučeni. Če ne bi bilo komisarjev, bi bili partizani hajdi hajdi. Ampak komisarji so, in vodijo vse. Tudi šolo v Praprotnem so takrat požgali, pa grad na Dobrovi. Tako dela revolucija. Take inštrukcije ima. Uničevati, da bi lahko na novo zgradili po svoje.

Samostan gori celo noč. Marjolana je rdeče obsijana, vsi ljudje gledajo v rdeči sij. Sofijo stiska pri srcu, ker zdaj razume, s čim ima opraviti. Kdor je lahko zažgal samostan, kdor je bil pripravljen izbrisati sedemsto let v eni sami noči z nekaj kantami bencina, ki jih poliješ z enim ali dvema giboma, ne bo imel usmiljenja s Sofijo in njenimi zidovi. To noč sem zaslutila, kaj vse bo še prišlo, kaj vse nas še čaka.

Naslov romana ne bi mogel biti bolj primeren; kovček pooseblja družinsko prtljago, v katero so stlačene zgodbe, misli, travme, ideje, zmote, dosežki in napake vseh rodov. Kovček vsake ženske določajo kovčki preostalih, vsi pa so del iste zgodovine, ki ji ne morejo ubežati, čeprav jih določa, in ki je niti ne morejo v celoti zaobjeti, pa naj se še tako trudijo. Ravno zato je avtoričin angažma, da bi se roman bral poljubno, dobra metafora za fluidnost družinske identitete.

Veronika Šoster, S knjižnega trga

GLASOVI

Sui generis

O moj bog, res je, to si ti. Že prej sem pomislil, pri hladilnikih, da si to ti. Sklanjal sem se k jogurtom, bio, bifidus, eko, naravno, sveže, z otrobi in borovnicami, brez maščobe, brez življenja, pa z okusom, pa brez bakterij, in jih zagledal. Tvoja stopala. Tvoje visoke narte. V obupnih sandalih. Plastika, ki se dela, da je usnje. Imaš strgan pašček, veš. Tvoje pete so previsoke. Trideset evrov? Mogoče tudi petnajst, na kakšni razprodaji. Kdo bi si mislil, kdo bi pričakoval, tvoja lepa stopala v tej čip obutvi. Povedal sem ti, da bo tako. Balerinke ti bi bolj pristajale. Ne veš, da previsoke pete letom najprej dodajajo, potem odvzemajo, na koncu pa spet dodajajo? Povedal bi ti, ampak zdaj je brezveze. Nisva več skupaj. Nisva več par. Nič nisva. Tako dolgo že nisva nič, da niti ne vem, kako bi te pozdravil. Takrat, ko sem zaradi tebe mislil, da bom umrl, sem se vse dneve pripravljal na takšen trenutek. Vadil sem dialoge. Takrat. Ko sva midva kot midva postala nič. Ampak človek ne ostane nič. Dihaš. Hodiš. Gledaš. Vohaš. In se spremeniš. Če imaš srečo.

Sploh nočem, da se obrneš. Kaj bi ti rekel, če bi se pogledala iz oči v oči. Kaj si rečeta dva človeka vsak iz svojega niča?

Spraševal sem se, kje te bom srečal. Nekega dne, potem ko bo mimo. Dolgo ni bilo mimo. Pri najinih letih pa ... veš, da pomine skoraj vsaka bolečina. V sedmih letih. V dvakrat sedmih letih. Enkrat že.

Gledam tvoj tilnik. Kolikokrat sem ga poljubil! Kolikokrat pomislil, da bi ga lahko zlomil! Med nama ni ničesar več, ne čutiš, da sem tukaj, za tabo, ne pretakava se več drug v drugega, zdaj tečeva mimo, hvala bogu. In če bi se najina pogleda kako staknila? Poglej, kaj je nastalo iz naju, poglej, kje sva ...

Plastična vrečka. Ne veš, kako je s plastiko? Nerazgradljiva! S seboj je treba imeti vrečko iz blaga, ki jo zložiš kot denarnico in zadrgneš z zadrgo. Vedno jo imaš v torbici!

Kdo bi si v tistih nočeh mislil, da se bova nekega dne srečala na neki blagajni in si ne bova mogla reči nič. Takrat se nama ni sanjalo, da bodo taka mesta, taki kartonasti diskontni kraji skoraj brez oken. Tu rad kupim kakšno stvar za zraven, iz akcijske ponudbe. Danes sem kupil posteljnino, še vedno hočem posteljnino z gumbi. Zadrg še vedno ne prenašam, bedne so, pa ne le to, tudi kvarijo se. Zakaj pa si tukaj ti? Stanuješ zdaj kje blizu?

Če bi se ti bolj približal, bi lahko povohal tvoje lase. Še uporabljaš koprivni šampon? Še bolj kot vonja tvojih las se spomnim vonja po domestosu. Se spomniš, kako sva kupovala domestos? In ajaks, španski bezeg, tazelen za tla. Vedno ko odprem domestos, vedno ko z njim čistim kuhinjsko korito ali kopalnico, se spomnim nate. Na najino leto in šest mesecev, dva tedna in tri dni. Lahko bi izračunal tudi ure. Mogoče sem takrat jih. Ampak to nima zdaj nobenega pomena več.

Bog ve, ali sva res vlekla zemljo na tvoj balkon, le kdo zdaj stanuje v tvojem stanovanju, in ali sva prej res šla kupit rože, pisane pelargonije in surfinije, da bi jih gledala iz postelje skozi odprta balkonska vrata, ko sva poležavala ob nedeljah zjutraj in govorila o prihodnosti. Od tule se zdi, da sem to le sanjal, ampak zaradi tistih sedmih let, ko sem te pozabljal, vem, da so bila res nedeljska jutra in pisane rože v njih. Odpustiti ne pomeni pozabiti, odpustiti pomeni ne sovražiti.

Nimaš strganega samo paščka na čevljih; veš, da imaš strgano tudi obleko? Kaj se je zgodilo s tvojim okusom v teh letih? Taka obleka je samo za v kurbišče. Črn modrc, našit na pisano blago, od zadaj se zdi, da imaš modrc oblečen čez obleko, pa kdo si lahko izmisli tako prostaško finto, a res mora biti vse na tebi tako kričeče? Kaj se je zgodilo? To, kar sem ti rekel, da se bo?

In kaj kupuješ? Kaj ješ? Energijske žitne ploščice. Sojino mleko. Suhe slive. Zaprtje? Mandeljne. Pa še več žitaric. Žitarice za zajtrk? Le kdo jih jé s teboj? Zdi se mi, po tej strgani obleki, da bolj nihče. Sploh veš, koliko sladkorja vsebujejo musliji? Sojino mleko te ne bo rešilo, če to misliš. Ne moreš pojesti toliko sladkorja, no. Vem, vem, hodiš na fitnes. Vidim, kakšne roke imaš. Dolge mišice na nadlahteh in podlahteh. To torej počneš ob popoldnevih. Le kaj ti rečejo inštruktorji? O gospa, zdajle smo za rokice fertik, še mal za trebušček, šestdeset zgornjih in šestdeset spodnih trbušnakov nardiva za trebušček, potem sva pa nardila domačo nalogico. Vidte, kako lep trebušček mate. Za svoja leta zgledate božansko. Kako se znajdeš z inštruktorji? Vedo? Pa ko ti rečejo, da za svoja leta izgledaš božansko, kar pomeni: objektivno izgledaš krasno, subjektivno pa za en drek.

 

Tvojo obleko bi bilo treba zašiti, a veš, da se ti para po šivu, tam, kjer je pisana cunja prišita na ta črn kao modrc. Videti je tvojo kožo. Kože je veliko tudi okoli naramnic, tvoja ramena so gola, že res, ampak koža, ki se kaže skozi raztrgano obleko, je posebne vrste koža. Če koža tvojih ramen govori, tale iz luknje vrešči. Ne razumem, tale del bi moral biti kao seksi, je pa raztrgan. Žalostno je. Vsa žalost tega sveta se je vrnila k tebi, ko stojiš v tej raztrgani obleki na tej bedni blagajni. Rekel sem ti, da bo tako. Ne more biti drugače. In fitnes in musliji ne bodo rešili nič. Tvoje telo se stara. Suho je, to že, čeprav je na tekoči trak ravnokar priletela še bela francoska štruca, njen krajček je obglodan, požrt. Še vedno delaš to, mar ne? Še vedno se ne moreš zadržati. Kruh je še topel, ješ ga kar iz vrečke, medtem ko sanjariš nad žitnimi mešanicami, zloženimi v kartonske škatle kar na tla, in misliš, da je fino, ker imaš tako veliko izbiro. Ne veš, da so časi izbire minili?

A te bo kaj sram, ko te bo blagajničarka pogledala nad to obglodano štruco?

In kaj piše na zapestju te iste roke, s katero tako profano cufaš kruh? Sui generis. Drobna rajska kačica se zvija iz prvega esa in se pretakne skozi črke do zadnjega. Sui generis, sika vtetovirana kačica. Svoje vrste. Svojevrsten. Svojevrstna. Svojevrstno. Bitje, pojem, ideja, stvar, nekaj, kar je tako posebno, da ne more biti vključeno v širši koncept. N e  m o r e  b i t i. Ne moreš biti. Vključen. Vključena.

Imaš torej koga, ki ti pravi, ne trgaj kruha, ne mi cufat kruha, odreži si? Ali si kar sam? Sam kot jaz? Če bi ostal z mano, če bi bil še moj, bi ti povedal, da ne obuvaj visokih pet, pri tvojih letih to izgleda ceneno, da ne nosi takih oblek, izgledaš kot kurba, kupil bi ti kakšno majhno črno obleko, imel bi lepo torbico in v njo bi ti dal vrečko iz blaga za nakupe, ampak midva nisva več par. Imel bi te rad. Bil bi moj. Moja, če hočeš. Moje. Bil bi del mojega koncepta. Bil bi vključen. Poljubil bi tvojo govorečo kožo, da bi začutila moje misli. Utišal tisto, ki kriči. Bila bi midva, za vedno. Tako pa sva nič.

Nič nisva. Jaz sem le človek, ki opazuje drugega človeka pri blagajni. Ti si le človek, ki ima raztrgano obleko, strgane sandale, ki cufa kruh iz vrečke in ki včasih brezskrbno zadiši iz mojih čistil.

Mirana Likar s pisateljico Veroniko Simoniti. (Foto: Igor Modic)

Mirana Likar kalejdoskopsko zmaknjen in razpršen svet popisuje suvereno, z močno empatijo in vpogledom v svet svojih likov in pripovedovalcev, predvsem pa zna priskrbeti srečanjem primerno ozračje in okolje. Pronicljiva poročila iz notranjosti tako najdevajo ustrezno scenografijo, in ta je kozmopolitska, babilonsko pomešana in s tem podobna hitrim in izmikajočim se podobam globaliziranega sveta, ki je naša usoda.

Matej Bogataj, S knjižnega trga

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.