Še do brezplačne dostave. Ob vsakem nakupu v spletni knjigarni podarimo Deset zgodb o kajenju Stuarta Eversa.

Pankrt je rojstvo, vdova je smrt

Bronislava Aubelj

4. april 2023

Predstavljajte si, da izide knjiga s takole postavljenimi stranmi. (Z besedilom je vse v redu, to vam zagotavljam.)

Vsakdo, ki bi kupil tako knjigo in jo začel brati, bi skočil v zrak; čisto vsak bi opazil, da je s knjigo nekaj hudo hudo narobe (z njenim založnikom pa tudi 🧐). Seveda, strani sta zrcaljeni in postavljeni na glavo; robovi so preozki, nikjer ni številke strani – vse to bi opazil tudi povprečen bralec, ki običajno ni izveden v grafičnem oblikovanju.

Čemu bi bil; za to, da je vse tako, kot mora biti, je odgovorna stroka. Tudi tega, da je tisto na dnu desne strani videti kot pankrt (čeprav ni), mu ni treba vedeti, tako kot mu ni treba poznati znamke lepila, ki ga tiskarji uporabljajo pri lepljenju pol: važno je, da drži.

Povprečen bralec vdove, pankrte (in drugo smetje) morda gladko spregleda ali ga vsaj manj motijo kot prevodni zmazek ali uredniška in lektorska površnost. Zmotijo ga kvečjemu premajhne črke, ker jih je težko brati, prevelik format, ker težko sede v roko, še posebej če je knjiga trdo vezana, zagotovo tudi preozka notranja margina, ker si s tako knjigo, če je ne razpiraš siloma, ne moreš kaj prida pomagati. Problem pa je, da podoba strani v knjigi, ki jo beremo, lahko odraža tudi kakovost njene vsebine. Prelom je prvo, kar vidimo, ko prelistamo knjigo; je »posoda« vsebine; in neznanska škoda je, če je vsebina dobra, posoda pa preluknjana.

***

Nedavno sem brala roman nekega ameriškega pisatelja, ki je bil v slovenskem prevodu objavljen pred dvajsetimi leti. In se prijemala za glavo. Do malo čez tretjino ne ravno obsežne knjige – kakih 200 strani ima – sem naštela 7 pankrtov in 12 vdov. Ni mi dalo miru, zato sem pred nadaljevanjem branja prelistala roman do konca in naštela še 18 pankrtov in še 14 vdov. 😲 Če bi bil roman novejši, me to niti ne bi presenetilo, toda obdobje njegovega izida imam v spominu kot čas, ko so v založništvu vendarle še veljali neki standardi. Poudarjam, da gre za izdajo priznane slovenske založbe, torej ne katere izmed tistih, ki jim je bila že takrat, leta 2003, kakovost knjige – tako njene vsebinske in jezikovne kakor grafične podobe – deveta skrb. In da je roman izšel pred letom 2004, ko je časopisna hiša Delo na trg naplavila svoje »vrhunce«, v njih povozila tako rekoč vse založniške standarde in založnikom kakovostnih knjig – in dražjih – primazala lepo zaušnico: čemu se trudite; papir vse prenese, trg pa tudi.

»Črna vdova«, ki ljubi pankrte. V tem romanu tiči 26 vdov in 25 pankrtov.

Če bi bil roman novejši, me to niti ne bi presenetilo, toda obdobje njegovega izida imam v spominu kot čas, ko so v založništvu vendarle še veljali neki standardi.

V Franu bomo našli vdovo le v pomenu 'žena, katere mož je umrl in se ponovno ne poroči'. Vdova je lahko tudi »slamnata«, v kraljestvu živali pa obstaja strupeni pajek »črna vdova«, Latrodectus, ki je posodil – pravzaprav posodila, kajti strupena je samo samica – ime več literarnim, filmskim pa tudi resničnim »junakinjam«, večinoma morilkam. Vse te vdove najdemo tudi v knjigah, pri nas še Veselo Črno vdovo – to je zbirka anekdot o časopisni hiši Delo.

Toda še največ je v knjigah vdov, katerim je sicer vstop vanje strogo prepovedan. In da jim ne bi bilo dolgčas, jim družbo delajo pankrti.

***

Vdove (ang. widows) in pankrte, ki so v angleškem okolju sirote (ang. orphans), Suzana Duhovnik, avtorica poglavja »Oblikovanje« v knjigi Založniški standardi, imenuje problemi oziroma težave, ki se pojavijo pri prelomu in jih je treba rešiti. Hrvaški oblikovalec časopisov in revij Nikola Mileta je ostrejši: na neki spletni strani je zapisal, da nimajo ničesar opraviti z oblikovanjem, temveč so posledica lenobe in nedoslednosti. Toda še najverjetnejša je razlaga, da prelamljavci (nekdaj, v tiskarnah, so to bili stavci) knjig, v katerih najdemo pankrte in vdove, zanje niso nikoli slišali, saj se neredko znajdejo tam, kjer bi jih bilo mogoče odpraviti brez vsakršne muje. In to celo v slikanicah! Tudi za mnoge knjižne urednike je ta nelepi parček španska vas, čeprav tudi uporabniki slovenske različice worda pri oblikovanju odstavkov »obravnavamo osamljene vrstice«. Ne odpravljamo sicer vdov in pankrtov; v angleškem wordu je namreč na tem mestu Widow/Orphan control, v francoskem pa Éviter veuves et orphelines. In ko tak prelamljavec in tak urednik združita moči in skupaj naredita knjigo, imamo problem.

Vdova je »osamljena vrstica« na vrhu strani ali stolpca, kar pomeni, da je »ušla« s prejšnje strani, kjer se je odstavek začel ali nadaljeval. Pankrt (tudi sirota) pa je njeno nasprotje: odstavek se začne na dnu strani ali stolpca z eno samo vrstico, preostale pa so na naslednji strani ali v naslednjem stolpcu. V angleščini si pri njunem razlikovanju oziroma razumevanju pomagajo tudi takole: »An orphan has no past; a widow has no future« – pankrt nima preteklosti (ima pa prihodnost), vdova pa nima prihodnosti (ima le preteklost). Včasih povezujejo pankrta z rojstvom (začetek odstavka), vdovo pa s smrtjo (konec odstavka). Nekateri razlagajo, da je ravno obratno, torej da je vdova spodaj in pankrt zgoraj. Mnogi pa so že posvojili mnenje, da je pankrt dopusten, vdova pa ne, zato srečujemo pankrte v mnogih knjigah, čeprav bi jih bilo mogoče odpraviti. Prelamljavcu starega kova je pravzaprav čisto vseeno, kaj je kaj ali kdo je kdo in kako se imenujeta, saj bo naredil vse, da se reši obeh. »Imenujte jih, kakor vam drago,« so zapisali na neki spletni strani, »lahko so vdankrti ali pa pankve. To so problemi in jih je treba odpraviti!«

Črna vdova, ki ugrizne. (© Jason Ondreicka | Dreamstime.com)

Prav čedna vdova – njena »preteklost« pa je pankrt – v romanu, katerega prelom je delo starejšega in zelo priznanega grafičnega oblikovalca. Na pičlih 212 straneh je 12 vdov in 14 pankrtov.

Vdove in pankrti najpogosteje »krasijo« knjige, v katerih si strnjeno sledijo odstavek za odstavkom. Bolj kot je besedilo členjeno na odstavke, več utegne biti teh »težav«. Ampak taka so besedila večine knjig. Za prelamljavca, ki bi si dal raje prevrtati koleno, kot pa da v »svojem« besedilu pusti pri življenju vdovo/pankrta, je zato pravo olajšanje, če dobi v delo nečlenjeno ali malo členjeno besedilo, na primer roman, ki ga sestavlja le nekaj stavkov ali celo en sam. Lucy Ellmann, finalistka za Bookerjevo nagrado 2019, je na tak način napisala svoj več kot 1000-stranski roman Ducks, Newburyport; prelamljavec je najbrž zanj porabil precej manj ur, kot bi jih za prelom 200 strani gosto členjenega besedila. Zlasti v leposlovni prozi je členjenje besedila pomemben del avtorjevega sloga. Ljubezenski roman Ivane Sajko ne bi bil to, kar je, če bi pisateljica svoje doooooolge povedi razbijala s pikami in odstavki, pa tudi če bi sleherna beseda ostala na svojem mestu. Svojega romana tako ni napisala zato, da bi prelamljavcu olajšala delo. Enako pa velja za gosto členitev: roman Andreja Predina Na zeleno vejo bi naredil čisto drug vtis, če bi se povedi nizale druga za drugo; pa tako ni bil napisan zato, da bi prelamljavcu zagrenil življenje.

V to, kako je avtor razčlenil svoje delo, se urednik, zlasti če ureja prevod, nima nobene pravice vtikati, prelamljavec pa niti pomisliti ne sme, da bi se vdove/pankrta iznebil tako, da bi iz enega odstavka naredil dva ali pa iz dveh enega. Ali pa kako besedo izbrisal ali jo dodal (saj ne bo nihče opazil). Vsakdo, ki dela v programih za knjižno oblikovanje, mora obvladati drobne trike, s katerimi bo odpravil te »težave« ne glede na to, koliko časa bo to terjalo od njega. Seveda pa mora biti o tem, da so to težave, poučen. Marsikomu, čigar izdelke beremo, se o tem očitno niti sanja ne; tako kot tistemu, ki je v »mojem«, sicer odličnem romanu zagrešil 25 pankrtov in še približno toliko vdov, pri čemer mu je na več mestih uspelo iz enega dvovrstičnega odstavka sproducirati kar oboje. Pa je že na prvi pogled vidno, da bi bilo z njimi mogoče opraviti z levo roko.

V knjigah veščega prelamljavca bomo zaman iskali vdove, pa tudi pankrtov – naj so »dovoljeni« ali ne – v njih ne bi smelo biti, ker so preprosto grdi. Resda je treba včasih zamižati vsaj na eno oko: »repek« je neredko manjše zlo kot pankrt, kaj šele vdova. Repek imenujem besedo ali njen del, ki zaključuje odstavek in nekako osamljeno obvisi v novi vrstici. V angleškem okolju je to runt, »pritlikavec«, in prelamljavec ga mora včasih hočeš nočeš izbrati, če želi potolči vdovo ali pankrta. Če je besedilo sestavljeno iz številnih kratkih odstavkov – pogosto so to dialogi – in jih nimogočestisnitidodesnemargineknjižnestrani (nasilopačnegre), pa je treba zadnji besedi odstavka (ali celo delu nje), naj je še tako kratka, dovoliti, da skoči v naslednjo vrstico. V romanih in podobnih knjigah z obojestransko poravnavo besedila so pritlikavci pogosti in nemoteči, še posebej če so vrstice kratke – v knjigah ozkega oziroma majhnega formata z velikostjo črk od 10 do 13 pik lahko obsegajo tudi samo 40 znakov skupaj s presledki.

Vsakdo, ki dela v programih za knjižno oblikovanje, mora obvladati drobne trike, s katerimi bo odpravil te »težave« ne glede na to, koliko časa bo to terjalo od njega. Seveda pa mora biti o tem, da so to težave, poučen.

Se zgodi: vdova, k sreči edina, se je pripetila tudi prelamljavcu knjige, ki je izšla v isti zbirki kot Založniški standardi.

V knjigah veščega prelamljavca bomo zaman iskali vdove, pa tudi pankrtov – naj so »dovoljeni« ali ne – v njih ne bi smelo biti, ker so preprosto grdi.

Zagonetno pa je tudi vprašanje, zakaj v nekaterih slovenskih knjigah ni delitev ali pa najdemo kakšno le tu in tam. Zdi se, kot da »sodobni« prelamljavci opcijo »hyphenate« odkljukajo. Morda se bojijo, da bi se razkrilo, da ne obvladajo niti tako osnovnih pravil pri postavljanju besedil, kot je deljenje. Morda hočejo pospešiti svoje delo, pa besedilo zgolj prelijejo v program in pustijo, da se sirotice črke in besede same zmenijo med sabo, kako daleč vsaksebi se bodo ugnezdile v vrstico. Na urednike, lektorje, korektorje ne računajo več. Toda delitve niso za okras, niso nujno zlo; če jih onemogočimo, lahko dobimo rešetasto besedilo, ki je za branje zoprno in na videz nelepo. Seveda pa morajo biti pravilne in omejene na največ tri v zaporedju. Je to res taka »težava«? Še najbolj razumna se mi zdi razlaga, da prelamljavec ne ve, da opcija delitev obstaja in da so delitve pač del besedila. So nekaj tako samo po sebi umevnega, kot je branje od leve proti desni, in so jih omogočali tudi najstarejši urejevalniki besedil.

V naših knjigah je mogoče najti še marsikatere druge »rešitve«, za katere pravzaprav ni jasno, kaj rešujejo. Brala sem knjige z odločno prevelikimi medvstičnimi razmiki (napihovanje obsega?). Pa tudi s premajhnimi (varčevanje s papirjem?). Knjige brez paginacije (uf, na to sem pa pozabil!). Knjige s predolgimi vrsticami (imamo pač tak format ...). Knjige s preveč vrsticami (visoko je elegantno?). Knjige tako rekoč brez notranje margine (halo, tiskarji, ste spali?) ... Knjige, v katerih se besedilo skorajda zajeda v vse robove njenih listov (za prostoročno branje?).

***

Založništvo je dejavnost, zelo lepa dejavnost. Ni ne umetnost in ne stroka. Umetnost je pisanje, zlasti leposlovno, in tudi oblikovanje. Urejanje in lektoriranje besedil ter njihovo prelamljanje pa so stroke in založnik je dolžan, da so knjige, ki jih pošlje na trg, narejene strokovno, po vsaj minimalnih standardih, naj so ti zapisani ali ne. V zadnjih letih je precej razširjeno mnenje, da nekateri založniki določene faze iz »komunikacijskega kroga knjige« preprosto izpuščajo, in sicer zato, da bi znižali stroške njene izdelave. (K sreči nihče ne trdi, da to založnike odvezuje njihove odgovornosti.) Knjiga izide – včasih človek res dobi tak vtis – brez sledu uredniške in lektorske roke: iz čisto spodobnega besedila in korektnega prevoda dobesedno kriči dejstvo, da knjiga pred prelomom ni bila ne prebrana ne temeljito pregledana. Kaj pa, če je bila prebrana in pregledana, ampak »nestrokovno«? Vsekakor je bil narejen tudi prelom, ampak »nestrokovno«. Je bil zato cenejši? Je mogoče, da se založnik zavestno odloči, da mu knjige pripravljajo nekompetentni sodelavci, zato da prihrani? Ali da mu kakovost knjige preprosto ni mar? Papir vse prenese, trg pa tudi. Nak, tega pa ne verjamem. 🤔 Poznate peka, ki bi mu bilo vseeno, ali so njegove kajzerice lepo okrogle, dišeče in hrustljave ali pa so brezoblični testeni gumijasti cmoki?

Kaj pa, če založnik o tem, kako je videti strokovno narejena knjiga, nima pojma? Sama se bolj nagibam k tej razlagi: ni problem v stroških, ampak v nestrokovnosti, v pomanjkanju znanja in izkušenj prvih, drugih in tretjih. Strošek preloma romana na eni izmed mojih slik ni mogel biti zato, ker nima notranjega robu, prav nič manjši; tudi založniki preostalih niso mogli nič prihraniti s tem, da so dovolili, da so v njih vdove, pankrti (in drugo smetje) – v kolofonu imajo navedena najmanj dva financerja.

Založniški standardi seveda so zapisani, treba jih je pač prebrati in preučiti. Leta 2017 je pri Cankarjevi založbi izšel istoimenski priročnik, za katerega je združilo moči 17 avtorjev, vsak je strokovnjak na svojem področju, in prav oblikovanju je v priročniku namenjenih največ strani. Natisnjenih pa je bilo, sodeč po kolofonu, samo 500 izvodov. Koliko tistih, ki se ukvarjajo s prelamljanjem, te knjige nima na svoji delovni mizi?

Knjiga brez delitev. Tudi tako gre. Pa ne bi smelo.

Roman skorajda brez notranjega roba. Pa še vdova na obeh straneh za okras (v knjigi mrgoli tako vdov kakor pankrtov). Natisnjenih je bilo 5000 izvodov.

Urejanje in lektoriranje besedil ter njihovo prelamljanje so stroke in založnik je dolžan, da so knjige, ki jih pošlje na trg, narejene strokovno, po vsaj minimalnih standardih, naj so ti zapisani ali ne.

V ZDA velja za temeljni priročnik za založnike The Chicago Manual of Style (CMOS in CMS), ki je bil prvič izdan leta 1906 pri založbi Univerze v Chicagu z naslovom Manual of Style: Being a compilation of the typographical rules in force at the University of Chicago Press, to which are appended specimens of type in use; obsegal je le 200 strani. Priročnik je danes na voljo že v 17. izdaji (2017), ki obsega kar 1146 strani, del vsebin, namenjenih zlasti učiteljem, študentom in knjižničarjem, pa je dostopen tudi na spletni strani chicagomanualofstyle.org.

Široko uporabljan je tudi priročnik The Elements of Typographic Style kanadskega tipografa, pesnika in prevajalca Roberta Bringhursta. Prvič je izšel leta 1992, sledilo je več prenovljenih in dopolnjenih izdaj. V seznamu uporabljene in priporočene literature ga navajajo tudi Založniški standardi.

Založniški standardi. Kakovostno izdajanje knjig v Sloveniji, Cankarjeva založba, 2017

Več o založniških standardih in Založniških standardih pa v kateri od prihodnjih objav.

© Modrijan. Spletna trgovina Shopamine. Nastavitve piškotkovMoji podatki

Na spletni strani Modrijan poleg obveznih piškotkov uporabljamo še analitične in oglaševalske piškotke ter piškotke družbenih omrežij.

V kolikor s tem soglašate, vas prosimo da kliknete na gumb "POTRJUJEM". Za natančen opis in nastavitev rabe posameznih piškotkov, kliknite na gumb NASTAVITVE PIŠKOTKOV.

×
Upravljanje s piškotki na spletnem mestu Modrijan
Obvezni piškotki

so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje. Za njihovo uporabo nismo dolžni pridobiti soglasja.

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

1. Splošno o piškotkih 1.1. Kaj so piškotki

Piškotki so male besedilne datoteke, ki jih večina sodobnih spletnih mest shrani v naprave uporabnikov, torej oseb, ki s svojimi napravami katerimi dostopajo določene spletne strani na internetu. Njihovo shranjevanje je pod popolnim nadzorom uporabnika, saj lahko v brskalniku, ki ga uporabnik uporablja, hranjenje piškotkov omeji ali onemogoči.

Tudi ob obisku spletne strani in njenih podstrani, ter ob izvajanju operacij na strani, se na vaš računalnik, telefon oziroma tablica, samodejno oziroma ob vašem izrecnem soglasju namestijo določeni piškotki, preko katerih se lahko beležijo različni podatki.

1.2. Kako delujejo in zakaj jih potrebujemo?

Vsakemu obiskovalcu oziroma nakupovalcu je ob začetku vsakokratne uporabe spletne trgovine dodeljen piškotek za identifikacijo in zagotavljanje sledljivosti (t.i. "cookie"). Strežniki, ki jih podjetju nudi podizvajalec, samodejno zbirajo podatke o tem kako obiskovalci, trgovci oziroma nakupovalci uporabljajo spletno trgovino ter te podatke shranjujejo v obliki dnevnika uporabe (t.i. »activity log«). Strežniki shranjujejo informacije o uporabi spletne trgovine, statistične podatke in IP številke. Podatke o uporabi spletne trgovine s strani nakupovalcev lahko podjetje uporablja za anonimne statistične obdelave, ki služijo izboljševanju uporabniške izkušnje in za trženje izdelkov in/ali storitev preko spletne trgovine.

Posredno in ob pridobitvi soglasja, lahko spletna trgovina na napravo obiskovalca oziroma nakupovalca shrani tudi piškotke zunanjih storitev (npr. Google Analytics) ki služijo zbiranju podatkov o obiskih spletnih mestih. Glede zunanjih storitev veljajo pravilniki in splošni pogoji o obdelovanju osebnih podatkov, ki so dostopni na spodnjih povezavah.

2. Dovoljenje za uporabo piškotkov

Če so vaše nastavitve v brskalniku s katerim obiskujete spletno mesto takšne, da sprejemajo piškotke, pomeni, da se z njihovo uporabo strinjate. V primeru, da ne želite uporabljati piškotkov na tem spletnih mest ali jih odstraniti, lahko postopek za to preberete spodaj. Toda odstranitev ali blokiranje piškotkov lahko rezultira v neoptimalnem delovanju tega spletnega mesta.

3. Obvezni in neobvezni piškotki ter vaše soglasje 3.1. Podjetje za uporabo obveznih piškotkov ni dolžno pridobiti vašega soglasja (obvezni piškotki):

Obvezni piškotki so piškotki, ki so nujno potrebni za pravilno delovanje spletne strani in brez njih prenos sporočil v komunikacijskem omrežju ne bi bil mogoč. Ti piškotki so prav tako potrebni, da vam v podjetju lahko ponudimo storitve, ki so na voljo na naši spletni strani. Omogočajo prijavo v uporabniški profil, izbiro jezika, strinjanje s pogoji in identifikacijo uporabnikove seje.

3.2. Piškotki, ki niso nujni z vidika normalnega delovanja spletne strani, in za katere smo dolžni pridobiti vaše soglasje (neobvezni piškotki):

Analitični piškotki

Ti piškotki nam pomagajo razumeti, kako naši obiskovalci uporabljajo našo spletno stran. S pomočjo njih izboljšujemo uporabniško izkušnjo in ugotavljamo zahteve in trende uporabnikov. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Oglaševalski piškotki

Vtičniki in orodja tretjih oseb, uporabljeni kot piškotki, omogočajo delovanje funkcionalnosti, pomagajo analizirati pogostost obiskovanja in način uporabe spletnih strani. Če se z uporabo teh posameznik ne strinja, se piškotki ne bodo namestili, lahko pa se zgodi, da zato nekatere zanimive funkcije posameznega spletnega mesta ne bodo na voljo. Te piškotke uporabljamo le, če ste s tem izrecno soglašali.

Piškotki družbenih omrežij

Omogočajo zagotavljanje vsebin za objavo v socialnih omrežjih in si zabeležijo vaše odločitve, da lahko zagotavljajo bolj osebno in izboljšano uporabniško izkušnjo. Te piškotke uporabljamo le, če ste ob uporabi spletnih strani prijavljeni v uporabniški račun Twitter, Facebook oziroma Google.

5. Kako upravljati s piškotki?

S piškotki lahko upravljate s klikom na povezavo "Nastavitve piškotkov" v nogi spletne strani.

Nastavitve za piškotke pa lahko nadzirate in spreminjate tudi v svojem spletnem brskalniku.

V primeru, da želite izbrisati piškotke iz vaše naprave, vam svetujemo, da se držite opisanih postopkov, s tem pa si boste najverjetneje omejili funkcionalnost ne samo našega spletnega mesta, ampak tudi večino ostalih spletnih mest, saj je uporaba piškotkov stalnica velike večine sodobnih spletnih mest.